Milan Jesih
Prapolenta
Napol res vas ribiška opustela visi v strmini nad pristanom malim.
Gora iz skalnega pepela in ~asa se utaplja v nemi dalji
onkraj preliva na kopnini: ~e je ali je ni, se bo razkrila z jutrom jutri v prvi jesenski burji. -Vsi so odšli spod tamarisk in pinij:
severna horda je odplula s kufri, polnimi oznojenega perila, gostiteljev posadka ustrežljiva odšla v svoj mir na britof~ek po~ivat,
in, ko ga ni, da bi lovil, kar brž, a zložno, šle so ribje jate domov v akvarij v halje in copate spominjat se trnkov in mrež in vrš;
z ognjiš~ odšel vabe~i k jedi dim, bitvi odšli, odšel zaliv, pomol, odšlo odve~ in vse še ne dovolj, odšlo je morje in nebo nad njim.
Svetilnik sam s pol res vasico samo: ~akata, stisnjena v kršnati breg,
da ju dizajner za reklamo preseli še pred zimo v nov prospekt.
*
*
*
V večer stopata z roko v roki
-	milje milj davno, daleč pred stoletji -ne več otroka in se ne dekleti
po stezi, skriti v praproti visoki,
in trilijon skrivnostnih marenj druga čez drugo zmešani žgolita, poljubljata se od mraka in od vzhita, tačas ko vi odhajate iz pisarn
prerivat se v zadušni had metroja;
v	slečenih srajčkah - tačas ko ne znate
vi	niti razrahljati si kravate
in ne popivnati si s pleše znoja -
zastajata od preslasti klecaje, bolj goli objeti od golote same
-	gol vrat in dojčke gole in gole rame -. Tačas ko v luknji dno končne postaje
neki možak utrujen bolščite odsotno in ne čisto živo v dalj tik sem predse v polpopito pivo, nebo nad njima z zvezdami se osuje.
*
*
*
Zdaj pod vsem nebom jarki božji blišč, znenada slednje leto nov, neznan, zdaj v mr~u mirujo~ soparen dan in silno prezelenje koruzišč;
zdaj čeznja, žolta, odhrumi kombajn in zdaj jeseni dežja obilje na rečici leni
dvigne k povprečju vodostaj.
Starina župnik, še po tolikerih
obletih sonca v srcu dete, se na zvonik vzpne kdaj ob predvečerih in v davne dalje zre, za zmeraj vzete,
ko je, kot zdaj, tihotni čas adventa, poln nepristriženih pričakovanj, in jest pokličeta mamin sopran in z mize, z grenko projo, prapolenta.
*
*
*
Kaj potrjujejo sledovi v travi? Včasih povodni mož zleze na breg skoz vrbovje in v njem se prenapravi v ribiškega čuvaja naših rek
in v varuha postrvinih pravic in v šefa obveščevalne - v eni osebi -, z zeleno grivo gre in zelenih lic in krivolovcem sproti ribe trebi.
Kakšen od vas, ko malček ste vzneseni, povabi ga s seboj, če se nameri, peč jed in dvignit čašico k večerji, k novemu znanstvu in h gostoljubni ženi:
opolnoči, ko spraznila sta flašo in vam na laket je zaspala glava, pa, ko se je s pogledom naotipava, s seboj v tolmun odmami mrho vašo
v algnati dom svoj, v svoje samske sanje, vam pa ostane, kar je lepotice: ljubljeni obraz, popek, živahni boki in kita las in drobcene ročice, stroj, ki prepeva in snaži stanovanje.
*
*
*
Nekje je otoček ob najbolj daljni od daljnih vseh obal in tam vso noč je butalo morje v žal,
vso no~ je osel pretresljivo rigal; trpki kr{nati sok iz korenin vso no~ se uslajal je v zore~ih figah; ponosno vso noč di{al rožmarin;
ribiča je klicala vso noč žena
v odsotno varnost spanja s stokci sle v sanjah. Vso noč tema, zgolj z mlajem razsvetljena,
trepetajoč se skrivala je vase pred seboj -
vso noč bilo je: zdaj bo svit takoj.
*
*
*
S samotnimi, zamišljenimi obrazi, zajetne v boke in v pasove tenke - brezhibno zrihtane, kdor je opazil,
mogoče
včasih s koraldami, kdo vedi? -med nami hodijo pooblaščenke. Počasi in z lenobnimi pogledi rentgenizirajo mimoidoče:
zastane kdo, ki je še pravkar hitel; refleksno mama otroka k sebi vzame; otrok refleksno se oklene mame; trudni znenada odloži počitek;
sklep, sklene, bo prespal samomorilec, ki v park pritaval si izbrat je vejo; in policajček kompulzivno šteje bicikle in avtomobile.
O tem nič ne vedo gospe med nami -kak bog skrivaj jih zrablja za misijo, da v krhkem ravnotežju svet držijo in begajo nas s čednimi nogami.
*
*
*