Poštnina plačana v gotovini.
Vsebina 8. št.: Naslovna slika: Frančiškanski samostan Brežice. — Slovesen obhod na dan pred praznikom naše ljube Gospe Angelske, da se naznani začetek tako Imenovanega »Porcijunkulskega odpustka« 225. — Krščanska družina 227. —• Bog je ustvaril zemljico, oj zemljico . .. 229. -— Baraga, apostol treznosti 230. — Brodnik Jona 233. — Zlati jubilej redovnega življenja treh slovenskih frančiškanov ,234. — Sestanek voditeljev III. reda na Brezjah 236. — Zlata maša pri tretjerednem shodu v Nazarjih 237. — Zlatomašnik govori 238. — Sveti Rok 239. in 240. t Marija Turk 240. —- Kako se gibljejo tretjeredne skupščine 242. —• S. Marija Celina od Darovanja 243. — Frančiškova mladina: Poročilo Zveze velikih sester sv. Klare v Mariboru 246. — Zveza velikih Klar v Ljubljani leta 1939/40 248. — Ob 100-letnici rojstva ustanoviteljice FMM m. Marije od Trpljenja 249. — Razgled P° svetu 251. — Pax et bonum 254. — In naj molijo za mrtve .. . 255. -— Nova knjiga 256. —
Celoletna naročnina »Cvetja« za leto 1940 Za Jugoslavijo 15 din; za Italijo 10 lir; Za Nemčijo 1.50 m.; za Ameriko 1 dol.; za druge države protivrednost 24 din. — Posamezna številka 2 din. — Izhaja mesečno. Z dovoljenjem cerkvenih in redovnih oblasti izdaja Franč. prov. sv. Križa. — Zastopnik dr. p. Stanko Marija Aljančič, O. F. M. prov. prokurator. — Urednik p. Odilo Hajnšek, O. F. M. — Uredništvo in upravništvo »Cvetja« Ljubljana, Frančiškanski samostan. — Številka ček. računa za Jugoslavijo: 11.495.
Natisnila frančiškanska tiskarna, Ročno, p. št. Vid nad Ljubljano (P. B. Markelj)-
Rimsko serafinski koledar za leto 1940
Avgust
1	Č		Vezi sv. Petra ap., Makab.	17
2	P	PO.	Porcijunkula - Marija ang.	—
3	S	Cm.	Najdba sv. Štefana 1. muč.	18
4	N	PO.	12. pobinkoštna nedelja	
			S. N. O. Dominik sp.	
5	P		Marija Snežna	20
6	T		Spremenjenje Gospodovo	
7	S	PO.	B. Agatangel in Kasijan m.	22
8	Č	Cm.	S. Cirijak in tov. muč.	23
9	p	PO.	S. Janez-Marija Vianney	
10	s		S. Lavrencij muč.	25
11	N		13. pobinkoštna nedelja	
			B. Ludovika vd., Tiburcij	26
12	P	VO. PO.	S. Klara, ustanoviteljica	27
13	T	Cm.	B. Janez, Vinc. in Novelon	28
14	S		B. Sanktes in Frančišek	29
15	C	VO. PO.	Vnebovzetje Mar. Device	30
16	p	PO.	S. Joahim, oče Mar. Dev.	31
PO.
S. Rok sp., Hijacint sp.
14. pobinkoštna nedelja B. Beatrika in Pavla dev. PO. S. Ludovik šk., Jan. Eudes S. Bernard, c. uč.
S. Ivana šantalska, vd.
Č VO. PO. Sedem veselj B. M. Dev.
P	| S. Filip Benicij sp.
S	S. Jernej ap.
VO. PO.
Razlaga kratic:
15. pobinkoštna nedelja S. Ludovik kr., zavet. III. r' B. Timotej in Bernard sp.
S. Jožef Kalasanski sp.
S. Avguštin šk. in c. uč. Obglavljenje s. Janeza Krst-S. Roza Liman., Feliks S. Rajmund sp.
VO. = vesoljna odveza. Cm. = črna maša, ki
PO. = popolni odpustek, je dotični dan dovoljena.
Ljudska posojilnica v Ljubljani
r. z. z neom. z.
Ljubljana, Miklošičeva cesta 6
(v lastni palači)
Obrestuje hranilne vloge najugodneje
*
Nove in stare vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4%, proti odpovedi 5%
Slovesen obhod na dan pred praznikom naše ljube Gospe Angelske, da se naznani začetek tako imenovanega „Porcijunkulskega odpustka44
je v nekaterih naznani začetek
,2. Duhovnika, oblečenega v bel večerni plašč, ki nese sv. moči (religije) n. sv. očeta Frančiška, spremlja asistenca. Med obhodom se poje dvospev na čast sv. Frančišku:
Poslalo je nebo moža, vršil je dela čudežna; nebesa slepim je odprl, čez morje suho pot utrl.
Ko Egipčani so prišli ob vse, prišel je on bogat.
A bil je ubog, berač nazvan, bil bednim je v tolažbo dan.
Z apostoli je bil peljan do razodetja novega: da v siromaštvu je živel Erančišek le za Kristusa.
Postavi tu šotore tri, ves vnet — kot Peter govori. Saj po njegovem vzgledu je zapustil brez pridržka vse.
Besedi božji, milosti se ves pripravljen prepusti in poln ponižne vdanosti proslavlja Troedinega.
Kot tujec tu — kreposti poln popravlja trojni božji hram, ko v blagih dušah Kristusu postavila njega vreden dom.
,	1. Na dan pred praznikom N. Lj. Gospe Angelske
^ajih ob 12 slovesen obhod po cerkvi ali okoli nje, da se P°rcijunkulskega odpustka.
Zdaj in ob smrti pridi k nam, Frančišek sveti, oče naš in nas otroke Evine iz spanja zbudi smrtnega. Amen.
3. Ko se vračajo v cerkev, se poje še slavospev na čast Naši ljubi Gospe Angelski:
Marija, ti pri Jezusu izprosiš milost vsakemu.
Pod svoje varstvo sprejmi nas, ki v tvoji cerkvi molimo.
Obvaruj nas služabnike zablod in vsega hudega in daj, da bomo bali se edino srda božjega.
Porcijunkula pri Assisiju
4. Ko pridejo k oltarju, diakon
Če pa nesrečni pademo, naj greh svoj obžalujemo, da jok kesanja nam srce očisti grešnih madežev.
Pomagaj nam, da tu zvesto Frančiška v vsem posnemamo: v življenju svetem, v treznosti, v nedolžnosti in čistosti.
V molitvi vroči radi se naj z Bogom pogovarjamo. Minljivo naj preziramo, plačilo večno iščemo.
Naj nam srce očiščeno v ljubezni sveti plameni, ki smo jo Kristusu dolžni za milost opravičenja.
Naj tebi, Jezus, čast doni, ki rojen iz Device si.
Očetu in Duhu Svetemu od vekomaj do vekomaj. Amen.
subdiakon zapojeta sledeče W:
in
V. Slavite jo pred vsemi ljudstvi,
0. Ker vam je izkazala svoje usmiljenje.
V. Prosi za nas, naš blaženi oče Frančišek. O. Da postanemo vredni obljub Kristusovih. V. Gospod, usliši mojo molitev,
O. In moj klic naj pride k Tebi.
Duhovnik sam poje:
V. Gospod z vami
O.	In s tvojim duhom.
Molimo: O Bog, ki si hotel vse dobrote človeštvu deliti po Svoj} presveti nad angelov zbore povišani Materi, po Njej nam dodeli, da k' obhajamo spomin na Njeno Tebi posvečeno cerkvico, dobimo zdaj odp®' ščenje grehov ter obilje božjih milosti, slednjič pa pridemo v družbo zve' ličanih in veselje rajskega doma.
O Bog, ki po zaslugah blaženega našega očeta Frančiška Svoj0 Cerkev z novim redom poveličuješ, podeli nam, da bomo po njegove®1
Sledu posvetne stvari zaničevali in se vedno nebeških darov veselili. Kristusu Gospodu našem.
0. Amen.
. Nato duhovnik in vsa asistenca molijo kleče na spodnji oltarni stop-jjiei 6 očenašev, zdravamarij in čast bodi. Ko so izmolili, podeli duhovnik lagoslov s sv. močmi (relikvijami) sv. očeta Frančiška.
P- HUGO:
Krščanska družina
Žena.
. Upam, da si med tem časom nepristransko svojo vest izprašala, če lsi morda tudi sama kaj kriva, da se zakonsko nebo večkrat pooblači er še kaj zagrmi in zatreska. Gotovo si pri tej ugotovitvi tudi sklenila, a se boš od svoje strani vsega skrbno čuvala, kar bi moglo do tega j.ovesti. če te bo pa tvoj Judež Iškarijot, ki je izdal do smrti ti obljub-wi°. ljubezen in zvestobo, tiral na križevo pot, potem dvigni svoje oči Kristusu, ki ga, je njegov Judež Iškarijot pognal na krvavo križevo pot. 0 boš gotovo rada priznala, da je bil Kristus nedolžnejši kot ti. S tega tališča ti bo tedaj še lažje sprejeti njegovo vlogo.
Poglej Kristusa! Judje kriče:	»Proč, proč; križaj ga!« On pa
“"liči. Oni besne: »Njegova kri pridi nad nas in nad naše otroke!« On Pa molči. Oni kot gladen volk pograbijo svojo žrtev in jo vlečejo na borišče. On gre kot jagnje molče v zaklanje. S kakim divjim zadošče-"Jem pozdravijo njegovo brizgajočo kri. On pa molči. Pijani so svoje 2ma.ge, ko ga zagledajo na križu visečega, dobro pribitega med razboj-1"koma. On pa molči. Naravnost izzivajo ga, naj vsaj na sebi pokaže ®v°jo božansko moč in stopi s križa. On še vedno molči. In ko slednjič endar odpre svoja usta, ni grožnja, ni tožba, ki prihaja iz njih, ampak Pr°snja odpuščanja: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«
Da, nesrečna žena, Kristusovo vlogo na svojem zakonskem križevem P°tu kar moč dovršeno igraj, pa boš končno tudi ti zmagala, kot je jmiagai On. Ne šele velikonočno jutro, ko je veličasten vstal, je On že na Jj'Zuv kraljeval. Njegovega dragega ljudstva sicer tudi ta njegova vse-aPuščajoča ljubezen ni spreobrnila, preveč je bilo zakrknjeno. Upam,
.a tvoj mož vendar ni tak. Z ljubeznijo, ki vse pretrpi in vse prenese j ,s.e na noben način ne da razdražiti, boš tudi njega razorožila in pri-Wa.Za.to karkoli ti mož reče, naj te zaničuje, te zasramuje, vse mo-Qo^e °čita, kar je res in kar ni, preklinja, molči, kakor je molčal tvoj
j Morda se ti pa ta vzor prevzvišen zdi. Dobro, ti hočem predstaviti ^Sega, zgolj človeškega. Blaženo Pavlo Gambaro. Tudi ona ni zadela (J*°nske terne, kakor ti ne. Pa bolj po krivdi staršev kot svoji. Oni so ji sk ^en'na’ plemenitega po krvi, a podleža po duhu. Zato jima ni šlo je UpaJ- Na široki cesti bi se bila morda še našla. Toda ona mu je, ko jo povabil s seboj na pota veseljaštva, odločno izjavila, da mu ni tudi Po?le 'tuše prinesla s seboj k hiši. Tako sta hodila vsak svoja pota, ona ta bogoljubnosti, on pota posvetnjaštva. p To pa njemu ni bilo prav, kot nobenemu takemu možu ni. Vse si je ^adel, da bi tudi njo na svoja zgrešena pota naravnal. Mu je bila pač
živa izprašujoča vest. Njena pobožnost, njena dobrodelnost, da celo njena ljubeznivost napram njemu mu je bila v spotiko. Pobožnjaštvo, zapravljivost in svetohlinstvo ji je očital. In ne le sam, tudi svoje slu-žabništvo je mobiliziral, da so se norčevali iz nje in jo na vse mogočo načine poniževali. Umevno je, da jo je to bolelo. A je na vse molčala. Pa ne s kakim užaljenim, onemoglim molkom, ki je včasih še bolj strupe11
Veselimo 8e» je bila vzeta v
odgovor, kot so ga usta zmožna. Bil je molk trpečega Zveličarja. grenkost, ki se ji je razlivala na znotraj, je Bogu darovala za njeg°v. spreobrnjenje. In ne le to. Njemu in služabništvu je s prisrčno ljubez®1 vostjo in uslužnostjo vračala vsa ponižanja in zaničevanja.	<
Dolga je bila ta njena križeva pot. A nekega dne je opazila, da } nobene žal besede več ne reče. Tudi služabništvo se je začelo vse drugaC obnašati napram njej, kot se pač hišni gospe spodobi. A ni ostalo sa®3
Pri tem. Mož je začel ostajati doma, kar je bilo nekaj izrednega. Očividno Je iskal novih stikov z njo. S podvojeno ljubeznivostjo mu je utrla pot !n razvezala jezik. Nekoč, ko sta bila sama, je zdrknil pred njo na kolena jo solzan prosil odpuščanja za vse prizadete bridke ure ter se ji zahva-lil za vso nesebično ljubezen, s katero mu je vračala njegovo odurnost in surovost. Tudi njo so solze hvaležnosti posilile. Brez besedice kakega °citka sta se po dolgih letih zopet ljubeče objela, nato pa pokleknila, da uasta še Bogu hvalo. Poslej sta bila najsrečnejši par, oba živeča le za “°ga in bližnjega. Le žal, da je on kmalu po tej spravi umrl.
Glej, žena, tu imaš zgolj človeški zgled, kako bogato se obrestuje za Verno ženo in še za brezvernega moža, če ona na zakonskem križevem P°tu dobro igra vlogo molčečega in ljubečega Kristusa. Pa mi boš morda Se rekla, da sem te napotil do prevzvišenega zgleda, češ, glede usode sva Sl sicer precej podobni, a ona je bila svetnica, jaz sem pa uboga reva, ki Sem Pri takem možu komaj še malo vere ohranila. No, da boš imela več Poguma, pa vzemiva še eno, čisto iz tvoje srede, kateri niti imena ne vem.
(Dalje prihodnjič.)
ANASTAZ:
Bog je ustvaril zemljico, oj zemljico . . .
»Bog daj dober dan, oče! Vroče vam je.« »Seveda, človek se mora P°titi, če hoče, da kaj zraste. Najprej je treba sejati in saditi. Še plevel ® ne bi zasejal, če ne bi veter prinesel njegovega semena, sam Bog vedi “Ukod.« »To je pa čudno, saj nekateri pravijo, da se je svet sam od sebe ,uredil.« Pravijo že, toda jaz jim ne verjamem; naj pridejo gledat sem; e 37 iet obdelujem tole njivo in tudi druge opazujem, pa še nikoli ni ?bena sama obrodila. Zakaj pa tamle na onem travniku ne zraste pše-niCa ah zelje?«
, Preprost človek bi s to svojo modrostjo kar na mestu zavrnil marsi-uterega tako zvanega učenjaka, ki je mogoče prebral nekaj knjig in še ste površno, pa misli, da je zajel učenost z veliko žlico. Vsa njihova Ceuost je morda v nekaterih tujih besedah, ki jih najbrž še razložiti p®bi znali. To so takšni, ki hočejo dokazati, da svetu sploh ni treba Boga. raftati je treba, da so kaj takšnega trdili že tudi resni učenjaki. Vsako-at pa se je izkazalo, da so se v tej ali oni stvari pošteno zmotili in zato opravili popolnoma napačne zaključke.
ip Zaprite oči! Ne vidite ničesar. Pa kljub temu je nekaj okrog nas. uko tudi nekdaj, pred davnimi tisočletji, ne bi ničesar videli. Pa tudi j, bilo ničesar? O pač. Bog? Kaj še; tega ni treba. Kaj pa? Neka snov. jUkšna? Ne vemo. Torej neka prasnov. Ta snov je bila brez vsake oblike. e gibala se je. Posamezni delci, atomi imenovani, so se med seboj za-6njavali, tako rekoč plesali. S tem se je snov oblikovala. Iz nerazsodne ovj je pQ brezmiselnem plesu nezavestnih atomov nastalo krasno ve-. Ijstvo: zvezdnega neba veličastvo in strogi zakoni, zemlje umna uredba soglasje milijonskijh bitij; da so mogli učenjaki malo doumeti smotr-°st posameznih zemeljskih pojavov, so morali veliko računati; da so uredili kaj podobnega kakor narava, je bilo treba neskončno veliko ■ sli,^ medtem ko narava ustvarja ta čuda brez vsakega razmišljanja
Računanja.
