Zapiski, ocene in poročila
STANKO BUNC  (30. X. 1907 — 5. XI. 1969)
Komaj nekaj čez dve leti je tega, kar je naš časopis (prim. JiS 1967, 221—222) pisal o Bunčevi šestdesetletnici. Zavratna bolezen ga je preteklo jesen vzela družini, slavistiki in bibliotekarstvu.
Za študij slavistike (1927—1931) se je Bunc odločil gotovo tudi zato, ker ga je vsa leta na gimnaziji (1919—1927) v Novem mestu učil slovenščine Ivan Koštidl, ugledni
273
srednješolski profesor in likrati znanstveni in praktični jezikoslovec. Tudi ravnatelj gimnazije je bil človek z imenom: Josip Wester, sestavljavec slovenskih čitank za gimnazije. Po študiju slavistike na ljubljanski univerzi se je Bunc v svoji stroki spo-polnjeval na Češkem in zlasti na Poljskem. Ko se je vrnil domov, je bil dolga leta gimnazijski profesor, od 1952 pa več let upravnik študijske knjižnice v Kranju (ustanovila se je na njegovo pobudo).
Leposlovno je Bunc začel objavljati že 1925, strokovno slavistično pa 1930 (prim. Stanko Bunc, Kratek oris življenja jinj dela jinj bibliogralija del. Sestavili sodelavci Studijske knjižnice Kranj. Kranj 1967. 61 str. Sapirogralirano.). Njegova bibliogralija jezikoslovnih spisov obsega (s štetimi ponatisi) 15 knjig in 96 člankov ter krajših sestavkov, nekako slovstvenozgodovinski sta 2 knjigi in 56 člankov in 26 ocen. To in ono s slavističnega področja se najde tudi še med deli, ki jih Bunčevi bibliograii navajajo med Razno.
Jezikoslovno je bil S. Bunc predvsem popularizator slavističnih spoznanj svoje dobe, posebno pa slovenističnih. V skladu s tradicionalnimi slovenskimi pojmovanji jezikovne pravilnosti in lepote je likal slovensko knjižno besedo s tem, da je v drobnih člankih opozarjal na jezikovne ohlapnosti in napake (večinoma v Slovenskem tisku). Take napake in ohlapnosti so izvirale iz slepega prevajanja nemških ali srbohrvatskih predlog, rodila jih je knjižnojezikovna neizobraženost slovenskih pišočih (tako zlasti v besedotvorju), pa tudi neizdelani in nesodobni nazori slovenskega jezikoslovja. Nekaj značilnih naslovov: Financar je umrl na kolodvoru na kapi. Izgledi žetve so slabi, Izpit je položil. Kako slovenimo mehr oder weniger, Solnce — sonce. Rajši ali raje.
Na podlagi takih spisov, zlasti pa iz ekscerpcije prepovedanega in odsvetovanega v SP 1950, je nastala Bunčeva knjiga Jezikovni svetovalec (Kranj, 1951). Avtor sam ga je lepo označil z naslednjimi besedami: »Jezikovni svetovalec prinaša v abecednem seznamu najnavadnejše in najpogostejše napake iz pravopisja, slovnice, besedotvorja, izrazoslovja in pomenoslovja, na katere naletimo med našo srednješolsko mladino in v poslovnem svetu po uradih in pisarnah ustanov, podjetij in organizacij.« (Zanimivo je, da je tudi Bunčev srednješolski profesor, F. Koštial, svoj čas napisal tak priročnik.) Sem se dajo nasloniti tudi Bunčevi članki o slovenski besedi in stilu, npr. Napake sodobnega pisanja, O kulturi slovanskih knjižnih jezikov, O slovenskem no-vinskem jeziku, tudi Tujke v slovenskem knjižnem jeziku.
Pomembnejše je Bunčevo razpravljanje o lastnih imenih in o nazivih predmetov. Naslovi člankov najbolje povedo, za kaj gre: Anton, Fabijan in Boštjan v priimkih; Blaž, Franc in Valentin; G + M + ß v naših priimkih; Gregor v naših priimkih. Tako je obdelal še naslednja imena: Janez, Stefan, Jurij, Simon, Luka. Pisal pa je tudi o domačih krstnih in rodbinskih imenih in o imenih za kraje in novce. — Kot pravo jezikoslovno študijo je Bunc le redko kaj zasnoval. Se najbližji so ji imenoslovni spisi.
