Martininjera. (J. Rarnikar.) Drugo poglavje. Srčna žena najde moža, ki ima skrbno očetovsko srce. — ,,Oh, Jera moja, srce mi poka od žalosti, kadar poraislim, da bodem s svojo izpovedjo še povečal svojo togo in skrb, ali vender ti moram vse povedati. Občinskemu starešini (županu) Stiskaču sera še dolžan trideset goldinarjev — a on je brezsrčnež proti vsem, ki so mu kaj dolžni. Kolika sreča bi bila za me, če bi ne bil nikdar poznal in videl tega človeka. Ako ne grem k njemu, preti mi s tožbo, ali kedar pridem v njegovo gostilnico, potem je moj težko zasluženi denar v njegovih krempljih. To, Jera raoja, je izvir najine nesreče in najine žalosti." — ,,Mari ne moreš k Mateju, okrajnerau predstojniku iti?" doda Jera. vTa, vsaj veš, kako ga hvalijo udove in sirote, jaz mislira, bi tudi tebi svetoval in ti poraagal nasproti temu oderuhu." — — »Ej, moja dobra Jera!" odgovori Martin, ntega ne morem — ne smem storiti. Kaj zaraorera pač navesti proti starešini, ki ima tisoč izgovorov; a poleg tega je tudi srčen in zvit, imajoč sto pomočnikov in polno potov, ki zamore siromašnega človeka pred gosposko obdolžiti, da ga ne poslušajo." Jera: Dragi mož, jaz še za svojega življenja nisem bila pred okrajno oblastnijo, toda kadar me potreba in nevolja do tega prisilita, bodi prepričan, da hočem vsakemu resnico v obraz povedati. Zavoljo tega, Martin, ne boj se, pomisli na me in na svoje otroke, ter idi k predstojniku. Martin: Ne morem, Jera, ne smem; kajti jaz nisem nedolžen, temveč kriv sem sarn! Starešina bode poklical vse vaščane, da mu pritrdijo, da sem malovreden človek. Nikdo mu ne poreče naravnost v oči, da me je baš ne vse to zapeljal on. Oh, ženka moja, če bi jaz to mogel in smel napraviti, — in kdo rajše od mene! In če bi tudi to storil, pa bi se mi ne posrečilo; kako bi se potem maščeval — Stiskač. Jera: Ako tudi raolčiš, on te bode vender uničil. Martin, raisli na svoje otroke, pa pojdi! Tega črva, ki nam izpodjeda srce, moramo pokončati, — ako ne greš ti, pojdem pa jaz. Martin: 0, angelj moj! Jaz ne smera tja. Upaš li ti in če imaš toliko srca, tedaj idi precej k predstojniku in povej mu vse. Jera: Da, jaz pojdem. — Zdaj se spravi k počitku, toda ni mogla zaspati. Vso noč ni zatisnila ooi, temuč molila je goreče k vsemogoonemu, predobremu in preniilostivemu Bogu, kar jo ohrabri še bolj, ter sklene trdno, da pojde k okrajnemu predstojniku. Ravno na jutro zavije dojenčka, ki je cvetel kakor roža, ter se odpravi v grad, ki je bil dve uri oddaljen od vasi. Predstojnik je uprav sedel pod košato lipo pred svojirn stanovanjem, ko se mu približa Jera. On jo zagleda, opazi tudi dojenčka v njenern naroeji — kakor tudi togo in bol, ki se ji je brala na zajokanem obrazu. — ,,Kaj te dovede tako zjutraj semkaj? Kdo si, hčerka raoja?" vpraša jo ljubeznjivo. Te prijazne besede jo ohrabre tako, da zacne govoriti. — »Jaz sem Jera," odgovori ona, nžena zidarja Martina iz Kanderš." — ,,Ti si pridna Žena, slišal sem že o tebi," odgovori predstojnik; — ,,jaz sem tvoje otroke odlikoval pred vserai ostalirai v vasi; tudi so bolj mirni in snažni, kakor drugi; iz tega sera sklepal, da so tudi boljše vzgojeni, akoravno sem slišal, da ste siromašni. Kaj želiš, draga moja?" — ,,Oh, milostivi gospod, moj mož je že več casa starešini Stiskaču dolžan trideset goldinarjev — ali ta človek je trši od kamena. On ga zapeljuje h kvartam in k zapravljivosti, a ker se ga boji, ne sme se ogibati njegove gostilnice, teraveč sleharni dan pušča v njej svoj zaslužek, dočim jaz in otroci doma stradarao. Dragi gospod! Imam sedmero nepreskrbljenih otrok, pa nimam pomoči in sveta, kako bi se otresla tega brezsrčnega starešine, gotovo pridemo na beraško palico. Vern, da ste vi zaščitnik in braraba sirot; zavoljo tega pridem k vam, da vara odkrijem našo nesrečo. S seboj sem prinesla ves pri-  hranjeni otroški denar, da ga pustim pri vas kot varščino, ter vas milo prosim, da odredite tako, da starešina toliko časa, dokler mu ne plačamo, pusti mojega moža v miru in da ga ne sili v svojo gostilnico." Predstojnik je imel že davno na sumu Stiskača ter je takoj razvidel, da je ta tožba pravična, prošnja pa raodra in razločna. Vzame skledico kave, ki je stala pred njim in reče: ,,Ti si še tešca, Jera! Izpij to kavo, a otroku podaj to mleko." Jera zardi ter stoji kakor okaraenela pred predstojnikom, kajti ta očetovska dobrosrčnost jo je prevzela tako, da ni mogla solz skriti. Zdaj prične predstojnik