Za snov ima latinski jezik besedo materija. Zato se ljudje, ki mislijo« da se je svet kar tako razvil iz materije imenujejo materialisti.
. Prav nič pa tudi materialisti ne vedo povedati, odkod je tista pra" snov. Nekdo jo je moral ustvariti; poleg tega je za tako modro ureditev sveta potreben razum; snov, materija ga pa nima; torej mora nekdo drug voditi svet s svojim umom; in to bitje je Bog.
O tem so bili prepričani že pogani davno pred Jezusovim rojstvo®’ Poganski modrijan Cicero, ki je umrl 1. 43. pred Kristusom, piše na nekem mestu takole: »Opaziš veliko, lepo hišo; čeprav njenega gosp0-darja ne vidiš, ne boš mislil, da so to hišo sezidale miši ali podlasice' Toliko manj pa moreš verjeti, da je tako velik in lep svet, da so tak0 različne in krasne nebesne reči, da je to obširno morje in suha zemlja in vse drugo nastalo kar tako slučajno.«
Nas pa to uči tudi sveta vera in mi moramo verovati zato, ker je Bog razodel in nam po sv. katoliški Cerkvi zapoveduje verovati. Saj verujemo, da je Bog neskončno resničen, ki ne more ne goljufati »e goljufan biti.
Še bolj nespametno je tisto naziranje, ki se imenuje panteize®« takšnim ljudem pravimo panteisti. Ti hočejo biti pobožni in priznavat1 Boga, pa pravijo, da je vse skupaj Bog. Pan se pravi slovenski vse; teist je pa tisti človek, ki priznava Boga.
Panteist je prisiljen imeti vse stvari za eno in isto bitje. Torej verovati, da je isto bitje kakor tisoč svetlobnih let oddaljena zvezda« kakor kamen, ki se spotakne ob njega; kakor cvetlica, ki se steguje sa sončnimi žarki; kakor črv, ki rije po zemlji; kakor vol, ki muka; in kakor kača, ki sika pred njim.
Panteistu v odgovor: Zakaj ljubiš cvetlico in jo vonjaš, pred kac° se pa treseš in bežiš pred njo ? Saj sta vendar obe s teboj vedno isto - h°&' Teist veruje v osebnega Boga. Takšen s presilno večino ljudi, ki s° kdaj živeli, v soglasju z zakoni mišljenja in z blagim mirom vesti pfl' znava, da je nebo in zemljo ustvaril Bog.
Vsakdo si more izbrati tudi brezbožno naziranje, ker je svobode® pravimo, da ima neko naziranje o svetu, njega postanku in namenu; to Je svetovni nazor ali svetozor; svetozor je lahko tudi brezbožen; toda siti se z njim ne moreš, ker si stvar božja.
Takih izrazitih materialistov in panteistov, kakor so opisani tukaj; je v resnici zelo malo. Vendar je dobro vedeti, da so na svetu tudi taks® ljudje. Velika večina tistih, ki žive tako, kakor da bi bili materiali® oziroma panteisti, je v resnici teistov. Takšni ljudje z besedami si°e priznavajo, da je Bog; s svojim življenjem pa kažejo, kakor da je strast oddaljen od njih in se zanje sploh ne briga. Drugi zopet pravijo, da je J. njihova čisto zasebna, notranja zadeva, v katero se nihče nima vtika® Naš svetovni nazor, svetozor je katoliški: Verujem v Boga 0četa vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje.
P.	HUGO:
Baraga, apostol treznosti
Baraga je bil sicer sin vinorodne. Dolenjske, a z izvretim trtn1^ sokom, še manj pa z žganjem, nista bila nikoli prijatelja. Že izza nilade& je bil vse preresen in pretrezen za to. Niti kot visokošolec se ni sprija®10
2 njim, čeprav so visokošolci znani oboževalci Baccha, s trto ovenčanega starogrškega boga. Že takrat je le na to mislil, kako bi se vsestransko duševno izobrazil in duhovno izpopolnil. Temu je bil posvečen ves njegov čas. Ko so njegovi tovariši sedeli ob rujni kapljici in jo opevali, je on ždel Pri knjigah ah je pa klečal ob viru življenja in moči, ob tabernaklju. Ko ^ je pa obrnil k oltarju, je svojo treznost glede opojnih pijač še solidneje Neetično podzidal.
Kot vnetega dušnega pastirja ga je nedvomno bolela naša narodna slabost: preveliko prijateljstvo z alkoholom, ki rodi toliko grenkih sadov. 1-ri bi to prijateljstvo pri mladini uspešnejše preprečeval, pri starejših P& z večjim upom ohlajeval in trgal, se je sam docela odpovedal alkoholu, •le pač vedel, da je tisti nauspešnejši apostol kake čednosti, ki more ® sv. Pavlom reči: »Posnemajte mene, bratje, in glejte na tiste, ki tako 2jve, kot imate zgled v nas« (Filip 3, 17). Njegov zgled treznosti, iz ljubezni do njihovih duš, ki ljudem ni ostal skrit, je bila najzgovornejša 111 najprepričevalnejša pridiga o treznosti.
Ko je on zastavil v Gospodovem vinogradu, med nami še ni bilo kakega organiziranega, sistematičnega boja proti temu našemu narodnemu sovražniku in grobokopu. Ko bi bili časi ugodnejši, kot so bili, in ei bil on dalj časa ostal v domovini, bi bil pri svoji dušnopastirski vnemi najbrž že on zamislil kako treznostno bratovščino, kakršno je dvoje desetletij pozneje poklical v življenje dobrovski kaplan Matej Milharčič, njemu sorodna idealna duša. Saj je tudi on odšel v naš afriški misijon ^ postal njegova nekrvava žrtev ljubezni. Z njim je pa menda tudi njegovo bratovščino mrtvoud zadel.
Zaobljubljen apostol treznosti in organizator treznostnega gibanja J6 postal Baraga šele med ameriškimi Indijanci. Saj so bili pa ti še vse drugačni tiči v pitju kot Kranjci. Prvotno trezne sinove narave f° beli izkoriščevalci do mozga zastrupili z alkoholom, ženske nič manj kot moške. V nekem predavanju v Cincinnatiju nam je Baraga podal Šhizotno sliko o pijanih Indijancih. Pravi, da se mu je spočetka čudno zdelo, kako da je toliko žensk brez nosu ali ušesa ali prsta. Povedali so *u, da so v pijanosti prišle ob nje. Pijani Indijanci se obdelavajo z noži, Pijane Indijanke se pa z zobmi zagrizejo druga v drugo, dokler ena ne °stane brez nosu, druga brez ušesa, tretja pa brez kakega prsta.
Vsak nov misijonar, ki je prišel med nje, zlasti tak, ki je moral ledino orati, je takoj uvidel, da se bo moral najprej s tem sovražnikom Pomeriti, če bo hotel kaj doseči. Da, Baragov sodobnik Rev. Walter W. Elilot, je iz svoje, skušnje celo dejal, da je indijansko poganstvo manj kvaren in trdovraten sovražnik kot njih pijanstvo. Mnogi bi bili ^adi nastavili uho čisti blagovesti o Velikem duhu, ki so jo oznanjali cjhosuknjarji (misijonarji), ko bi ne bili sužnji alkohola. Radi njega so ■P zamašili ušesa, ker so vedeli, da se mu bodo morali kot kristjani °dpovedati.
Baragu radi tega ni klonil pogum. Dejal je: »Gotovo, da v takih °kolnostih ni lahko misijonariti in spreobračati pogane. Toda kdo se ri°re Bogu zoperstavljati!« Pognal se je v odločen boj zoper tega peklen-skega sovražnika, z besedo in jasnim zgledom, milost je podprla oslabljeno v°ljo in šlo je. Ko je prvič prišel med nje, kot poslanec Velikega duha, •Ph je le par pridobil za njegovo blagovest. Ko so drugi na teh videli, da ^ da tudi brez alkohola živeti, še lepše in zadovoljnejše kot z njim, so dobili pogum ter mu še oni začeli drug za drugim dajati slovo. Tako je levilo kristjanov in abstinentov razveseljivo naraščalo.
Na svoji prvi osrednji postaji Arbre Croche je Baraga našel led 26 prebit. Njegov prednik, Rev. Peter Ivan Dejean, je že organiziral čedno krščansko občino, o kateri se je lahko reklo: Kolikor kristjanov, toliko abstinentov. Ko je pa začel izletavati v širšo okolico, še vedno pogansko, mu je pa demon alkohol zastavil pot do indijanskih src. V svojem pismu sestri Amaliji z dne 29. jun. 1832 poroča, da je obiskal neko pogansko naselje dan in pol hoda od Arbre Crocheja. Dva dni je ostal tam in jih je skušal pridobiti za Kristusa. A je večinoma našel gluha ušesa. Brezvestni kramarji so jih preveč z rumom zalagali in jim prigovarjali, naj nikar ne poslušajo čmosuknjarja, še manj mu kaj verjamejo. Kajpada so to delali iz velike ljubezni do sebe. So pač vedeli, da bi jim spreobrnjeni Indijank več ne prodajali dragocenih kož za vsako količino alkohola. Samo trije so se spreobrnili. A ti trije so bili gorčično zrno, iz katerega se je v Par letih razrasel mal podružni misijon z lastno cerkvico.
V	drugem večjem naselju, na, Beaver Island (Boborov otok), so mnogi komaj čakali obiska čmosuknjarja, o katerem jim je nek spreobrnjenec vedel toliko lepega povedati. Ko jih je Baraga 1. 1832. obiskal, so S3 slovesno sprejeli. Sam poglavar mu je izrazil željo, da bi radi postali kristjani. Res jih je mogel že na tem svojem prvem obisku 22 krstih’ Toda veliko drugih ni hotelo o tem ničesar slišati. Poslali so mu deputacij0 z odločno izjavo, da hočejo ostati zvesti veri svojih dedov, seveda rani alkohola, katerega sužnji so bili. Ti so se zarotili, da kristjanom ne bodo pustih cerkve graditi, kot so to misijonarju obljubili. In res vsako zapo-četo delo pri cerkvici so jim takoj razdrli. Ko jih je Baraga poleti 1833 zopet obiskal in mislil, da bo že v novi cerkvici maševal, jo je našel la napol dovršeno. Niso si upali nadaljevati z delom, ker so jim zalkoholi; zirani pogani zagrozili, da jo bodo takoj, ko bo gotova, zažgali. Rad1 njihovega odpora so kristjani sklenili, da bodo zapustili otok in se preselili v okoliš krščanskega Arbre Croche-ja.
Dve leti in dobre tri mesece je Baraga misijonaril med Otavani v Arbre Croche-ju. Kaj je v tem primeroma kratkem času splošno dosegel, ve najbolj povedati njegov škof msg. Frid. Rese. On je o njem in njegovem misijonu izjavil: »Misijon v Arbre Croche-ju je eden izmed najbolj cvetočih med Indijanci. Šteje namreč nad tisoč spreobrnjencev, ki se jih lahko smatra za vzor resnične pobožnosti.« Glede treznosti v tem misijonu pa piše A. J. Blackbird (Mackadebenessy): »Indijanci onih dni (za časa Baraga) so bili v verskem oziru zelo strogi. V svojem selu niso trpek nikakega pijančevanja. Niti niso pustili, da bi kdo opojno pijačo prinese* v meje Harborja (nekdanji Novi Arbre Croche). Če je kak beli ali rdeče-kožni kaj alkohola prinesel v Harbor, ah v sodčku ah v manjših količinah in je poglavar Awpawkosigan za to zvedel, je skhcal svoje može, da so šk alkohol iskat. In če so ga, staknili, ga je ukazal razhti po tleh. Dno sodčka so s sekiro razbih. Dotičnim pa je prepovedal še kak alkohol vtihotaplja*3 v Harbor, ah kamorkoli ob obrežju Arbre Croche-ja, koder bivaj0 Otavani.«
V	svojem drugem misijonu ob Grand River-ju je moral pa Baraga na tem polju popolno ledino orati. In ta je bila tako odporna, da bi S3 bila kmalu stala življenje. Tam je tisti čas mrgolelo prekupcev, ki s° Indijance zalagali z žganjem in ga izmenjavah za kože. Baraga piše, ua so jim bili z žganjem povsod za petami in da so bili Indijanci kar napreJ pijani. Z odločnostjo in neustrašenostjo Janeza Krstnika je tem hudičevi#1 hlapcem izpraševal kosmato vest, kjerkoli se je srečal z njimi, »da proda' jajo svojo lastno in uboge indijanske duše peklenskemu sovražniku-*
Toda brez uspeha. /Grje so me oblajali,« piše, »kot najbolj divji Indijanci, te maščevanja so Indijance še bolj založili z alkoholom in jih šuntali, naj me nikar ne poslušajo, niti kaj verjamejo, ampak povsod polena pod n°ge mečejo.«
(Konec prihodnjič.)
ENID DINNIS — K. R.:
Brodnik Jona
Decim, tako je bilo pesniku ime, je svoje delo, ki je nastajalo, poka-Zal nekemu prijatelju-literatu, ki je bil prej kdaj z njim skupaj delal. Ta Prijatelj — recimo mu Lucij — (da so imena postranska stvar, je eden rinied naukov te zgodbe) je predlagal še neko drugo dopolnilo pred §tevnim dogodkom. Velikan naj bo prikazan kot velik borec. Naj se rilinja pri satanu, a ko vidi, da se le-ta trese pred križem, naj službo odkloni. Lucij se je bil pravkar izpreobrnil k pravi veri in je bil poln gorečnosti, kot so novi izpreobrnjenci sploh. Njegov predlog je bil De-rimu všeč in pesem je šla gladko izpod rok. Končno sta se še zedinila, da. bodi velikanu ime Christophorus — Kristonosec.
Pesem je uspela. Mnogo rok jo je prepisovalo in mnogo jezikov jo bralo. Ko se je Lucij odpravil iskat svojo srečo po raznih deželah rimskega imperija, je šla z njim »Legenda o Christophoru«. Pesem je na.šla pot v Rim in Atene in druge omikane kraje sveta.
Decim je ostal v samoti svojega domačega mesta ob robu puščave, je nepoboljšljiv sanjač in zadovoljen je bil, da so mu srečne misli blodile po svetu, medtem ko je on ostal doma in se niti zmenil ni za njihov cilj.
Bilo je v poznih letih, ko sta se prijatelja spet sešla. Lucij je bil P°stal velik dostojanstvenik na forumu, velik predstavnik sodobne misli. Eecima je močno imelo, kako je kaj z njegovo vero. V poganskem svetu Vera ne uspeva ravno najbolje.
