Nazor pri poduku. Poduk je nazorljiv, ako se ufini predmet tako razvija, da učenci tako rekoč gledajo, kako se ta začenja pred njihovimi dušnimi očmi. Od nazorljivega podučevanja se loči tako imenovan nazoren nauk, ki je učni predmet v elementarnem razredu, nazorljiv pa mora poduk povsod biti po vseb razredib in pri vsakem nauku. Konečni smoter poduku je, da se jasni pojmovi razvijajo, a nazorljiv nauk pa iraa ta naraen, da se na podlagi nazora pojmovi razvijajo. Ko govoritno o nazoru, ne gre misliti samo na gledanje z očmi, marveč to pomeDi še več, ker tudi to, kar spoznamo z drugimi čuti se irnenujc nazor. Ako otrok z ušesi glas začuje, in se tega glasu zaveda in spominja, jc to otroku nazorno ravno tako, kakor če bi mu kaj pred očipostavili, in bi potem otroka tega spominjali. (Tako Pestalozzi.) Da spoznamo, je li nazorljivost pri nauku potrebna, oziroma koristna, poglejrao kako se človeški duh po naravnih postavah razvija. Vsako podučevanje ni nič drugega, nego umetnost, da roko podajamo naravi, ki se sama želi razvijati in umestnost je v tera, da se otroku to, kar se mu ima utisniti, podaja v pravem razmerji in v soglasji z njegovimi uže razvitimi močmi. Otrok je jednota duše in telesa in je zmožen razvijati se na duhu in telesu. Dub se mora razvijati, ker ima duša (anima, psyhe) v to potrebne zraožnosti, a tc še spc, treba jib je zbuditi. To stori unanji svet, ki otroka obdaja, tukaj pa posredujejo čuti, ti so namreč dotoki, po katerih se unanji svet v dub pretaka in ga oplodi. Duh se zbudi, in življenje se prikaže s tem, da čutimo, da občutimo barvo, glas, terdobo, miloba i. t. d. Ako je to čutenje dovolj močno in dalje časa traja, se duša na to opozoruje, duh to spoznava in se pozneje o tem zaveda. Tako je pri otroku v njegovem duhu nastal obraz od kake unanje stvari. Duh pa za vse prikazni išče uzroka. Po opazevanji ali začutenji je nastala v duši podoba; duh pa je išče v tem, kar je zunaj njega. S tem je nazor doveršen, in ker se obrača na zunanje reči, je nazor zunanji! Notranji nazor, ki se ozira v notranjstvo, v duševno življenje, verši se ravno tako. Moči in lastnosti, ki so v duši skrite, se prikazujejo; ona ve za razne premenj.be, jih boče in čuti. To gibanje neposrednje občuti, in zopet v se nazaj obrača, od koder je prišlo. Tako duh opazuje svoje notranje bistvo, svoje stanje in delavnosti — notranji nazor. Nazor je pervo, kar si dub pridobiva, globoko raore v duši vkoreninjen biti, da je duhu mogoče, razvijati se dalje. To se zgodi tudi v resnici. Podoba, katero si je duh pridobil z nazorom, obtiči v duši, in ne zgine tudi potem ne, ako nazorovana stvar ni več navzočna. Duh si to lahko predstavlja, in nazora je postala predočba (pomisel). Od vsake reči, katero smo pazljivo ogledovali, tiči predočba v našcm duhu. Pa le o tem, kar smo sami oglcdovali, imamo jasne predočbe. Sleporojen ne raore imeti predočbe o barvah, ali po rojstvu gluh o glasih. Iz dobljenib predočb pa nastanejo s pomočjo tiste dušne moči, ki jo zovemo razum, zapopadki (pojmovi). Več predočeb se sestavi in primerja: bistvena, splošna znaraenja se strinjajo v predočbi, in duh se zaveda splošne predstave. Razum tudi razsoja in sklepa. Kedar se dvoje zapopadkov ozira drug na drugega, narejajo se razsodbe, iz več razsodeb pa sklepovanje. Nazor je tedaj korenina cveticami, ki se imajo razcvitati v človeškern duhu. Take cvetice so zapopadki, mzsodbe in sklepi. Višji izdelki duha imajo v sebi nekaj duhovega, a vredui so le tedaj, ako jim je nazor v podlago in od njega zadobivajo svoje vsebje. Zapopadki brez nazora so votli, pravi nKant" in imajo kaj v sebi le tačas, ako od njega dobe vsebje in vsled tega pravo vrednost in vzderžnost. Tedaj imenuje Pestalozzi nazor neizogibljivo podlago vsega spoznanja, to se rečezdrugimi besedami: vsako spoznanje mora izhajati iz nazora in se more nanj povračati. Učava, kakor je navadna, pravi BBako", podaja le ohleške in veje, lepe sicer a vendar brez korenin, rabljive strugarju, tesarju iu diugim, a popolnoma nerabljive vertnarju, ki hoče drevje saditi. Ako ti je pri sercu, da vednosti tvojih učencih žive in z njimi rasejo, ne glej toliko na te odrezke od drevesa učenosti, skerbi pa pred vsem za to, da vzameš korenine nepoškodovane iz zemlje tako, da se jih tudi nekaj persti derži." Vsaka naravna učava se tedaj začenja z nazorom in postopa k pojmu. Nikar pa no niisli, da je opravljeno z kakim malim nazorom, duh potrebuje, da se razvije, mnogo nazora. Nazor in zopet nazor je pervi pogoj vsakemu temeljitemu izobraženju človeškega duha, nazor odpravi vsako votlo učenje, vsako blebetanje nerazumujenih besed.  . (Dalje ptih.)