Beli kamen Nisva sklenili zaveze v svečanem obredu, mešanju krvi ali sveti prisegi deklic, ki sta si izbrali skupen grob, ko je bilo najino sonce še mlado. Postala si moja posestrima, ko sem ti v dlan položila beli kamen, da ga pred spanjem skriješ pod blazino in mi ga naslednjega dne vrneš, ozaljšanega s svojimi sanjami. Potem bi morala jaz narediti isto, dopustiti, da se odtisne v kamen tisto, kar zraste iz nekega drugega sveta, resničnega bolj kot najina otroška igra. A nisem. Postala sem tvoja posestrima, ker sem ustavila igro, preden se je začela, nikoli ti nisem zmogla vrniti kamna, Foto: © Murr Cvetka Bevc Posestrima 673 Sodobnost 2021 Sodobna slovenska poezija kot ožgana vešča je trepetal na mojih prsih, prisluškovala sem krikom, ki jih je vanj izdolbla tvoja tema, razjarila belino, da je v barvah izpisala tvoje prestrašene stavke o nemoči, kadar ne moreš prestreči očetovega udarca, ki je namenjen mami, ker njo bolj boli. Najin ritual posvečenja je postala skrivnost, poškropljena s krvjo iz tvojega nosu, do brezupa zdrgnjena z raztrgano majico in še čim, zaveza otrok, zaznamovana s prisego o molku. Zato sem samo zate postala krhka kot bilka. Naučila te je, kako se okleniti njene moči, kako preplesti korenine in razžariti rast, da sva se lahko skupaj pognali v nebo. 674 Sodobnost 2021 Cvetka Bevc Posestrima Tebi, mala posestrima Samo kadar si mi dovolila, sem vstopila v tvoj Skriti vrt, kjer ni bilo prostora za solze. In ne za smeh. Samo za Nič in tvojo veliko samoto, ki se je raztezala od kota spalnice do kuhinje, napolnjene z razbitimi skodelicami. Kako sem hlepela po tvojem zaupanju. Zvesto sem prevajala tvoje besede, kadar si se trmasto oblekla v molk, priznam, izgubljala sem njihov pomen, ko sem poskušala govoriti v tvojem jeziku, s kičastimi podobicami sem zaman krasila brezup, ki ti je prepojil možgane, da je tvoje oko bilo vedno bolj strašno. In je bilo zate vedno manj luči iz nebes. A ti si bila moja mala prerokinja, videla si apokalipso, v kateri so gorele tvoje polomljene igrače, ob ognju si posedala s črnim spakom, ki ti je zamešal karte tarota, zakričala si njemu, meni, celemu svetu: “Ne bom živela kot moja mama.” Le zakaj sebi nisi nikoli izrekla tega … Mogoče le takrat, stoletja kasneje, ko si se dotikala roba vesolja in se prepričevala, da si bila rojena iz davnega prekletega pokolenja. Vem, da je takrat bilo prepozno, da bi še kdo drug – razen mene – prepoznal tvoj jaz v grizenju nohtov, ponečedeni postelji šolarke in beganju 675 Sodobnost 2021 Posestrima Cvetka Bevc na valovih vsemogočnih laži, ki so bile bližje resnici kot vsaka razlaga učiteljic o tvojem nevidnem prijatelju, izumitelju plastenke s slano vodo, ki naj bi ti, žejni, potešila hrepenenje. Mogoče si je popila preveč in nisi znala živeti z izbrisano prihodnostjo vseh razrezanih otrok, prihodnostjo, v kateri je kot ustavljanje vrtiljaka izginjalo najino otroštvo. 676 Sodobnost 2021 Cvetka Bevc Posestrima Njena violina “Ali misliš, da te lahko policaj, predsednik, učiteljica ali bog kaznuje zaradi skrite misli in želje, če želiš nekomu smrt in to,” me je med vrtanjem po nosu vprašala, kot da hoče vedeti, kaj je za malico. Bebljala sem nekaj o odpuščanju, čeprav ne čisto prepričana, da bo to pomagalo razkaditi oblake, ki so se nabirali na njenem čelu. Pa jih je hitro pregnal njen smeh. “Igram violino, da ne razmišljam o umoru,” se je hihitala, ko je hitela po strunah, da bi pregnala podivjane misli, ni več jedla, ni več spala, na njenem šolskem stolu se je nabiral prah, dan za dnem je igrala, preglasila prepir in vse, kar je sledilo, izvabljala melodijo za očeta in mamo, za razbitine njune sanjske ladje, kot poblazneli godec pred peklom je igrala s krvavimi blazinicami prstov, da bi odslužila kazen za svoje besnilo, ki je nenadoma raztrgalo strune in prelomilo inštrument na dvoje. “Zdaj ne bo treba nikomur umreti.” 