511
Književnost.
Slovenska književnost.
O jetiki, sušici ali deri. Spisal dr. A n t o n Pogačnik, tačas zdravnik v Gorici (via del Ponte nuovo štev. 26), bivši skozi 25 let specijalist za pljučne bolezni na Dunaju. Novo mesto 1898. Založil pisatelj. — Tiskal J. Krajec. Cena 25 kr., po pošti 28 kr. Knjižica se dobiva pri lastniku: Janku Lebanu, nadučitelju v Trebelnem pri Mokronogu (na (Dolenjskem). 8°. Str. 42. — To knjižico je spisal naš pisatelj v nemškem jeziku, prevel jo je po 5. na-tisku g. J. Leban. Vsekako je knjižica spisana z najboljšim namenom in gotovo bo mnogo koristila, ako jo dobe umni ljudje, kakor duhovniki in učitelji, v roke in ljudi pouče o jetiki, ki je po naših krajih najhujša morilka. Preprosti ljudje, kakor naši kmetje, si pa ne bodo mnogo pomogli ž njo. Tudi je za preproste ljudi nekoliko nevarno priporočati opojne pijače, zlasti žganje, kakor priporoča nekaterikrat knjižica, n. pr. str. 6. Sicer so pa pisateljevi nazori jako trezni, saj se opirajo na jako dolgo izkušnjo. — Prevod je nekoliko preveč zasukan po nemški besedi in zato semtertje težak; tudi pomot najdeš tu in tam, n. pr.: „Ne najdeš skoro dva slučaja" nam. .,dveh slučajev", „priprosti (einfacher) katar" nam. navadni katar; čemu: „najpoglavitnejši", ker je že ,,poglaviten" najvišja stopinja! „Kancelijska" slovenščina jako ljubi zaime „isti", kakor piše tudi naš prelagalec: ,Jetika se da odpraviti, če je ista šele v začetku . . ." Čemu vendar „ista" ? Ali govori tako narod? A to le mimogrede. Sploh pa je knjižica vredna, da jo priporočamo onim, kateri lahko sebe in druge obvarujejo jetike.
Najboljša mati, molitvenik za otroke Marijine. Priredil Frančišek Bleivveis, prednik Marijine družbe vŠkofji Loki. 1898. Založila dekliška Marijina družba v Škofji Loki. Tisek Katoliške Tiskarne v Ljubljani. 16°. Str. 191. Lepa knjižica po obliki in po vsebini.
Otrok Marijin, pravilnik in obrednik za Marijine družbe. Priredil Frančišek Bleiweis, prednik Marijine družbe v Škofji Loki. 1898. Založila dekliška družba v Škofji Loki. Tisek Katoliške Tiskarne v Ljubljani. 16°. Str. 152. — Za ude Marijine družbe prepotrebna knjižica, ki je lepa in pravilna ob jednem.
Hrvaška književnost.
Viestnik hrvatskoga arheološkoga društva. Ko se je 1. 1892. pok. Širne Ljubic, kateri je dolgih štirinajst let izdajal in urejal društveno glasilo, pre-
selil iz Zagreba v Dalmacijo, ostalo je društvo brez lista in urednika. L. 1895. so se zopet zbrali prijatelji starin in arheologije in sklenili izdajati glasilo v obliki zbornika, katerega naj bi urejal kustos arheološkega muzeja, dr. Jožef Brunšmid. To seje tudi zgodilo, in zagledala sta beli dan doslej dva lepa zvezka „Viestnika" (str. 224 in str. l74),'osno-vanega na širši podlagi, kakor je bil poprejšnji. Ljubic je v svoj „Viestnik" večinoma sam pisal, a okrog novega „Viestnika" se je zbralo že lepo število učenjakov in pisateljev. Vsebina obeh zvezkov je jako zanimiva in raznovrstna. Med ostalimi spisi omenjam le Brunšmidove numizmastiške razprave, Bojničiceve in Laszovvski-jeve sfragistiške podatke, dr. Lukejeliča: „Opis zvonika spljetske stolne crkve" in „ Črtice o najstarijoj povjesti Spljeta" in Tkalči-čeve opise pavlinskega samostana v Dubici in cister-cijanskega samostana v Topuskem. Zanimivi so tudi dopisi in poročila muzealnih poverjenikov z vseh stranij hrvaške domovine, kakor tudi manjša književna poročila. Oba zvezka sta bogato okrašena z lepimi slikami. „Viestnik" hrvaškega arheološkega društva je vreden priporočila. Členi, kateri plačajo na leto 2 gld., dobivajo ga zastonj.
