Zveličana

HILDEGARDA

dvakrat po nedolžnem y  smrt obsojena cesarica.

Sveta povest, vnovič prepisana in natisnjena v poduk
in zabavo slovenskemu ljudstvu.

V Ljubljani 1883.

Založil in prodaja Janez Giontini.

Natisnila Ig. v. Kleinmayr &  Fed. Bamberg v Ljubljani.

Hildegarda vprvič obsojena.

V starih časih, pred več ko tisoč leti, bili
so najmogočnejši vladarji na svetu rimski cesarji.
Ti so vladali vse francozke, nemške in laške
dežele. Najslavnejši in najimenitnejši med temi
cesarji je bil Karol Veliki, kateri je slovel tako
po svojih slavnih zmagah, kakor tudi po svoji
modrosti in pobožnosti. Pa kakor ima vsak člo¬
vek svoje napake, tako tudi slavni cesar Karol
ni bil brez njih. Njegova največa napaka bila je
ta, da se je hitro ujezil in v svoji jezi je potem
krivično ravnal, kar sicer pri treznem prevdarku
ni bila njegova navada.

Tako je po krivici preganjal tudi svojo po¬
božno ženo, Hildegardo  cesarico, kakor bomo
slišali iz naslednje resnične povesti, ki opisuje
življenje in trpljenje svete Hildegarde.

Hildegarda je bila hči švabskega vojvode.
Sedajno virtemberžko kraljestvo in pa en kos
bavarske dežele bilo je nekdaj združeno v eno
vojvodino, ki se je Švabska imenovala, zato Ogri

4

in Srbi še zdaj Nemce imenujejo Švabe. Vojvoda
švabsld je bil sicer nemško - rimskemu cesarju
podložen, vendar je imel svoje vojake in svoje
pravice, kakor bi bil sam svoj gospodar; le ob
času vojske je moral cesarju na pomoč priti,
sicer bi ga bil cesar odstavil. Oče Hildegardin
je bil toraj švabski vojvoda Hildebrand.  Njena
mati Reg ar d a pa je bila iz sloveče bavarske
hiše. Mlada princezinja Hildegarda je bila že
od svoje mladosti tako lepa in pobožna, da je
njen sloves kmalo šel po vseh deželah in prišel
tudi do ušes mogočnega cesarja Karola. Ker je
cesar toliko lepega slišal o Hildegardi, kako je
krasne postave in milega obličja, kako je dobrega
srca nasproti ubogim, kako je pametna in spo¬
dobna v besedah in kako krotka in ponižna v
družbi, sklenil je, da se hoče z njo poročiti in
jo na cesarski prestol povzdigniti. To se je tudi
zgodilo in ženitovanje se je obhajalo z veliko
slovesnostjo. Toda Hildegarda ni hrepenela po
posvetni časti, po veselicah in po hrupu raz¬
košnega življenja med bogataši in velikaši cesar¬
skega dvora. Kolikor je bilo le mogoče, izogi¬
bala se je veselic in visokih gostov, ter je rajši
obiskovala revne bolnike, tolažila nesrečne in
podpirala siromake, sirote in udove. Akoravno je
bila rimska cesarica, toraj v časti presegala vse
ženske tistega časa, vendar se ni sramovala,
stopiti v siromašne bajte, ubožcem pomagati in
otroke revnih ljudi pri sv. krstu držati. Bila je

5

z eno besedo prava mati bolnikov, vdov in sirot.
— Pa le prerado se primeri, da kolikor boljši
in pobožnejši je človek, toliko bolj ga sovraži
svet; kakor je že Kristus svojim aposteljnom
rekel: „Ako bi vi posveten nauk učili, potem
bi svet to svoje (namreč vas in vaš nauk) ljubil;
ker pa moj nauk ni iz tega (hudobnega) sveta,
(ampak strasti človeške natore kroti in k prema¬
govanju samega sebe sili), zato vas bo svet sovražil. “

To je morala skusiti tudi blaga Hildegarda,
ker je toliko prestala zavoljo svoje stanovitnosti
v čednosti in zvestobi do Boga.

Vzdignila se je namreč vojska. Divji Sak-
sonci na Nemškem niso hoteli sprejeti Kristu¬
sove vere, niti cesarja Karola pripoznati za svo¬
jega gospodarja. Spuntali so se zoper cesarja in
rekli, da jim je ljubši stara svoboda in stara
poganska vera, kakor pa nova krščanska vera
in tuje šege iz Laškega in Francozkega. Cesar
Karol se je toraj z močno vojsko odpravil v
Saksonijo, da bi puntarje ukrotil in sebi pod¬
vrgel. Pri svojem odhodu je cesar oskrbništvo
svojega dvora izročil svojemu po polbratu Ta-
landu.  Posebno mu je v varstvo izročil svojo
ženo, mlado cesarico Hildegardo, naj pazi, da
bi se jej kaj žalega ne primerilo. Na to se
cesar poslovi od svoje ljubljene in žalujoče žene
ter odrine z vojaki na mejo.

Nekaj časa se je cesarjev polbrat Taland
pametno obnašal, lepo skrbel za pohištvo in

6

posle ter stregel cesarici po svoji dolžnosti
zvesto. Kmalo pa mu satan nesramne želje do
nje v srcu obudi. Prazno pohajkanje, razkošno
življenje in lepota cesarice, to vse je vkup po¬
magalo, da se je ta strupena cvetlica nečiste
ljubezni v njegovem srcu zalegla in kali po¬
gnala. Vendar se je iz prvega bal, cesarici kaj
tacega razodeti. Toda hudobna strast je v njem
dan na dan naraščala, tembolj, ker se ni imel
nobenega bati razun cesarja, tega pa ni bilo
doma in ga tudi ni bilo še kmalo pričakovati,
ker so poslanci iz vojske pravili, da bo še dolgo
terpelo, prej ko se puntarji ukrotč. Taland je
proti cesarici vsak dan bolj predrzen postajal
ter jej svoje želje razodeval z različnimi zna¬
menji. Ona pa se je delala, kakor bi nič od
tega ne videla. Poslednjič jej nesramnež na¬
ravnost povč, kaj hoče. Cesarica nad tem vsa
razžaljena in razkačena ga ojstro ošteje ter mu
zanaprej prepovč vsako podobno besedo.

Nekaj časa je bil Taland zdaj bolj pameten,
ne da bi se bil poboljšal, ampak ker ga je
oplašila cesaričina resnost in ojstrost.

Pa kmalo je pozabil na svarilo iz ženskih
ust, ter mislil le na njeno slabost in na svojo
strast. Zalezoval je cesarico, kakor plaho srno,
jej nastavljal pasti in s priliznjeno besedo vanje
silil. Hildegarda ga je večkrat pokarala in mu
celo zažugala, da bo vse cesarju povedala, ka¬
dar se iz vojske vrne. Taland pa le ni dal

7

miru, in ker je videl, da ženska nema druzega
orožja, ko svoj jezik, in da ga s tem orožjem
ne more toliko raniti, da bi ga bolelo skoz nje¬
govo debelo, nesramno kožo, postal je tako nad¬
ležen in predrzen, da je zamogla Hildegarda le
še s pomočjo svojih zvestih družic svojo čast in
poštenje braniti, ter da si sama nikamor ni
upala več stopiti. Taland pa je zdaj začel svojo
jezo spuščati na uboge služabnice in jih eno za
drugo iz službe poditi, kar mu cesarica kot
hišnemu oskrbniku ni mogla braniti.

Ko je Hildegarda spoznala, da jo hoče pre¬
drzni zapeljivec vse pomoči oropati in potem
šiloma svoj namen izpeljati, postala je silno
žalostna in mislila sim in tje, kako bi se take
grdobije ubranila. Slednjič jej pade dobra misel
na um. Prikazala je Talandu prijazen obraz, na
videz privolila v njegovo željo in mu velela, naj
jo čaka v neki določeni sobi. Taland gre ves
vesel v nastavljeno past, cesarica pa pride in
vrata za njim zaklene, tako da je bil vjet. Hil¬
degarda ga je bila speljala v eno skrito sobo v
zapuščenem kotu gradu, ki je nekdaj služila kot
ječa. Zato so bile še zdaj vrata železne, edino
okno pa z železnimi gavtri prepreženo, tako da
tiček ni mogel nikamor ubežati. Tudi na pomagaj-
klicanje mu nič ni koristilo, ker je bilo v so¬
seski tik tiste sobe še mnogo drugih ječ, kjer
so jetniki celi dan tulili in pravili, kako so ne¬
dolžni, pa jih nobeden ni hodil poslušat, kaj

8

pravijo. Le v stranskem zidu tiste sobe bila je
narejena luknja, skozi katero se je vsakemu jet¬
niku kruh in voda not porinila. Skozi tisto špra¬
njo je cesarica Talandu zavpila: „Tukaj not mi
ostanete ob suhem kruhu in vodi, dokler se ne
zmodrujete in poboljšate. Druge pomoči nemam,
da se vaših nesramnih napadov ubranim."

Pri tem je tudi ostalo. Taland je bil zaprt
in si ni mogel pomagati. Le hrano mu je ce¬
sarica nekoliko zboljšala, tako da je vsaj enkrat
na dan nekaj gorkega dobil.

Čez toliko sramoto ves srdit, bi bil Taland
skoraj kmalo obnorel. Vedno je mislil in tuhtal,
kako bi se nad cesarico znosil. Pa vsako mašče¬
vanje mu je bilo nemogoče, dokler je v tej kletki
čepeti moral. Več od jeze kakor od slabega živ¬
ljenja je kmalo tako shujšal, da ni bil več za
poznati. Cesarica pa ga ni hotela prej izpustiti,
ko o prihodu svojega moža, ker je vedela, da
se ni nič poboljšal, temveč da bo toliko huje
razsajal, kadar bo prost; toraj so ostale vse nje¬
gove prošnje brez uspeha.

Hildegarda pa je med tem hišno oskrbništvo
drugim služabnikom izročila, ter je mirno s svo¬
jimi družicami Bogu služila, zlasti pa se češčenju
in službi Matere Božje darovala, katero je že iz
zgodne mladosti goreče častila.

Cesar Karol je med tem svoje sovražnike
premagal in se vračal v svoje glavno mesto
nazaj. Ko se to cesarici sporoči, bila je vsa

9

vesela; hotela je svojega gospoda kot junaškega
premagovalca slovesno sprejeti, zatoraj je uka¬
zala, naj se vse ulice po mestu lepo ozaljšajo,
mestnim prebivalcem pa je zapovedala, naj ce¬
sarja s spodobno častjo sprejmejo. Da bi bilo to
veselje popolno za vse, izpustila je tudi Talanda
iz ječe in mu izročila te besede: „Ljubi svak!
Ker za gotovo vem, da cesar, moj gospod, v
kratkem nazaj pride iz vojske, zato tudi vas
oprostim, da se na njegov prihod pripravite in
mu naproti greste. Kar se je ta čas med nama
godilo, naj ostane zamolčano in skrito; tudi jaz
tega ne bom razkrivala cesarju, da bo vse bolj
gladko šlo. Zato vam vse odpustim in pozabim. “

Taland jej v svojej srditosti nobene besede
ne odgovori, ampak gre v slabej obleki in ves
zanemarjen cesarju naproti. Ko cesarja sreča,
pozdravil ga je s pohlinjeno prijaznim obrazom
ter se dela prav žalostnega in potrtega. Cesar
se vstraši nad slabo napravo in bledim obrazom
svojega brata ter ga praša, kaj to pomeni, da
je tako shujšal, Taland jame zdihovati in z ro¬
kami mahati, kakor obupen človek, pa nič ne
reče. Cesar si druzega misliti ne more, ko da
se je bratu med tem časom kaka nesreča zgo¬
dila, zato jame pozvedovati in izpraševati Talanda.

Na to reče zviti hudobnež: „Svetli cesar,
tukaj me vidite, kako sem ves obnemogel in po¬
bit. In to ni čudo, da mi je lepa rudečica iz
lica zbežala in da sem ves premedljen; saj je

10

še dosti, da sem pri življenji ostal. — Vi ste
mi pri svojem odhodu oskrbništvo dvora milostno
izročili, in jaz mislim, da sem storil svojo dolž¬
nost. Za svoj trud in svojo zvestobo pa nisem
druge hvale prejel, ko da sem bil od oskrbništva
odstavljen, v ječo vržen in tako hudo držan, da
bi bil od lakote kmalo poginil. To me je tem
bolj peklo, ker sem popolnoma nedolžen. Ako bi
se bil s čim zagrešil, potem bi bil ložej trpel,
ker bi si bil mislil, da mi Bog tukaj trpljenje
in sramoto pošilja po zasluženji, da se spokorim
in se večnega trpljenja obvarujem. Tako pa sem
moral čisto po nedolžnem trpeti samo za to, da
je en drug toliko ložej in nesramniši grešiti
zamogel. “

Malopridni Taland je znal tako priliznjeno
in zvito legati, da mu je moral vsak človek
verjeti. Cesar ga le dolgo posluša in ves neje¬
voljen že hoče pri tej priči zvedeti, kdo da mu
je toliko krivice storil. Ker se pa Taland le
hlini, kakor bi se bal povedati, praša ga cesar
ojstro: »Kdo je tisti nesrečnež, ki se je pre-
drznil, zoper moje povelje s teboj tako ravnati?®
Hudobni malopridnež zdihne, kakor bi bil pol
sveta vzdignil, ter pravi: »Bojim in sramujem
se, tistega povedati, ki je z mano tako krivično
ravnal; in če bi ga prav povedal, saj bi mi ne
verjeli!" Na to umolkne, in cesar se grozno
prestraši. Ker je pa vedno še odgovor imeti
hotel, reče nesramni lažnik: »Kdo drugi bi mi

11

bil sicer tako krivico storil, kakor ravno cesa¬
rica! Ta, ta je izvirek vsega zlega in sramota
vse cesarske hiše. Ne le z veliko drugimi ne¬
sramneži se je pečala, ampak še celč po meni
se je z nesramnim očesom ozirala in me v grdo
pregreto zapeljati hotela. Ker pa v to nikakor
privoliti nisem hotel, temveč jo ojstro posvaril,
maščevala se je nad mano s tem, da me je zvi¬
jačno v ječo vtaknila, kjer sem do danes v naj-
večem pomanjkanji zgolj ob suhem kruhu in vodi
zdihovati moral. Ko me je danes izpustila, pro¬
sila me je prav lepo, da naj vam nič od tega
ne povem, kar se je med tem časom zgodilo;
rekla je še na to, da bo tudi ona molčala."