Nista bila dolgo skupaj in že je Decim s svojim naglim, bistrim očesom zapazil, da s prijateljem nekaj ni prav. Odkril je to, ko sta opravila skupen izlet. Pesnik že dobro dolgo ni potoval, prijatelj pa na vsak način hotel, da odrineta v kak kraj, ki je daleč od omike. pot ju je peljala skozi puščavo, ki jo je križala reka. Prišla sta do riičnega mostička, ki se je pel čez reko na kraju, kjer je bil prej brod. Razpravljala sta o verskih vprašanjih: Decim - sanjač in Lucij -
Pravnik.
, »Mimogrede —,« je pripomnil Lucij (v njegovem glasu je bilo nekaj, *ar tovarišu ni bilo čisto všeč), »mislim, da si čul o svetem Krištofu?« »O svetem Krištofu? Ne. Kdo bi bil to?«
^ Prijatelj je spremenil svoj glas, da je bil bolj primeren odgovoru, kristonosec iz tvoje pesnitve. Ali si pozabil na .Legendo o Christo-Phoru’?«
Decim je ni bil čisto pozabil. Zmedeno se je ozrl na pripovedovalca. »Ne, dobro se je spominjam, toda — ta človek ni nikoli živel, bil ^ Plod moje domišljije.«
»Vem to,« je-.odvrnil Lucij, »a to na stvari nič ne spremeni; svet prepričan, da je taka oseba res živela. Tvoja pesem se je ljudem
silno priljubila. Vsi popotniki se zatekajo k .svetemu Krištofu' za po-moč, trdno namreč verjamejo, da je res živel!«
Decim je bil vidno zmeden. »Čeprav! Gotovo pa bodo zgubili zaupanje v svetega Krištofa, ko njihove molitve ne bodo uslišane.«
Prijatelju so se oči srdito zabliskale.
»Toda njihove molitve so uslišane,« je odvrnil. »Sveti Krištof je napravil izpričane čudeže. Brodolomce je rešil smrti in vozove in jezdec® je ubranil nesreče.«
»To niso mogli biti pravi čudeži,« je oporekal Decim.
(Konec prihodnjič-)
Zlati jubilej redovnega življenja treh slovenskih
frančiškanov
Z Abrahamom se je srečal, beremo večkrat v časopisih. Pol stoletja-lepa doba, a niso tako redki, ki jo preživijo. Bolj redek pa je jubilej; ki ga bodo letos obhajali naši trije sobratje, trije dobri in zvesti sinov1 sv. Frančiška. To so:
P. Severin Korošec, ki je zagledal luč sveta 13- * 1871 v Slovenski Kapeli, nižjo gimnazijo dovršil v Ptuju, obleko sv. Frančiška dobil 25. 8. 1889 v fraU' čiškanski cerkvi v Grazu, kjer je tudi napravil 25. 1890 prve redovne obljube; zakrament sv. mašniškeg® posvečenja je prejel 16. 7. 1894 v Solnogradu. Let* 1900. sta se frančiškanska samostana v Mariboru pri Sv. Trojici morala odcepiti od tirolske provincO ter se priključiti slovenski provinciji; tega leta J. namreč zahtevala madžarska vlada, da se hrvas samostani odcepijo od slovenske provincije, ki je v zameno dobila oiu njena samostana. To leto je p. Severina dohitelo v samostanu^ Mate Milosti v Mariboru, kjer še sedaj deluje. V svojem redovnem življenj je vršil razne odgovorne službe. Bil je samostanski predstojnik in v krat definitor, kaplan, sedaj je diskret ali svetovalec p. gvardijana direktor zakristije. Najlepša in najvažnejša njegova služba pa je vzgoj frančiškanskega naraščaja. Že dolgo vrsto let je magister kleriKO' laikov in kandidatov. Največje veselje ima z vzgojo duhovniškega na ščaja. Njegov nauk spremlja živ zgled. V besedah je odkrit, v izvrS vanju dolžnosti natančen, do sebe strog, do drugih mil. Velike zaslug ima za Marijino mašno zvezo v Mariboru, ki je slovenska podruzrU po vsem svetu razširjene mašne zveze s sedežem v Ingolstadtu. Za družbo je pridobil že lepo število članov. Mnogo se tudi trudi za pobo nost Naše ljube Gospe. V ta namen je sestavil poseben molitvenik. * tudi za Častno stražo Božjega Srca vneto pridobiva nove stražnik/ Vkljub bolezni je izredno delaven. Kdor stopi v skrbno urejeno saiu°; stansko knjižnico, mora občudovati njegovo izredno vztrajnost pri deW; tam so obložene dolge vrste polic s knjigami, ki jih je sam vezal. Je tuo elektrotehnik. Ko je imel samostan svojo elektrarno, je sam vodil stroj in vse električne naprave, kar gotovo ni bilo lahko delo.
P. Emerik Landergott je prišel v to solzno dolino 25. 2. 1872 pri Sv. Trojici v Slov. goricah, odkoder je dobil frančiškanski red že lepo število odličnih delavcev; vstopil je v tirolsko provincijo W istega dne kot p. Severin zaprosil za redovno obleko; skupaj z njim je tudi 25. 8. 1890 z redovalni obljubami posvetil svoje življenje Bogu in rešitvi neumrjočih duš; v duhovnika je bil posvečen 14. 7. 1795. Tudi on je bil leta 1900. včlanjen v slovensko provincijo. Predstojniki so vanj zaupali, ker so mu nalagali redovne službe. Bil je kaplan pri Materi Milosti v Mariboru, gvardijan v Novem mestu in Brežicah; do zadnjega časa je ^šil to službo v Nazarju v Savinjski dobni. Njegova posebna skrb za službovanja v Novem mestu je bil dijaški konvikt. Rad je prihajal med dijake, se z njimi pošalil, jim dajal nasvete in jih svaril, kadar je bilo potrebno. Poredneži so se mu sicer v svoji nedolžni razposajenosti večkrat za hrbtom smejab, a njegova beseda je našla v mladih srcih rodovitna tla. Takrat je bil zavod res lepa priprava za Noviciat. Sedem članov, na katere je on blagodejno vphval, je prejela Provincija iz tega zavoda. Eden izmed teh se je že preselil v večnost. ^ p. Emeriku lahko rečemo, kar je Kristus dejal o Natanaelu: »To je Izraelec, v katerem ni zvijače.« Kot predstojnik je bil vedno dobrohoten, a obenem strog; vedno je skrbel za samostansko disciplino in izvrševanje dolžnosti. V preprostosti je posnemal asiškega ubožca. Do slabotnih duš ima usmiljeno srce po zgledu Dobrega pastirja. Svoj jubilej bo obhajal kot spovednik in pridigar v Mariboru.
Tretji jubilant pa je p. Frančišek Solan Erman, rojen 18. 2. 1869 Pri Sv. Antonu v Slov. goricah, ki je bil skupaj s p. Severinom in p. Eme-fikom preoblečen, z njima tudi naredil 25. 8. 1890 prve redovne obljube ki istega dne kot p. Emerik postal duhovnik. Leta 1900. je ostal v tirolski Provinci ji; sedaj deluje v provinci ji sv. Bernardina onstran meje. Tekom redovnega življenja je vršil razne odgovorne službe. Je izvrsten in priljubljen spovednik; skrb posveča Slovencem v Grazu. Njemu pa je Vsemogočni poslal na stara leta preizkušnjo. S krvavečim srcem mora gledati, kako sovražniki resnice sejejo ljuljko na njivo, ki jo je s svojimi sobrati tako skrbno obdeloval.
Vse tri je božja previdnost v mladih letih združila. Skupno so se Pod vodstvom asketičnega p. Martina Lutza pripravljali za redovno življenje. Magister p. Martin je znal v teh treh mehkih slovenskih dušah Vzgojiti trdno voljo, vztrajnost pri delu in gorečnost za čast božjo in rešitev neumrjočih duš. Skupno so tudi nadaljevali gimnazijske študije v Schvvazu in nato bogoslovje v naslednjih samostanih: v Solnogradu, v Hallu na Tirolskem, v Kalternu na južnem Tirolskem in Bolzanu, takrat je bil namreč v vsakem izmed omenjenih samostanov en letnik bogoslovja. Vsi trije hranijo lepe spomine na tiste čase, ko so po dovršenem letniku po frančiškansko potovali v drug samostan. Ljudje so Povsod prijazno sprejemali te pristne sinove sv. Frančiška.
Vsem trem jubilantom čestitamo k izrednemu jubileju in jim želimo, da bi delovali za čast božjo in zveličanje duš še tako dolgo, kakor bo božja volja. In kakor jih je božja previdnost v mladih letih združila, Prav tako naj jih združi božja ljubezen v večnosti.
Sestanek voditeljev III. reda na Brezjah
'Po poklonitvi Materi božji pri milostnem oltarju, smo se podali v samostansko dvorano, kjer smo imeli zborovanje, ki se ga je udeležilo 17 voditeljev iz vseh treh vej prvega Frančiškovega reda. Ob branju lanskega zapisnika smo si malo izprašali vest, kako smo se držali smernic iz zadnjega zborovanja. Veliko važnost smo polagali na izobrazbo mladih redovnikov v pogledu vodstva tretjega reda, kar je seveda temeljnega pomena za rast in napredek slovenskega tretjega reda. Velikega pomena^ je tudi to, da se v naših zunanjih bogoslovnih semeniščih kar moč upelje ,in širi tretji red. V ljubljanskem bogoslovju je zdaj cvetoča skupščina tretjega reda, ki šteje nad 70 članov bogoslovcev. Želeti bi bilo, da bi se kmalu ustanovila enaka skupščina tudi v mariborskem bogoslovju, kar ne bo težko, ker že duhovniška skupščina lavantinskih duhovnikov tako lepo cvete in vneto deluje.
Nekateri voditelji so želeli, da bi imelo tretjeredno glasilo malo boljšo zunanjo obliko, malo bolj razkošne platnice. Seveda, vsak bi to želel, toda ni odkod vzeti. Najprej bo treba pomagati tiskarni in jo postaviti na lastne noge, potem se bo lahko govorilo še o marsikaterem zboljšanju. S Cvetjem so vsi voditelji izredno zadovoljni, ker prinaša res poljudne in razumljive članke, seveda vsem pa tudi Bog ne more ustreči, kaj bi še le siromašen urednik!
Na sestanku smo imeli dva praktična referata, ki bo oba prineslo Cvetje. P. Henrik O. F. M., voditelj od Sv. Trojice v Slov. goricah, je predaval o cerkvenih prireditvah tretjega reda. Tole nam je povedal:
Tretji red ali tretja Frančiškova častitljiva ustanova ima mnogo svojstvenih opravil ali cerkvenih prireditev. Kdo bi li mogel vse vrstoma in praviloma našteti? Nekaj jih je pa vendarle treba na tem mestu p°; dati. Katere? Radi svoje posebne pomembnosti in notranje vrednosti naj pač tukaj v korist našega Tretjega reda popišem in primerno ocenim sledeče:
/. SHODI.
Shodi so po Vodilu III. reda zapovedana zbirališča tretjerednikov-Obisk le-teh shodov spada med bistvene njihove obveznosti. Redovno Vodilo namreč kratko, preprosto, a jedrnato pravi: »K mesečnim shodom, ki jih skliče voditelj, naj prihajajo« (II. 11). K tej odredbi se ne pristavlja nobena omejitev ali olajšava, niti kak pristavek ali utemeljitev. Vodilo potemtakem ne pripušča udeležbe redovnega shoda nobeni samovolji, večji ali manjši gorečnosti tretjerednikov, niti kaki presoji voditelja ali spovednika, temveč ga nalaga kot enostavno dolžnost. Ta stroga dolžnost pa odseva že iz stvari same; saj so baš mesečni shodi vseskozi utemeljena bogohotna in blagoslovljena sredstva, ki prinašajo skupščini zopet in zopet svežega duha in novo redovno življenje. In če ima vsako društvo svoje sestanke — brez njih bi društvo gotovo shiralo — tedaj so tudi za Tretji red umevno shodi pravcato utripanje srca, ki bi se naj vsekdar nahajalo v rednem pogonu ter docela močni ljubezni bilo za Frančiškov sveti red, ki ga je veliki papež Leon Xlil. imenoval »svetovni«.
Na tej podlagi govorimo tedaj podrobneje o shodih in sicer: a) o važnosti mesečnih shodov, b) kako naj se vrše in c) kaj spada k shodu.
1.	krepijo čut skupnosti v zavesti, da so vsi možje in žene, mladeniči ju mladenke, duhovni otroci istega očeta, ki imajo iste nazore, ista načela m iste vzvišene živi jenske cilje; in ko spolnjujejo isto Vodilo ter nosijo isto obleko se imenujejo bratje in sestre v svetem redovnem očetu Frančišku. Zares, tovarištvo Tretjega reda je po istiniti zvezi duhov kakor eno telo, vdeto v veliko družino serafinskega očeta. — To spoznanje ustvarijo točni in redni mesečni shodi.
2.	ohranjajo in obnavljajo redovnega duha. Na mesečnih shodih se udje zbirajo pred svojim voditeljem. Ta jih navdušuje, da se z gorečnostjo potegujejo za postavo Gospodovo, poučuje jih o posebnih nalogah in stanovskih dolžnostih, opominja jih k zvestejšemu spolnjevanju sv. Vodila, vnema jih za hrepenenje po krščanski popolnosti in spodbuja jih k posnemanju sv. redovnih vzornikov, pa tudi, če je treba, graja njihovo Popuščanje v bratovski edinosti ter kara njihovo nemarnost za prizadevanje za pokoro. — Mesečni shodi so za ude Tretjega reda očitno dan Mesečne duhovne obnove, in nemotno zrcalo pravega redovnega življe-uja v skupščini.
3.	so javno spoznavanje, s katerim tretjerednik pred celo skupščino sPričuje, da mu je res mar za delavno krščansko življenje. Tako odkrito, Pred svetom dano spričevanje seve lahko prinese v današnjih časih pre-z*r> zaničevanje in zasramovanje. Zato pa je treba, kajpa, našim bratom m sestram v tem oziru dokaj srčnosti. Toda kdor je Kristusov, se ne bo branil z njim živeti in trpeti. — Mesečni shodi so tedaj tudi pravi preskusni kamen za čisto značajnost in dosledno krščansko miselnost.
Med popolnimi odpustki, ki jih je podelil papež Leon XIII. po pismu: »Usmiljeni Sin božji«, je tudi PO, ki je podeljen tretjerednikom za ude-iezbo shodov. Ta okolnost nas pouči, koliko važnost je polagal namestnik Kristusov na zemlji na mesečne shode ter hkrati na prisostvovanje tretjerednikov sleherne skupščine.
(Se nadaljuje.)
Zlata maša pri tretjerednem shodu v Nazarjih
Naš letošnji zlatomašnik p. Emilijan Dovgan je posebno počastil slovenski tretji red, ko je opravil svojo zlato mašo pri tretjerednem shodu. v Nazarjih, kjer živi naš jubilant že 25 let, imajo že od nekdaj navado, imajo mesečni shod tretjega reda vsako prvo nedeljo v mesecu in sicer zjutraj ob pol 8. uri s sv. mašo. Naš zlatomašnik si je izvolil to Sv- mašo za svojo jubilejno daritev. Zakaj ravno to, pove sam v svoji Jubilejni pridigi, ki je tu natisnjena.
Slovesnost se je vršila kar najprisrčnejše. Cerkev je bila že nabito P°lna dobrih tretjerednikov in faranov. Zlatomašnika je spremljala pred oltar Frančiškova mladina, ki je napolnila obe kapeli: sv. Frančiška in Sv- Antona. Sv. maša je bila pri oltarju sv. Frančiška. Po sv. maši so se '[si podali pred veliki oltar, kjer je zlatomašnik zapel: »Tebe Boga hva-unio« in je podelil blagoslov z Najsvetejšim. Vsi navzoči so dobili tudi 2lutomašne spominke.