Zbornik sa narodni sivot i običaje jušnih Slavena. Sv. II. Uredio dr. A n t o n R a d i č. Vel. 8". Str. 515. Cena 2 gld. 50 kr. Že lani sem veselo pozdravil prvi zvezek tega velevažnega zbornika, katerega izdaje jugoslovanska akademija: a še večje veselje vzbuja nedavno izešli drugi zvezek, kateri spričuje, da se je delo začelo na pravem temelju in dobilo vestnega in spretnega urednika. V tem zvezku je najpreje: „Osnova za s a b i r an j e in p r o-učavanjegradje o narodnom životu", katero je temeljito sestavil dr. Radič. Ta osnova je tudi posebej tiskana in jo dobi zastonj vsakdo, kateri bi se hotel pečati s proučavanjem narodnega življenja in običajev. Potrebna je tudi, ker se mora gradivo nabirati po stalnih pravilih. Naloga „Zbor-nika" je namreč, da se zbere v njem vse, kar se pozve o narodnem življenju južnih Slovanov, in pa da se nabrano gradivo znanstveno obdela. Ko je dr. Radič v kratkih, jedrnatih potezah označil, kaj je narod in s čim se peča narodoznanstvo, sestavil je točno osnovo, po kateri se mora gradivo nabirati, in povedal je, na kak način se mora to delati. Ko bo o vseh posameznostih zbranega obilo gradiva, bode se moglo znanstveno obdelavati in le tedaj se bo moglo sestaviti znanstveno delo o življenju južnih Slovanov. Slovenci smo premajhen narod, da bi mogli kdaj misliti na izda vanje podobnega »Zbornika", pa to tudi ni potrebno, ker nas
512
Glasba.
je akademija prijazno povabila na sodelovanje, kakor sem že lani omenil. Urednik je tudi že dobil nekaj doneskov iz raznih slovenskih krajev: vendar zopet opozarjam slovenske rodoljube in pisatelje, kateri žive med narodom in narod poznajo, da naj se pridružijo v tej stvari bratom Hrvatom, ker jim ponuja „Zbornik" najlepšo priliko. Če bomo dolgo čakali, bo morda prekasno, ker narodno življenje povsod gine.
V »Zborniku" je nadalje točen opis narodnega življenja in običajev iz vasi Otoka, v vinkovački okolici v Slavoniji, kateri je mojsterski opisal Jožef Lovretic, beneficijat v Djakovu. Ta spis, dasi je obširen (str. 91—459), še ni dovršen, in njegovo nadaljevanje pride v prihodnjem zvezku. Prostor mi ne dopušča, da bi se natanko bavil s tem Lovre-tičevim delom, s katerim sije on postavil trajen spo-minik: omenjam le, da je to natančna in podrobna slika narodnega življenja, kakor nam jo je mogel podati pisatelj, kateri je sam vzrastel med narodom
Glasbena Matica. 1872—1897. Zbori za štiri moške glasove. Uredil Josip Čerin, koncertni vodja. Izdala in založila »Glasbena Matica" v Ljubljani. 1897. Cena 2 gld. 50 kr. — Petindvajset let deluje že „Glasbena Matica" v Ljubljani. S poukom, z izdajanjem skladb in vzornim proizvajanjem glasbenih umotvorov je zelo razširila ljubezen do umetnosti in oblažila okus slovenskemu občinstvu. Njej se imamo v prvi vrsti zahvaliti, da imamo že toliko umetniško dovršenih zborovih skladb, ki se pridno pevajo ne le v mestih, ampak tudi že v manjših krajih. Sicer niso vse tu zbrane pesmi izšle po prizadevanju »Glasbene Matice", vendar se lahko ponaša tudi ž njimi ob svoji petindvajsetletnici, da nam predočuje naš dosedanji napredek v vokalni glasbi. Zato je