Cesarja ta nepričakovana novica tako pre¬
sune, da bi bil kmalo v omedlevice padel. Nje¬
govi služabniki ga tolažijo, kakor vedo in znajo.
Ko se nekoliko bolj zavč, povzdigne oči v nebo
proti Materi Božji in zdihne jokaje: »O premila
devica Marija! Tebi sem bil pri svojem odhodu
izročil in priporočil svojo soprogo; kako si mogla
vendar dopustiti, da je tako globoko padla?"

Na to reče svojemu polbratu: »Ljubi brat,
kar mi pripoveduješ, se mi tako čudno zdi, da
skoraj verjeti ne morem, ker mi je dobro znano,
kako pobožna da je cesarica in kako goreča
častilka Matere Božje." Hudobni mož pa odgo¬
vori: »Ali nisem rekel, da mi noben človek verjel
ne bo? Vendar, če meni ne verjemete, verjemite
vsaj mojemu vpadenemu licu in moji revni napravi.

12

Saj bodo vendar še drugi lahko spričali, da sem
bil zaprt; in kdo drugi na cesarskem dvoru se
bo predrznil, cesarjevega brata zapreti, če ne
sama cesarica?*

Cesar, s tolikim spričevanjem omoten, mora
lažnjivemu jeziku verjeti, kolikor tudi se tega
brani njegovo sreč. Na to vpraša vse okoli sto¬
ječe, kaj da mu je v tej dvomljivi reči storiti?
Nekateri mu svetujejo, da bi najboljše bilo, ce¬
sarico od sebe spoditi, ker bi bila prevelika sra¬
mota za celo rimsko cesarstvo, ako bi cesar s
prešestnico v zakonu živel. Hudobni brat pa
prosi in sili, da nič drugače ne kaže, kakor da
mora cesarica umorjena biti, in da se naj potem
cesar z drugo poroči. Celi večer je ostal pri
cesarju in mu toliko časa prigovarjal s svojim
hudobnim jezikom, da je cesar slednjič v smrt
cesarice privoliti moral.

Drugo jutro pride cesarica s svojimi druži¬
cami vsa praznično napravljena ter gre cesarju
z veseljem naproti in ga objeti hoče. Cesar pa
jo vdari ves srdit s pestjo v obraz in reče:
»Nesramna prešestnica, kako se li moreš pre-
drzniti, da stopiš pred moje obličje?* Tega se
cesarica močno prestraši, pade pred cesarja na
kolena in ga za Božjo voljo prosi, naj bi od
nje nikar kaj tacega ne mislil, ker je nedolžna
in gotovo po krivem obdolžena. Tudi cesarične
družice so k cesarju stopile in s povzdignjenimi
rokami za svojo gospo prosile ter njeno nedolžnost

13

pričale. — Cesar pa jih še poslušati ni hotel,
ampak rekel svojemu polbratu Talandu, naj pre-
šestnico proč tira in v kakšen gojzd žene, tam
pa naj jej pusti glavo odsekati. Cesarica ga pri
živem Bogu zaroti in zagotovlja, da 'je nedolžna,
ter prosi le toliko odloga, da bi svojo nedolžnost
skazati zamogla; — pa vse prošnje so bile za¬
stonj. Na povelje trdosrčnega Talanda jo zgrabi
nek srdit vojak in jo vleče brez usmiljenja proč.

Po nasvetu hudobnega Talanda je cesar več vo¬
jakom zapovedal, da morajo cesarico v bližen
gojzd peljati in jo tam ob glavo djati, njeno
truplo pa kar tam zakopati; drugim ljudem pa
je bilo prepovedano, cesarico spremljati na tej
žalostni poti.

Vojaki se Hildegarde usmilijo. X X /

Vojaki so cesarico brez milosti v gojzd vlekli.
Trgali so z nje žlahtne kamne in bisere in kar
je imela še dragocenega na sebi. Ko pridejo do
samotnega kraja v gojzdu, hoteli so jo umoriti.
Hildegarda pa jih jame z vročimi solzami in pri¬
srčnimi besedami prositi, da bi jej prizanesli,
ter govori: „Preljubi moji služabniki, imejte
usmiljenje s svojo revno cesarico in nikar ne
oskrunite svojih rok z mojo krvjo. Bog in moja
vest sta priča, da sem čisto nedolžna. Vi sami
morate pripoznati, da niste nikoli nič nespodob¬
nega nad menoj videli ali slišali. Ako me tedaj

14

po nedolžnem umorite, bo moja kri v nebo vpila
in po maščevanji klicala in prokletstvo bo pri¬
šlo nad vas in vaše otroke, če mi pa prizane¬
sete, vam ne bo le Bog odpustil, ampak tudi
jaz, in vsa moja rodovina vam bo hvaležna.
Zakaj, akoravno je zdaj cesar na mene silno
jezen, ker me drugi pred njim obrekujejo, prišel
bo vendar le dan, da bo resnica vsem očitna in
moja nedolžnost spričana. Kadar bom pa v svojo
čast nazaj postavljena, takrat se bom vas spom¬
nila ter vam in vašim otrokom to dobroto obilno
povrnila."

Hildegarda je vojakom toliko na srce govo¬
rila, da so jej prizanesli, pa le s to pogodbo,
da jim je obljubila, da ne bo od sebe nobenega
poročila na cesarski dvor poslala, dokler se s
cesarjem popolnoma ne sprijazni. To jim ona za
gotovo obljubi in se loči od vojakov.. Svojo drago
obleko jim je rada prepustila, ker se v njej
tako več ni smela prikazati, da bi je kdo ne
spoznal.

Vojaki tedaj pustč cesarico v divjem gojzdu,
sami pa se vrnejo na cesarski dvor ter Talandu
sporočč, da so njegovo povelje izvršili in cesa¬
rico umorili. V spričevanje mu pokažejo njene
bisere in njeno obleko. Hudobnež, s tem po¬
polnoma zadovoljen, se v srcu veseli, da se mu je
maščevanje nad Hildegardo tako dobro poneslo.

Pobožna Hildegarda pa, ko je čisto sama v
sredi črnega gojzda, pade na kolena ter moli z

15

veliko iskrenostjo in gorečnostjo: »O neskončno
pravični Bog! kako si vendar mogel pripustiti,
da sem tako po krivem zatožena in pred vsem
svetom v toliko sramoto postavljena? Zato, da
nisem tebe razžalila in zakonske zvestobe oskru¬
nila, postavila sem se hudobnežu nasproti, in Ti
me zavoljo tega v največo sramoto in v hudo
nevarnost življenja priti pustiš! Koliko pregreš¬
nega govorjenja bo zdaj po vsem rimskem ce¬
sarstvu! Kaj bodo moji žlahtniki, moji prijatelji
k temu rekli? — O Bog, kako trdo me tepeš!
Kako hudo sem te pač razžaliti mogla, da me
tako pred vsem svetom osramotiš! — Kaj hočem
zdaj početi? Kam se obrniti? Kam se skriti, da
me brezvestni Taland ne zasledi ? O jaz nesrečna
Hildegarda! Joj meni, gorjč meni ubogi siroti!"

Pri teh besedah se revne cesarice tolika
žalost loti, da ne more nič več dalje govoriti;
skoro da omedli in povezne svojo žalostno glavo
v mehko travo, katero z vročimi solzami na¬
maka. Tako en čas skor obupna leži. Mili Bog
pa se je usmili in jej pošlje žarek nebeške to¬
lažbe v srce. Kavdš, jo z novo močjo ter jej v
spomin pokliče britko trpljenje našega gospoda
Jezusa Krista. Hildegarda se zamisli na grozne
muke Jezusa na križu, ki je toliko trpel po ne¬
dolžnem; njemu daruje svoje srce in svojo ne¬
srečo ter ga milo prosi za dar potrpežljivosti in
stanovitnosti.

16

Hildegarda beži k svojemu žlahtniku.

Hildegarda je imela med drugimi zvestimi
prijatli tudi enega žlahtnita, ki je bil cesarjev
namestnik v nekem bližnjem mestu, toraj ime¬
nitna glava. K temu je mislila bežati in z nje¬
govo pomočjo pri cesarju svojo nedolžnost skazati.

Preden se pa na pot pod&, premišljuje še
nekaj časa tukaj v samoti prečudne Božje sodbe,
po katerih On ne le grešnike, ampak pogosto
tudi pravične z ojstrimi šibami obiskuje. Kakor
je sploh navada, da se soli zdravo meso, ne pa
sprideno, katerega ni treba več varovati, tako
tudi Bog pobožne in pravične s soljo nadlog in
težav zavaruje, da se ne spridijo v tolikerih po-
zemskih skušnjavah, ampak vedno zdravi in
pošteni ostanejo. Zatoraj potrpi, kristjan, ako te
Bog z nadlogami obiskuje, to se godi le v tvojo
korist, da se v dobrem utrdiš.

Zares je moral Bog s svojo služabnico Hilde¬
gardo nekaj posebnega nameravati, ker jo je
vnovič v veliko nevarnost življenja in v najhujši
pomanjkanje priti pustil.

Uboga Hildegarda se poda v svojej slabi
obleki k zgoraj omenjenemu deželnemu glavarju,
svojemu žlahtniku in prijatlu. Ko tje pride, je
niso več spoznali, ker ni imela nič od dragoce¬
nosti na sebi, ki jo sicer cesarice nosijo. Ona
prosi poglavarja, da ima ž njim nekaj poseb¬
nega govoriti in da bi jo on na samem sprejeti

17

in poslušati hotel. Njenej želji se vstreže, in ko
je s poglavarjem in njegovo ženo sama, jame
tako milo jokati, da več časa besedice sprego¬
voriti ne more. Med tem sta jo oba bolj na¬
tanko pogledala ter jo spoznala, da je cesarica
sama. Vsa prestrašena zakličeta: „Vaše veličan¬
stvo, svetla cesarica! Kako za Božjo voljo v ta-
kej obleki sim pridete?" Cesarica pa vsa solzna
odgovori: „Oh, jaz nesrečna sirota! Kako ojstro
me Bog obiskuje! V veliko sramoto in revščino
sem jaz uboga grešnica prišla! V tem času, ko
je bil cesar v vojski, hotel me je brezbožni Ta-
land v greh zapeljati; ker se mu pa nisem
udala, ampak ga posvarila in kaznovala za to
predrznost, me je pri cesarju po krivem zatožil,
kakor da bi bila nesramno in nepošteno živela.
Brez daljega preiskovanja mu je cesar vse ver¬
jel, mene pa še poslušati ni hotel. Obsodil me
je na smrt in izročil me rabeljnom. Pa vojaki
so se me usmilili in me izpustili; in tako sem
pribežala k vam, v nadeji, da najdem pri vas
vsigdar varno zavetje pred svojimi preganjalci."

Deželni glavar se zelo zavzame nad tem po¬
ročilom. Z veseljem ponudi cesarici vsako pomoč
in postrežbo in pravi, da si šteje v čast in dolž¬
nost, poslužen biti tako blagej gospej. Hilde¬
garda pa reče: „Nič druzega ne želim, ko da
me vaša gospa za postrežnico ali deklo vzame
in z menoj toliko časa potrpi, dokler ne bo
moja reč pred cesarjem poravnana po mojih pri-

2

18

jatlih." Deželni glavar ugovarja: „Ne spodobilo
bi se vam in nam,  da bi vas kot postrežnico
imeli; temveč po vašem stanu vas hočemo spoš¬
tovati kot svojo gospo in cesarico ter vam streči,
kolikor bo v naši moči." Cesarica pa na to od¬
govori: „To nikakor ne sme biti, ker le v po¬
nižnem stanu krščenice zamorem se skriti pred
svojimi zasledovalci. V svilnatih oblačilih obra¬
čala bi pozornost na sebe in hudobni Taland bi
za mene zvedel ter me gotovo pokončal. Za
ubogo deklo se pa nihče ne zmeni, tako bolj
skrita ostanem." Tem besedam se ni dalo nič
ugovarjati. Hildegarda se je preoblekla kot revna
krščenica in delala kakor vse druge dekle. Še
drugim služabnicam je v ponižnosti in pokorščini
lep izgled dajala, ter bila proti vsem ljudem v
hiši tako ljubeznjiva in postrežljiva, da so jo
vsi radi imeli, posebno pa hišina Žalika, katera
se od Hildegarde kar ločiti ni zamogla, ker je
bila enako dobrega in pobožnega srca. V tem
ponižnem stanu je Hildegarda živela več tednov.
Kadar je bila sama, je neprenehoma molila in
Bogu tožila svojo bedo in revščino. Po noči je
večkrat vstala, na kolena padla pred križanega
Jezusa in prelepo molila ter se Bogu priporo-
čevala.

Čez nekaj tednov prosi svojega žlahtnika,
deželnega glavarja, da bi hotel na cesarski dvor
potovati in tam pozvedeti, kaj da se od nje
govori, ali je že cesar kaj drugačnih misli ali

19

ne? Deželni glavar je v to rad privolil, saj je
tudi njemu hudo delo, da je cesarica toliko
trpela po nedolžnem. Vsa hiša je koprnela po
tistem trenotku, kdaj se bo nedolžnost cesarice
pred vsem svetom izkazala.

Glavar tedaj odpotuje. Ko na dvor pride in
ga cesar zagleda, ga precej pozdravi in mu reče:
„Gospod glavar, v kratkem pridemo enkrat k
vam, bodite pripravljeni, hočemo biti dobre volje."
Deželni glavar odgovori: „V veliko čast si bom
to štel, toda prosim, da bi mi naznanili dan
prihoda, da se bom pripraviti vedel." — „Ni
treba", reče cesar, * prišel bom enkrat nena¬
doma".