izpraševati o starešini in njegovih sotrudnikih, o njeni večletni nevolji in bedi; poslušal jo je prav pazljivo, in še vprašal: ,,Kako si se, Jera, poleg tolikih skrbi zaraogla vender premagovati, da si rešila prihranjeni denar svojih otrok?" Jera odgovori na to: ,,To je sicer šlo muono, no, rnoralo je vender-le biti, ker sem ta denar smatrala kot imetek, katerega bi mi zaupal človek na smrtni postelji, da ga oddam njegovim sirotam. Uprav tako sem gospodarila s temi peticami. In kadar bi v največji potrebi morala od teh petic vzeti za kruh, ne bi mirovala popred, dokler ne bi s ponočnim delom prislužila toliko, da bi plačala ta dolg, t. j. povrnila svojim otrokom." — ,,Ali je to bilo vselej mogoče?" popraša predstojnik dalje. — „0, milostivi gospod, kedar človek nekaj trdno sklene, potem zamore več storiti, nego si misli sam; k temu pomore v skrajni sili tudi ljubi Bog, ako se ravna pošteno." Poštenje te žene presune predstojnika, ki jo je še vedno izpraševal bolj natančno, dokler slednjič ne reče: ,,Jera, kje imaš prihranjeni denar?" Zdaj postavi Jera predenj sedera čistih mošnjičkov in na vsakem je bil prilepljen listek z imenom tistega, oegar je bil denar, da je Jera na ta način, kadar je iz katerega mošnjička v sili vzela kako petico, zamogla kasneje pravemu lastniku jo vrniti. Predstojnik prečita prav pazljivo vse listke. Jera to videč, zardi in reče: ^Milostivi gospod, te lističe bi raorala že popred odstraniti." Predstojnik se nasraeje in čita dalje. Jera je stala, kakor bi jo bilo sram, ter se je videlo na njej, kako ji je srce vznemirjeno radi teh listkov, kajti bila je modra in ponižna, zato jo je najraanjši dozdevek ničemurnosti bolel in vznemirjal. Ko predstojnik vidi njeno vznemirjenost radi tega, ker ni odstranila teh lističev, razumi tudi čisto nedolžnost, ki se srarauje, kadar opazirao na njej krepost in modrost —, zato sklene, da stori tej ženi še več, kakor je prosila, ker se je prepričal, da ne bi našel izmed tisoč žen jedne, ki bi bila tej slična. V sleharni mošnjiček doda nekaj svojega denarja in reče: „ Jera, nesi ta prihranjeni denar dorau svojira otrokom — in jaz bodera iz svoje blagajnice pripravil trideset goldi- narjev za starešino Stiskača. Zdaj pa idi v Božjem iraenu! Jutri pridem v vašo vas ter odredim že tako, da vas starešina pusti v miru." Od prevelike radosti Jera ni mogla niti govoriti in koraaj izusti: »Bog naj vam povrne, milostivi gospod!" ter odide s svojim dojencera pomirjena v naročje svojega moža. Hitela je — raolila — in hvalila Boga na dolgem potu, dokler ni stopila na prag svoje hišice. Martin je opazil že od daleč in ji čital iz oci, da je pomirjena. — nAli si že tukaj", zakliče ji kakor v pozdrav, — wti si našo stvar dobro opravila pri gospodu predstojniku!" — ,,Od kod ti to že veš," — popraša ga ona; ali on ji odgovori; »To vidim na tebi, duša! Ti ne razumeš potuhniti se." — »Resnično ne umem, dragi Martin, a če bi to tudi znala, ne bi raogla prikrivati ti, da ne bi ti precej razodela za nas vesele vesti." Zdaj mu začne pripovedovati, kako je predstojnik dobrotljiv, kako je verjel vsaki njeni besedi in kako je obljubil pomoč — Na to odda vsakemu otroku mali dar predstojnikov ter objame vsakega posebej tako veselo in srčno, kakor to že davno ni storila, ter jim reče: BLjubi moji otroci, kakor molite vsak dan za očeta in mene, da nas dragi Bog ohrani zdrave, tako morate tudi moliti za gospoda predstojnika, ker.ta gospod skrbi za to, da bi bilo vsem v njegovem okraji dobro ter da so varni za iraetje in svoje življenje. On bode skrbel tudi za vas ter vas bode imel tako rad, kakor midva, ako bodete dobri, paraetni, delavni in marljivi." Od tega dne so molili zidarjevi otroci vsako jutro in vsak večer ne le za svoje stariše, temuc tudi za gospoda predstojnika, blagega Mateja. Zdaj se Martin in Jera dogovorita o tera, kakov red in napredek bodeta uvedla v hiši, kako bodeta poučevala otroke v vsem, kar je lepo, dobro in plemenito; z besedo, ta dan je bil za oba dan radosti in slave. Martin se usrči ter sklene trdno, da bode živel pošteno in vzorno; zvečer pa mu je Jera pripravila tako večerjo, ki mu je nabolj dišala; oba pa se veselita prihodnjega jutra, ki jima bode prinesel z Božjo railostjo in pomočjo Matejevo trajni mir ter bode tem načinom odstranjena dosedanja skrb in nezadovoljnost. Tudi predstojnik je težko pričakoval prihodnjega dne, da izvrši delo, kakeršnih je storil že mnogo. (Dalje prih.)