KNJIŽNA VZGOJA V OSNOVNI ŠOLI
Ko učitelj slovenskega jezika v razredu spregovori o knjigi, se premalo zaveda, da so učenci že dolgo njeni porabniki. Spregleda predbralni čas, to je čas slikanic in pripovedovanja, pa tudi leta, ki jih je učenec preživljal ob knjigi, ko je hodil v nižje razrede osnovne šole. Nadalje učitelj ne pomisli dovolj na to, da obiskujejo učenci tudi knjižnice in da imajo verjetno že nekaj svojih knjig (ali da imajo knjige njihovi starši in sorodniki). Prav vsak slovenski šolar je bral Cicibana in zgodbe, ki so izšle v zbirki Čebelica, poznana sta mu Kurirček in Kurirčkova knjižnica. V časa, ko ga literarnoestetsko usmerja učitelj slovenskega jezika, najbrž taisti učenec prebira Pionirja, Pionirski list, Glasbeno mladino. Mladino, pa tudi druge časopise in revije. Otrok knjižno ni več nerazgledan, do zapisane besede ima svoj odnos. Knjige mu je v večji ali manjši meri priporočal razredni učitelj. O njih je najbrž moral že »uradno« pripovedovati in prebrati nekaj del iz seznama domačega branja.
V višjih razredih osnovne šole je knjižna vzgoja oprta na literarnoestetsko vzgojo: na interpretacijo pesmi in proznih besedil iz prebranega Berila, na knjige domačega branja in na tiste iz seznama tekmovanja za bralno značko.
Najbolj konkretno teče pri pouku slovenskega jezika beseda o knjigi, kadar je na vrsti obravnava domačega čtiva, učenci pa ravno od teh ur ne pričakujejo nič novega.
Dostikrat pomenijo dejansko le izgubo časa. Slabo je pri domačem čtivu že to, da morajo do istega dne vsi učenci — pa tudi če je na šoli več paralelk! — prebrati isto knjigo. Razumljivo, da morejo to napraviti le tisti, ki knjigo pravočasno dobijo. Knjig pa zmanjka že prvi teden tako v šolski kot v javni mladinski knjižnici. Učenci, ki niso imeli sreče, da bi knjigo prebrali, si pomagajo s prepisovanjem. Ko pride v šoli na vrsto tako imenovana »obravnava domačega čtiva«, nestrpno čakajo, da bo ura minila. Neprivlačne pa so te »obravnave« tudi zato, ker potekajo kar naprej po istem vzorcu: izpiši ... , prepiši.. . , označi ..., povej ..., ilustriraj ... ne glede na to, ali obiskuje učenec četrti ali osmi razred. Zgodi se tudi tako, da mora učenec isto knjigo kot »domače branje« prebrati celo dvakrat (enkrat v nižjem, drugič v višjem razredu, tretjič pa nemara še na srednji šoli) in obakrat odgovarjati na ista ali pa na zelo podobna vprašanja.
Odpor do branja je najbolj izrazit pri u-čencih, ki niso mogli osvojiti bralnih navad in ki jim dela težave sama tehnika branja. Stopnjuje ga izbor čtiva, ki ga skoraj povsod diktira učitelj, ta pa ne pomisli, da učenci za branje niso enako motivirani in ne enako dovzetni. Kar bi deklice pripravilo do solz, fantov ne bo niti malo ganilo. Kar bo zanimivo za podeželskega bralca, bo malemu mestjanu popolnoma tuje ipd. Na koncu vseh koncev je rezultat ta, da pomenijo knjige, določene za domače čti-
25!
vo, neke vrste breme in ne opravijo tiste naloge kot bi jo morale.
Tekmovalce za bralno značko štejemo res že med ljubitelje knjige, njihovo delo je povezano z izvenšolskim udejstvovanjem, branje knjig za domače čtivo pa je obvezno. To obveznost bi morali napraviti mikavno, da bi pri pouku knjižna vzgoja prišla do pravega izraza. Zaradi tega bi moral pa učitelj spremeniti način dela.
Seznam knjig za domače čtivo je obsežen in zajema domača ter prevedena dela. Navadno ga učenci v celoti sploh ne poznajo, ker učitelji iz njega odberejo najraje tiste naslove, ki ustrezajo predvsem njim (ker delo poznajo ali ker vedo, da ga ima šolska knjižnica), nato pa vsebino ukalupijo v neke točke, določijo zadnji datum, ko mora biti knjiga prebrana in za učence se začne boj v areni: kdo bo knjigo prvi dobil, komu in kolikim jo bo posodil, od koga bo snov prepisal, kakšna bo ocena. Ce bi učitelj seznanil razred s celotnim seznamom knjig in dovolil, da učenec prebere do določenega roka tisto knjigo, ki jo more dobiti ali
ki bi jo posebno rad prebral, bi nepotrebna nervoza odpadla. Ob leposlovni knjigi živi tudi znanstvena in poljudnoznanstvena knjiga, ki je za marsikaterega učenca bolj zanimiva od leposlovne. Le zakaj je ne bi smel prebrati kot knjigo za domače čtivo in o tem, kar je ob njej spoznal, pripovedovati še drugim, tudi učitelju? Isto velja za revije, naj so to šolarjem namenjeni Pionir, TIM, Presek ali pa Priroda, človek in zdravje. Planinski vestnik, Proteus, Obzornik, to, kar učenec prebira iz lastnega zanimanja.
Pred vrati je celodnevna šola. Brez knjižnice, knjig in knjižne vzgoje si jo je težko predstavljati. Knjižno vzgojo pa je treba razumeti kot proces, ki mladega bralca oblikuje v kritičnega, samokritičnega in iniciativnega človeka. Vse, kar ni vskladu z učenčevimi psihičnimi potrebami, ta proces zavira. Na to naj bi mislil učitelj, kadar učencem priporoča knjigo. Knjigo smemo res samo priporočati, ne smemo je vsilili.
Berta Golob Kranj
26!