S tem je bil pogovor s cesarjem končan.
Glavar je potem popraševal od strani še druge
ljudi na dvoru, kaj se od cesarice govori. Na
svojo žalost je zvedel, da veljavni dvorniki in
cesar sam še vedno verujejo v krivdo cesarice.
Pač se ni manjkalo pobožnih žensk, ki so vero¬
vale v nedolžnost cesarice, ker so jo vedno prej
v cerkvi videle in ker so poznale hudobnost Ta-
landovo. Toda na služabnice se nihče ni oziral,
verovalo se je to, kar je pravil prevzetni Ta-
land. Tudi on sicer ni mogel tistih pokazati, s
katerimi bi bila cesarica grešila, pa za to se
tudi ni prašalo. Talarnd je vabil imenitno go¬
spodo večkrat k sebi na gostije ter se vsem pri¬
lizoval. To se je tudi spričalo, da je bil on
zaprt ob času, ko cesarja ni bilo doma. Da bi

2 *

20

bil pa Taland kaj zakrivil, o tem ni bilo no¬
benega spričevanja, ker tega skor nihče drugi
ni vedel, ko cesarica sama, katera pa še zasli¬
šana ni bila, in pa morda kaka družica od ce¬
sarice, katerih pa niso na zaslišanje klicali. Ta¬
land je znal že tako napeljati, da so se taki
ljudje odstranili od dvora, od katerih bi se bila
resnica zvedela. Cesar je pač včasih mislil na
Hildegardo, in sim ter tje se mu je rodila taka
misel, da cesarice morda ni po pravici obsodil;
pa če je le kaj o tem zinil, potolažil ga je
kmalo zopet zviti Taland ter mu vedel s takim
prepričanjem dokazati krivdo Hildegarde, da ga
je v novič potrdil v misli, da je prav storil, ko
jo je obsodil. Tako tedaj za enkrat še ni nič na
bolje kazalo gledč cesarične časti pri dvoru. Ka¬
kor se pogosto primeri, da se ljudje iz nesreč¬
nega še norčujejo, tako se tudi ni manjkalo
takih, ki so se norčevali iz cesarice ter besede
njenih obrekovalcev prežvekavali, akoravno niso
imeli nobenega dokaza v rokah. Mnogi pošteni
ljudje pa so po cesarici na tihem žalovali in
prerokovali, da Talandova glorija ne bo dolgo
trpela. Ker pa hudobnosti in lažnjivosti Talan-
dove niso mogli spričati, prepustili so Bogu
sodbo, vedoči, da se bo prej ali pozneje pravica
izkazala.

Toliko je zamogel deželni glavar na cesarskem
dvoru zvedeti. S tem poročilom pride nazaj na
svoj dom in povč tudi, da misli cesar v kratkem

21

tje priti in njega obiskati. Zato se začnejo pre¬
cej na cesarjev prihod pripravljati, da bi tako
visokega gosta bolj slovesno sprejeli.

Hildegarda vnovič zasačena in v smrt
obsojena.

Ni dolgo trpelo, pa je cesar rešil svojo be¬
sedo in deželnega glavarja obiskal z obilnim
spremstvom, med katerim je bil tudi Taland.
Kakor hitro to cesarica izvč, zbežala je v eno
skrito sobo, da se tam zaklene. Toda reva se
je sama izdala z enim samim radovednim pogle¬
dom. Ko je namreč cesar v hišo stopil, odprla
je prav majčkeno oknice od tiste sobe in poku¬
kala ven, da bi videla, kdo je v spremstvu
cesarjevem. Nesreča pa je hotela, da jo je ravno
Taland zapazil in jo tekoj spoznal.

Ves vznemirjen, da cesarico še živo najde,
tekel je hudobnež precej k cesarju in mu govo¬
ril: „ Svetli cesar, Hildegarda je tukaj v gradu
prikrita, z lastnimi očmi sem jo videl." Cesar,
ki tega nikoli verjeti ne more, reče deželnemu
glavarju: „Kaj slišim? Hildegarda, prešestnica
vlačugarska, se pri vas potika?" — Glavar se
pri teh besedah tako prestraši, da kar obledi.
Taland pa namesto njega odgovori: „Ni potreba
nobene priče več, kar oči vidijo, temu se ver¬
jame. Le ukažite, svetli cesar, in še to uro jo
sim pred vas pripeljem." — »Le pojdi", mu

reče cesar, »in ako jo dobiš, izvrši nad njo
sodbo, ki je bila že izrečena, pa ne še izvršena,
če je res, da je tukaj skrita. Kaj hočemo takoj
ženski prizanašati, ki se norčuje iz cesarja sa¬
mega. Pusti jo odpeljati in ob glavo djati, kakor
zaslužil*

Krvoželjni Taland leti in išče kakor vohun
po hiši, dokler ne pride do tiste sobe, kjer je
bila cesarica zaprta. On ukaže vojakom, naj
vrata ulomijo, kar so tudi storili. Uboga Hilde¬
garda je bila v svoji britkosti že na pol mrtva;
in ko Taland z vojaki not pridere, zavpije vsa
obupana na glas: „Ljubi gospod svak, vsaj živ¬
ljenje mi pustite; saj vendar vi dobro veste, da
sem nedolžna.* Brezdušni trinog pa jo zavrne:
»Ti zvita kača in nesramna prešestnica, ali ne
veš več, kako si me trpinčila, in jaz bi tebi
prizanesel?* Nato  veli vojakom, naj jo zgrabijo
in odpeljejo.

Hildegarda je prosila za Božjo voljo, naj bi
jej pustili vsaj eno besedo s cesarjem govoriti.
Tudi deželni glavar in njegova gospa pokleknila
sta pred cesarja in ga milo prosila, naj bi imel
usmiljenje s cesarico in jej prizanesel, ker je
nedolžna. Bazkačeni cesar pa jima zavrne: »Pro¬
sita raji sama za sebe, da naj vama prizanesem,
ker sta prešestnico, ki je mene tako hudo raz¬
žalila, v svoji hiši skrivala!*

Brezdušni Taland pa izbere med tem nekaj
njemu naj bolj zvestih vojakov, na katere se je

23

zanesel, in tem naroči, da morajo cesarico umo¬
riti, rekoč jim: „ Zgrabite to nesramno presest«
nico in vlecite jo na cesarjevo povelje v bližnji
gojzd in tam jo zadavite. Da me pa ne boste
goljufali, kakor so vprvič oni brezvestni hu¬
dobneži storili, vam zapovem, da jej morate obe
oči izvrtati in jih meni v spričbo nazaj prinesti.
Ako pa tega cesarjevega povelja ne spolnite, vas
bom dal z vašimi ženami in otroci vred umoriti,
kar se ima tudi s prejšnjimi nezvestimi in ne¬
pokornimi vojaki zgoditi, ki so cesarico vprvič
izpustili. “

Ysi prijatli in znanci cesaričini na to žalo¬
sten vriš zaženejo in obmilujejo z neštevilnimi
solzami njeno nedolžno smrt; posebno hudo sta
žalovala deželni glavar in njegova gospa, ki sta
nedolžnost Hildegarde naj bolje poznala. Zvesta
hišina Žalika pa je bila vsa raz sebe nad to
nepričakovano nesrečo. Uboga cesarica se od vseh
tako bridko in milo poslovi, da je bilo misliti,
sreč jej bo od žalosti počilo, in zavolj bližnje
smrti je bila tako premedljena, da sama ni mis¬
lila, da bo na morišče priti zamogla. Nekaj
žensk je šlo za žalostnim sprevodom ter so
bridko jokale; vojaki pa so jih nazaj zapodili.

Tukaj bi bil videl človek, kako vsa prepa¬
dena je uboga cesarica kakor nedolžno jagnje v
smrt šla. Le v nebo obrača svoje objokane oči
in prosi v bridkih zdihljejih Boga za pomoč.
Ko so na pripraven kraj prišli, jej rečejo vojaki:

24

»Nikar nam ne zamerite, svetla cesarica, da
moramo cesarjevo voljo nad vami spolniti; saj
ste sami slišali, da nam je pod smrtjo zapove¬
dano, to storiti. Ako bi vara toraj prizanesti
hoteli, bati se nam je, da bi se z nami enaka
ne godila, kakor se bo z onimi, ki so vam vprvič
prizanesli. “

Cesarica jim odgovori: „Akoravno je Bog
moje nedolžnosti priča, vender nečem, da bi vi
zarad mene v nevarnost prišli, svoje življenje
zgubiti. Zakaj prisrčno mi je žal, ako bodo oni
dobri vojaki, ki so mi vprvič prizanesli, zavolj
mene v nesrečo prišli. Zato vas nečem dalje
siliti, ampak le za toliko odloga vas prosim, da
se bom mogla na smrt pripraviti in svojo ubogo
dušo Bogu priporočiti."

Vojaki so jej to iz srca radi privolili.

Zdaj pade britkosti prevzeta Hildegarda na
kolena, povzdigne obraz in roke v nebo in moli
na glas v potoku soM: »O Bog, ki si nekdaj
molitev čiste Suzane, ki je bila po krivem ob¬
dolžena in na smrt obsojena, milostno uslišal in
jo smrti rešil, oh, ozri se z visocih nebes doli
na mene, tvojo nevredno služabnico, in ker sem
kakor Suzana zavoljo čistosti po krivem obdol¬
žena, o pusti se po mojih solzah omečiti in reši
me tako sramotne in britke smrti! Ako je pa
tvoja sveta volja, da zavolj svoje zakonske zve¬
stobe urarjem, dodeli mi vsaj stanovitnost, da
britko smrt zavolj Tebe voljno pretrpim in tako

25

večno zveličanje dosežem! O moj križani Jezus,
ki si v svoji strašni smrti k Očetu klical:
»Oče, v Tvoje roke izročim svojo dušo!glej,
tudi jaz kličem k Tebi v smrtnem potu: „0
Jezus, v Tvoje roke izročim svojo ubogo dušo,
o Jezus, v svoje svete, prebodene roke sprejmi
mojo ubogo — ubogo dušo!"

Pri teh besedah je cesarica umolknila in za¬
topila svojo dušo v nebeško premišljevanje, kakor
bi nič več od tega sveta ne videla. V takem
položaji je čakala smrtnega udarca.

Hildegarda vnovič rešena.

Ko so vojaki cesarico tako tam klečati in
moliti videli, bili so tako ginjeni, da nobeden
iz njih ni mogel vzdigniti roke, da bi bil za
meč zgrabil in cesarico umoril.

Zgodilo pa se je po Božji naključbi, da je
v tem trenotku prijahal skozi gojzd hrabri vitez
Veselič  s svojimi hlapci, ki so bili vsi dobro
oboroženi. Zelo se on začudi, ko vidi svojo ljubo
cesarico na tleh klečati, okoli nje pa vojake
stati. »Kaj je tukaj?" zavpije Veselič na;vo¬
jake in pomigne svojim hlapeom, da so vojake
obstopili. Potem vitez cesarico prijazno praša:
»Kaj se je zgodilo, svetla cesarica, da vas tukaj
v tako revnem stanu najdem?"

Na ta glas se cesarica kviško ozre in vrlega
viteza precej spozna. Nova moč in novo življenje

26

pride v njene že na pol mrtve ude, ko hrabrega
in zvestega Veseliča ugleda, kajti zasvetil se je
up v njenem srcu, da jo bo Veselič gotovo rešil
iz rok rabeljnov. Zato revica zakliče z močnim
glasom: „Hvaljen bodi Bog nebeški, ki si videl
mojo nedolžnost in uslišal moje gorke solze! O
gospod vitez, pridite meni v pomoč in rešite me
grozovite smrti, zakaj jaz sem čisto nedolžna!®
Vitez se obrne k vojakom in pravi: „Kako se
morete predrzniti, svoje roke oskruniti s krvjo
tako mogočne cesarice? Stojte, hudobneži! in
kdor se predrzne, le s prstom dotakniti se je,
ga jaz pri tej priči razsekam!" V tem hipu
izdere svojo sabljo, pa tudi njegovi hlapci vzdig¬
nejo vsak svoje orožje, tako da se vojaki kar
geniti niso upali. Eden od vojakov odgovori:
„ Svetla cesarica dobro vedč, da nam je pod
smrtjo zažugano, da jo moramo umoriti ali pa
svoje lastno življenje pustiti; sicer bi jo rajši
oprostili, kakor umorili." Vitez praša na to, kaj
da bi bil uzrok, da je v tako hudo kazen za¬
padla? — Na to mu Hildegarda povč celo
zgodbo od konca, kako jo je hudobni Taland po
krivem obdolžil, in kako da je zdaj že vdrugič
v smrt obsojena. Ta pripovest viteza tako gane,
da se je zarotil, da hoče rajši svoje življenje pu¬
stiti, ko dovoliti, da bi se cesarici en las na
glavi skrivil.

Poslednjič ga vojaki prašajo: „Kako se bomo
pa pri Talandu, cesarjevem bratu, izgovorili, ako

27

cesarico živeti pustimo? On nam je pod smrtno
kaznijo zažugal, da jej moramo oči izdreti in v
spričbo k njemu prinesti." — „Tukaj se že d&
pomagati", reče vitez, »tu imate mojega psa;
ubijte ga in izkopljite mu oči, da jih bo Ta-
land sit. Ako bi pa vendar zvijačo zapaziti
utegnil, le recite, da sem jaz vsega kriv, da
sem vas jaz k temu primoral; jaz se Talanda
nič ne bojim".

Na to rečejo vojaki cesarici: »Tedaj hočemo
vašemu življenju prizanesti; samo to nam mo¬
rate obljubiti, da se boste v tuje kraje podali,
kjer vas nihče ne pozna; tako se ne bo zvedelo,
da ste še živi; sicer smo mi zgubljeni, ako se
izvč. “ Cesarica jim to svetč obljubi in jih za¬
gotovi, da ako jim v dejanji ne bo mogla po¬
kazati svoje hvaležnosti za to dobroto, storila bo
to vsaj v molitvi.