Zlatomašnik govori:
•Cerkveno in samostansko predstojništvo se je izrazilo, da bi se cerkev kar najlepše ozaljšala za zlatomašni jubilej. Odgovoril sem, da ne bo treba. Kar na prvo nedeljo julija napravimo slovesnost in cerkev bo dovolj okinčana posebno ob 71/2, ko se vrši shod III. reda našega sv. očeta Frančiška. Naša cerkev je Marijina, naša cerkev je samostanska, zato je tako lepa že sama na sebi brez vencev. Nekaj privlačnega ima, kako lahko se tukaj moli, koliko čudežno uslišanih molitev navaja samostanska kronika na priprošnjo prebl. Device Marije in sv. Antona Pado-vanskega. Tudi pesniki opevajo samostanske zvonove, samostansko petje itd.
O kako lepa in prekrasno ozaljšana je šele naša cerkev vsako prvo nedeljo ob 7i/2, ko ima III. red sv. Frančiška svoj shod. Ne rečem, da ni lepo ob 6. in 10. uri, toda najlepše je vendar ob ker takrat ni tukaj nič zunanjega, nič lažnjivega, nič prisiljenega, ampak vse naravno, pristno, tako ljubko in domače, srce govori k srcu, zato prikupljivo. I# pustimo vrtnarjem cvetice, lepših in bolj dehtečih rož ne premore noben vrt, kakor so udje III. reda sv. Frančiška. Njihovi lepi zgledi bolj glasno govorijo, kakor najboljši pridigarji. Kdo obiskuje bolnike, zatira plevel, kdo pomaga duhovnikom, da se zgubljeni sinovi vračajo nazaj ter začno novo duhovno življenje ? Brez III. reda bi bile cerkve ob delavnikih popolnoma prazne.
Tretji red deluje prav po apostolsko, prav po zgledu prvih kristjanov. Ko je prišel sv. Peter v Rim, ga je sprejela v hišo senatorjeva žena Prisedla. Apostol je krstil dve njeni hčeri, ti dve ste vplivali na brate, očeta in ni trajalo dolgo, ko sprejmejo vsi sv. krščansko vero. Slabotna sv. Anastazija je pridobila za sv. evangelij 200 mož in 700 žena. Vse te je za sv. vero tako utrjevala, da se ni niti eden izneveril. Prav tako deluje m. red po hišah, vaseh, občinah in mestih, kar je sam Gospod sv. Frančišku napovedal, da bo podpiral lateransko cerkev; pokazal mu je tri dvorane nabito polne samega orožja: vsako orožje ima na sebi znamenje sv. Križa. »Frančišek! v treh redovih se boš vojskoval za mojo čast in za zveličanje neumrjočih duš s svojimi tisočerimi sinovi in hčerami-«
Zdaj veste, zakaj bom danes maševal pri tretjerednem shodu in prl
oltarju sv. Frančiška.-----Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo
šlo. Večerna zarja je nekaj krasnega. Vzvišena je tudi slavnost 50 letnice mašništva. V najlepši mašni obleki zapoje duhovnik Glorijo in Te Deum, zvonovi done, orgle pojo, možnarji pokajo, potem potihne vse — sledi Requiem —- in ko pride »preiskava« — takrat, prosim, en očenaš in eno zdravomarijo za zlatomašnika. Amen.
»Zakladi dobrot in milosti v presv. Srcu so neskončni. Ne vem, če je v duhovnem življenju kaka nabožna vaja pripravnejša, da v kratkem času dvigne dušo do najvišje popolnosti ter ji da čutiti, kako prijetno je služiti Jezusu Kristusu. Da, z gotovostjo trdim, ko bi ljudje vedeli, kako všečna je Jezusu ta pobožnost, bi jo vsak kristjan, kateri ima le količkaj ljubezni do tega milega Zveličarja, opravljal rajši kakor drugo.«
Sv. Marjeta Alakok-
Darovi za našega kitajskega misijonarja pridno prihajajo. Občudujemo požrtvovalnost dobrih tretjerednikov. Pred odhodom misijonarja bomo naredili v frančiškanski dvorani v Ljubljani razstavo misijonskih predmetov.
BIERBAUM — Fr. BRUNO:
t	(17. avgust)
■I	Sveti Rok
s poznavalec tretjega reda
. Nenavadna so včasih pota, po kate-rih vodi Bog svoje ljubljence k zveličanju. To vidimo tudi na svetem Roku, slavnemu zavetniku zoper kugo. Njegov 0ce je bil župan mesta Montpellier. Nje-Sov poznejši življenski poklic je nekako Napovedoval rdeči križ, ki ga je prinesel ® seboj na svet kot materino znamenje.
7 dvajsetim letom je postal sirota. Zato J® prodal vse svoje imetje in ga razdelil Noogim. Stopil je v tretji red in si nadel P°potniško obleko in poromal v Rim , grobu obeh apostolov. V gornji Italiji Je prav tedaj divjala strašna kuga. Takoj Se je Rok posvetil negi bolnikov in jih jNUogo ozdravil s samim znamenjem sve-Jsga križa. Prav tako je deloval tudi v ^■unu in po drugih mestih. V Piacenzi pa Je še njega napadla kuga. Zdaj je spoznal Nridko resnico: Nehvaležnost je plačilo sveta. Zakaj v bolnišnici, kjer Je tisočim pomagal in jih tolažil, so mu kot tujcu brezsrčno pokazali j^uta. Rok se je zavlekel v bližnji gozd in se nastanil v napol podrti ?°či. Vendar pa ni Najvišji pozabil na svojega služabnika. Neki pes mu' Je vsak dan prinesel kos kuha. Brž ko je ozdravil, je odhitel v svojo domovino. Tam je med tem izbruhnila silna vojna. Roka so ujeli vojaki 111 ga vrgli v ječo, ker so ga imeli za vohuna. Njegov lastni ujec v Mont-Pellieru, ki ga ni poznal, je potrdil obsodbo in ga pustil pet let giniti v Ječi. šele smrt ga je rešila vseh nadlog. Po njegovi smrti leta 1327. ?° uašli na steni ječe tablico, na katero je angel z zlatimi črkami napisal dUe Rok, pod njim pa zagotovilo, da bo vsakdo rešen kuge, ki se bo * ujemu zatekel. Njegovi sorodniki so ga spoznali po materinem zna-j^uju. Takoj so mu pripravili slovesen pogreb. Njegovo češčenje se je ^Uialu razširilo po vsej krščanski Evropi. Mnoge bolnišnice, družbe in Cerkve nosijo ime svetega Roka.
Premišljevanje: O zavetniku zoper kugo
1.	Sveti Rok se je izkazal za dobrega zavetnika. Ko je leta 1414. j^sedal vesoljni cekveni zbor v Konstanci, je tamkaj izbruhnila strašna ^Nga. Visoki cerkveni dostojanstveniki so skupno z vernim ljudstvom Pbredili veliko prošnjo procesijo na čast svetemu Roku in kuga je takoj Ponehala. — V kroniki frančiškanskega reda beremo, da se je mnogo Nttiostanov obvarovalo nalezljivih bolezni, ker so v njih vsak dan mo-, k svetemu Roku. — Priporoči tudi sebe in svoje domače njegovemu Varstvu!
2.	Sveti Rok je naš vzornik. Kako Bogu vdano je trpel, ko je zbolel 2a kugo, in kako voljno je prenašal še mnoge druge nesreče! Mi ne vemo
vedno, kaj je za nas dobro, ljubi Bog pa to ve. Zato prepustimo ljubemu Bogu, naj dela in vlada po svoji volji. — Nauči se pri svetem Roku, kako je treba prenašati trpljenje in nehvaležnost.
3. Sveti Rok je predvsem skrbel za svoje dušno zveličanje. Zato je zapustil hišo, posestvo in razdal ves denar. Na ta način je obvaroval svojo dušo pred kugo greha. Ne mislimo tedaj samo na zemeljske; stvari, ampak se vedno vprašajmo: Kaj mi to koristi za dušo in za večnost? — Najprej skrb za dušo, potlej skrb za telo!
Cerkvena molitev
Molimo. Svetemu Roku si, o Bog, po svojem angelu zagotovil na tablici, da ne bo nikogar, ki se bo k njemu za pomoč zatekel, zadela šiba kuge; nam pa, ki obhajamo njegov spomin, prosimo, podeli, da nas bosta njegovo zaslužen je in njegova priprošnja obvarovali smrtonosne kuge na duši in telesu. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
P. KRIZOSTOM:
Sveti Rok
1.	Vzor ljubezni in dobrote: sveti Rok, — krščanski cvet, za uboge in sirote si usmiljen ves in vnet.
Odpev:
Kuge duše in telesa nas obvaruj sveti Rok! Vodi srečno nas v nebesa, kjer plačnik bo večni Bog.
2.	Bolne si povsod ozdravljal, dvigal žalostne zvesto;
vse za srečno smrt pripravljal in jim kazal pot v nebo.
Kuge duše......
3.	Še na nas poglej uboge.
K tebi dvigamo roke:
Reši vsake nas nadloge in obriši nam solze.
Kuge duše......
P. HUGO:
Marija Turk
Dne 11. jun. se je v Novem mestu iztekla zemska pot gdč. Mart)1 Turk, študentovski mamici in sestri patriarha naših misijonarjev p. Bap' tista Turk, O. F. M. na Kitajskem. Z dveh ozirov se spodobi, da ji »Cvetje<< postavi skromen spominek. Prvič, ker je bila zgledna, vneta tretjerednic®-Drugič pa, ker bi se bila življenska pot njenega brata kitajskega misl jonarja brez nje morda kam drugam obrnila.	.
Rajna je bila prvorojenka kmečkih staršev Janeza in Jere Tur v PodhosH, župnija Toplice na Dolenjskem. Ko je bila še otrok, je mora1 začeti materi pri gospodinjstvu pomagati. In komaj se je mogla imen0 vati dekle, je bila že očetu za hlapca. S sekiro in žago je hodila poz#11 z njim v hrib drva pripravljat. Pri žaganju v snegu klečeč je dobn protin, ki jo je kot neljub in neprijeten gost skozi celo življenje spremlja*-
Trdo hlapčevsko delo je odločilno vplivalo tudi na njen značaj. Tako resna in modra je bila, da, ko jo je neki fant hotel prositi za roko, se tega ni upal njej razodeti, ampak se je za očeta skril. Očetu je bil po v°lji. Njej pa ne. Ker so ji ga mislili nekako vsiliti, je te račune s prav ftoško potezo prekrižala. Eden vaških znancev, ki je prišel z Reke na obisk, jo je napotil tja, za službo. Nek pozni večer je nabasala jerbas s potrebno obleko in hajdi z njim, brez vednosti staršev peš čez hribe Reko. Ko jo zjutraj starši iščejo in kličejo, je ni nikjer. Mati so jokali, °če brundali, kam bi prešla. Šele čez par tednov se je javila z Reke in jim povedala, da se je na ta način hotela odkrižati določenega ji ženina.
Ni se več za stalno vrnila domov. Možiti se, je ni veselilo, na domu Sov pa spodraščali bratje. Saj se je doma itak vse bistveno spremenilo. Očeta je kmalu smrt pobrala. Ko so ji sporočili, da so jim ure štete, je Pohitela domov, da jih še žive vidi. A na Reki ni ostala dolgo. Veseljaško življenje reških služkinj se ji ni dopadlo. Odšla je naprej v Ljubljano, nato v Gorico, končno pa v Trst. Povsod so jo radi imeli, ker je bila delavna, poštena in varčna.
V Trstu je dobila ustanovljeno Marijino družbo. Takoj je vstopila, “ha je njena vneta članica in tudi večletna prednica. Kot starejša med njimi je bila mlajšim prava skrbna in požrtvovalna mamica. Onim, ki so rijtile poklic za redovno življenje, je rada ravnala pota v samostan, ^iste pa, ki so bile bolj posvetne, je sestrinsko, da, materinsko svarila Pred zapeljivim svetom in tako marsikatero obvarovala, da se ni opekla, “ama varčna, je tudi druge navajala, naj ne vtaknejo vsega zaslužka v obleko in lišp.
Doma so po očetovi smrti nekaj časa mati gospodarili. Kot globoko verni ženi se jim je vzbudila želja, da bi novomašnika zredili. Pa so se °dločili, da hočejo dati najmlajšega Martinka, ki so ga klicali za Tineta, v šolo. Poslali so ga v Novo mesto. Toda že po prvih velikih počitnicah kazalo, da bo moral šolo obesiti na, kol. Mater je pičil škorpijon v roko Jn so radi tega komaj pri življenju ostali. Roka pa ni bila nikoli več teko za delo kot prej. Radi tega so posestvo kmalu izročili starejšemu steu. Tinetu pa so dejali, da ga ne bodo mogli več vzdrževati, radi česar Se bo moral iti za krojača učit.
„ On je pa hotel na vsak način duhovnik postati. Dejal je materi, da mu le stanovanje plačajo, bo za drugo že sam poskrbel pri dobrih ljudeh. Ker stanovanje ni stalo veliko, sta se pobotala in Tine je ostal riudent. Ker je bil pa preboječ, se mu je zelo slabo godilo. Ko so ga prišli Cez par mesecev mati obiskat in mu prinesli belo štruco, so ga našli Vsega izstradanega. Ko so ga vprašali, če je kaj lačen, je zajokano odgo-v°ril: »Sem, saj nisem danes še nič jedel!« Pa je bilo že blizu poldne.
Mati so spoznali, da tako ne pojde in ne sme iti dalje. In kaj jim Pride na misel, da bi ne šlo? Tisto njivo, ki so jo imeli poleg nekaj ma-lega užitka izgovorjeno, so sklenili prodati, v Novem mestu kako skrom-110 hišico kupiti in postati študentovska mamica. Tako bi bilo za Tineta tealo bolje preskrbljeno. To so tudi storili. A njiva ni vrgla toliko, da bi tešico plačali, še manj toliko, da bi jo svojemu namenu primerno poprali in uredili. Pa so našli pot tudi iz te zagate. Hčerka Marija, ki ima pri Sv°]i varčnosti že čedne prihranke, naj pomaga hišo plačati, popraviti te bratca šolati. Ce se bo Tinetu uresničila vroča želja postati duhovnik, b° enkrat lahko pri njem za kuharico. Ako ne, bo pa hišica njena.
Hčerka Marija je svoje prihranke rada dala na razpolago v ta namen 'uv tudi preostanek svojega tekočega zaslužka zanj žrtvovala. Tako je tešica kmalu postala njihova last in še lepo so jo popravili. Življenje
matere s Tinetom in najmlajšo hčerko Karlinco, ki je hodila k sestram v Šmihel v šolo, je bilo pri majhni užitnini in skromni študentovski stanarini sicer ubogo, a se je rinilo. Mati in Marija sta že sladko zasanjali o lepših dneh v daljni bodočnosti ob strani sina oz. brata duhovnika.
