OCENE IN POROČILA .;^тег?13П MüHer-Karpe, Handbuch der Vorgeschichte I, Altstein­ zeit. Uvod s kazalom I—XII, besedilo s seznami 1—389 in 274 tabelami, C H •' Beck sehe Verlagsbuchhandlung, München 1966. \ Müller-Karpe, profesor za prazgodovino na univerzi v Frankfurtu ob Mami, se je lotil dela, ki skoraj presega moči enega moža in dolžino enega življenja. Pričel je namreč pisati priročnik prazgodovine takega formata, da si moramo samo želeti, da bi ta svoj veliki načrt res izpeljal srečno do konca. Do sedaj sta izšla prva dva zvezka: Stara kamena doba in Mlajša kamena doba. Napovedani pa so še zvezki, ki bodo zajemali obdobje bakra, brona in staro železno dobo. Nas predvsem zanima prvi zvezek, ki je posvečen paleoli­ tiku, tako njegov osnovni koncept kakor tudi njegova izvedba. • Zajetni prvi zvezek velikega formata (28 X 20 cm) vsebuje poleg nekaj uvodnih strani skoraj 400 strani besedila in 274 celostranih tabel. Besedilo je razdeljeno smotrno v zaokrožena poglavja. V prvem nas avtor zelo izčrpno se­ znani z zgodovino paleolitskih raziskovanj. Razumljivo je, da je tu močno v ospredju Zahodna Evropa, predvsem Francija, matična dežela paleolitika Ta poudarek je občutno zaznaven v vsem delu vključno ilustracije. Vzrok temu je izjemna koncentracija starokamenodobnih najdišč v tem delu sveta in skoraj nepregledna zakladnica ustrezne literature, ki je bila avtorju tudi iz jezikovnih ozirov lažje dostopna kot vzhodnoevropska, npr. sovjetska. V dru­ gem poglavju so podane teorije o izvoru in najstarejšem razvoju človeštva V osnovnih potezah je avtor prikazal glavne tozadevne teorije od filozofskih naravoslovno-antropoloških in etnoloških do razvojno psiholoških. Zanimivo je .to poglavje predvsem zato, ker se redko najde delo take vsebine, ki bi konfrontiralo tudi različne razvojne teorije. Sledi obsežno, lahko bi rekli osrednje poglavje o sami paleolitski materialni kulturi in njeni časovni delitvi. V podpoglavju arheološka kronologija podaja glavne značilnosti starejšega, srednjega in mlajšega paleolitika vseh kontinentov, kolikor so pač posamezne stopnje kje zastopane. Evropo razdeli seveda zelo na drobno pričenši z Za­ hodno Evropo, ki ji sledi Srednja Evropa, Apeninski in Balkanski polotok ter končno Vzhodna Evropa. Posebej prikaže paleolitik Prednje Azije, Srednje in Vzhodne Azije in Avstralije. Tudi Afriko obravnava po posameznih delih posebej Severno Afriko in ločeno Centralno od Južne Afrike. Arheološko kro­ nologijo zaključuje s starokamenodobnimi kulturami v Ameriki. Taka razde­ litev sveta in zapovrstnost obravnavanja posameznih regij in končno tudi kako nadrobno je vsaka regija prikazana, je le dosledna posledica bogastva paleolit- skih kultur in stanje raziskanosti v dotični regiji. Takih poskusov sintetičnih prikazov paleolitika vsega sveta je bilo že več. Toda nobeno delo ni bilo tako bogato ilustrirano kot pričujoče. Skoraj ni pomembnejšega paleolitskega naj­ dišča, ki ne bi bilo predstavljeno vsaj z nekaj reprezentančnimi orodji. In prav v tem je ena od odlik tega velikega dela. Avtor se je resno zavedal, kljub temu, da paleolitik ni njegova ožja stroka, da vlada v paleolitski orodni tipo­ loški nomenklaturi še dokajšnja neenotnost, kar privede nemalokdaj do na­ pačnih predstav in nesporazumov. Le dobra ilustracija je v tej situaciji od­ rešilna, čeprav je le bolj ali manj ustrezen nadomestek avtopsije. Danes se sicer teži prikazati risbe, predvsem kamenih orodij, v naravni velikosti. Toda takega razkošja si avtor ni mogel dovoliti, če je hotel zadostiti glavnemu cilju, to je prikazati čimveč upodobitev orodij. Odločil se je v večini primerov za. merilo 1 :2. Nedojemljivi napori pa so bili potrebni, da je zbral, uredil in 109' ustrezno priredil to obsežno ilustrativno gradivo. Da se je sploh lahko lotil tako zahtevnega dela, je moral imeti že v naprej zagotovljena dokajsnja fi­ nančna sredstva in vso potrebno, danes skoraj nepregledno, včasih težko dostopno literaturo. Obsežnost uporabljene literature je razvidna iz številnih navedb pod črto, kjer navaja vse