gospod urednik pridejal pesmarici nekaj življenjepisnih črtic o skladateljih, katere niso niti sistematične niti popolne, a hranijo marsikatero dobro zrno. Trinajst pesmij ima ta pesmarica skupnih s pesmarico »družbe sv. Mohorja". Ker je ta že tako razširjena, kakor »Glasbena Matica" nikoli ne more biti, bi se bile lahko izpustile ali pa v drugi obliki priobčile. Prav je bilo n. pr., daje „G1. Mat." natisnila pesem: »Kje dom je moj" za moški zbor, ker je v oni pesmarici prirejena za mešani zbor. Isto je s pesmijo »Po jezeru". Tako se lahko izpolnjujeta obe zbirki. Ne morem pa odobravati, če se ista pesem v novih izdajah objavlja samo z izpremenjeno harmo-nizacijo, ker se s tem pevci le motijo. »Lepa naša do-
in se z veliko ljubeznijo in veseljem tudi v kasnejših letih bavil s tem predmetom. Lovretidev opis se zelo mikavno čita, ker je pisatelj rabil narodno govorico; pojasnjuje ga 56 lepih slik, katere so napravljene po fotografijah dr. A. Radica, kateri je bil sam prav zaradi te stvari več časa v onem kraju in se tudi sam prepričal o vsem, kar je Lovretic opisal.
Za tem opisom je »Vjestnik", v katerem urednik prav kritično pretresuje razne književne novosti in tuje časopise, kateri se bavijo z narodopisjem. Tako bo v »Zborniku" za vsakega prijatelja narodopisja obilo gradiva in zanimivosti. Zato ga toplo priporočamo, ker je jako kritičen in služi lahko v čast hrvaški knjigi. Odslej bo izhajal »Zbor-nik" dvakrat na leto (v prosincu in malem srpanu), vsakikrat najmanje na desetih polah. Naročnina, katera je za celo leto le 2 gld., naj se pošilja: ,,Upravi jugoslavenske akademije" v Zagrebu, kjer se dobiva tudi gori omenjena „Osnova".        jf. Barle.
movina" je v obeh pesmaricah prirejena za moški zbor, a harmonizacija v Aljaževi pesmarici se mi zdi srečnejša od Čerinove. Narodne pesmi ne smejo dobiti preveč tujega nakita, da ne izgube svojega prvotnega značaja, kakor se je zgodilo pesmi „Bom šel na planince" (128); boljši sta »Pod oknom" (133) in »Slovo" (152). Natisek in oblika sta zelo lična. — Koristno bi bilo, ako bi se naši izdajatelji dogovorili, predno izdajo take zbirke, in se ozirali drug na drugega. Sedaj imamo poleg teh dveh pesmaric še „Kolo", izdano v Zagrebu, katero ima tudi podobno, deloma isto vsebino. Po naših mislih naj bi bila »Glasbena Matica" prevzela le izdajo onih pesmij, katere bodisi zaradi besedila, bodisi zaradi težkoče niso toliko primerne Mohorjanom. Tako bi se bila tvarina koristno razdelila. Sedaj pa — kar je, to je. Pesmarica »Glasbene Matice" je dobra zlasti zato, ker nam podaje najboljše skladbe posameznih umetnikov skupno, tako da vidimo v njej izraženo njihovo individualnost: pesmarica družbe sv. Mohorja pa bodi poljudna knjiga tudi v svojem nadaljevanju. Tako se med seboj izpopolnjuj ta! — Na opombe, da se skladbe ne smejo prepisovati, se v vsakdanji rabi pač že doslej pevovodje niso ozirali in se tudi ne bodo. Želimo »Glasbeni Matici" velikega gmotnega uspeha pri tej pesmarici, zraven pa želimo, da se priznano dobre skladbe še vedno razširjajo — čeprav s prepisi.                                   E. Lampe.
Glasba.