A te sanje so se jima temeljito razblinile. Ko je bil Tine v šesti šoli, je namignil materi, da čuti v sebi redovni poklic. Ona je to takoj sporočila svoji hčerki Mariji. Obe sta ga začeli obdelavati, naj ne gre v samostan, ko sta že toliko žrtvovali zanj. Toda ta klic je bil v njem premočan, da bi mu zamašil ušesa. Konec šolskega leta se je javil frančiškanskemu provincialu p. Placidu Fabiani, ko se je ravno mudil v Novem mestu in bil je sprejet. Dne 16. sept. 1895 je bil na Trsatu preoblečen in je dobil redovno ime Peter Baptist. Ker se je čutil vsega blaženega v redovnem stanu, sta se polagoma tudi mati in sestra potolažili. Njegova nova masa v domači cerkvi pri sv. Ani v Toplicah je vsekano rano popolnoma zacelila. Zopet je zakrvavela, ko se je 1. 1901. poslavljal, da odide v kitajske misijone. A znova jo je čas zacelil, še posebno ker so Tinetova (p. Baptistova) pisma s Kitajskega odmevala od same sreče v vzvišenem misijonskem poklicu.	(Konec prihodnjič-)
Kako se gibljejo tretjeredne skupščine
Novo mesto. Kakor pred štirimi leti, smo tudi letos, dne 16. junija obhajali pri nas lepo slovesnost: šestnajst naših članov je slavilo petdesetletni jubilej tihega in zaslužnega življenja v tretjem redu. Čeprav so imena slavljencev dobro zapisana pri Bogu in pri našem sv. očetu Frančišku, naj jih vendar tudi na tem mestu imenujem: Čolnar Marija, Cujnik Ana, Cvelbar Ana, Furman Jožefa, Godec Marija, Jemec Lucija, Kozoglav Mariju-Legan Frančiška, Mišič Barbara, Mohar Marija, Pimaver Antonija, Stra-J' nar Ana, Šuklje Jožefa, Šetina Franc, Weis Marija in Wobner Roza.
Vsa svečanost se je izredno lepo vršila. Cerkev je bila okrašena s cvetjem in venci, med katerimi se je svetila jubilejna številka 50, k1 je naznanjala vernikom pomen te proslave. Okrog tretje ure popoldmj se je jel pomikati sprevod slavljencev izpred zakristije v cerkev pV? glavni oltar, kjer so jih čakali s prtom in s cvetjem okrašeni sedež1. Ganljivo je bilo videti, kako so med bučanjem orgel prišle v cerke'' slavljenke z gorečimi svečami, mnoge s trudnimi koraki od napora in °d visoke starosti, nekatere izmučene od bolehanja, a vendar vse v svetem razpoloženju. Poleg njih je šel dolgo let tako zvesto delujoči brat Šetina Franc, ki ga celo mrtvoud ni mogel zadržati doma, tako da sta ga morala dva odbornika podpirati pri hoji. Pogled na ta sprevod, na te častitljiv obraze, je dal svečanosti še poseben poudarek.
Pred oltarjem So jubilantje obnovili redovno obljubo, nakar je sle-^ Prelepi govor našega gospoda p. voditelja, ki je orisal pomen njihova bogatega in zaslužnega življenja, čestital jim je, da so v redu tako P°gumno vztrajali od rane mladosti do poznih let, radi tega so morali gotovo marsikaj bridkega prestati. Govoru je sledilo darovanje za našega novega kitajskega misijonarja p. Marijana Valenčaka, kjer se je nabralo '49 din. (Nekatere so prinesle prej in pozneje svoje prispevke, tako da poslali p. misijonarju 1000 din.) Nato so bile pete litanije, ki smo P*1 peli vsi. Sledil je papežev blagoslov. Z evharističnim blagoslovom in r^valno pesmijo smo slavnost končali. Po cerkveni slovesnosti so se jubilanti dali slikati z g. p. voditeljem in s prednico g. Tomšič Marijo .a levi strani poleg p. voditelja). Sliko objavljamo v »Cvetju« v spomin ln spodbudo drugim. — Ob koncu smo proslavljencem postregli z malico, zahvalili smo se našemu priljubljenemu p. voditelju in p. gvardijanu za Pdjazno sodelovanje.
Plaper Adolf, tajnik.
Nova Štifta pri Kibnici. — Tretjeredni dan. Četrta nedelja meseca Junija nam bo ostala dolgo v spominu. Ta dan smo se zbrali namreč vsi jjetjeredniki iz obširne in starodavne ribniške dekanije pred Marijo pri W°vi Štifti. Že v soboto o mraku smo imeli ljubko pobožnost v lepo raz-^etljeni cerkvi. Zjutraj na vse zgodaj pa so začele prihajati trume Frančiškovih otrok od vseh strani. Spovedovala sta domača patra, iz Julijane pa sta prihitela na pomoč p. definitor Karol in komisar III. ^ua p. Odilo. S tretjeredniki so prišli tudi duhovniki. Počastil nas je ovi ribniški dekan g. Demšar, voditelj ribniške skupščine, iz oddaljenih eukih Lašč je prihitel z otroki sv. Frančiška njih spretni voditelj g. vuh}ik Ramovž, preko hribov in Loškega potoka je pripeljal tretje-pdiuke tamkajšnji kaplan. Vse tri cerkvene govore je imel prov. komisar, °vesno mašo je imel p. definitor Karol, g. dekan je popoldne vodil pro-J»jo s kipom karmelske Matere božje. Veseli in navdušeni so hiteli °bri tretjeredniki na svoje domove, kot apostoli lepega, plemenitega ganskega zgleda in kot neomajni in neustrašeni borci za Cerkev, r*se ruši«. Vsi smo obljubili: Vsako leto enkrat se bomo vsi tretjered-'Ki zbrali pod plaščem Matere božje pri Novi Štifti. Do prihodnjega ata, ko se bo obhajala 300 letnica novoštiftske božje poti, se bodo naše ste podvojile in potrojile. Pri jubilejni slovesnosti se zopet vidimo.
K°CMUR JANEZ:
S. Marija Celina od Darovanja
(Njeno življenje in blažena smrt.)
Mlada novinka — velika svetnica.
g Mogoče bo kdo mislil, da so ponižanja, o katerih je bilo zadnjikrat jj v?rjen°, pretirana, kakor je mislila tudi Germana sama v prvih dneh v}ciata. Toda spomnimo se sv. Pavla, ki se je imel za prvega med .Usniki, najmanjšega med. svetniki in zadnjega med apostoli; in vendar k<vedel, da imajo drugi več napak in manj kreposti in da je storil več v . rugi apostoli. Junaška stopnja ponižnosti je namreč sad premišljena in božjega razsvetljenja, ki kakor pod drobnogledom poveča naše
napake in slabosti. Ta nebeška luč se je razlivala na Germano iz tabe®' naklja, pred katerim je preklečala v tihi zbranosti cele ure. Njeno obličje je odsevalo tako nekaj nebeškega, ganljivega, da so sestre — kakor so same zatrjevale — že samo ob pogledu nanjo začutile novo gorečnost, ki jih je zbliževala z Bogom in opajala z veseljem. In ko so jo gledalo, ko je kot družica spremljala tovarišico ob preobleki tako umerjeni® kretenj in zbrane hoje, sevajočih lic in povešenih oči, so si govoril®' »Naša angelska mati sv. Klara je morala biti tako skromna in zbrana, ona je tako molila, delala, hodila kot Germana.«
Seveda ona niti slutila ni, da je v zgled in občudovanje drugi®1’ skrbno so ji to prikrivali, kajti že najmanjša pohvala jo je žalostila d° solz, vsaka izjema žalila njeno ponižnost.
Ko so ji sestre pri delu zaradi njene bolehne noge podložile zaboj, da bi na njem sedela, medtem ko so druge sedele na tleh, se je prisl® jokaje obtožit, da jo preveč razvajajo. Šele ko ji je mati voditeljica rekla, naj sprejme take usluge bolj kot ponižanje in naj se jim ne ogiba, se le smehljaje vrnila na svoje mesto.
Njena duša je vsrkavala vse, kar ji je govorilo o mrtvenju in odp°' vedi; v navado ji je že prešlo mrtviti svojo radovednost in vsa svoj3 čutila. (Ničemurnosti niti poznala ni; ko je nekoč pripovedovala, da J® ob prihodu družine v Bordeaux lastnik hiše, kamor so se vselili, 03 pogledu na otroke vzhičen vzkliknil: »Najlepšo družbo v mestu imatf’ gospod Kastang,« in so jo ob popisovanju lepote njenih bratov in sestri® vprašale tovarišice, če je bila bolj ali manj lepa od njih, je odgovoril®; Nikoli se nisem videla v ogledalu!«) Večkrat je velikodušno rekla mateh voditeljici: »Obljubila sem Bogu to ali to žrtev, prosim Vas, dajte ®® priložnost za njo.« Čudovita je bila njena ljubezen do gospe Revščin®' Skoro strast ji je bila ne imeti kaj svojega; pisemski papir, znamke ®* peresa, katere je prinesla s seboj, je oddala materi voditeljici, ker j® hotela imeti kaj boljšega kakor tovarišice, in odslej si ni privoščil3 razkošja dveh peres in ni hotela vzeti več kot dva lista pisemskega P3' pirja naenkrat. Ta njena ljubezen se je proti koncu njenega življenj še povečala.
Zdelo se je, da ni več trpljenja za njo, toda ona ga je sama vabil®
kot prijatelja, s katerim želi z roko v roki potovati skozi življenje-želji po žrtvovanju je postala mučiteljica svojega dobrega, nežnega sr® in to tako hladnokrvno, da niti slutiti ni bilo njene notranje bolesti. I vseh žrtvah in odpovedih ni bilo na njej nič čemernega in odljudneg3; Po vsem, kar je pretrpela, da je dosegla svoj cilj, je našla German® samostanu svoj mir in svojo srečo. »Draga mati,« je rekla ob neki Prl®
voditeljici, »v Nazaretu bi me več ne spoznali. Kako sem bila tam resna
zbrana! Toda tu sem našla, kar sem iskala, tu je moj dom; preveč s®®1 srečna.«
Pokorščina je Bogu zelo všeč.
Gospod je v tem času očitno pokazal, da Mu je všeč Germani®® pokorščina in zvestoba. Bilo je 19. oktobra; mati voditeljica jo je 0 skala popoldne, Germana je likala in zgibala perilo, ki je bilo razp®1. ženo vse križem po celici. Toda takoj je pustila delo in sledila predst°J niči. Med pogovorom ji je razlagala svojo veliko željo po popolnost!
prosila za svet in navodilo. Mati voditeljica ji je posebej pripon zvestobo v malem in natančno izpolnjevanje pravil, spominjajoč na sede svetega pisma: Pridi, dobri služabnik, zvest v malem, stopi v vese
očal3
Gospodovo! Zvonec' k večerji je prekinil razgovor, v obednico sta odšli skupno. Po večerji je odšla Germana po navadi novink v kapelo; kar se omisli, da ji je predstojnica naročila odnesti neko stvar v celico. Ko °upre vrata in vidi nered, v katerem jo je zapustila, se je v prvem hipu oti želja, da bi pospravljala; toda, ko se spomni, da je njena dolžnost 'G v tem času pred oltarjem in navodil matere voditeljice, naj bo Zvesta tudi v malem, se s težkim srcem odtrga, ne dotaknivši se perila , Bogu darujoč ponižanje, ki bi jo doletelo, če pride mati opatinja presedat celico.
Gospod je bil vesel svoje male služabnice — ne vemo, kaj se je zgodilo med tem v njeni celici, ko se je vrnila, jo je našla pospravljeno; PeSlo, ki je bilo preje razpoloženo po vseh kotih, je izginilo. Zardevajoč 0(t zmedenosti je menila, da je prišla mati opatinja in ga odnesla. Odpre Jmare in ne najde ničesar; že misli leči, ko ji pride na um, da pogleda kovček. Začudena zagleda vse perilo lepo zloženo, še šivanka, za katero je natančno spominjala, da jo je bila zataknila v blago, katerega je avn° pospravljala, je bila zataknjena v blazinici.
Osramočena ni zatisnila očesa do polnoči. Ko jo je mati voditeljica Jutraj obiskala, se ji je Germana kleče obtožila zaradi nereda, ki ga je ua povzročila; ona pa, ki ni vedela v začetku, za kaj gre, ji je zatrjena, da ni prestopila njenega praga; tudi matere opatinje, ki je šele asneje zvedela o dogodku, ni bilo v celici, ostale sestre so molile po ecerji kompletorij do trenutka, ko se je Germana vrnila v celico, poleg Cega prepoveduje stara šega, ki se je strogo drže, stopiti v tujo celico. Ko ?e je Germana opravičevala materi opatinji, ji je torej ta rekla: »Ne rilite se, Vaš angel je to storil, ni Vas Bog zastonj izročil njegovemu Varstvu.«
■ Redovnice so izvedele za čudoviti dogodek šele po Germanini smrti °dslej imenovale njeno sobico: Celica, ki so jo angeli pospravljali.
Najbližja priprava za noviciat.
Koncem oktobra se je sestal samostanski kapitelj, da sklepa, ali aJ se Germana pusti k preobleki. Vse sestre so soglasno le hvalile to P°stulantko, ki ji ni bilo primere, na kateri ni bilo napake, še nepopol-, ®sri ne. Srečne so se štele, da so jo mogle sprejeti v svoje vrste. Ko je rjaj stala Germana na večer tega dne med čestitajočo družino, so ji eKle solze sreče. Obrnila se je k materi voditeljici in z nežno kretnjo az°č na tovarišice ganjena rekla: »Moja družina! Tu je moja družina!
'1 • preveč sem srečna.«
. . Že ni več v njej one male gojenke iz Nazareta, ne postulantke prvih ?1: v boju s samo seboj se je preoblikovala od dne do dne. Ničesar več 1 dovoljevala svoji naravi; včasi je bila mati voditeljica ganjena od smiljenja, ko je gledala žrtve, katere je doprinašala Germana v svojem ch; trpela je sama ob trpljenju in spokornih delih, ki si jih je mlada °vmka nalagala in ji nazadnje pod pokorščino omilila nekatera telesna ^Pokorna dela zaradi njene mladosti. Zato pa je Germana tem bolj veliko-Usno dopolnjevala notranjo odpoved in se kot sveča topila v skrivnostih življenju žrtve; kajti ona ni poznala polovičarstva, na poti Kalvarije Se je dvigala na perotih ljubezni.
Na praznik preobleke se je pripravljala s tridnevnimi duhovnimi ^aJami v samoti, kjer se je njena duša skoro neprenehoma potapljala hiolitvi. Njeni zapiski iz teh dni dado slutiti razpoloženje.
Spomin na svojo nevrednost in ničnost jo plaši: »Vem, kaj semj n>Ci tisočkrat nič in če sem kaj: majhna stvar, ki Te je zmožna samo žali« o moj Bog.« Toda ljubezen jo vnema: »Moje srce je žejno ljubezni- 11 edini, o Jezus moj, moreš potolažiti mojo pekočo žejo.« Njena velika dušnost in gorečnost jo dvigata v višine, kjer se sama ponudi v žrtev-»Reži, žgi, trgaj, stori z menoj, o Jezus, kar hočeš!« vzklikne pred tabernakljem. Mati voditeljica ji sporoči, da jo hoče postaviti za pomožno nadzornico v noviciatu; kar zgrozi se ob tej misli, ona naj pazi na druge ki je tolikokrat rekla, da hoče misliti samo na svoj cilj in ne soditi besen in dejanj drugih; potožila je Jezusu svojo bolečino. Toda, -ko je dobil3 v molitvi odgovor, da se umika križem, za katere prosi, je sklenila ubogati, kakor koli bi ji bilo težko.
(Se nadaljuje-)

FRANČIŠKOVA A LADI NA
Poročilo Zveze velikih sester sv. Klare v Maribor11
Po dovršenem delu vsak človek misli na uspehe svojega trud3; Pogled nazaj mu kaže lepe uspehe, pa morda tudi neuspehe kljub dob volji, ki jo je pri delu pokazal. Tako gledamo tudi me mariborske klaf na delo v našem društvu v tem letu z namenom, da v prihodnjem le izboljšamo in spopolnimo, kar letos ni bilo povsem najboljše.