uporabljene vire. Sploh je vse delo v bistvu sinteza ki je narejena izključno na podlagi literature, saj avtor sam m nikoli raziskoval na paleolitskem področju. V uvodu, kjer utemeljuje, zakaj se je dela lotil sam in ni pritegnil drugih sodelavcev, strokovnjakov iz ožje stroke, skromno pove, da se smatra le za redaktor j a obširnega opusa, ki so ga opravile generacije raziskovalcev in piscev. V podpoglavju o geološki kronologiji nas mogoče preveč na kratko, le informativno, seznani z raznimi glaciološkimi fenomeni, ki so posebno po­ membni za geokronologijo kot so npr. sledovi poledenitev, rečne terase, puhlice, jamski sedimenti itd. Prav tako le informativnega značaja sta tudi sestavka o paleontološki kronologiji in o kemičnih in fizikalnih določitvah. Priznati pa moramo, da sta kljub zgoščenosti zajeli bistvo in ob enem opozarjata na pomanjkljivosti oziroma na nevarnosti enostranskega uporabljanja teh metod. Krajše poglavje je posvečeno samim najdiščem paleolitskih kulturnih zapuščin, to je nekdanjim prebivališčem bodisi na prostem bodisi v jamah. Dokaj iz­ črpno so obravnavani vsi do sedaj znani primeri in okolja, v katerih so »sta­ novali« naši davni predniki. V poglavju o paleolitskem gospodarstvu _je največ govora o osrednji dejavnosti praljudi, o lovu in to posebej za starejši, srednji m mlajši paleolitik. Na nekaj straneh je prikazana uporaba ognja in njegova vloga v življenju ledenodobnih lovcev. O socialnih odnosih iz tega obdobja vemo prav malo. Zelo skopi so materialni dokazi, ki jih je pa avtor zelo spretno uporabil, iz katerih se da izluščiti kakršne koli namige o tedanjih družbenih odnosih. Najzgovornejši v tem oziru so vsekakor pokopi, predvsem otroški nadalje stanovanjski objekti, umetniške upodobitve, kot so npr. paleo­ litske venere itd. Tvorbe regionalnih skupin in kulturni odnosi je naslov naslednjega poglavja. Tudi tu obravnava avtor vsako obdobje paleolitika po­ sebej Popolnoma pa odklanja nekatere poskuse iz bližnje preteklosti, npr. O Menghina ki so razdelili Stari svet v tako imenovane kulturne kroge samo na podlagi orodnih tipov in te kroge skušali pripisati prav določenim člove­ škim rasam. Nekoliko preveč obširno in prenadrobno je v priročniku govora o paleolitski umetnosti, ker je to najbolj obdelano področje v paleolitiku sploh. Tekstu ustrezno so tudi tozadevne ilustracije preštevilne! Predvsem večbarvne jamske slikarije, reproducirane v črno-beli tehniki in tudi zaradi močnih nomanjšav, so v priročniku izgubile mnogo po oblikovni plati. Imamo vtis, da je avtor polagal več pozornosti na vsebino upodobitev kot na njihov umetniški efekt Sicer pa izvemo vse- o izvoru, namenu in pomenu te prve človeške ustvarjalnosti na umetniškem področju, o materialih in tehnikah, ki so za sicer ekonomsko še tako nizko stoječi človeški rod osupljivo dognane. Kakor umet­ nosti tako je avtor posvetil veliko pozornosti kultu in religiji v paleolitiku. Vse manifestacije duhovnega življenja v tesni povezavi z materialno kulturo m ergologijo ter ekonomiko šele posredujejo pravi in kolikor toliko popolni odraz kulturne evolucije tudi v pleistocenu. In ker je bil to osnovni koncept, ki je vodil avtorja pri sestavljanju pričujočega priročnika, je delo tudi uspelo. Posebno značaj priročnika daje delu deseto, zelo obsežno poglavje, kjer so v zgoščeni obliki podani osnovni podatki 412 najvažnejših paleolitskih naj­ dišč vseh kontinentov. Pri opisu vsakega najdišča je podan tudi kronološki pregled raziskav z imeni najpomembnejših raziskovalcev ter nepogrešljiva osnovna literatura. Predvsem temu poglavju za dopolnilo so namenjene ze prej omenjene številne table in ustrezno prirejeni zemljevidi. V Evropi so najdišča prikazana po državah razen Jugoslavije, kjer nastopate Slovenija in Hrvatska kot posebna enota, ves ostali del države pa obravnava avtor pod naslovom Balkanski polotok. Kaj pomeni Francija v paleolitskem pogledu, se najlepše odraža tudi v številu prikazanih najdišč, ki dosega v tem delu malone, eno tretjino vseh. Da je delo opremljeno z vsemi mogočimi seznami in registri, m