Vojaki ubijejo potem, vitezovega psa in ne¬
sejo njegove oči Talandu. Ko so odšli, rekla je
cesarica vitezu Veseliču: »Preblagi in ljubi go¬
spod! Kako se bom zamogla Bogu in vam za¬
dosti zahvaliti, da ste me iz smrtnega žrela re¬
šili in zopet v novo življenje postavili! Usmiljeni
Bog naj vam to dobroto časno in večno stokrat
povrne, in ako Bog dA, da jaz spet kedaj na
prejšno stopinjo pridem, hočem vam tudi jaz
hvaležna biti."

Vitez pa jej odgovori: »Blaga gospa! Kar
sem jaz storil, to bi bil vsak drugi vitez na

28

mojem mestu, kajti dolžnost krščanskega viteza
je, braniti take, ki so po nedolžnem preganjani.
Da ste pa po krivem obdolženi, o tem ne dvo¬
mim, ker poznam tako vašo poštenost, kakor
Talandovo hudobnost. Nesreča je za celo cesar¬
stvo, da svetli cesar tega svojega polbrata pre¬
več posluša. Za sedaj vam res ne kaže druzega,
ko bežati v tuje kraje. Jaz bi vam rad dal za¬
vetje v svojem gradu. Pa če bi se zvedelo,
se ne bojim za sebe, ker mi na mojem
življenji ni toliko ležeče, ampak za vas, ker vas
jaz z vsemi svojimi hlapci ne morem ubraniti,
ako cesar s svojo močjo na moj grad pritisne.
Škoda bi bilo za vaše mlado življenje, ako bi
se vnovič v nevarnost postavilo. Toraj potujte z
Bogom in povejte, če še katero pomoč od mene
potrebujete!" — „Hvala vam lepa, blagi vitez",
reče cesarica, „ne trudite se dalje z menoj!
Priporočila se bom Bogu, on mi bo že kakega
človeka poslal, ki me bo peljal iz te dežele na
varen kraj. Bog vas blagoslovi po vseh vaših
potih! “

Na to se je vitez od cesarice poslovil, ona
pa je ostala čisto sama.

Žalika pride k cesarici in jo spremi v
Rim.

Čuden je bil začetek te prigodbe, še bolj
čuden je nje izid, kakor bomo kmalo videli.

29

Ko je cesarica sama ostala v gojzdu, poklek¬
nila je doli in se prelepo Bogu zahvalila za
srečno in čudno rešitev rekoč: „0 moj dobrot¬
ljivi Bog, zdaj spoznam, kaj da je človek na
svetu! Namesto cesarice sem beraška sirota! Za-
toraj pa se po Tvoji sveti volji odpovem vsemu
posvetnemu blagu in vsej časti. V ponižnosti in
revščini hočem živeti in Tebi služiti. Darujem
Ti vse svoje življenje in vse, kar bom še trpeti
in prestati morala, in Te prosim, da me vodiš
po svoji modrosti in sveti volji in me pelješ v
tak kraj, kjer bom Tebi naj bolj zvesto služiti
zamogla. “

Med tem, ko je Hildegarda tako molila,
prišla je k njej njena zvesta prijatlica, hišina
Žalika, s katero ste bili pri glavarju vkup slu¬
žili. Žalika se ni mogla potolažiti nad nesrečo
uboge Hildegarde. Ko so vojaki cesarico v gojzd
peljali, tekla je Žalika za njimi, z drugimi
ženskami vred. Ko so pa vojaki ženske nazaj
zapodili, šle so druge pač domu, ne pa Žalika.
Ona jim je bolj iz daljave in po stranskih potih
sledila, tako da je niso mogli zapaziti. Zgrešila
je sicer njih sled, pa šla je naprej s trdnim
namenom, da hoče cesarico živo ali pa mrtvo
poiskati. Slednjič jo vendar najde pod košato
smreko klečečo in vso v molitev zatopljeno. Ysa
vesela, da jo še živo najde, skoči k njej, jo ob¬
jame in se je trdo oklene, ter tako milo joka,
da besede spregovoriti ne more.

30

Po dolgem jokanji še lezdihne: „O premila
gospa in cesarica! kako prisrčno zahvalim Boga,
da sem vas še pri življenji dobila! — Kakor
sem vam bila v sreči zvesta prijatlica, če se
tako imenovati smem, tako vam hočem tudi v
nadlogi in nesreči zvesto na strani stati ter vas
nikoli ne zapustiti, saj vem, da ste zdaj najbolj
pomoči in tolažbe potrebni. Prosim vas, da smem
z vami iti, kamor koli greste, in z vami deliti
vse nadloge in vse trpljenje.*

Cesarica je bila vsa vesela in iznenadena nad
toliko zvestobo in ljubeznijo dobre Žalike; rada
sprejme njeno ponudbo ter jej obljubi, da se
hoče kolikor mogoče za to hvaležno skazati. Po¬
tem je cesarica Žaliki povedala, kako je bila po
vitezu Veseliču rešena iz rok rabeljnov, in kako
je obljubila in je primorana, bežati v tuje kraje,
kjer je Taland ne bo mogel zaslediti.

Posvetovali ste se skupaj, kam bi bilo bolje
obrniti se, in sklenili ste nazadnje, da hočete
bežati na Laško in tam Rim in druge svete kraje
obiskati. Žalika je bila zelo znajdena ženska,
znala je marsikaj in vedela si v vseh razmerah
pomagati. Tudi kraje je kolikor toliko poznala
in govorila tudi več jezikov, ker je že v različ¬
nih deželah in pri mnogih tujih gospodah slu¬
žila za hišino. Ona je bila toraj cesarici zelo
potrebna, da jo je z dobrimi sveti podpirala.

Podali ste se toraj na pot v ponižni in revni
obleki, živeli prav revno in spokorno celo pot,

31

po hišah si izprosili košček kruha, in kadar ste
prišli v kako sveto mesto, ostali ste tam en
par dni in opravili svoje molitve. Tako ste
prišli slednjič v Rim, obiskali vse svete kraje
in cerkve ter se udeležili svetih odpustkov.

V Rimu jima je posebno dopadlo, zato ste
sklenili, tukaj ostati in Bogu služiti do konca
svojih dni. Žalika pa je tudi znala iz rož in
različnih trav zdravila kuhati, in to umetnost je
tudi cesarico naučila, ki je sama se marsičesa
spominjala iz mladih let, kako so njena mati
znali zdravila delati. Sklenili ste, take zdravila
delati in s tem se preživiti, da ni bilo več treba,
ljudi z beračenjem nadlegovati. S temi zdravili
ste mnogo bolnikov ozdravili. Ubogim ste zdra¬
vila zastonj dajali, od bogatih ste pa vzeli, kar
jima je kdo prostovoljno dati hotel. Bog pa jima
je še svojo milost dodal in podelil njinim zdra¬
vilom posebno, čudovitno moč. Ozdravili ste prav
dosti bolnikov in med njimi tudi take, nad ka¬
terimi so že vsi zdravniki obupali.

Sloves čudne umetnice se je kmalo razglasil
po celem Rimu in zmiraj več ljudi je vrelo k
Hildegardi. Pa ne le v Rimu, tudi po bližnji
okolici in po sosednih krajih je nje ime zaslo¬
velo, in kmalo je že vsak mislil, da mora to
svetnica biti. Zdravniki so preiskali njene zdra¬
vila in ko so videli, da so iz čisto nedolžnih
tvarin narejene, so morali spoznati, da ta lek
ozdravlja bolj po Božji, ko po natorni moči.

32

Zatoraj je pa tudi že vse za trdno verjelo in
povsod je šel glas: „V Rimu je svetnica vstala,
ki zna vsako bolezen ozdraviti." To so tudi sv.
oče papež slišali in so želeli novo svetnico vi¬
deti in poznati. Ker se je pa Hildegarda izgo¬
varjala, da je revna, uboga ženska in da ni
vredna, stopiti pred obličje sv. očeta, zato jo tudi
papež niso hoteli dalje nadlegovati.

Talanda zadene kazen Božja.

Med tem časom pa se je tudi na dvoru ce¬
sarja Karola v Ahenu na Nemškem marsikaj
spremenilo. Talandova sreča se je začela mračiti.
Bolj in bolj je cesar začel spoznavati zvijačnost
in lažnjivost njegovo. Prihajale so tudi vedno
nove tožbe čez Talanda, da je temu ali onemu
krivico storil. Vsled tega se je zaupanje cesarja
do svojega polbrata močno majati začelo. Zdaj
še le je cesar začel bolj natanko popraševati
ljudi, kako je bilo s cesarico in če se je res
toliko pregrešila; pa nobeden mu ni mogel nič
slabega povedati od nje, skor vsi pa so hvalili
njeno pobožnost in milosrčnost in milovali njeno
osodo. Ko so Talandovi prijatli videli, da on ne
velja več toliko na dvoru, so ga tudi vsi popu¬
stili in nobeden ni hotel za njega po krivem pri¬
čati. Tako se je tedaj cesarju bolj in bolj do¬
zdevati začelo, da je morda cesarico po nedolž¬
nem obsodil. Kolikor bolj ga je ta misel pekla,

33

toliko več mu je mrzelo do Talanda. Nazadnje
se ga je že kar izogibati začel, vendar ga so¬
diti ni mogel, ker ni imel nobenih dokazov zo¬
per njega, pa tudi ne pravih za njega, ker nje¬
govim lažnjivim besedam ni več veroval. Pogosto
se je cesar zjokal v svoji samoti in k Bogu
molil rekoč: »Moj Bog! zdi se mi, da sem svojo
ljubo Hildegardo po nedolžnem obsodil. Ako res
ni bila kriva, potem Te prosim, odpusti mi, da
sem se v svoji sodbi prenaglil! “ Tako je cesar Karol
večkrat zdihoval; prav vesel pa ni bil nikoli več.

Talanda je pa še hujši kazen zadela. Prijele
so se ga gobe na celem životu; grda in ostudna
bolezen, ker je šel tak smrad od njega, da se
mu nobeden bližati ni hotel. Nazadnje so mu
gobe zrastle še na očeh, tako da je na obeh
očesih oslepil. Akoravno cesar ni dosti več maral
za njega, v tem žalostnem stanu se mu je polu-
brat vendar zopet smilil. Poklical je razne zdrav¬
nike k njemu, da bi ga ozdravili. Toda kolikor
jih je prišlo, nobeden mu ni mogel pomagati.
Bekli pa so zdravniki očitno, da ta nenavadna
bolezen je šiba Božja in da se toraj z nobenim
zdravilom odpraviti ne dA Tudi drugi ljudje so
bili take misli, da je Talanda zadela le zaslužena
kazen za njegove velike pregrehe, in to je bila
velika sramota za vso cesarsko hišo.

Taland pa se je zvijal v bolečinah in začel
premišljevati svoje hudobno življenje.

3

34

Cesar potuje s Talandom v Rim.

Glas od čudne svetnice v Rimu, ki zna vse
bolezni ozdraviti, prišel je tudi v nemške dežele
in v mesto Ahen na cesarski dvor. Ko cesar to
zve, gre k svojemu bratu ter mu reče: »Slišim,
da je v Rimu nova svetnica, katera vse, tudi
najhujše bolezni ozdravi; morda bi ona tudi tebi
pomagala. 8  Taland zdaj cesarja lepo prosi, naj
bi ga tje v Rim peljal k svetnici. Cesar je
slednjič v to privolil in sam podal se z bolnim
Talandom v Rim leta 773. po Kristovem roj¬
stvu. Tačasni papež Hadrijan so mogočnega ce¬
sarja s častjo sprejeli. Cesar je sv. očetu precej
povedal, po kaj je prišel, namreč da je svojega
bolnega brata s seboj pripeljal, ki ga noben
zdravnik ozdraviti ne more, in prašal tekoj, če
je res ali ne, da je v Rimu taka svetnica, ki
vse bolezni ozdravi.

Ko papež to potrdijo, pošlje cesar svojega
služabnika k Hildegardi in jo pusti lepo pro¬
siti, da bi k njemu priti blagovolila. Ona pa
poslancu odgovori: »Povej cesarju, da sem jaz
ena uboga ženska, ki nemam rada z velicimi
gospodi opraviti in se tudi pred njimi obnašati
ne znam, toraj naj mi nikar ne zameri, da k
njemu ne grem. 8  Ko poslanec to poročilo pri¬
nese, rek6 papež cesarju: »Ravno tako je tudi
nam odgovorila, ko smo jo prosili, da bi se nam
videti dala. Ker toraj vaše svetlosti brat pomoči

35

od nje potrebuje, je treba, da se sam ponižno
k njej pod!“

Taland se pelje z mnogimi služabniki v lepi
kočiji k ubogi hišici svetnice. Ko ga ona ugleda,
ga skoraj ne bi bila več spoznala, tako ga je
med tem bolezen zdelala. Slepi in gobovi Ta¬
land pade pred njo na kolena in jo za Božjo
voljo pomoči prosi. Ona mu reče vstati in po¬
sluša njegovo tožbo, kako je nesrečen zavoljo
te neozdravljive bolezni. Poslednjič Taland še
vsldikne: „0 velika Božja služabnica, ker sem od
velikih čudežev slišal, katere Bog po vas nad
bolniki dela, storil sem tako dolgo pot do vas,
da bi mi vi pomagali, in tudi trdno zaupam v
Boga, da mi bo po vas zopet dodelil ljubo
zdravje. “

Lahko bi se bila Hildegarda nad svojim
sovražnikom maščevala in mu vsako pomoč od¬
rekla; ker je bila pa pokorna zapovedi gospoda
Kristusa, da moramo svojim sovražnikom iz srca
odpustiti, zato se ni branila, dobro storiti ti¬
stemu, ki je njej toliko hudega prizadejal.

