Politiški oddelek.
Po deželnih zborih.
III.
V kranjskem deželnem zboru se je letos kazal ob več priložnostih, naš obžalovanja viedni mejsebojni prepir. Najhujše se je to videlo pri verifikacijski debati, pa tudi ob druzih priložnostih se je kazal ta razpor in oviral kolikor toliko vspešno delovanje. Ta razpor prcuzročuje, da nemška stranka ima v deželnem zboru velik upliv, dočim bi prav nobenega ne imela, da so Slovenci jedini.
Vzlic temu pa moramo reči, da je zbor zlasti v gospodarskem oziru mnogo dobrega sklenil. Zlast se je pa več dobrih mislij sprožilo, posebno glede zavarovanja. Izmej večjih zakonov, ki so se letos sklenili, je pred vsem omeniti nov stavbeni red, ki je velike važnosti baš sedaj, ko je potres porušil toliko hiš v našem deželnem glavnem
mestu.
Delo kranjskega deželnega zbora je sploh težavno. Deželo čakajo veliki stroški, ker so porušene njene deželne hiše in bode treba nove zidati in letos preneha državni donesek k zemljiško-odveznemu zakladu. Vsled teh dveh stvarij je bilo potrebno povišati deželno naklado. Katoliška stranka je predlagala, da naj se proda rajši za več tisoč delnic, ki jih ima dežela. Priznala je pa sama, da je jedino letos mogoče se na ta način pomagati, drugo leto bode pa vendar potreba naklado povišati. Sicer bi se pa ž nje predlogom bil samo zapravil del deželnega premoženja, kar bi se bilo utegnilo pozneje hudo maščevati. Tako gospodarstvo ni umno, ker se ne ozira več na bodočnost. Vidi se, da je nekaterim gospodom jedino za popularnost. Znano je, da je vedno tisti poslanec posebno popularen, ki nasprotuje novim davkom in katoliška stranka se je pa tudi tega popri-jela, če tudi sama ve, da bi vsled tega se v bodoče naklada še toliko bolj povišati morala. Sicer pa vse povišanje ne bode znatno, le za 2 °/0 odstotka od  goldinarja
direktnega davka. Tisti kmetje, ki bodo plačali goldinar več davka, se morejo pač že boljšim prištevati, velika večina plača le nekaj krajcarjev več. Seveda je tudi to žalostno, a noben poslanec ni vedel za kak drug vir, iz katerega se bi pokril znaten primanjkljaj, ne da bi se za bodoče čase naredila kaka škoda. Dolgov delati deželi ne kaže, kajti dolgovi se morajo obrestovati in bi bili večno breme deželi.
Katoliški stranki se je letos izpolnila dolgoletna želja, da se je odpravila legalizacija za zemljiškoknjižne listine pod 100 gld. Če ima ta pridobitev kaj vrednosti, ali je pa morda prebivalstvu še v škodo, ne bodemo ugibali. To bode še le bodočnost pokazala. Mi pač ne vidimo nobene sreče za kmeta v tem, če se bode sedaj namesto notarja v največ slučajih stopil zakotni pisač. Kolikor mi poznamo v deželi, moramo priznati, da je premalo toli izobraženih ljudij v deželi, ki bi znali na-pravljati deželnoknjižne listine, da bi mi mogli od tega pričakovati kak dobiček. Sicer je pa morda še dobro, da se je stvar tako iztekla, se vsaj s to zadevo ne bode ljudstvo moglo več vznemirjati
Kranjski deželni zbor je sklenil tudi precej rahlo resolucijo glede obnovljenja ogerske pogodbe in tako povedal, da tudi naša dežela ni zadovoljna s sedanjimi razmerami.
V goriškem deželnem zboru so letos Italijani delali vse mogoče ovire. Ko so nekaj časa bili za jeden glas v manjšini, se niso hoteli vdeleževati sej, boje se, da bi se zanje kaj neugodnega ne sklenilo. Da ni naposled škof prišel k zborovanju, bi Italijani bili marsikaj preprečili. Stavilo se je pa v goriškem deželnem zboru od obeh stranij mnogo interpelacij, katerih večina se je sukala okrog slovenske ljudske šole v Gorici. Na večino teh interpelacij vlada ni dala nobenega odgovora.
Z veseljem pa moramo omeniti, da je mej slovenskimi deželnimi poslanci v goriškem deželnem zboru vladala najlepša sloga, če tudi je bil volilni boj precej hud. Poslanca, ki nista bila izvoljena na priporočilo društva „Sloge", sta se drugih poslancev oklenila.
----   92   ----
V isterskem deželnem zboru se je pa proti Slovanom silno brezozirno postopalo. Vlada pa tudi ni pokazala proti Italijanom potrebne odločnosti. Dopuščali se niso slovanski predlogi, na slovanske interpelacije dajal se je italijanski odgovor, žalili so se slovanski poslanci od italijanskih tovarišev in z galerije, naposled so se tri volitve slovanskih poslancev razveljavile brez vsacega povoda, če tudi so dotični poslanci bili voljeni z veliko večino in je celo vladni zastopnik zatrjeval, da se je volitev popolnoma pravilno vršila. Italijani so pri vsaki priliki pokazali, da pri njih ne velja pravica, temveč le surova sila. Zaradi tega so pa slovanski poslanci prav prisiljeni bili zapustiti deželni zbor.
Razprav tržaškega deželnega zbora se Slovenci niso udeleževali. Vzlic temu so pa Italijani se ob nje drgnili. Tudi neko protiavstrijsko demonstracijo so bili Italijani uprizorili. Stavili so predlog, naj se izroče simpatije italijanski vojski v Afriki. Razpravljali o tem predlogu niso, ker so se bali, da jih vlada razžene. Baratieriju pa vse simpatije Tržačanov nič ne pomagajo, mora se sramotno umikovati v Afriki.
Splošno pa moramo reči, da je nas Slovence tudi minolo zasedanje poučilo, da od deželnih zborov nimamo posebno dobrega pričakovati in da bi nam bilo le v škodo, ko bi se jim delokrcg razširjal. Zato smo se kar čudili, da je gospod Klun predlagal, da bi se deželnim zborom izročila zopet volitev državnih poslancev. Če je ta gospod le pazljivo zasledoval letošnje zborovanje koroškega, štajerskega, isterskega in tržaškega deželnega zbora, bi moral vedeti, da bi to bila za Slovence še trikrat hujša zaušnica, kakor je krivičen sedanji volilni red. Sicer pa mislimo, da se je g. Klun hotel le malo pošaliti ali pa malo prikupiti se nekaterim modrokrvnim gospodom v Hohenwartovem klubu, vedoč, da tako iz tega ne bode nič. Če bi pa do resnice prišlo, bi pa najbrž tudi on pogumno se temu upiral.