treba posebej omenjati. - • 110 Ker delo nima predvsem znanstvenih ambicij, temveč hoče čim bolj objek­ tivno prikazati dosedanje raziskovalne uspehe in znanje na področju prvih človeških kultur v prostoru in času, bo kot priročnik verjetno še dolga leta nepogrešljiv in nenadomestljiv vodnik in vir podatkov vsem tistim, ki se in ki se bodo kakorkoli sreča vali z najstarejšimi kulturnimi manifestacij arar člove-~ škega rodu. F. Osole . J. S a š e 1, Emona. Pauly — Wissowa, Realencyclopädie der classischen Altertumswissenschaft. Suppl. XI (1969) 540—578 4- 1 zemljevid. Povojna jugoslovanska, posebej slovenska, arheologija je šele sedajr dobila svoje veliko priznanje z objavo gesla Emone v osrednjem leksikalno' zasno­ vanem delu starinoslovja, znani RE. Nekdanje neustrezno desetvrstično geslo C. Patscha je bilo že zdavnaj zastarelo. Jaro Sašel, naš priznani in trenutno vodilni epigraf in zgodovinar za antično obdobje, je pri sestavljanju novega gesla zapolnil tudi veliko vrzel. Odkar je objavil C. Polaschek geslo Nbricum' (RE 17, 1936), B. Saria geslo Dalmatia (RE, suppl. IX, 1961) ter A., Mócsy svoj izčrpen prikaz province Pannonia (RE, suppl. IX. 1961 in v posebni;knjigi, Die Bevölkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen, glej J. Klemene, ZC 14, 1960, 256 ss.), je vse bolj izstopila potreba po opisu arheoloških ostalin in zgodovinskega razvoja Emone. V vseh naštetih geslih je bil prikazan emonski prostor le deloma, saj upravno večji del svojega obstoja ni sodil v provinco, ampak je zavzemal posebno mesto, saj ga uvrščajo v začetku med Italijo in Panonijo, na koncu pa ga štejejo v samostojno upravno enoto Alpes Iuliana. Zato je — razumljivo —, da je nastopila tu vrzel v dosedanjih obrav­ navah in potreba po obdelavi tega prostora, ki je tudi arheološko gledano, zapustil toliko dokazov svoje burne preteklosti. Te naloge se je lotil J. Sašel in jo vzorno opravil. Geslo je razdelil v po­ glavja, s katerimi je orisal zgodovinski pomen in arheološko bogastvo: Emone. Uvodoma podaja avtor lego mesta, njegove geografske, geološke in.pedološke osnove, pri čemer je pravilno poudaril, da je lega Emone ključna v jugovzhod­ nih Alpah. Pri presoji prazgodovinskih ostalin na tem prostoru ugotavlja eko­ nomsko za nadaljnjo rast Emone pomembno pristanišče in brodarstvo po Ljubljanici. Pri tem predpostavlja, da je že v prazgodovinski davnini obstajalo pristanišče in brod v območju Prul. Posebej jasno je obravnavano vprašanje lokalizacije Emone, saj; segajo razprave o ubikaciji Emone še v sholastično obdobje, ko so skušali enačiti arheološke ostanke v Gemoni, Novemgradu v Istri (škofija Emonia) in Ljub­ ljani z Emono. K temu še Müllnerjeva lokalizacija tega mesta v Ig„ kar je, kot je ugotovil Sašel, nakazal že A. Ortelius v svojem delu Tneatrum orbis terrarum, izdanem 1573. Po prikazu vseh mnenj našteva Sašel razloge, ki go­ vore za to, da je Emona na prostoru današnjega Gradišča v Ljubljani:. Sledi poglavje o dosedanji stopnji raziskav, ki jo uvaja z viri oz. literaturo od 15. stoletja dalje. Na to naveže izčrpno podane antične literarne vire in epigrafske podatke. Iz teh povzame pravilno pisanje imena in vprašanja na­ glasa. Kot je Sašel pokazal že v Situli 8, 1965, je pravilen naglas na prvem zlogu, torej Emona. Sledi opis obzidja in obrambnih jarkov, cest, vrat.in ka­ nalizacije ter vodnjakov, vodovodov in notranje pozidanosti mesta. Izčrpno je obdelano grobišče, ki je pri Emoni zelo razvejano, saj se razširja vzdolž iti- nerarskih in manjših cest. Ta opis Emone zaključuje pregled arheoloških po­ stojank bližnje okolice. Področjfi tvarne kulture je v tem sestavku izredno dobro in sintetično obdelano in doseže svoj višek v sicer jedrnati, a zato tem bolj zgovorni novčni analizi. Po tem prikaže avtor še zaton Emohev najdbe zgodnjega srednjega veka in staroslovanskega obdobja, ko izgine-imenska po­ vezava z rimskimi ostalinami. Poseben poudarek zasluži poglavje o zgodovini rimske Emone, kjer Sašel naniza in povzame vse geografske in zgodovinske okoliščine, ki so pripeljale 111