Zatoraj mu reče: „Zdi se mi, da je vaša
bolezen šiba Božja, da vas je Božja roka zadela
zavoljo vaših velikih grehov in hudobij. Pojdite
toraj in spovejte se svojih grehov s prav ske¬
sanim srcem; potem pridite spet k meni nazaj
in dala vam bom zdravil."

Taland tedaj odide in se spovč. Prišel je
potem nazaj in prosil za zdravila. Hildegarda

3 *

36

mu jih dd, rekoč: »Zavžite to-le v Božjem
imenu, in ako ste svojo spoved prav opravili,
zanesem se, da vam ho bolje z Božjo pomočjo. “

Taland odide na svoj stan in tam povžije
vse zdravilo; toda pomagalo mu ni prav nič.
Drugi dan pride z obilnim spremstvom zopet k
svetnici nazaj in potoži, da mu ni še nič od¬
leglo. Hildegarda pa reče: „S tem lekom sem
že mnogo neozdravljivih boleznij ozdravila; da
pa vam neče pomagati, to je znamenje, da se
niste prav čisto spovedali. Hitite toraj k spoved¬
niku nazaj in spovejte se popolnoma in s ske¬
sanim srcem vseh grehov, ako vam je milost
Božja in vaše zdravje ljubo. “ Tukaj je bil zdaj
hudobnež pred vso množico osramoten. Vsi pa
so se čudili modrosti pobožne Hildegarde in
rekli: „Tako je sveta, da še v srce človeku
vidi. “

Taland pa je šel nazaj k spovedniku in se
spovedal zdaj tudi tistega greha, kako je cesa¬
rico v nesrečo spravil, kajti pri prvi spovedi je
bil ta greh zamolčal, zato mu zdravila niso nič
pomagale, ker je bila spoved neveljavna.

Ko je tedaj spoved dobro opravil, prišel je
k svetnici nazaj. Ta mu je dala pripravljeno
zdravilo, in komaj ga izpije, čutil je že njegovo
moč. V malo dneh so se vse gobe posušile in
odpadle, in tudi pogled oči je nazaj dobil.

Ta veliki čudež, ki se je hitro razvedel tudi
po celem mestu, navdal je papeža in cesarja s

37

tolikim veseljem in začudenjem, da sta precej
veliko duhovnih in drugih imenitnih gospodov
poslala k Hildegardi in jo pustila prositi, naj
hi se vendar videti dala in k njima priti ho¬
tela. Ona pa jim zopet odgovori: »Uboga greš-
nica sem, nevredna stopiti pred take velike go¬
spode; jutri pa bom prišla v cerkev sv. Petra,
da tamkej sv. očetu nogo poljubim." Ta odgovor
in novica, da pride jutri svetnica v cerkev sv.
Petra, razglasi se kmalo po celem mestu, in
drugi dan vrč brezštevilna množica ljudstva v
tisto cerkev, da bi čudapolno svetnico videli in
poznali. Sv. oče papež in cesar in vsi njuni
služabniki jo željno pričakujejo, in kakor hitro
zvedč, da svetnica že prihaja, hitijo nevtegoma
vsi v cerkev, ki je prostorna dovolj, da sprejme
tisoče ljudi v sebe.

Sv. Hildegarda pride s svojo služabnico Za-
liko vsa revno napravljena, poklekne pred pa¬
peža, jim poljubi čevelj na nogi in prosi za sv.
apostolski blagoslov. Papež jo koj ogovore re¬
koč: »Moja hči, čudne reči smo že večkrat sli¬
šali o vas in smo že davno želeli vas poznati
zavoljo čudnih ozdravljenij, ki jih nad bolniki
delate." — Ona pa pohlevno odgovori: »Sveti
oče! moje zdravila so čisto lahko za narediti;
delam jih iz navadnih rož in zelišč; priprosto
ljudstvo pa, ki ima navado, iz vsake reči več
narediti, kakor je res, pripoveduje, da delam
čudeže. Res je, da se včasih sama čudim, kako

38

je bilo mogoče, tega ali onega ozdraviti; pa
Bogu je vse mogoče, in če hoče Bog komu po
meni ubogi grešnici kako milost skazati, potem
je vsa čast in slava le njegova, ne pa moja.“

Uboga cesarica je bila zavolj svojega rev¬
nega življenja in zavolj siromašne obleke tako
spremenjena, da bi je nihče ne bil spoznal. Ko
jo pa cesar govoriti sliši, spoznal jo je po be¬
sedi. Ves začudenja in straha prevzet bi bil
skor v omedlevice padel. Sam ne vč, kaj bi re¬
kel in mislil; ali je Hildegarda živa ali je od
mrtvih vstala. Ogovoriti si je ne upa. Dolgo
časa stoji ves osupnjen in od žalosti prepaden za¬
voljo njene neizrečene revščine in zavolj grozo¬
vite krivice, ki se jej je zgodila. Kajti tega si
vendar ne more misliti, da bi Bog po prešestnici
in vlačugi, kakor je bila zatožena, čudeže delal.
Ko je pogledal njeno lepo, nedolžno lice, njene
mirne in svete oči in slišal nje modre besede,
ali je zamogel verovati v njeno krivdo ? Ali niso
narobe vsi ljudje in celč sv. oče pričali njeno
svetost in pobožno, bogoljubno življenje? Ali ni
svoje krščanske ljubezni pokazala, ko je ozdravila
svojega najhujšega sovražnika, Talanda?

Te in take misli rojile so cesarju kar blis¬
koma po glavi, padla mu je mrena iz oči in
spoznal je, v kako veliko krivico ga je zapeljal
hudobni Taland, o katerem je Bog sam z grdo
boleznijo pričal, da je hudobnež. Cesar Karol je
kakor razsvitljen uvidel in spoznal vso nedolž-

39

n ost Hildegarde, v katero je že zadnji čas bolj
in bolj verovati začel.

Ves presunjen od strahu in kesanja ter tre¬
sočih se ustnic praša cesar Hildegardo: „0
Božja služabnica, ali niste mar vi cesarica Hil¬
degarda?"

Ona pa zdihne iz srca globoko ter reče:
„Prav govorite; bila sem nekdaj cesarica; pa
po nedolžnem sem bila pregnana in v smrt ob¬
sojena. “

Te besede grozovitno presunejo srce cesarja
kakor dvorezni nož. On se vrže pred Hildegardo
na kolena ter jej reče solznih oči: »Odpustite
mi za Božjo voljo, preblaga moja Hildegarda!
Jaz sem tisti nesrečnež, ki sem vas nevsmiljeno
preganjal in vas v toliko revščino pahnil!"

Cesarica pa odgovori z resnobnim glasom:
„Pač res, krivični cesar! imate vzroka dovolj,
Boga za odpuščanje prositi, ker ste se zoper
Njega in zoper mene tako silno pregrešili. Po¬
toki solzit, ki sem jih prelila, dvakratna smrtna
nevarnost, in vsa neizrekljiva revščina in po¬
manjkanje, kar sem ga prestala, vse to kliče
sodbo Božjo nad vas in nad vašega hudobnega
brata. — On me je namreč tako dolgo k ne¬
zvestobi in grehu priganjal, da se ga nisem
mogla že več ubraniti. Da bi se ga znebila in
svojo čast pred Bogom in pred ljudmi rešila,
spravila sem ga zvijačno v ječo, kjer je moral
čakati do vašega prihoda. Jaz revna ženska

40

brez varuštva nisem se zamogla drugače ubra¬
niti. — Vi pa, krivični cesar! ste me zoper ves
red pravice, brez vse preiskave in brez spriče-
vanja v smrt obsodili; in ko sem vas klečd pri
živem Bogu prosila, da bi mi le eno samo be¬
sedo govoriti pustili, ste me zasramljivo proč
sunili in me rabeljnom izročili. Ali se to pravi,
po pravici soditi? Ali se to pravi, zatiranim
pomoč podeliti, kakor je dolžnost vladarjev ? Zo¬
per Božjo in človeško pravico ste me pregnali
in me pred vsem rimskim cesarstvom ob mojo
čast pripravili ter me osramotili pred celim sve¬
tom. Pahnili ste me v največje pomanjkanje.
Moje ljube stariše ste mi do smrti užalili, vso
mojo rodovino v nečast spravili in mene samo
ne enkrat, ampak dvakrat s smrtno britkostjo
navdali. Neskončno pravični Bog pa, kateremu
je moja nedolžnost očitna in znana, On me je
obakrat iz vaših krvoželjnih rok otel in me
ohranil do današnjega dne.

Yaš brat Taland pa, ki tukaj zraven vas
stoji, naj meni oporeka, če si upa, ali pa naj
resnico sprieuje, če ga je bolezen že kaj spoko¬
rila in odvadila lagati."

Na te besede je Taland kar obledel in oči
povesnil, pa si ni upal črhniti.

Hildegarda pa se obrne proti sv. očetu Ha¬
drijanu ter pravi: „Tedaj, sveti oče, razsodite
vi, kakšno kazen tisti zasluži, ki se je zoper
Boga in zoper mene tako silno pregrešil? Yaši

41

svetosti prepustim vso razsodbo!" — Med tem,
ko je cesarica vse to govorila, je cesar na ko¬
lenih z veliko potrpežljivostjo to zasluženo svar¬
jenje poslušal. Vsaka beseda ga je globoko v
srce ranila, da bi se bil skor od žalosti in brid¬
kosti na tla zgrudil. Občutil je toliko kesanje
nad svojo hudo zmoto, da se vpričo vsega ljud¬
stva milo zjoka, tako da se je vsakemu smilil.

Ko papež to vidijo, obrnejo se vsi ginjeni k
sveti Hildegardi in jej rečejo: »Moja hči, ker
ste vi v tej reči nam vso sodbo prepustili, vam
moramo potrditi, da se vam je neizrečena kri¬
vica zgodila in da so se vaši preganjalci res¬
nično zoper Boga in zoper vas silno pregrešili.
Po ojstri postavi soditi zaslužili so vsi tisti
smrt, ki so vas po nedolžnem umoriti hoteli.
Ker vas je pa dobrotljivi Bog prečudno pri
življenji ohranil in vam vašo čast dvakrat po-
vekšano nazaj povrnil, no boste se vi maščevati
želeli, ampak zavoljo Boga boste svojim dolžni¬
kom iz srca odpustili, kakor vera zapovč, in
kakor tudi vi Boga prosite, da bi vam vaše
dolge odpustil. — Glejte, tukaj pred vašimi
nogami svetli cesar kleči in srčno obžaluje stor¬
jeno hudo zmoto ter vas prosi solznih oči od-
puščenja! Kje si morete veči maščevanje in za-
dostenje misliti, kakor je to, da tako mogočen
cesar pred vami ponižno kleči in je pripravljen,
vsako kazen od vas voljno sprejeti in prestati?
Odpustite mu toraj zavoljo Jezusa iz celega srca!"

42

Na to reče Hildegarda cesarju: „Jaz vam
odpustim zavoljo Jezusa, in sem vam že davno
odpustila iz globočine srca . 8  Na to mu podš,
roko in mu reče vstati. On pa si solze obriše
in reče: „Vaša svetlost! Sam spoznam, da sem
vam neizrečeno krivico storil, ker sem zoper glas
svoje vesti lažnjivo obrekovanje poslušal in svo¬
jemu hudobnemu bratu verjel, vam pa v nespa¬
metni jezi še toliko odloga pustil nisem, da bi se
bili zagovarjati zamogli. Nebeškemu očetu je
dobro znano, kolikokrat sem že obžaloval svojo
zmoto in prenagljenost, odkar sem sprevidel, da
sem vam krivico storil. Prav za prav nisem no¬
benega izgovora vreden, vendar ne bi bil nikoli
tako daleč zašel, ako bi ne bilo mojega brata,
ki je mene toliko pregovarjal z lažmi in me
ščuval zoper vas . 8

Potem se cesar obrne proti hudobnemu Ta-
landu in mu reče ves srdit: „Ti brezbožni in
brezdušni Taland! (pri teh besedah se hudobnež
od straha na tla zvrne, kakor bi ga bila strela
zadela), kako se hočem zadosti raztogotiti nad
teboj in tvojo nezaslišano hudobijo! Pobožno so¬
progo svojega brata, rimskega cesarja, si hotel
ob čast in poštenje pripraviti, kar se le zavoljo
njene velike čednosti in stanovitnosti zgodilo ni.
Ti brezvestni hudobnež! ti si vse oskrbništvo
dvora prevrniti in moje zveste služabnike v sra¬
moto pripraviti hotel; vse si lažnjivo tožil in
obrekoval, da si le samega sebe lepega narediti

43

zamogel. Ti ubijavec in prešestnik! ti si mene
tako daleč preslepil, da sem nedolžno cesarico,
svojo blago soprogo, dvakrat v smrt obsodil! Ti
si jo oropal njene časti in njenega dostojanstva
in jo pripravil na beraško palico. Kako hočem
vse te v nebo vpijoče hudobije po zasluženji kazno¬
vati? V kakšno smrt bi te obsodil, da bi tako
strašna bila, kakor je tvoja hudobija?!“

Na to ga papež v besedi ustavijo rekoč:
„Po vsej pravici se hudujete, svetli cesar, nad
hudobijo svojega brata, katera je tudi reš kazni
vredna. Ker mu je pa pravični Bog po zakra¬
mentu sv. pokore odpustil in ga po takem veli¬
kem čudežu z zdravjem razveselil, mu boste tudi
vi odpustili in svoje maščevanje prepustili Bogu,
kateremu samemu vse maščevanje gre.“

Cesar pa odgovori: „Kar vi, sveti oče, go¬
vorite, je sicer zares pravično, in moja dolžnost
je, da vas v vseh rečeh poslušam. Toda hudobija
mojega brata je čez mero velika, tako da se jaz
pred svetom nikakor izgovoriti ne bi mogel, ako
bi ga brez vse kazni pustil,“

Taland, ki je ves čas kakor ubog greš¬
nik na tleh čepel, obrne se zdaj z milim in pro¬
sečim pogledom k cesarici in jej reče:

„Nisem sicer vreden, od vas, presvetla ce¬
sarica, milosti prositi in prejeti; vendar, ker je
vaša čednost in dobrota tako velika, da ste celo
mene, svojega največega sovražnika, gob in sle¬
pote ozdravili, zato si vzamem pogum in vas

44

prosim, da bi svetlega cesarja prosili, naj bi mi
prizanesti hotel in me ne kaznoval po zaslu-
ženji.“ — In cesarica mu odgovori: „Akoravno
niste vredni najmanjše milosti, hočem vendar le
prositi za vas. Vendar pa tudi glejte, kako se
boste za svoje pregrehe spokorili, da jezo Božjo
od sebe odvrnete. Neizrečena sramota, ki ste mi
jo pred vsem rimskim cesarstvom storili, veliko
ubožtvo, v katero ste me pahnili, vroče solze,
ki sem jih zavolj vas točila, smrtne britkosti,
ki sem jih prestala, in vse druge vaše hudobije
kličejo neprenehoma Božje maščevanje nad vas.
Jaz vam odpustim, kakor je Kristus svojim so¬
vražnikom na križu odpustil; vi pa glejte, kako
si boste od Boga milost sprosili, da bo tudi
On vam prizanesel in svoje maščevanje odvrnil
od vas.“

Potem se Hildegarda obrne k cesarju rekoč:
„Svetli cesar, akoravno ta nesrečni človek ni
vreden živeti, ampak je najhujšo smrt zaslužil,
vendar vas prosim, da mu prizanesete in mu
vsaj življenje pustite, če ne iz svoje volje, pa
iz spoštovanja do sv. očeta in iz ljubezni do
mene.“

Na to se obrne cesar k Talandu in mu
reče: „Ti nesramni hudobnež, Bogu se imaš
najpred zahvaliti, potem sv. očetu in cesarici, da
še pri življenji ostaneš. Toda za kazen tvoje ne¬
sramne hudobije naj ti bo vse odvzeto, kar koli
imaš na zemlji. Prepovedujem ti prebivališče v

45

mojem cesarstvu. Beži v tuje kraje, da te ni¬
koli več ne vidimo! Ako se pa vendar kedaj
prikažeš v moje nemško, francozko ali laško
kraljestvo, naj bo vsakemu dovoljeno, tebe brez
kazni umoriti. Poberi se izpred mojih oči in še
danes se mi spravi iz večnega mesta Rima!“
Taland si ni upal ničesa odgovoriti, ker je
le predobro čutil, kako si je to kazen zaslužil
in da je še veliko premajhna. Bežal je z ne¬
katerimi svojih služabnikov v tuje kraje, odkoder
ga ni bilo nikoli več nazaj. Tudi se ne vč, ali
se je kedaj spokoril za svoje velike grehe ali
ne. Ako je imel količkaj človeškega srca, moralo
se mu je milo storiti, ko je videl, kako je Hil¬
degarda za njega prosila, katero je prej do smrti
preganjal. Tukaj pač vidimo, kako pobožno so
ljudje v starih časih živeli, ker se je celd mo¬
gočna cesarica tako ponižala, da je za svojega
smrtnega sovražnika prosila, vse iz ljubezni do
Jezusa, kateri nam je tako zapoved zapustil.
Kako malo pa se ljudje v današnjih časih zme¬
nijo za to zapoved! Zavoljo majhnega razžaljenja
živijo leta in leta v sovraštvu! Kako se jim bo
godilo na sodni dan, ko jih bo večni Sodnik
opomnil na vse svoje zapovedi. Sami vsak dan
molijo »odpusti nam naše dolgč", pa ne po¬
mislijo, da vedno tudi pristavijo »kakor mi od¬
puščamo svojim dolžnikom". Poglejte ponižno
cesarico Hildegardo, kako je ona y revščini Bogu
služila, vi napihnjenci in prevzetneži, ki niste

niti senca od kralja ali cesarja, pa vse druge
zaničujete in se čez vse povzdigujete!

Hildegarda cesarica se vrne v prejšnji časti
na Nemško nazaj.

Ko se je enkrat hudobni Taland proč spra¬
vil, reče cesar Hildegardi: „Zdaj je storjena
pravica z vašim sovražnikom, z vami pa sprava;
nadejam se toraj, da me boste zopet kakor po¬
prej za ljubo imeli." Ona pa mu odgovori:

„Dobro veste, da smrt zakonsko zvezo raz¬
trga. Vi ste me pa ne le enkrat, ampak dva¬
krat v smrt obsodili. Akoravno nisem mrtva v
resnici, sem vendar mrtva za ta svet. V sedajni
revščini, s katero me je Bog obiskal, privadila
sem se nizkemu stanu tak6, da sem z njim po¬
polnem zadovoljna in da se srečnejšo štejem,
kakor prej v kraljevi obleki, in svoje revščine
tudi ne želim zameniti za cesarsko krono in bo¬
gastvo. Ne nadlegujte me toraj dalje, ampak
pustite me, da v tem ponižnem stanu mirno
Bogu živim in Njemu služim. Ako bi se pa vam
morda težko zdelo, brez mene živeti, pripišite
to samemu sebi, saj ste me sami po nedolžnem
od sebe odgnali." Ta nepričakovani odgovor ce¬
sarja tako nemilo dirne, da globoko zdihne in
reče: „Po tem takem zdaj vidim, da mi nočete
odpustiti in da se hočete nad menoj še zmirom
nekako maščevati!" Pobožna Hildegarda pa reče:

47

»Rajši, kakor da M tako slabo misel od mene
imeli, hočem privoliti in z vami iti na cesarski
dvor, pa le pod tem pogojem, da mi dovolite in
tudi pripomorete, da bom doma eno veliko in
lepo cerkev zidala in zraven cerkve en samostan
na čast Marije device. Zakaj, v svojih velikih
nadlogah sem Bogu obljubila, da hočem Mariji
na čast lepo cerkev in samostan zidati, ako me
kedaj v prejšnjo čast nazaj povzdigne.“

Cesar se ve da srčno rad privoli in obljubi
cesarici, da jej hoče ne le pri tem delu skrbno
pomagati, ampak še sam iz hvaležnosti do Boga
drugo lepo in drago cerkev s samostanom zi¬
dati. Papež potem blagoslovijo njuno vnovič po¬
trjeno zakonsko zvezo, in prav v papeževi palači
se je obhajala velika svatovšina z vso slovesno¬
stjo, kakor se za tako gospodo spodobi. Vse
rimsko ljudstvo se je veselilo in Boga častilo,
ko se je zvedelo, da je tista čudotvorna svetnica
pregnana rimska cesarica, da se je zdaj njena
nedolžnost izkazala in da je na cesarski prestol
nazaj povzdignjena.

Zvesta Žalika pa je morala pri svatovščini
zmirom na strani cesarice sedeti, in Hildegarda
je nasproti cesarju ni zamogla zadost prehvaliti,
tako da jo je cesar še pri tej priči v veliko
čast povzdignil in jo obdaril s posvetnim blagom.

Pred odhodom je še cesarica sv. očeta pro¬
sila, naj bi jej hoteli dati nekaj svetih relikvij,
to je ostankov in koščic od svetnikov, da jih bo

48

doma porabila za nove cerkve, ki jih bo zidala.
Papež jej niso hoteli nič več svetinj ali svetih
spominkov prepustiti, ko to, kar jih z enim sa¬
mim prstom vzdigniti zamore. Hildegarda, ki je
bila vsa goreča za Božjo čast in je hotela dosti
spominkov za novo cerkve imeti, povzdignila je
svoje oči proti nebu in molila: „0 Marija! prosi
za me Boga, da bi On prst svoje služabnice
okrepčal, da bi prav veliko svetih spominkov
vzdigniti zamogla!“ Po teh besedah denejo pa¬
pež veliko svetinj v posodo, katero je Hildegarda
z enim prstom držala in vzdignila je toliko sve¬
tinj, da so se vsi okoli stoječi začudili, ker so
vsi rekli, da nobena ženska ne more take moči v
svoji roki ali v prstih imeti. Ta novi čudež se
je hitro razglasil po mestu in vsi so jej rekali
,,svetnica 44  ali pa „velika in slavna Hildegarda 44 .

Potem sta se cesar in cesarica z velikim
spremstvom podala nazaj domu na Nemško. Tudi
Žalika je z njima šla, ker se od Hildegarde ni
mogla ločiti in je tudi ta ne bi bila od sebe
spustila. Med potjo je Hildegarda cesarju pra¬
vila, kako je bilo s Talandom, kako je potem
prve vojake preprosila, da so jo izpustili, kako
jo je vdrugič rešil vitez Veselič, kako je potem
z Zaliko v Rim potovala in kaj sta vse v tem
času prestali. Prašala je tudi cesarja, kaj se je
s tistimi vojaki zgodilo, ki so jo vprvič izpu¬
stili. Cesar jej odgovori: „Na pritiskanje Ta-
landa smo jih v ječo vrgli, da bi jih obsodili.

49

Ko so se pa vedno bolj množile pritožbe čez
Talanda in ko sem vedno bolj spoznaval zvijač¬
nost in lažnjivost njegovo, začel sem verovati v
vašo nedolžnost, in ker me je srce bolelo po
vas, pa vas nisem mogel več dobiti, da bi vam
zamogel pokazati svojo ljubezen, kazal sem jo
takim ljudem, ki so prej največ trpeli pred Ta-
landom zavolj svoje zvestobe proti vam. Zato
sem tudi tiste vojake iz ječe spustil. To pa še
ni zadosti; ko domu pridem, hočem nje in njih
rodovine srečne storiti, da se bodo spominjali,
kdaj so inojej cesarici eno dobroto storili. Viteza
Veseliča, ki ga dobro poznam in že dolgo spoš¬
tujem zavoljo njegove hrabrosti v vojski in za¬
volj njegove pravičnosti in plemenitosti, njega
bom naredil za svojega prvega svetovalca. Dobra
in blaga Žalika pa ostane tako pri nas in imeli
jo bomo pri hiši, kakor bi bila vaša sestra; in
tudi njeni rodovini se bo pomagalo.*

Cesar je vse svoje obljube spolnil, ko je pri¬
šel nazaj na svoj dvor. Talandove prijatle je
proč spodil, zveste prijatle cesarične pa v visoke
časti povzdignil in z darovi obsipal; med njimi
posebno viteza Veseliča in tistega deželnega gla¬
varja z njegovo gospo, ki sta cesarico en čas
skrivala. Preskrbel je tudi vse vojake, ki so
cesarici prizanesli prvikrat in drugikrat. Vse
ljudstvo je bilo v Ahenu, ko se je cesar iz
Kima vračal. Posebno so se veselili slišati, da
je dobro in blago cesarico Hildegardo v Rimu

4

50

našel in nazaj pripeljal; hudobnega Talanda pa
iz dežele prognal.

Potem sta cesar in cesarica začela zidati
obljubljene cerkve in samostane. Prva cerkev s
samostanom se je zidala v Kemptenu na Nem¬
škem na čast Matere Božje. K zidanju te Božje
veže je poklicala cesarica dva velikana iz Cari¬
grada, katerih enemu je bilo ime Sankoman,
drugemu pa Celebrand. Ta dva sta bila ne¬
verjetno velika in močna korenjaka, sta nosila
velikanske skale na svojih hrbtih in vsak dan
več storila, ko šestnajst drugih delavcev. Po¬
jedla sta pa tudi toliko, da so se jima vsi
smejali.

Ko je bila cerkev dodelana, prišli so papež
sami s tristo in petdeset kardinali, škofi, opati
in druzimi duhovni v družbi cesarja Karola Ve¬
likega in cesarice Hildegarde v sredi mesca ve¬
likega travna v Kempten in so blagoslovili novo
cerkev s samostanom. Neštevilna množica ljudstva
je privrela, to slovesnost gledat. Zraven tega je
cesarica tam še posebno miloščino ustanovila,
tako da se je tam še skozi več sto let med
veliko množico ubožcev kruh delil.

Cesar Karol pa je pozneje še eno drugo ve¬
ličastno cerkev v mestu Ahenu zidati pustil in
jo z velikimi pravicami obdaril.

To je tedaj začetek cerkva in samostanov
v Kemptenu in v Ahenu, kakor se še zdaj v
starih zapisnikih najde. Te cerkve pa še zdaj

51

stojč v čast Božjo in v spomin velikega cesarja
Karola in njegove blage žene, svete Hildegarde.

Sklep.

Tako se glasi prečudni zgodba pobožne ce¬
sarice Hildegarde, katera zasluži svetnica imeno¬
vana biti, že samo zavolj njene velike potrpež¬
ljivosti, ako se na njene druge velike čednosti
ne oziramo. Kajti rimska cesarica biti, potem
pa prešestovanja obdolžena in kakor taka po
svetu razglašena, od kraljeve časti odvržena,
dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena in po
svetu pognana biti, da je v največi revščini
svoje pičle hrane si izprositi in prislužiti mo¬
rala; — gotovo, to je dolga in huda vrsta
trpljenja! In vse to voljno in potrpežljivo pre¬
našati, k temu je treba že utrjene čednosti, ju¬
naške srčnosti in posebne milosti Božje.

Mi pa se iz tega vsaj toliko lahko na¬
učimo, da če že velikih križev nositi ne mo¬
remo, naj bi vsaj naše majhne križe in težave
bolj voljno in Bogu vdano prenašati začeli. Če
pa nobenega križa na se vzeti ne bomo hoteli,
kdaj bomo pa za svoje neštevilne grehe pokoro
storili?

Usmiljeni Jezus, ozri se milostivo v našo
revščino in slabost in odvrni svojo jezo od nas;
obvari nas prehudih težav; če pa že priti

4 *

52

morajo, daj nam pravo stanovitnost in udanost
v Tvojo voljo, da bomo po izgledu zveličane
cesarice Hildegarde do konca zvesti ostali in
tako nebeško krono dosegli, ki si jo obljubil
svojim zvestim učencem!

Ahasver

večni popotnik.

Povedka.

Peti popravljeni natis.