V	nekaj potezah hočem podati sliko o našem gibanju v društva-Seveda bodo podatki le samo majhna, povprečna slika našega dela-
Sestanke smo imele redno tedensko. Vsaki prvi petek smo iip®L duhovno obnovo. V teh govorih nam je naš voditelj, preč. p. Mari01 Jelenc, zasajal v naša srca klena zrna duhovnih naukov, po katerih sm skušale uravnavati svoje življenje. Na drugih sestankih pa smo skusa^ same podati svoje misli v referatih o najrazličnejših problemih. Tu • tam nam je predaval tudi kakšen povabljen predavatelj. Vsaki Vx\ četrtek v mesecu smo rade pristopale k obhajilni mizi, dobro se zavedaj0 ’ da bo vse naše delo prazno, ako se ne bomo krepčale z angelskim kruh010' To bi bilo nekaj splošnih podatkov.
V	naslednjem pa hočem podati poročilo iz našega zunanjega ud°J stvovanja.
Z velikim veseljem smo se pripravljale na razne prireditve. Vendar le bila vsaka prireditev vedno združena z velikimi težavami. V naši sredi jffiamo nekaj res dobrih igralk. Vendar pa nismo vedno dosegle uspehov, bi jih sicer lahko. Nekaterih starši niso pustili igrati, ker bi s tem, P° njihovem mnenju, trpel šolski pouk. Druga zopet ni mogla radi obil-?ega dela drugod in slično. Vendar smo vse te težkoče premostile 111 žele pri svojih nastopih še zadovoljive uspehe. V mesecu oktobru smo priredile pestro akademijo sv. Frančišku Asiškemu v čast. Pri tej aka-demiji so sodelovali tudi križarji in male klarice z različnimi nastopi. Za konec smo igrale lepo in zanimivo igro: »Fabiola in Neža«. Ker ljubem vsako leto ugaja naša Frančiškova proslava, smo priredile to akademijo v obširni dvorani Zadružne gospodarske banke v Mariboru. Nad °biskom smo bile kar iznenadene. Veliko važnost smo v mesecu oktobru Polagale na roženvensko pobožnost, ki je kakor nam, tako tudi ljudem vedno bolj pri srcu.
. Veliko truda smo položile v pripravo za obdaritev otrok na Miklav-2ev večer. Pomagali so nam dobri ljudje in posrečilo se nam je lepo obdajati nad 130 otrok. Posebno veseli so bili revnejši otroci, ko jim je sv- Miklavž prinesel tudi obleko.
Proti koncu decembra so nas prijetno iznenadile velike klare iz Ljubljane z igro: »Roksana«.
Božični dnevi so bili za nas dnevi veselja. Pele smo namreč na koru ljudske, pa tudi umetne pesmi med sv. mašo. V teh dneh je v naši cerkvi tudi tridnevna pobožnost na čast sv. Rešnjemu Telesu. Pridno smo se Menjavale in klečale pred Najsvetejšim vse tri dni.
Po novem letu smo sklenile igrati prelepo Mlakarjevo igro: »Izgub-*j&na Marta«. Vendar smo to igro igrale šele v aprilu, ker je bila tedaj Uprizoritev te igre nemogoča radi tehničnih neprilik.
Velikonočne procesije smo se udeležile polnoštevilno v uniformah, uakor tudi procesije na praznik sv. Rešnjega Telesa.
Sredi aprila smo igrale Mlakarjevo igro: »Izgubljena Marta« v dvoji Zadružne gospodarske banke. Priprave so bile velike. Vendar pa Sl»o pozabile na vse delo in ves trud, ki smo ga položile v to igro, ko ®Uio imele na dan uprizoritve neverjetno dobro obiskano obširno dvorano, jo je režiral z velikim uspehom in z veseljem nadarjeni član Ljudskega °dra v Mariboru dijak g. Kumer Franc. Velika zanimivost so bili pri tej ji krasno naštudirani plesi, ki so jih igralke pohvalno izvajale. Ko nam jjfže ta igra tako lepo uspela v Mariboru, smo šle z njo gostovat k Sv. gojiti v novo dvorano trojiškega Prosvetnega društva. Tudi tam smo °uigrale to igro v splošno zadovoljstvo gledalcev.
Mesec maj nam je bil posebno drag. Po svojih močeh smo vse pridno obiskovale otroške šmarnice, pri katerih je vsak dan pela Frančiškova uuadina. Splošno moramo reči, da smo v tem letu precej gojile petje.
, Da je naše društvo letos tako dobro delovalo in doseglo toliko uspe-,v> se moramo v prvi vrsti zahvaliti predsednici, ki je za nas žrtvovala Vse svoje moči.
Še to in ono bi lahko zapisala. Vendar naj to zadostuje in priča 0 Uašem vztrajnem delu in navdušenju za društvo vel. sester sv. Klare v Mariboru.
V Mariboru, dne 1. julija 1940.
Joža Čebulj
t. č. podpredsednica in tajnica
Zveza velikih Klar v Ljubljani leta 1939/40.
Letos se ljubljanske klare niso kaj prida oglašale v »Cvetju«, Pa ne' morda zato, ker bi bile manj delale kot lansko leto. Reči moramo p° pravici in resnici, da je .bilo zastavljeno in izvršeno načrtno delo večje od onega prejšnjih let. Da dobimo celotno pregledno sliko, moramo se& nazaj do lanskoletnih velikih počitnic.
Te so bile v znamenju kongresa Kristusa Kralja. Naša ZVSK Je sklenila, da nastopi na kongresu z vsemi svojimi članicami v Ljubija111’ Mariboru in Celju in je zato stavila svoje sile na razpoloženje glavnem® kongresnemu odboru. Določeno je bilo, da vse klare sodelujejo v unifor-mah in s svojimi prapori v veličastni Kuretovi igri: »Božje kraljestvo« na Stadionu, pri sprejemu kardinala-legata in glavnih sv. mašah na Stadionu. To je zahtevalo veliko osebnih in gmotnih žrtev, ki so jih pa vse klare rade doprinesle, saj je šlo za čast evharističnega Zveličarja in p°' vzdigo Njegovih slovesnosti pred celo javnostjo in zastopniki tujih naro-dov. V petek 28. julija so dospele, mariborske in celjske klare, pod vodstvom o. Antona, vikarja celjskega kapucinskega samostana, ki je veS čas njihovega bivanja v Ljubljani požrtvovalno in skrbno pazil na svoje varovanke. Prenočišče in hrano so dobile pri frančiškankah misijonarka!* na Mirju. Matere misijonarke so morale glede hišnega reda zamižati kar na obe očesi. Pod vodstvom o. voditelja smo si ogledale pri uršulinka® razstavo cerkvene umetnosti, kjer je imela umetniško navdahnjena pre0' sednica celjskih sestric prvo besedo, nato pa še špansko boljševišk0 razstavo (propagando španskih in ruskih brezbožnikov) v Akademske®* domu. Kar z grozo nas je navdajalo, kar smo tam videle. Popoldan je b®0 pa že treba iti k vaji za igro na Stadion, ki ga je večina mariborskih 111 celjskih klar ob tej priliki prvič videla. V soboto zvečer, 29. julija, s®10 ob svitu reflektorjev in plamenic vse klare nastopile na Stadionu pri igr' »Božje kraljestvo«. Prišle smo pod 3 prapori in zavzele v svojih sinj*® plaščih kar dvoje stopnjišč. Bilo nas je vseh 74: Celjank 26, Marib°r' čank 16 in Ljubljančank 32, tako da so lahko tvorile one eno skupi®0, me pa drugo. Igra je bila res nekaj veličastnega. Kako je vplivala ®a velikanske množice v Stadionu mogočna beseda Mihaelova z zboro®* angelov in nasproti Antikrist s svojimi pristaši! Po igri nas je pa zbr® kakor dober pastir ovčice, o. voditelj okoli sebe in nas ob enajstih ponoc srečno vse pripeljal domov na Mirje, kjer smo ob polnoči imele Pre izpostavljenim Najsvetejšim molitveno uro. Pri polnočnici, ki j° J daroval o. voditelj, je pristopilo 50 klar k sv. obhajilu. Bil je to krase® zaključek tega težavnega, pa lepega dne in obenem blagoslovljen začete viška kongresnih dni, nedelje, 30. julija. Precej težko smo se zjut™ spravile pokoncu, pa je bilo treba na Stadion k slovesni sv. maši kar®1 nala-legata Hlonda. Stale smo tam prav poleg tribune in vse dobro v.ide*_ Lepi dnevi kongresa Kristusa Kralja nam bodo vedno ostali v najleps° spominu. V ponedeljek, 31. julija so se naše mariborske in celjske sestri® poslovile od nas. Z o. voditeljem smo jih spremile na kolodvor ter s s kitami cvetja poslovile od obeh predsednic ter vseh tovarišic, katere J zopet prevzel pod svoje skrbno varstvo o. Anton. To je bilo poslavlja®^ in obljubljanja na skorajšnje svidenje in mahanja z robčki. Prisrčno živahno slovo bi bilo na ljubljanskem kolodvoru zbudilo skoro več p°z°.e nosti, kakor uro poznejši odhod kardinala-legata samega, katerem® J prisostvovala naša klarska delegacija.
Dogodki kongresnih dni so nam pokazali, kako važno je za skup®
s^Var, da se ohrani tesnejši stik med klarami v Sloveniji. Sestricam v Mariboru in Celju so se ljubljanske klare oddolžile v dneh 18. in 19. Novembra, ko smo prišle v obe mesti gostovat z igro prof. Mlakarja *Roksano«, ki je dosegla popoln uspeh.
Ob začetku lanskoletnih počitnic smo na praznik sv. Petra in Pavla Naredile lep izlet v Gozd-Martuljek in v Kranjsko goro. V idilični gozdni kapelici v Martuljku je ob pol dvanajstih dop. maševal za nas o. voditelj, ® mu je stregel g. prof. Maks, kateri se je ljubeznivo odzval našemu ^glasnemu vabilu na izlet. Po obedu in igrah smo jo peš mahnile v Panjsko goro, kjer smo se utaborile pri Šumu Pišence in se tam zaba-Vafe, dokler ni prišel čas vrnitve. Izleta se je udeležilo 19 klar.
(Se nadaljuje.)
Sase
MISIJONARKI
°' STANKO MARIJA:
Ob 100-letnici rojstva ustanoviteljice FMM m. Marije od Trpljenja
v.,. Sad tega kapitlja je bila tudi ustanovitev nove postojanke v fran-, kanski Umbriji, v Assisiju, kamor je m. ustanoviteljica peljala vse Pitularke, da tu, v domovini sv. Frančiška, ob spominu na njegovo Prostost, ljubezen do Križanega, presv. Device in do uboštva, pred vbodom v daljne kraje napolnijo svoja srca z njegovim duhom. Določila a V nov*	ki jo je imenovala »Naša Lj. Gospa od rož« in ki jo
® cesta deli od bazilike Marije od angelov s slovito kapelico orcijunkulo, vsakodnevno 3 frančiškanke misijonarke opravijo pobožat, da obiščejo troje svetišč v baziliki: Porcijunkulo, sobico, kjer je ^krl sv. Frančišek in kapelico rož ter molijo po namenu m. generalke. |/|Sa FMM stoji deloma na zemlji, kjer je najbrže sv. Frančišek s prvimi imel glasoviti kapitelj »delle stuoie« (slamnjač) in od koder je ^Poslal v misijone svoje učence, med njimi tudi prve maroške mučence.
^ Kakor je m. ustanoviteljica posnemala serafinskega očeta v ljubezni v uboštva, — najboljši dokaz za to je ustanovitev prve pariške hiše, ^nekdanjem hlevu, in obeh hiš v Bragi na Portugalskem, domovini rL* -^utona Pad., — tako je hodila po njegovih stopinjah tudi v ljubezni
4o
gobavcev. Ne da bi pomišljala, se je odzvala prošnji tirolskega patra
Wehingerja, ki je v Mandalay-u v severni Birmaniji ustanovil bolnišnico za gobavce, da mu pošlje svoje misijonarke na pomoč.^Kaks* duh serafinske požrtvovalnosti in junaške ljubezni je vladal že teu»J v družbi FMM, priča odziv na vabilo m. generalke, naj se oglasi pro®~ voljno 6 redovnic za to nevarno in silno težko službo. Oglasilo se jih j čez tisoč! Januarja 1898 so že začele z deli usmiljenja med ^gobavci.
nato so prevzele drugo tako bolnišnico v južni Birmaniji v Rangoonu,
na Japonskem v Biwasakiju in državno bolnišnico za gobavce na Mada gaskarju. Danes oskrbuje družba 10 bolnišnic za gobavce v Južni Aziji h* Afriki.
M. ustanoviteljica se je dobro zavedala, da brez velikih gmotni*1 žrtev ne bo mogla vzdrževati svojih številnih ustanov po celem svet • Zato jim je postavila za temelj delo. Odprla je v raznih hišah, zlas v Evropi, delavnice (ateliers) za vezenje, čipkarstvo, tkanje preprog slikarstvo in kiparstvo, ustanovila je 2 lastni tiskarni: v Vanves-u P Parizu in Quebecu v Kanadi in skrbela, da jima ni zmanjkalo dela. Sa® je bila izborna pisateljica in je napisala vrsto del, ki kažejo bistrost duh' ostrino opažanja, poznanje sveta in njegovih zahtev, predvsem pa globo« v iskreni ljubezni do Boga, Marije in sv. Cerkve ter Frančiškove ustano zasidrano versko miselnost.
Razen že omenjenih konstitucij, Coutumiers in Obrednika, je nap* sala za misijonarke mnogo spisov upravno-organizatoričnega in vzgoji® didaktičnega značaja. Njeno največje delo so »Liturgična in frančiškan ska premišljevanja za vse dni v letu«, ki jih je izdala 1897. leta. Ohse gajo 5 debelih zvezkov, vsak po 500—600 strani. Prej je že izaBi »Marijin mesec« in »Mesec sv. Jožefa« z vsakodnevnimi premišljevanj' Bila je tudi odlična hagiografinja in zajemalo jo je zlasti življenje fraD čiškanskih svetnikov. Napisala je »Življenje sv. Paškala Baylonskega in »Življenje sv. Antona Padovanskega«, ki je doživelo 3 izdaje v 65.0" izvodih. V spisu »Devica in mučenica« ali »Življenje sv. Evkratide« suje tako živo dogodke iz prvih časov krščanstva, da nas delce k spominja na znano Wisemannovo Fabiolo. Na željo p. Pacifika Vicenza, poznejšega generala in več drugih frančiškanov, je zbrala tu vse spise, ki so se nanašali na delo p. Bernardina da Portogruaro ustanovitev družbe FMM v knjigi »Spomini na mons. dal Vago«, k1 *j bila po njeni smrti tiskana z naslovom »Neizdani spomini m. Marije Trpljenja«.
Vsa ta dela je napisala v prostem času, ki si ga je odtrgala potrebnega počitka, ko se je, vsa izmučena od dolgih in napornih P°j vanj, vračala domov, v neprestanem trpljenju vsled napadov srčne s . bosti in vodeničnosti, kateri je bila podvržena. Ime, ki ga je v mlados prejela kot postulantinja klaris in pozneje kot tretjerednica, Mar J Žrtev Jezusova, je torej s polno pravico nosila.