677 Sodobnost 2021 Posestrima Cvetka Bevc Preluknjani lonci Kako je rada pripovedovala zgodbe, moja posestrima, mala satanela, ta udomačena grožnja, ki me je strašila z zgodbo o dečku, velikem za pol njene roke, najbrž kar celo, ki na nekem oblaku skupaj z angeli prepeva o ljubezni in takih stvareh. “In če lepo poje, mu takrat, ko je dan noči enak, zrastejo krila, da se vsaj za hip spusti na zemljo …” Takrat v kuhinjah nesrečnih mest išče lonce, bolj strašne kot on, iz kril si utrga najdaljše pero, prebada z njim dno vsakega lonca, da prebičan izda vodo, ki zdrsne iz njega kot krivi plod iz maternice. Kadar je prepozen in se lonci že bohotijo na ploščah kot generali pred bitko, le ugasne štedilnik ali vrele mehurčke spremeni v led. “Še raje razstreli električno napeljavo, da ogenj vodi ne zmeša glave. Saj vendar mora očuvati njih, človeške mladiče, da ne bodo kot on v vreli vodi spoznali črnine sveta …” Zato je ona za vsak primer v domači hiši preluknjala kar vse lonce po vrsti. “Ker nikoli ne veš, kaj se zgodi, ko nekdo zapleše peklenski ples. Če pade en udarec, jih lahko tudi sto …” 678 Sodobnost 2021 Cvetka Bevc Posestrima Ni dočakala tistega dne, ko so nekoč strokovnjaki zbrali primere pretepenčkov, tako so jim rekli, ko so odkrili njihove smrti, za druge so bili mali ranljivci žrtve nečesa, česar nihče ne zna natanko poimenovati, niti sodni zapisniki ne, kaj šele z lepo pisavo izpisana strokovna ocena, zaman poskuša določiti stopnjo groze, ki jo je čutil on, bodoči mali angel, ko se je zvirajoč pod trdim prijemom moža z nožico dotaknil površine vrele vode, preden je v njej izginil še njegov obraz. 679 Sodobnost 2021 Posestrima Cvetka Bevc Tu sem, zate … “Kamnita tla so lahko tako primerna, da na njih trešči moja glava,” si mi rekla. “Kamen je neskončno nežen, samo moževa roka je groba.” Poraščena je s tvojimi kriki, videla si jo, ko si se za hip izmuznila iz telesa. Da se ti je zdelo, da se to dogaja njej, ki ti je na las podobna, in si ti obvisela na lestencu, od koder si resnico bivanja opazovala skozi umazane naočnike. Da ti je bilo ob njegovih udarcih bivati lažje … Sovražim tvojo potrpežljivost, a ti je ne smem oponesti. Pravila igre se prehitro menjajo. Vem, da v sebi premlevaš sanje, v katerih se igraš z bodalom … “Izpovedi pretepenih žensk so kot moška vodica po britju – prehitro se razdišijo,” se norčuješ. Cinizem je začimba za večerjo, ki jo za njega pripravljaš iz skritih solz. Ker nisi zmogla zbežati. Nisi hotela zbežati. Ker njegove obljube tako hitro zavozlajo noge. Ali ker si predolgo poročena s strahom. 680 Sodobnost 2021 Cvetka Bevc Posestrima Ne morem umiti tvojih misli, posestrima. Ne prepričujem te, da je v nežnosti kamna napisana tajna o tvoji moči. In da iz razparanega neba lahko nate dežujejo le ugasle zvezde. Samo tu sem, zate, ko bo treba … 681 Sodobnost 2021 Posestrima Cvetka Bevc Osmič Statistike o nasilju nikoli ne lažejo. Sedemkrat se zgodi, preden se zgodi. Tudi tebi. Še hitreje kot tvoja mama si se vračala k njegovi roki, ki je prepevala znano pesem tvojega otroštva o hudobnem volku, ki si je kdaj nadel očetovo podobo. In potem moževo. Ker tako pač gre, si mi šepetala, ko si me poklicala z urgence. “Sedemkrat sem obležala s preklano ustnico, zlomljenim rebrom, modricami, ožganino v bližini srca …” Šele osmič si izmišljene stopnice, po katerih si padala kot ona iz knjige, ki je na koncu ubila moža, zvila v preprogo, razgrnila si jo pred svojim bogom, da se je na njej pogreznil v turški sed in molče opazoval tvojo prostracijo. Z obrazom, zakopanim v tla, si mu golčala prošnje za odrešitev krivde in norosti, očitka dvignjene roke, ki je prepevala pesem o victim blaiming, kako drugače, tako je najlaže raztrgati objeme, kadar ti hočejo pokazati pot. Morala sem oklofutati tvojega boga, da se je zdramil in pognal v beg, med tvojim rjovenjem razparati preprogo, da si opotekaje se odšla po stopnicah, ki so te odpeljale v senco tvojega bivanja. 682 Sodobnost 2021 Cvetka Bevc Posestrima