Bunčeve jezikoslovne knjige so v bistvu le šolske predelave Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa: prim. Slovensko jezikovno vadnico za 2. do 4. razred nekdanje gimnazije ter Spoznavajmo slovenski jezik za 7. in 8. razred osemletke (nekako posodobljena oblika prvo imenovanih vadnic). Ti učbeniki so v jezikovnih pravilih večinoma res le preiormulacije že danega, vendar je Bunc tu in tam tudi sam kaj prispeval (npr. pripombo o stopnjevanju kakovostnih pridevnikov). Sam je sestavil tudi vaje.
Pravzaprav je presenetljivo, da se je Bunc tako zelo oklepal t. i. vodilne slovenske slovnice. Saj je dokazal, da je v tem in onem vendarle več vedel, kot njeni številni očetje. Razlog za to poslušnost je treba iskati v monolitno negativni in koncentrični
274
kritiki njegovega v bistvu simpatičnega Pregleda slovnice slovenskega jezika (Ljubljana 1940), ob katerem so določeni krogi kritizirali zlasti Bunčevo nespoštovanje z ničimer upravičenih svetih slovničarskih prepovedi, kakršnih ena je npr., da s sedanjikom nedovršnih glagolov ne smemo izražati dejanj, ki se bodo šele godila, čeprav je splošna raba govorila zoper to in je že Skrabec dokazal, da je tudi upravičena. Buncu tudi nobeden kritikov ni dokazal, v čem bi njegova knjižica bila nepregledna, neka druga pa pregledna. Izkoristili so do polne mere tudi čisto jasne spodrsljaje, ki se dajo mimogrede popraviti; in Bunc si je nauk zapomnil: odslej se je držal veljavnih in splošno priznanih resnic slovenskega jezikoslovja in slovničarstva, čeprav je šola s tem več izgubila kot pridobila.
Zlasti škoda je, da je s tem zamrlo tudi pomerjanje domačih jezikoslovnih dosežkov s tujimi, posebno modernimi strukturalnimi s Češkega, kakor se je bilo nakazovalo v Sunčevih člankih O poteh našega jezikoslovja (1939) in O slovenskem novinskem jeziku (1937).
S. Bunc se je poskusil tudi kot slovarnik: 1952 je izšel njegov Slovarček tujk (2. in 3. izdaja pod naslovom Slovar tujk 1963 in 1965). Kot piše v uvodu, so v slovar »sprejete predvsem splošno rabljene knjižne tuje besede in besedne zveze, izpuščene pa v knjižnem jeziku nedovoljene narečne tujke, nepotrebne slovanske izposojenke ter čisto sttokovne tujke, ki so omejene na ozek krog posameznih strokovnjakov«. Delo, ki je tujke oblikovno in pisno primerno slovenilo, je služilo svojemu namenu do Verbin-čevega Slovarja tujk.
Premalo se sedaj ukvarjam s slovstveno vedo, da bi brez pazljivega branja Sunčevih tovrstnih del lahko kaj podrobnejšega povedal o njihovi vrednosti. Znanstveno je zastavil pač le v Sibliogratiji /Levstikovih spisov in spisov o Levstiku/ v Levstikovem zborniku. Zelo primerna in na svoj način polna je njegova razpravica O slogu in jeziku »Desetega brata« (1934), ali opozorilo na Slovenski slovstveni zemljepis (1936). Prijetno se berejo tudi njegove poljudnoznanstvene oznake S. Gregorčiča, J. Stritarja, P. Trubarja, J. Kersnika in J. Mencingerja. Sorazmerno veliko in z ustreznim žarom je S. Sune pisal tudi o Mickiewiczu in sploh o poljski književnosti. Na koncu — pa ne kot najmanj važno — naj omenim še njegovo skoraj 25-letno spremljanje usode Prešernove pesmi in poročila o prešernoslovju.
Tudi na področju slovstvenih ved je Bunc mislil na srednjo šolo. Leta 1939 je sestavil Slovensko čitanko za enoletni trgovski tečaj (šapirogralirano, 56 str.), 1. i960 pa Seznam gradiva za proslave. Za slovensko šolo se je zanimal tudi drugače (prim. članke kot Materinščina v novi srednji šoli ali Se o učbenikih za pouk materinščine). 2ivo je s tiskano besedo spremljal tudi svoje strokovno, tj. Slavistično društvo, in sodeloval tudi v njegovih glasilih. Slavistični reviji in Jeziku in slovstvu.
Stanko Sune si je — kot srednješolski profesor — s svojim delom postavil spomenik, kakršnega si je v enakih pogojih le redko kateri drug. Ta spomenik bi bil še trajnejši, ko bi bila Bunca pri delu bolj ali pa sploh podpirala vodilna slovenistična srenja.
Jože Toporišič Filozofska fakulteta Ljubljana