Kakor je m. Marija od Trpljenja sama sveto živela, tako je uč**a svetosti tudi svoje redovnice. Neštetokrat jim je v nagovorih in okr^ nicah ponavljala, da se morajo, če hočejo biti dobre misijonarke, zemlji vsemu odpovedati, da postanejo popolnoma Jezusove. PripravlJ morajo biti na vse žrtve in moči zanje naj zajemajo iz presv. Reš. Te ki ga dnevno prejemajo, in ki ga imajo v vseh hišah ves dan v mo * izpostavljenega. On je središče njihovega življenja in On bo nadome . kar nedostaje šibki naravi. Zatajevanje, molitev in pokorščina so VeX ki dvigajo dušo k Bogu in jo posvečujejo.
Dosledno izvajanje takih naukov mora roditi svetnike, kar se je tudi zgodilo. Gospod je sedmim frančiškankam misijonarkam Marijinim naklonil palmo mučeništva, največje plačilo za zvestobo na zemlji. V ookserski vstaji 1900 so bile v Tai-ien-fu v provinciji Šan-si na Kitajskem zaradi sv. vere obglavljene m. prednica Marija Hermina in 6 njenih misijonark, obenem z njimi pa 5 frančiškanov: 2 škofa, apost. vikar ^rassi, mons. Fogolla; 2 patra in en brat. Skupaj so delovali in trpeli v misijonih in skupaj so bili kronani. Ko je m. ustanoviteljica zvedela to novico, je šla najprej v kapelo, da Bogu daruje prve krvave žrtve svoje družbe, nato je pa dala sklicati vse redovnice in jim, oprta vsled slabosti na dve sestri, objavila: »Otroci moji, Bog je dal sv. Frančišku milost, da je imel 5 sinov mučencev, in v svojem veselju je zaklical: Sedaj lahko zares rečem, da imam 5 pravih .Manjših bratov’! In jaz, hčerke moje, morem reči, da imam 7 pravih frančiškank misijonark Marijinih. Hiša sv. Paškala Baylonskega v Tai-ien-fu je porušena. M. Marija Hermina in vse naše sestre so umorjene. To je mojih 7 žalosti in mojih 7 Radosti« In velika žena je med solzami navzočih sester z močnim glasom mtonirala »Te Deum«. — Sama je pozneje izdala izčrpen »Življenjepis m. "tarije Hermine od Jezusa in njenih tovarišic«, gotovo redek slučaj, Ha ustanoviteljica opisuje mučeništvo svojih hčera.
(Se nadaljuje.)
Smrt prve Frančiškanske misijonarke Marijine v Ljubljani Dne 11. julija t. 1. je umrla sestra Maria Magdolna agreganistinja, v svetu Hermina Srtarovics, previdena z zakramenti naše Matere sv. terkve. Bila je v 44. letu svoje starosti in v 20. letu redovnega življenja, bolite za njo, vrnila vam bo pred Bogom!
Birma na morju.
Q,^Oieriški pomožni vojni škof msg. je ara’ ki je bil nedavno posvečen, D ,aa svojem prvem vizitacijskem ^vanju birmal 40 odraslih po-i^cakov, častnikov in navadnih , mi^jev. Zgodilo se je to na bojni v o Gexington, ki je bila na potu Vs« an Francisco. Mornarji so pač vPovsod svojevrstno misijonsko
polje, ki je bilo do najnovejšega časa precej zapuščena loža. Zdaj v obmorskih krajih že obstoja »Pomorski apostolat«, ki gre za njimi na morje, kjer so doma. Končno jim je sledil še škof, da jih tam birma. Msg. 0’Hara, član redovne družbe sv. Križa in bivši rektor slovitega notredamskega vseučilišča, je v modernem apostolatu zrasel.
Katoliška akcija deklet.
Na takozvanem divjem zapadu v Ameriki je vse polno modernih poganov, krščenih in nekrščenih, med katerimi je pa mnogo sprejemljivih za Kristusovo blagovest. Lepo polje za katoliško akcijo. Pa so si dijakinje Roženvenskega kolegija v Chicagi, ki ga vodijo dominikanske sestre, mislile, kaj pa če bi me v počitnicah tem ljudem ponesle Kristusovo blagovest. Rečeno storjeno. Najprej so se za to temeljito pripravile. V slovitem Mundeleinovem semenišču so obiskovale dveletni kurz za laiške apostole. Nato so pod vodstvom dveh sester šle na delo v škofijo Oklahoma. Mala, versko zapuščena mesta so si izbrale. Najprej so prinesle v dotično mesto snubujoče letake. Same so jih nalepile po vidnih mestih in trgovce so prosile, da jih izpostavijo. Ko je bila javnost pripravljena, so pa prišle oznanjat blagovest Gospodovo. Po enem ali dveh temeljitih govorih, katerih so imele 24 pripravljenih, so dajale odgovore na razna vprašanja. To je bilo lansko poletje. Letos upajo ta apostolat še razširiti. Lep zgled, kako se lahko tudi dekleta, dijakinje udejstvujejo na polju katoliške akcije; često uspešneje kot duhovnik.
Mladinski dom za duhovne vaje.
V Ameriki niti polovica kafoliških otrok ne obiskuje katoliških šol, deloma radi zanikmosti staršev, večina pa, ker po deželi nimajo na razpolago katoliških šol. Za te otroke mora katoliška Cerkev na drug način poskrbeti, da ne utonejo v modernem poganstvu. Na razne načine jih skuša zajeti in versko vzgojiti: potom nedeljskih šol, počitniških in večernih kurzov, laiške kateheze itd. A vsi ti nadomestki so končno le nadomestki, ki kaj radi klonejo pred nasprotnimi vplivi. Da bi to mladino versko poglobili, so začeli z domovi duhovnih vaj, nalašč zanjo. Prvi *ak dom je zamislila škofija Lafayette v državi Louisiani. Zgradili so ga s finančno pomočjo vse škofijske du-
hovščine. V njem se bo čez nedelj0 zbirala šolska mladina javnih šol da se versko poglobi. Prvi poskusi ki so dah povod za ta dom, so se zelo dobro obnesli. Vedno večje število dijakov iz pokrajinskih mest se pn' glaša za duhovne vaje.
Mehika upa.
V Mehiki so imeli predsedniško volitve. Izvoljen je bil general nuel Avila Camacho, bivši minister za narodno obrambo. Katoličani u' pajo, da bodo pod njegovo vlad° lažje dihali. Tako sklepajo iz ujf gove preteklosti, ki ga priporo®4 kot zmernega in strpnega moža-Njegov brat Maximilo je guverner zvezne države Puebla, kjer Cerke uživa še največ prostosti. Mati obe je nedavno umrla v neki sestrsk1 bolnišnici v Mexico City. Njene za-dušnice so se po dolgem času udele-žile tudi civilne oblasti. Vse to kaze> da novi predsednik Manuel Camacb0 Cerkve ne bo tako pestil.
K. K. K. zopet straši.
Ti trije K. pomenijo tajno amerj ško organizacijo (Ku Klux Klanh ki je pred par leti radi svojih zlo°, nov že na boben prišla, a je zop® začela dvigati glavo. Njihov vrhov^ vodja, ki se imenuje »veliki paro nik«, se baha, da ima organizacij že zopet 5 milijonov članov kot sv J čas in da raste kot plevel. Drugi E. pravijo, da jih šteje kakih 300.0U^ Njihovo posebno veselje, ki je gotcT vo satansko, obstoji v tem, da naj rajši v bližini kake katoliške cerkva sredi noči našemljeni žgo s eunja1^ ali s slamo ovit križ, da s tem Polc žejo svoje sovraštvo do katolicizm Med njimi so tudi protestantski P storji. Tako je njihov vodja za ^ vo New Jersey bivši baptistovski p štor A. M. Young. Pod. njegov^1 vodstvom je bil zunaj tamkajšnje? mesteca Roselle sežgan 30 čevlj visok križ. Je menda satan res spuščen na svobodo, da se v končne^, dvoboju pomeri s Kristusom in tu končnoveljavno za vedno podleže-
Nova odkritja o sv. Mali Tereziki.
Nemci so dognali, da je bila šv. Mala Terezija po očetovi strani nem-sJpSa pokoljenja. Že njeno družin-jr0 ime je dalo slutiti, da ni čiste rancoske krvi. Martin, to je njeno fužinsko ime, je bolj nemško kot rancosko. Dobro poznan veljak te-irf /mena je bil paderbomski škof
bogoslovni pisatelj Konrad Mar-'n' To je napotilo kapucinskega pa-.ra Mihaela Baeuerle, ki je z dru-^n° Martin v sorodu, da je začel se-J^vljati rodovnik sv. Terezike. Ni 7"1 bilo treba iti daleč nazaj, da je °gnal njen nemški izvor po očetu. :e£a oče, tedaj njen stari oče, je bil bojna v Črnem lesu. V začetku na-Moonskih vojska se je kot izučen brar v Franciji ustanovil. Postal je Napoleonov vojak. Do kapetana je bvanziral. Njegov prvorojenec Lud-*** j® bil oče sv. Male Terezike.
Bi utegnil prav imeti.
»O znanem škotskem modroslovcu avidu Hume vemo, da je bil načel-1 Nasprotnik vsake nadnaravne ve-e\ Radi tega so se ga njegovi verni Rojaki ogibali. Nekdo je takoj zapu-bl kraj in družbo, če se je Hume bdi pojavil. Ko je nekoč ob njego-em vstopu zopet hotel oditi, ga je postregel in mu dejal: »Prijatelj, stanite, ostanite, saj enkrat bova a« morala na večno skupaj biti. jbjti oba se bova enkrat v peklu ^ašla, jaz, ker nisem imel vere, vi Pa, ker niste imeli ljubezni.« Zmoto j[e Pač treba radikalno bojkotirati, ,e Pa osebe, ki je v zmoti, razen ,e je nevarnost okuženja. Za tak jUcaj pa celo apostol ljubezni sv. anez pravi, naj dotičnega niti ne Pozdravljamo, da se ne udeležimo -tegovih hudobnih del.
Spremembe v naši provinciji.
Na provincialnem kapitlju, ki se 8-—11. julija vršil v Ljubljani, P°b predsedstvom preč. p. gen. vi-
žitatorja Benjamina Ryzinski, so se izvršile sledeče izvolitve, nastavitve in premestitve: Provincialno vodstvo: Dr. p. Gracijan Heric je bil ponovno izvoljen za provinciala. Za njegovega namestnika ali kustoza p. Teodor Tavčar. Za svetovalce ali definitorje pa: Dr. p. Angelik Tominec, p. Gabriel Planinšek, p. Salezij Glavnik in p. Karel Dijak. Za tajnika provincije p. Feliks Tavčar. Za prokuratorja pa dr. p. Stanislav Marija Aljančič. Druge spremembe so pa sledeče: V Ljubljani: Dr. p. Angelik Tominec, samostanski vikar in kurat v kaznilnici. P. Benvenut Winkler je prestavljen v Nazaret kot misijonar. P. Engelhard Štucin pride v Ljubljano za prefekta v kolegiju in za kaplana. V Novem mestu je p. Leonard Kalac postal samostanski vikar. V Nazarjih je p. Kerubin Tušek postal gvardijan. V Brežicah je p. Ernest Jenko postal samostanski vikar. Nanovo pa je nastavljen tam p. Mariofil Jelenc. V Maribor je nanovo prišel p. Eme-rik Landergott. Na Brezje je prestavljen p. Jožef Aljančič. V šiški je nastavljen za kateheta p. Otmar Vostner. Drugo je ostalo pri starem.
P. Gratus Kostanjšek
je bil odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje. Odlikovanec je bil večkrat definitor in gvardijan ter je zdaj katehet v Mariboru na dekliški meščanski šoli. Odlikovanje si je zaslužil s svojim uspešnim delovanjem v katehetskem poklicu. P. Gratus dobro pozna svoje učenke, se zanje zanima, tudi ko dovršijo meščansko šolo, in je žalosten, če o kateri zve kaj slabega; nasprotno ga pa vsak uspeh in vsaka pohvala bivše učenke razveseli. V največje veselje so mu one učenke, ki tudi po izvršeni meščanski šoli izpolniujejo verske dolžnosti. Sedaj vzgaja že drugi rod; med svojimi učenkami ima hčerke svojih bivših učenk. Iskreno čestitamo!
P a x et bonum!
Mir in
vse dobro!
P. ANGELIK:
Prihaja čas, ko bo marsikateri, ki se še ni vpisal v Podporni odsek in. reda, prišel v leta starosti in onemoglosti. Ako ne bo imel tedaj dovolj prihrankov, da bi lahko od njih živel brez skrbi do smrti, ali ne b° imel dovolj velike pokojnine in ne bo našel sorodnikov, ki bi ga ljube*' nivo sprejeli na stara leta, tedaj bo nastopila zanj beda in prosjačenj«; Zelo nerodno mu bo tedaj odgovarjati na vprašanja: »Zakaj se pa nisi vpisal pravočasno v Podporni odsek III. reda? Sedaj bi bil lahko preskrb' ljen!«
Glavni pogoji za vpis v ta odsek so sledeči:
Kdor se hoče vpisati:
1.	Mora biti ud III. reda in se zavezati, da vanj stopi tekom dveh let;
2.	se mora preživljati z lastnim delom in ne sme biti odvisen od dobrote bližnjega;
3.	ne sme biti star 40 let;
4.	mora biti naročen na »Cvetje« ali se nanj naročiti.
Kdor potrebuje tiskovine za vpis ali želi kakega nadaljnega pojasni' la, se lahko pismeno ali osebno obrne na »Pax et bonum«, »Podporni odsek III. reda«, v Ljubljani, Frančiškanska pasaža. Osebno pa lahko tudi na »Župni urad Marijinega Oznanjenja v Ljubljani.«
Poročilo o predavanju o Podpornem odseku III. reda sv. Frančiška.
Zakaj je potrebno, da morajo biti člani Podpornega odseka naročen1 na Cvetje z vrtov sv. Frančiška?
Kakor bo že pozneje bolj potanko razloženo, ima Podporni odsek veliko izdatkov zaradi pošte in raznih dopisov. Še neprimerno večji iZ' datki pa bi bili, ako bi morali na vsa najrazličnejša vprašanja vedno sproti odgovarjati in sicer vsakemu članu Podpornega odseka posebej-Zato si Podporni odsek III. reda zelo veliko prihrani s tem, ker na tista vprašanja, o katerih sluti in ve, da imajo važnost ne samo za enega, ampak za mnogo članov tega odseka, enostavno odgovarja v glasilo III. reda »Cvetju«. Podporni odsek III. reda je itak povsem združen s HI. redom sv. Frančiška, zato je bilo edino prav in umestno, da si Je tudi Podporni odsek izbral glasilo »Cvetje«, ki je glasilo III. reda.
Koliko je treba prispevati pri Podpornem odseku III. reda?
To je zelo različno, kakor so različne potrebe posameznih članov Podpornega odseka in kakor so različni tudi njihovi dohodki, ki jih i®aJ jo. Člani Podpornega odseka so deloma iz mest, deloma z dežele. Tis 1 člani, kateri so doma z dežele, imajo po večini v svoji domači hiši izg®' vorjeno prosto stanovanje, ki jim ga seveda ni treba plačevati, zat°
Potrebujejo tudi toliko manjše pokojnine na svoja stara leta. Med člani odpornega odseka pa so tudi taki, kateri so se mesta tako navadili in So jim vsi svojci pomrli, tako da nujno morajo ostati v letih starosti a onemoglosti v mestih, ter si najeti primerno stanovanje, katerega ®°rajo seveda tudi plačevati. Zato je razumljivo, da taki člani potre-» mesečno veliko večjo vsoto, če hočejo živeti človeka dostojno lvjjenje. Dalje so med člani Podpornega odseka tudi mnogi taki, ki ® dobivajo od ene ali druge strani kako pokojnino, s katero pa ne bi » shajati, zato je nujno potrebno, da tudi oni dobivajo gotovo etudi manjšo vsoto na mesec, da si morejo svojo pokojnino nekako QOPolniti.
