Obisk pri Finžgarju
Sora pri Medvodah
33^
Letošnjemu poletju sicer že pojemajo moči, ven-dar s tem še ni rečeno, da se v krajih naše občine ni-česar ne dogaja. Kmetje imajo kar precefdela pri spravilu pridelkov in marsikak običaj v zvezi s tem bi bi!o vredno opisati. Tudi naša pomoč pri njihovih opravilih ne bi bila odveč. A ker takega dela nismo ravno vešči in ker navsezadnje tudi počitnic še ni konec, smo se tokrat odločili za izlet. V Soro pri Medvodah, kjerjepreddavnimiletislužbovalpisatelj Franc Saleški Finžgar.
Ko je Finžgar aprila 1908 kot župnik prišel v Soro, zanj ni ravno najbolje kazalo. Vas je bila razklana za-radi političnih nasprotij, tako da njegovega predhod-nika niso imeli kaj posebno včasteh. Pasejevseeno dobro izteklo. Polnih deset let je pisatelj preživel na tej župniji in, kot sam pravi, se v nobenem drugem kraju svojega službovanja ni tako zbližal z Ijudmi.
Izidor Cankar, Anton Verovšek in Ivan Cankar na obisku v Sori poleti 1911
Zato tudi marsikatero njegovo delo iz teh časov izvira iz resničnih dogodkov bodisi v Sori ali okoliških krajih. Ljudem je pomagal tudi v gospodarskih zade-vah, posebno še, ko je leta 1914 izbruhnila vojna.
V času, ko je v Sori župnikoval Finžgar, vaščani niti slutili niso, kako imenitne osebnosti gosti njihovo župnišče. Iz Kranja jo je kar peš primahal pisatelj Pregelj, iz Ljubljane zgodovinarGruden, pesnik Žu-pančič in socialist Krek, iz Loke sta prihajala slikarja Grohar in Jakopič, da omenim le nekatere od njih. Največje pozornosti pa je bil Finžgar vsekakor dele-žen poleti 1911, natančneje 11. julija. Takrat sta ga obiskala Izidor in Ivan Cankar ter Anton Verovšek.
Izidor Cankar je bil star Finžgarjev prijatelj, tudi sam duhovnik ter umetnostni zgodovinar, pozneje pa celo jugoslovanski diplomat v tujini. Finžgarja je obiskoval že poprej, jeseni 1910 pa je objavil intervju z njim v leposlovnem listu Dom in svet. Pozneje je obiskal še več pomembnih kutturnih delavcev in po-govore z njimi obelodanit v številkah iste revije. Za ta-kratne čase so bili »Obiski«, kakorjeimetjpvalteza-
pise, prava novost, saj je slovenske ustvarjalce predstavil po njihovi človeški plati; od tega, kako ži-vijosvojezasebnoživljenje, dotega, kakoustvarjajo svoja kultuma dela. Med umetniki, ki jih je Izidor opi-sal, sta bila tudi njegov bratranec Ivan, takrat že uve-Ijavljeni slovenski pisatelj ter igralec Anton Verov-¦šek, znan po številnih likih iz Cankarjevih in Finžgar-jevih del. Ta dva sta tprej delala družbo Izidorju Can-karju, ko je tistega poletnega dne obiskal pisatelja Finžgarja.
Pa prepustimo besedo Finžgarju samemu, da izvemo, kako so se »gospodje« omenjenega dne imeli: v knjigi »Leta mojega popotovanja« je namenil Sori odlično mesto. O Cankarjevem obisku pa piše: — Izidor Cankar je nekoč s seboj pripeljal Ivana Cankarja in Verovška. Zelo sem jih bil vese.l. Po raz-nih pogovorih je želel Ivan Cankar, naj mu kaj svo-jegapreberem. »Nevem, kajbiželel,«semmurekel. Ivan pa je segel po Dom in svetu, poiskal moj spis, mi podal list in velel: »Kartole nam beri. Zelorad poslu-šam,« me je priganjal, ko sem se branil. Bral sem nekočrtico, nevem, katero. Pazljivojeposlušal, apri nekaterih stavkih zamahnil z roko in velel: »Te ven ali drugače.« Pri kakibesedi, ki sem jih pisalše v moji mladosti, je skremžil obraz in rekel: »Ah, zakaj tako besedo, ko pa imamo svojih, lepših dovolj.« Tako tenko uho je imel za lepoto pravega pisanja.
Prijalelji so potem še malo posedeli, nato obilno večerjali in navsezadnje pri Finžgarju tudi prenočili. V spomin na obisk so se tudi fotografirali. Finžgar sedi na stolu, zadaj za njim pa stoji Verovšek, ki mu družbo delata ob straneh oba Cankarja. Ob tem sem se spomnil na neki drug zapis o Ivanu Cankarju, prav tako iz leta 1911, ki pravi: Zagledal sem lepo, mo-derno oblečenega gospoda v novi obleki \z svetlega črtastega blaga z bleščeče belo srajco. Na glavi je imel širokokrajen panama slamnik. Zelo košate brke si je kar naprej gladil. Kako neznansko drugačen je bil, kakorsogaopisovali. —Pravtakega, kotnamga predstavlja njegov sodobnik, lahko gledamo Ivana Cankarja na sliki z obiska pri Finžgarju. Bila jeobjav-Ijena že v neštetih knjigah in literarnih revijah, ki opi-sujejo življenje ali delo kakega od štirih ovekoveče-nih mož slovenske kulture.
V vasico Sora pri Medvodah pa le pojdite. Finž-garja seveda tam ne bosle več našli, niti ne njegovih imenitnih gostov. Ostal pa je spomin nanje, saj so domačini Finžgarju p6stavili spomenik in uredili po-sebnosobo, kjerhranijosledovenjegovegaživljenja v njihovi vasici. In med temi je tudi fotografija izpred petinsedemdesetih lel.
Andrej Mrak