Pripoveduje se: Ko je Jezus, potrpežljivi
izveličar sveta, ki je za odrešenje vseh ljudi
trpel in na križi umrl, na svoji poslednji britki
poti pod križovo težo skoraj omagal in se hotel
pred Ahasverjevo hišo opočiti, prišel je Ahasver
iz svoje hiše in ni pripustil, da bi se trpeči
Jezus nekoliko oddahnil; zmerjal ga je tudi s
zapeljivcem ljudstva in zaničevalcem sabote. Toda
kmalu ga je začela vest v prsih peči, in odslej
ni imel ne pokoja ne miru in se zbegano klatil
od kraja do kraja. Pravi se, da ni umrl, ampak
od tistihmal okrog lazi. Ko so rablji cirenejskega
Simona prisilili Kristusov križ na Golgato nesti,
je Ahasver z nemirnim srcem tudi od daleč za
njim šel, in si ni upal blizo tistega priti, ka¬
terega je tako silno razžalil.

Ahasver je vidil na gori Golgati Gospoda na
križ pribiti, vidil blago pobožno mater Marijo z
druzimi pobožnimi ženami in možmi po umira¬
jočem Jezusu žalovati in solze prelivati. On je
pa vedno še na gori stal do devete ure, ko je

56

Jezus glavo nagnil in umrl. Solnce in luna ste
otemneli, zemlja se je tresla od tulečega gro-
menja, mrtvi so iz svojili grobov vstajali, za¬
grinjalo v templju se je na dvoje raztrgalo.
Ahasver se od kraja njemu tako strašnega v
stran obrne, njegovo obličje obledi in neizrečen
strah pretrese vse njegove ude, in kakor od
divjih ponočnih prikaznij in nemirnih duhov gnan
beži Ahasver z gore Golgata in nihče ga ni več
vidik

Preteklo je petdeset let po odrešenji sveta,
ko pobožen učenec Gospodov mimo otline grč,
ki je v goro Libanon peljala. Ugleda moža iz
nje lesti, vsega divjega in zarašenega in dolgi
lasje so mu viseli na prsi; raztergana obleka
je komaj nagoto njegovega života zakrivala, bil
je gologlav in bos. Prekrasna priroda okrog
njega je bila v pomladanski lepoti, kakor mlada
nevesta; ta žalostni človek pa se ni veselil,
temuč zdihoval: „Kako hudo jo, ne mOči umreti
in zoper svojo voljo živeti, kakošna muka
je to!“ Koraka dalje in postoji pred učencem
Gospoda, katerega je na gori Golgata tako hudo
razžalil. Učenec ga s sladkimi besedami krčanske
ljubezni pozdravi, rekčč: „Hvaljen bodi Jezus
Kristus!" ali odgovora „na vse večne čase
amen!" ni iz ust strašnega moža dobil, ka¬
terega sta mladost in veselje žalostile; proč od
učenca svoje oči obrne in se začne zaničljivo
na vse grlo krohotati. Nesrečni mož je bil

57

Ahasver, nemirni popotnik, ki se je od tistega
časa, ko je iz Jeruzalema pobegnil, po pečevji
in po otlinah visocega Libanona klatil. Smrt
si je želel; ni jedel, ne pil, pa je vendar živel,
obupan ves je s svojo glavo v skalo butal, in
vendar mu ni bilo mogoče umreti; neštevilno
dni in let mu je v strašnem obupanji preteklo,
bežal je pred svetom in pred ljudmi; pa nje¬
gova vest ga je vedno opominjala: „Besnično te
je Bog zavrgel!"

Tako je bil nesrečni Ahasver osamljen na
tem široeem svetu Božjem; vidil je, kako so
pobožni pred njim bežali, kakor pred kužnim,
kakor pred Kajnom, katerega je Bog zaznamo¬
val. Kakor zverina, od lovcev preganjana, je
bežal dalje v puščavnate gorč. —

Ahasver se z libanonskega pogorja napoti v
Bi m; ondi pristopi v krog borilcev, ki so se za
stavo med seboj na življenje in smrt borili v
navzočnosti cesarjevej, ko je le-ta obhajal svoj
nastop cesarstva. Akoravno je bil le srednje
velikosti in neskušen v borenji, vendar vse svoje
nasprotnike premaga; njih pesti in meča so od
njegovega života tako odletavali, kakor da bi
bil od železa. Z veliko častjo ga v cesarjevo
poslopje peljejo, tam so ga obdarili obilo, kar
so si le drazega zmisliti mogli; toda neprema¬
gan borilec pogleduje vse dari z divjim posme¬
hom in je pomeče od sebe, kajti stopil je med
borilce le zaradi tega, da bi ga umorili; njegova

58

velika pregreha mu je bila vedno pred očmi in
niti minute ni imel veselja.

Čez tri dni Ahasver Rim zapusti; prehodil je
veliko let vso Laško, veliko mest in dežel vidil;
pa šum in hrum ljudi mu ni dopadel, sovražil
je njih veselje; zakaj spomin na strašno pre¬
greho je tičal v njegovih prsih in mu življenje
grenil. Zvedel je nekega dne, da imajo Rimci
jeruzalemsko mesto oblegati in spomni vsi se
mesta, v katerem so grobi njegovih očetov,
sklene tjekaj bežati, bojevati se za pravico in
s častjo v boji umreti.

Ko Ahasver v Jeruzalem pride, je vladala
v svetem mestu, nad katerem je Jezus jokal,
taka revšina in sila, kakor še nikoli poprej ne;
kajti Gospod je mesto zavrgel, ker je kri pra¬
vičnega prelilo. Pogani so mesto že dve leti
oblegali; vedno huje in huje so na obležence
pritiskali, trdno ozidje podirali ter ljudstvo mo¬
rili, katero je bilo sicer izvoljeno, pa od Gospoda
zavrženo, ki je njegovo pokončanje sklenil.

Jokanje in zdihovanje je bilo po hišah, za¬
kaj lakota je bila v mestu tako strašna, da so
matere lastne otročiče morile in jedle. Ahasver
vidi revšino, pa njegovo srce je kamenito, veliko
tisuč jih okrog njega pade, pa on gre kakor
smrtni angelj čez trupla ubitih; mečem divjih
sovražnikov se izpostavlja, pa vendar ga smrt
ne zadene, zakaj Ahasver ni mogel umreti.
Velikokrat je svoje življenje v nevarnost postavil,

59

pa kakor kača se ga je ovito držalo in čutil je
življenja bolečine samo zato, ker ga je peklo,
pa ne umorilo.

Dnevi krvavega maščevanja so minuli; Je¬
ruzalem je v oblasti poganov, najsvetejši, ne¬
skončno lep tempelj je požgan in mesto je raz-
djano. Na truplih ubitih vojakov pride Ahasver
poganom v pest; v Rim ga peljejo z vsemi
tistimi, katerim je velikosrčnost premagovavcev
življenje pustila, da bi v ogromnem mestu sov¬
ražnem dela sužnjev opravljali.

Ahasver je bival več let v Rimu v sužnosti,
kjer je moral strašne kazni in preganjanje trpeti;
ne veselje, ne bolečine se ga niso več prijele,
in bal se ni nič razun dalje živeti. Želel ni
ničesar, kakor smrti, ki ga ni hotela vzeti. Za¬
čeli so v Rimu strašno kristjane preganjati,
sodniki in krvoželjni rablji so si vse prizadevali,
naj strašnejše muke si zmisliti za kristjane, da
bi jih od Bog& in od prave vere odvrnili in
prisilili, malikovavske bogove moliti.

Ahasver je s hudobnim veseljem vidil, kako
brezverci učence in naslednika tistega, katerega
je razžalil, preganjajo in trpinčijo, in da bi se
nad njimi maščeval, se s peklenskim veseljem
ponudi v rabeljsko službo. Veliko nedolžnih krist¬
janov njegov meč pomori, pa Ahasver se ne more
svojega maščevanja veseliti, ne more ognja uga¬
siti, ki mu v srci gori, in vidi tudi, kako ve¬
selo kristjanski junaki vse muke trpe in s hva-

60

ležnostjo in zaupanjem v Bogd umirajo. — Ne¬
cela dne so častitljivega starčeka, krščanskega
duhovna trpinčili in umorili; komaj je Boga
hvaleč svojo dušo izdihnil, kar iz med množice
veliko kristjanov stopi in glasno kliče, da so
tudi kristjani in da z veseljem za svojega Go¬
spoda in mojstra umreti želd. > .y^ r —~Hr7

Spoznavalci Kristo ve vere so po velikem pro¬
storu okrog ležali; truplo na truplu — bila je
velika sveta setev! zdaj duh Gospodov Ahasvera
navda; rabeljsko sekiro od sebe vrže in se vstopi
med kristjane, ki so še smrti čakali ter reče:
»Tudi jaz verujem v Jezusa!“ Jezno ga zgra¬
bijo razkačeni rablji in ga k smrti vlečejo.
Ahasver pa poln veselega upanja, da bo zdaj
umrl, ne čuti nobene bolečine. Razbeljen svinec,
ki so ga mu v usta vlivali, se mu je zdel hla¬
deča pijača, globoke rane pa cveteče rože, iz
katerih se mu bo zaželjena smrt približala. Ra¬
blji utrujeni od nečimrnega mučenja, so ga ka¬
kor umorjenega na mestu pustili; pa Ahasver
ni bil mrtev, ampak je dremal, morda prvikrat
od tistega dud, ko se je tako strašno pregrešil.

Noč je s svojo temoto kraj pokrila, kjer je
Ahasver dremal, zdaj pridejo skrivej pobožni
kristjani, da bi na tihem trupla svetnikov po¬
spravili in pokopali. Nek pobožen, usmiljen mož
tudi Ahasverja zagleda, ga spozna, zadene na
svoje rame in v podzemeljski hram pod mestom
Rimom nese, kjer so kristjani navadno svoje

61

mrliče pokopavali in potem pri pokopališčih mu¬
čencev svojo službo opravljali.

Kar je bilo pobožnih kristjanov zbranih, so
vsi svete pesmi peli, Boga in Jezusa Kristusa
hvalili, ki je bil v zveličanje svetž poslan. Ko
so verni tako molili in glasno Boga hvalili, se
Ahasver iz svojega smrtnega spanja zbudi. Med
trupli mučencev se kviško sklone ter žalostno
zdihne: „0 blagor jim, ki so v Gospodu umrli;
mene pak življenje preganja in me bo večno
pogubljevalo in mučilo." To slišati se vsi krist¬
jani vstrašijo ter stresejo; pa pobožni duhoven,
ki je Ahasvera tjekaj prinesel, k obupajočemu
stopi ter reče: »Srčen bodi Ahasver, Bog je
milosti v, ali veruješ v Jezusa Kristusa?" Ahasver
svoje obličje prikrije in odgovori s slabim gla¬
som: »Verujem in — tresem se." Duhoven ga
ni nehal tolažiti in mu reče: »Ahasver! ako si
se hudo pregrešil nad Gospodom, ne obupaj nad
njegovo milostjo. On je svojim sovražnikom od¬
pustil in na gori Golgata na križu viseč je še
za svoje preganjevalce molil: »Gospod odpusti
jim, vsaj ne vedč kaj delajo." Potrti Ahasver
pa odgovori: »Tako je vsem odpustil, samo
meni ne; mene samega se še drži kletev Go¬
spodova in njegova jeza; torej mora tudi moja
pregreha veči biti, kakor druzih, in za me ni
usmiljenja, ni smrti, dokler zopet ne pride."

Ahasver se pri teh besedah vzdigne, se po¬
božnemu duhovnu zahvali in gre iz žalostnega

62

zbora kristjanov. Y Rim je pobegnil in veliko
dežel obhodil, toda pokoja nij nikjer našel. .Divje
azijatske puščave je prehodil; prišel je v Afriko
in njegovi možgani so bili sožgani od vročih
solnčnih žarkov, jezik se mu je od žeje v ustih
na nebo prisušil, nobena senca, noben vir, no¬
bena jčd ni popotnika oživila, in vendar ni bilo
moč Ahasveru umreti.

Med divjaške kerdela Afrikancev se je mešal
in vojskoval v sredi sovražnikov, povsod rane
sekavši in morivši; pa njega nobena pušica ni
zadela; njega noben meč ni ranil. Ahasver išče
nesrečnih kužnih krajev, in kjer je bila kuga
naj hujši, se je nastavil, ali smrt zanj ne mara.
Potopila se je ladija a njega nočejo morski
valovi požreti, voda ga zopet na suho vrže, ker
ga smrt neče imeti.

Štiristo let je že po Jezusovem rojstvu
minulo, znamenje svetega križa je bilo skoraj
po celem takrat znanem svetu razširjeno: Ahas¬
ver, večni popotnik, se iz daljnih krajev preko
Jeruzalema v Rim vrne. Brezštevilno človeških
rodov je že pomrlo; mnoga mesta, katerih le¬
poti se je bilo čuditi, postale so razvaline, ko¬
maj so bili njih ostanki, mala znamenja nekdanje
velikosti viditi; tuji narodi so v tistih deželah
prebivali, kjer so nekdaj pogani gospodovali, le
Ahasver je bil še edini človek iz starih časov;
toda časi niso imeli moči zoper njega. Bil je
pri najboljši moči, enak možu v najlepših letih,

63

da si je minula že večnost, odkar g - a je zadela
strašna kletev.

Ahasver je vidil templje Kristusu posvečene,
gre mimo grobov kristjanskih, v katerih so po¬
čivali od truda življenja mučeniki, in veliko pla¬
čilo uživali; vidil in slišal je zdaj ime tistega
moža od vsega sveta visoko častiti, katerega je
izpred svoje veže pognal: neskočno milo se mu
stori, skoraj obupa, da bi se mu pregreha od¬
pustila. Kekel je sam pri sebi: »Rešiti hočem
svet od svoje sovražene osebe; Bog mi bo rai-
lostiv, če se zanesem v njegovo usmiljenost."