To so razlogi, vsled katerih je bilo ob ustanovitvi Podpornega od-e&a določeho, da naj bo več različnih razredov — imamo jih devet — a more vsakdo, ki se vpiše v Podporni odsek, izbrati tisti razred, ki je Jemu najbolj primeren. Kdor ve, da bo na stara leta potreboval večjo trK Se	Pač v višji razred, kdor ve, da mu je taka vsota nepo-
ebna, se pa vpiše v tisti nižji razred, pri katerem ve, da mu bo zado-po°yal za življenje. Seveda so različni tudi dohodki posameznih članov v Prilega odseka. Kdor več zasluži, se lahko takoj spočetka vpiše prP . razre(l> Pa pozneje, ko se njegove gmotne razmere zboljšajo, lahV °Pi V	razre(i, kateri se mu zdi potreben. Jasno je, da
Ca u nem°teno vsakdo prestopi iz višjega razreda v nižji razred ali-obratno, kakor je komu drago.
oliko se pa dobi v letih starosti in onemoglosti mesečnih prispevkov?-Q, To je pač najvažnejše vprašanje za vsakega, ki pristopi v Podporni III. reda, koliko bom dobil, ko obnemorem? Stvar je pač tukaj pj ® različna. Vsak pameten človek, že sam po sebi ve, da kdor manj je cuJe> bo tudi manj prejemal in kdor več plačuje, bo tudi več pre-JpT Prav tako vsak razumen človek ve, da bo tisti, ki je dalje časa v Podporni odsek, prejemal več, kakor tisti, ki je vpisan je ri° kakih pet ali šest let. Ali če hočete, da povem s številkami, jasno jem f k° tisti, ki plačuje din 100.— mesečno deset ali petnajst let, pre-3q al neprimerno več, kakor tisti, kateri plačuje recimo samo 20.— ali PriiT mesenno in že po šestem ali sedmem letu, odkar je vpisan, v® v leta starosti in onemoglosti. Natančnejših številk, koliko bo Pa v dobival, tu ne moremo ponavljati, ker bi bilo preveč dolgovezno, pj Pogled jih imajo člani, ki so že vpisani, na svoji polici, kdor pa še Pisan, pa lahko piše in dostavili se mu bodo splošni pogoji Podpor-0<^Se^a' Je Pa slnoajno v Ljubljani, se pa lahko oglasi v pisarni ^ et bonum« v frančiškanskem prehodu istotam.
In naj molijo za mrtve . . .
(Sv. Frančišek As.)
{(pi Brežicah ob Savi je umrl meseca maja vzoren tretjerednik Jožef °vica. Priporočamo ga bratom .in sestram v pobožno molitev.
Cp,. ^reč. g. Jožef Sigi. — Teharje. Dne 25. jun. je umrl na Teharjih pri ie t>U vP°kojeni župnik g. J. Sigi. Čez tri leta bi bil zapel zlato mašo, pa tj . °?u drugače dopadlo. Pokojni je bil rojen leta 1865. v Rogaški Sla-ip l' Kaplanoval je v Kamnici pri Mariboru, župnik pa je bil v Trbonjah v Dramljah. Povsod je bil priljubljen radi svoje srčne dobrote. Rajni
je slovel po vsej škofiji kot izboren pevec. Naj na večno prepeva v nebeškem zboru!
f Preč. g. župnik in duh. svetnik Anton Zore.
—- Mirna peč. Dne 20. maja je v Mirni peči pri Novem mestu mirno v Gospodu zaspal g. Anton Zore, dolgoletni voditelj tretjega reda. Rajni se je rodil v Šmartnem pri Tuhinju, 4. januarja 1871 kot sin uglednega katoliškega nadučitelja. V mašnika je bil posvečen 23. julija 1898. Kot kaplan je služboval v Fari pri Kostelu, v Št. Rupertu pri Mokronogu in na Krki pri Stični. Leta 1907. je prišel za župnika v Mirno peč, kjer je ostal do svoje smrti, torej 33 let.
Vsa ta leta je vneto vodil tretjeredno skupščino v Mimi peči. Dve leti po prihodu v faro za župnika je bil v mirnopeški farni cerkvi sprejet v tretji red 12. novembra 1909.
Pokojnika so daleč naokrog poznali zaradi njegovega dobrega src* in požrtvovalnosti, ki jo je kazal v vsem svojem delu. Trajen spomenic v mirnopeški fari si je postavil s cerkvijo, katero je začel zidati tik Pred svetovno vojno. Ko pa je izbruhnila vojna, so mu pobrali skoraj vs® delavce in od tedna do tedna je moral iskati novih. Kljub temu pa Je dokončal veličastni božji hram in župljani, ki so videli vnemo svoje£a dušnega pastirja, so tudi sami pomagali po svojih najboljših močeh & pokrili stroške za novo cerkev. — R. I. P.
Ročno. Smrt je zopet obiskala našo skupščino. V petek 14. junij3-je rešila iz zemske ječe s. Heleno Mušič iz Vikerč, lepo z vsem opremi j6110 za večnost. Bila je samska, stanujoča pri svoji sestri Ani omožei11 Mrovlja, ki ji je lepo stregla v njeni zadnji, dolgi in težki bolezni. Tiha skromna, pobožna duša je bila. Kako jo je vse spoštovalo in ljubilo, se P zlasti pokazalo ob njeni smrti in pogrebu. Tretji red, v katerem je 'b»a nad 30 let, in Marijina družba sta tekmovala, kdo ji bo lepše izkaz^ zadnjo čast. Vsa v cvetju je ležala na mrtvaškem odru in njen pogreD 16. jun. na smledniško pokopališče je bil tako veličasten, kot že zlepa ne eden. Grob so ji kar zasuli s cvetjem. Znamenje, da prava prisb^ pobožnost še vedno najde priznanje, v življenju in ob smrti. Poči™ v miru, draga sestra!
Nova knjiga
Dr. Andrej Snoj: Uvod v sv. pismo nove zaveze. Ljubiji 1940. Jugoslovanska. Cena broš. din 55, vez 72.
Pred petimi leti je isti veščak v svetopisemski vedi novega testa menta, obenem z dr. Pečjakom in dr. Jeretom, podal novo moderno izdaj evangelijev. Štiri leta za tem je od istih sledilo ostalo sv. pismo noveg testamenta. Zdaj je sam napisal uvod v sv. pismo nove zaveze. Pred vS® ^ je namenjen njegovim slušateljem kot učbenik. Je tedaj strogo zna11 stveno delo. A bo gotovo dobrodošlo tudi laikom intehgentom, ki so® zadnje čase tudi pri nas začeli poglabljati v to knjigo knjig. Za praVia* umevanje njene božje vsebine ni potrebna samo pravilna razlaga, arnpa® tudi tak uvod. Zdaj, ko smo v posesti obeh, le pridno berimo sv. pis111' Božje pismo je nam izgnancem v babilonski sužnosti tega sveta.
„	DAROVI
Za tiskarno: 100 din: Skupščina III. reda, Šmartno - Slovenjgradec; 50 din: Ulčar Ivanka; 20 din: Miklavčič Rozalija; po 10 din: Potočnik Franc, Uranič Helena, Zormar Ernestina; 5 din: Andoljšek Marija; 3 din: Selan Ivanka; po 2 din: Kotar Marija, šušmelj Ivana.
Za frančiškanske misijone: 782 din: Neimenovani, Maribor; po 100 din: Neimenovana, Maribor, za krst otroka na ime Marija, Neimenovana, Maribor, za misijone p. Baptista Turk, Stupan Terezija, Maribor, za krst otroka na ime Mala Tere-zika; 98 din: Neimenovani, Brežice (po p. Konštantinu); 92 din: Barkovič Marija, Brežice; 50 din: šuman I.; 33 din: Šola v Dobovi; po 24 din: sestre »Stupan«, Škofca Fr. in Jož. (za misijonsko družbo); 22 din: škofca Frančiška; po 20 din: Ketiš Ferdinand, Vipotnik Ana, Vodopivec Neža; 16 din: Štupca Antonija; 15 din: Blažič Ivana; 14 din: Kralj N.; po 12 din: Kukovič Ana, Princ Jasna, Princ Svetozar, Princ Štefanija, Šeligo Albin, Šeligo Emil, Šeligo Irma, Šeligo Oskar, Štupca Marija, Štupca Marija; po 10 din: Capi Marija, Kirbiš Marija, Ratej Franc; 6 din: Dr. Veble Andrej; 5 din: Špur Marija; 4 din: Zajec Karla.
Za kitajskega misijonarja: 3.200 din: Nabrali tretjeredniki v Mariboru; 1.028 <Un: Neimenovani po preč. g. Guzeju Juriju, Bočna-Gornji grad; 1.000 din: Skupščina HI. reda, Novo mesto; 610 din: Skupščina III. reda, Št. lij pod Turjakom; 500 din: Ana N., Ljubljana; 350 din: nabrala Redenšek Barbka, Ljubljana; po 300 din: Neimenovana, št. Ilj - Velenje, Henigsman Ivan, Semič; po 200 din: Neimenovana, Ljubljana (po fr. vratarju), več neimenovanih (po p. Otmarju), Skupščina III. reda, Kamnik, Skupščina III. reda, Nazarje; 195 din: Več neimenovanih (zbrala Pečan Fr.); 170 din: zbrala Kocbek Vilma, Mozirje; 165 din: Štrucelj Frančiška, Mozirje; po 130 din: Skupščina III. reda, Dovje - Mojstrana, zbirka tretjerednikov (po Koser Pavlini), Vitanje; 115 din: zbrala Montenari Ana, Radeče- Z. m.; 105 din: Filipič Marija, Vel. Ned.; po 100 din: Gradišnik Lizika, Vojnik, Habid Terezija, Maribor, J. M. tretjerednica (po. p. Odilu), Jelovec Mici, Št. Jernej, Jerč Elizabeta, Ljubljana, Jurjevič Marija, Celje, Kos Marija, Cerknica, Leitgeb Ivan, Jesenice - Fužine, Milavec Ana, Sp. Rečica o/ Savinji, Moder Elizabeta, Št. Vid n/ Lj., Okorn Ana, Šenčur, Skerbinjek Marija, Sv. Lovrenc na Poh., Skupščina in. reda, Stična, Štupca Marija in Antonija, Maribor, Švigelj Antonija, Begunje, Virjent Cilka, Ljubljana; 81 din: Skupščina III. reda, Mavčiče - Smlednik; po 70 din: Dežman Frančiška, Pegane Jernej, Regoršek Kristina, Sever Helena; po 60 din: Goršek Marija, preč. ?• Sinko Franc; po 50 din: dve neimenovani, preč. g. dr. Aleš Ušeničnik, čik Terezija, darovano iz Cušperka (po p. Karlu), Demšar Frančiška, Golar Marija, Hribovšek Antonija, Juvane Julijana, Kalan Jože, Klep Ana, Kočnik Marija, Lah Neža, Langerholc Marija, Malovrh Ivana, Mlakar Marjeta, Pogladič Anton, Požar Marija, Prežel j Marija, Priveršek Ana, Rataj Jera, Ravnikar Ana, Semec Marija, Slana Marija, Stanko Marija, Svoljšak Frančiška, družina »šerbinek«, sv. Kungota, čč. šolske sestre Marijanišče, Ljub., Štirn Katarina, Švajgar Frančiška, Tominec Marija (po dr. p. Angeliku), trije tretjeredniki, Mislinje, Unovt Helena, Votolen Kristina, Wornig Anton, Zupančič Julijana; po 40 din: Anžič Antonija, Cvetek Uršula, Če-biažar Franca, Dimeč Ana, Slana Janez, Škofič Nežka, Zadravec Marija; po 30 din: Neimenovana, Grabnar Anica, Hajnšek Anton, Matoz Marija, Plevelj Marija, Roblek Frančiška, Žitko Marija; po 25 din: Neimenovana, Lj., Cimrman Neža, Kern Terezija, Mohorič Franca, Praprotnik Lucija; po 20 din: tri neimenovane, Bečan Marijana,	Caserman Marija, Čadež Neža, Čemažar	Franca,	Golob	Marija,	Hebar
Marija, J. B., M. H., Jerine Jernej, Kavčič Marija, Kotar Marija, Krajnik Urša,, Preč.	g. Kralj Franc, Krevs Marija, Lavtižar	Uršula,	Likar	Marija,	Lindič
Jerica, Logar Marija, Oman Marija, Prevc Ana, Sirotišče čč. šolskih sester, Melje - Maribor, gdč. Smolej, Štrbenk Franc, Šubic Barbara, Tavčar Neža, preč. g. Treiber Franc; 17 din: Kogovšek Ana; po 15 din: Braniselj Marija, Kovšca Frančiška, Krajnik Janez, Krnc Ana, Mirt Agata, Petrovič Marija, Tadina Ivan; 12 din: Paul Julijana; po 10 din: tri neimenovane, Anderluh Helena, Benedik Marija, Cesar Marija, Čarman Janez, Dolinar Franc, Erjavec Terezija, Fajan Marija, Golob Anto-nija, g. Grm, Groznik Frančiška, Jager Albert, Jagodič Terezija, Jamnik Janez, Jenko Marija, Kolarič Marija, Kokalj Anton, Kolar Jakob, Kovač Ana, Krajnc Jožefa, Nabergoj Franc, Nadlučnik Jožefa, Oblak Ivanka, Oman Marija, Opeka Jerica, Pečenko Ivanka, Pilko Ana, Podboršek Ivan, Povše Neža, Prevodnik Marija, Rovšnik Jhrij, Rus Ivanka, Rus Marijanca, Sajevic Franca, Slapnik Joahim, Schweiger Frančiška, Truden Marija, Virjent Marija, Vrhovec Jerica, Zadnik Marija, Zor Marija, Zupančič Ana, žunkovič Marija, župni urad Kranjska gora; po 5 din: Aleš Marija, Belej Helena, Grebenc M., Krepek Anton, Naglič Leni.
Za armado sv. Križa: 423.25 din: Neimenovani iz Brežic (po p. Konštantinu) za božji grob v Jeruzalemu; 200 din: Neimenovani, Maribor; 180 din: nabrala Čre-Pein Cecilija, Maribor; 137 din: nabral Fekonja Avgust, Maribor; 71.50 din: župni brad, Bočna-Gornji grad; po 50 din: Očko Frančiška, Šešerko Marija; po 10 din: ^apl Marija, Gorše Marija, Grobelnik Elizabeta, Krajnc Franc, Lah Marija; po 5 din: Andre Terezija, Drajzimer Marija, Murko Viktor, štubl Olga; 3 din: Neimenovana.
ANTON SFIL160)
UUBLIANA
Frančiškanska ulica, poleg frančiškanske cerkve
ima vedno na zalogi:
Devoci j onali j e :
Križe (razpela) lesene in kovinaste s podstavkom ali take, da se pritrdijo na steno. Poleg tega nudim primerne svečnike. — Kape v višini od 20 cm do 150 in 200 cm. — Svetinjice iz aluminija in posrebrene (alpaka-srebro). — Rožne vence domačega izdelka. — Podobice, od din 8.— naprej, in druge nabožne predmete za darila.
Molitvenike, slike, pisarniške potrebščine:
Šolske zvezke, peresa, vse uradne listine, kuverte, črnila, risalno orodje, tuše, risarske glavne papirje, blagajniške in druge trgovske knjige, nalivna peresa, tintnike, pisalne garniture, pisemski papir itd.