Na otoku Siciliji je visoka ognjena gora, ki
včasih s strašno močjo iz njenega vrha začne
goreti in ogenj bljuvati. Na to goro se Ahasver
podil, ravno ko je strašno iz sebe ogenj metala.
Pred strašnim breznom popotnik obstoji ter reče
v obupu: »Kdo vč, če me bo brezno v sebi ob¬
držalo?" osrči se in skoči v ognjeni grob. Toda
tudi ognjeno brezno ga ni moglo v sebi obdr¬
žati , vrže ga zopet iz plamena in Ahasver pod
hribom obleži v nezavesti, na vsem životu osmo¬
jen in bručal je, kakor človek, ki ima umreti.

Pod strašno goro imel je nek pobožen pu-
ščavnik svojo kočico, v kateri je skrivaj živel v
molitvi in dobrih delih, katere je nesrečnim lju¬
dem skazoval. Ta Ahasvera zagleda, ga pobere
in nese v svojo kočico, mu streže in zdravi z
močnimi zeliši njegove rane, in z zdravjem se
mu tudi zavednost vrne. Ko se Ahasver zbrihta:

64

žalostno zdihne: „ Zakaj nisi mojega trupla troh¬
nobi in divjim zverinam prepustil? Oh, živeti
moram, preklet od Boga moram živeti in ne
morem umreti; elementi nimajo več moči čez
mene, varujejo me v moje trpljenje. Sladko živ¬
ljenje, katero se vam ljudem blagoslov zdi, je
meni v britko trpljenje." Tako toži nesrečni
popotnik.

Pobožni puščavnik ga tolaži: »Ahasver!",
mu reče, »Gospodova šiba je težka, pa še težji
je bila tvoja pregreha, toda veči je milost Go¬
spodova, torej potrpi in voljno nosi butaro živ¬
ljenja, da Gospod pride in ti jo odvzame." Pu-
ščavnik mu svetuje v pušavo Tebajdo v gorenji
Egipt iti, tam bo našel veliko pobožnih mož, ki
ga bodo radi sprejeli in mu prebivališče pri njih
dali. Puščavnik mu mnogo pripoveduje o milosti
in usmiljenosti Gospodovi, da je kakor odreše¬
nik sveta z nebes prišel, vse ljudi zveličat, da
je njih grehe na se vzel, in zanje umrl na
svetem križu. Ahasver je čez veliko sto let zopet
solze kesanja in hvale prelival.

Necega dnč je Ahasver pobožnega puščavnika
iskal; pa ne najde ga nikjer, samo v kočici na
leseni mizi so bile te besede zapisane: „Yelika
je tvoja pregreha, Ahasver pa še veči je božje
usmiljenje!" Ahasver vzame svojo palico in po¬
potuje v pušavo Tebajdo v gorenji Egipt. Y tem
kraji Egipta je takrat veliko tisoč puščavnikov
prebivalo, ki so tukaj ločeni od vsega sveta

65

Bogu v tihi molitvi služili, in ker so zmiraj
imeli priložnost dobre dela delati. Tje pride
zdaj Ahasver. Njegova duša je postala bolj po¬
kojna, njegovo srce bolj mehko; zato mu tudi
življenje med temi puščavniki bolj dopade, in
misli, da je njegovo življenje težka butara, katero
inu je Gospod naložil, da sam pride.

Od leta do leta je Ahasver v svoji nesreči
voljnejši postajal, z veseljem je bratom stregel,
ki so daleč okrog v posameznih kočicah stano¬
vali, zlasti pak je stare očake ljubil, ki so imeli
skrb za mlajše brate. S časoma ga je zoperni
napuh zapustil in sam sebe je začel spoznavati
s ponižnostjo; pa vendar je imel premalo žive
vere v Jezusa Kristusa, pri katerem samem se
pravo zveličanje, pravi mir dobi. — Ahasver je
dolgo med pobožnimi puščavniki v tebajskih go¬
rah živel, brata za bratom v hladno zemljo po¬
kopaval in je nazadnje sam ostal v tej veliki
egipčanski puščavi. Korenine in zeliša so mu
bile živež in kjer je mogel, je dobre dela
opravljal; vse ljudi je ljubil in tako mu je zo¬
pet več stoletij preteklo. Če se je n&nje nazaj
spomnil, so se mu le nekatere leta zdele. Ko
je tako v puščavi živel, čuje enkrat, da biva
v daljni Arabiji nov prerok, ki uči, da je ker-
ščanstvo krivoverstvo in da ga zatreti hoče. Nje¬
gov nauk je: Ala (tako Turki Boga imenujejo)
je Bog, in druzega preroka ni, kakor Ma¬
hom ed.

5

Ko Ahasver to čuje, se mu vrine misel, da
ni Jezus prerok in da bo njegov uk razpadel,
kadar nov močan prerok pride. V tej slepoti in
v neumnem upu, da bode, ako kerščanstvo min e,
čas njegovega rešenja od tako sovražnega popoto¬
vanja prišel, zapusti nesrečni Ahasver tebajsko
puščavo z namenom, da bi novega preroka po¬
iskal in z njegovim ljudstvom združil.

Neverniki, ki so se po novem preroku Ma-
homedanci imenovali, so že svojo skalovito do¬
mačijo Arabijo zapustili in od Mahomeda peljani
so jo — v nebrojnem številu, proti sveti deželi
in Siriji pomerili, da bi tam v duhu svojega
novega preroka njegov novi uk z ognjem in
mečem razširjali. Sveto mesto Jeruzalem je divje
prišlece iz Arabije naj bolj v oči bodlo; Ahas-
ver jih ravno na poti proti temu mestu doide,
pridruži se jim, in gre v Jeruzalem, na vse pre-
tege klicaje: „Ala je Bog, in druzega preroka
ni kakor Mahomed! “

Ko so divji neverniki kerščanske templje ro¬
pali in na visoke turne namesti svetega križa
polumesece postavljali, Ahasver z divjim veseljem
svojega srca k božjemu grobu hiti, kjer je božji
odrešenik počival in častito vstal, da bi si novo
zasluženje za novega preroka dobil, če bi z
lastno roko sveto mesto razdjal. V svoji slepi
krivi veri zgrabi gorečo baklo, teče v tempelj
in ga hoče zažgati. Pa glej! kaj se zdaj nje¬
govim očem prikaže: častit, kakor je iz groba

67

vstal, se prikaže Gospod omamljenim očem ne¬
srečnega Ahasverja; strahota zgrabi z ojstrimi
parklji ubozega grešnika, od sebe vrže baklo, da
ugasne, groza pretrese vse njegove ude in Ahas-
ver pade na koleni ter kliče s trepetanjem:
»Moj Gospod in moj Bog!“ Tako so ga našli,
kakor da bi bil še zmirom molil, na tleh zvesti
mnihi, ki so imeli grob varovati. Iz njegove
molitve in iz besedij: »Moj Gospod in moj Bog!“
katere je vedno izgovarjal, so spoznali, da ne¬
znani človek v Kristusa, pravega Boga veruje;
k njemu stopijo in ga krstijo v imenu Očeta,
Sina in svetega Duha, potem ga seboj vzamejo
v libanonske gore, kamor so morali pred ser-
ditiini neverniki bežati.

Od tistega časa, ko je bil Ahasver zopet
večnega zveličanja vreden in je svojega pravega
edinega Boga v sercu spoznal, se je tudi v
srcu ves spreobrnil. S svojo vero je usmiljenje
zadobil; grehi so mu bili odpuščeni, in če Ahas¬
ver od kazni ravno ni bil rešen, je vendar od
tistihmal mir in pokoj v svoji duši občutil. Enak
je bil otroku, ki težko bolezen trpi in se počasi
smrt zori, pa voljno in potrpežljivo neozdravljive
bolečine prenaša, ker vč, da mu materino srce
ljubeznjivo streže. Y pobožni samoti je živel
Ahasver v pečevji libanonskem v družbi dobrih
ljudi, dokler jim ni bilo pripuščeno se vrniti v
deželo k svetemu odrešenikovemu grobu in se
tam nastaniti.

5 *

68

Da bi se nad zaničevanjem svetega križa
maščevali, sveto deželo očistili od poganov, ki
so kristjane tako trdo stiskali, se krščanski na¬
rodi združijo in nad nevernike vzdignejo. Kristu¬
sovi sovražniki so bili premagani in kristjani so
na mesto grdega polomeseca sveti križ postavili;
Akasver pa, ki je odsihmal mir in pokoj božji
v svojem srcu nosil, je bil med krščanskimi
vojščaki prvih eden, ki so po vročem boji sveto
mesto osvojili. Kako mu je bilo zdaj vse dru¬
gače pri srcu, kakor takrat, ko je z Mahome-
danci vred kričaje: „Ala! Ala! je naš Bog, in
druzega preroka ni, kakor Mahomed!" v Jeru¬
zalem deri, da bi sveti grob razdejal.

Ahasver se je v vseh vojskah bojeval, ki so
jih kristjani nekaj stoletij z Mahomedanci imeli.
Ker so pa nazadnje pogani srčne kristjane, ako-
ravno so se junaško vojskovali, premagali, so se
kristjani vendar z njimi tako pogodili, da je
sveti grob v oblasti kristjanov ostal, in da jim
je bilo pripuščeno, sveto deželo obiskovati in na
grobu božjega Sina tolažbe in pokoja iskat.

Ahasver, popotnik brez mirti, se je zdaj z
vso gorečnostjo v Gospodovo službo udal. Odsih¬
mal ni druzega delal, kakor vse pobožne vedno
spremljeval, ki so iz daljnih krajev k božjemu
grobu romali, svoje molitve tam opravljat, kjer
je Jezus Kristus učil in trpel britko smert na
na svetem križu za zveličanje sveta. — Ahas¬
ver je ostal zvesti spremljevavec romarjev h

69

Kristusovemu grobu; s pokojnim srcem vidi sto¬
letje za stoletjem giniti, vidi rodove nastajati,
kakor vse stvari enega dneva, in pričakuje, ker
ima vero, — s pobožno. potrpežljivostjo in s
stanovitnostjo. Opravlja dela milosrčnosti priča¬
kujoč tisto jutro velikega dneva, sveto veliko ne¬
deljo, v katero vsi pobožni ljudje verujejo in
upanja polni pričakujejo.

G

Pri

Jan. Giontini-ju v Ljubljani

se- tudi dobivajo:

Abc v podobah.tl. — 15

Aladin s čarobno svetilnico.» — '12

Bojtek, ali pravljica od viteza v drevo

vpreženega.» —‘08

Cesar Maks in Meksika. » — -20

Čas je zlato, podučna povest za mladost.

„ Spisal F. Hofmann.» — '36

Črni bratje, povest.» —-20

Deset krajcarjev cesarja Jožefa, povest > — -12

Dve igri za slov. gledišče .» —■'20

Dve čudapolni pravljici za slov. narod po¬
vedani .» — '16

Eno leto med Indijanci, povest . . . . » — '20

Erazem Predjamski, povest.» — -10

Genovefa sveta, povest. ..» — 16

Grizelda, povest..» —10

Grof Radecki.» — 20

Hirlanda, povest.. » — -20

Hitri računar . ..» — 10

Jenko Ivan, pesmi ..» P—

Jama nad Dobrušo, povest.» — 20

Jurčiča zbrani spisi, I. zvezek »Deseti bratf » l - —•

Kuharica slovenska ali navod okusno
kuhati navadna in imenitna jedila. Na¬
rekovala M. Bleivveis. ...»  P90

Kuharske bukve, nove, ali nauk naj¬
boljša in imenitnejša jedila brez poseb¬
nih stroškov pripraviti.» — '90

Kerški raki za kratek čas.fl. — -08

Kljukec lažnjivi. » — 14

Kračman in Valjavec, pesmi. » — 35

Levec, Pravda o slovensk. šestomeru . . » — ’30

Lavrenčič, Alojzij Wolf.» —'50

Mali Palček.» —12

Najdenček, povest.» — '20

Nazorni nauk.» 3 —

Nikolaj Zrinsky, povest.» — '20

Orožen Valentin, Spisi, vezano . . . . » 1'60

Osrečeni kristjani papežu Piju IX. . » —08

Pavliha.» —14

Pod turškim jarmom.» — '50

Poduk kako se dela žganje.» 1' —

Postojnska jama. » —40

Pripovedek, sto malih za mladost ...»  —'40
Repoštev duh v kerkonoških gorah . . » — '20

Razlag, Pesmarica. » — '60

Razmere med staro in novo mero in vago » —10

Sanjske bukve s podobami.» —15

Sanje v^podobah, novi popravljeni natis. » — '08

Sedem Švabov.» —12

Šmid Krištof I. Ljud. Hrastar.» —'30

— II. Jozafat.» — '40

— III. Pridni Janezek.» —'40

Sreča v nesreči, poučna povest. . . . » —'45
Tisoč in ena noč s podobami, zvezek . » — '20
Torbica jugoslovanske mladosti v 7 zvezkih » ■— '50

Trnjulčica. » —12

Valjavec (Matija Kračmanov), pesmi . . » —'35
Venček za vezilna darila ali vošilne pes¬
mice v godovih.» —18

Vjetnik na galeji, poučna povest. . . . » — 10
Vošilna knjižica ali vošilni listi za novo

leto, godove in rojstne dneve. > —-20

Vodnikove pesmi, uredil F. Levstik, vezane fl. 1'80
Vojska na Turškem od leta 1875 do

konca leta 1878, spisal Alešovec ...»  — - 50
Vrtomirov prstan, spisal Alešovec ...»  —'20
Zbirka ljubimskih in ženitovanjskih pisem » —'30

Nove muzikalije:

Parma, «Milica »-polka za glasovir ...»  — - 40
Parma, »Pesni venec» za glasovir ...» — ‘90

salnih priprav, zagotovljaje prav nizke
S fabriške cene.

Narodna biblioteka:

Kranjska Cbelica, vsak zvezek . . . . » —-15

vljudno priporoča v potrebi svojo zalogo
raznovrstnega papirja, kancelijskih in pi-

Lj ubijam

za papir in pisalno orodje

Prodajalnica

V