Absurdum. IV. Koga naj pri takih razmerah veseli učiteljski stan ? Kdo si pojde v njegove vrste še iskat kruha? Naši borni dohodki vplivajo v tem času materijalizma tako slabo na naš ugled, da moramo napeti vse sile in moči, da ne zapademo pomilovanju javnosti. To peče in bolil Kazalec kaže ;'/4 aa dvaaajst — in še je čas ! Ne tirajte učiteljstva v obup. »Morituri vobis blasphemantl« vam bo donelo od vseh strani. Ali ne vidite temnih senc, ki javljajo bodoče dogodke ? — Uresničite § 55! Saj je že sramotno to, kar je; ae za nas, pač pa za vas! — Povsod prirejajo shode zaradi velike draginje; po velikih in majhnih mestih se zbirajo uradniki, tožeč, da pri tej draginji ne morejo izhajati. In vendar: kaka razlika med njimi in med nami — v plačah ? Kaj aaj rečemo ? Mari čakamo, da bomo cepali na cesti samega gladu ? Ali pa, da sebi ia družini natrosimo strupa v zadajo jed, ki nam jo pripravi mati ? Škandalozno je, da učitelj, ki ima 20 službenih let, ne dobiva piače kancelista, ki je službo uprav nastopil. O učiteljih, ki pa imajo maaj službenih let, pa še govoriti ni. Ako je mož ožeajen in ima deco, mu ae kaže nič drugega nego kroglo v glavo ali pa vrv za vrat, kar je ceaeje. Obupani smo! Ia zato imamo obilo vzrokov. Ali je verjetao, da bo učitelj, ki ga tarejo skrbi za vsakdanji kruh, poučeval s tisto vnemo, da aima teh skrbi? Trdimo, da ae! Naj se pri poaku še tako premaguje, zaman! Skrbi mu rojijo po glavi, ker jih kakor galoše ae more odložiti pred durmi. Ia te skrbi spremljajo na kvar uspeha — ves pouk. — Kolikokrat čujemo obupen klic: »Kaj se bom tako trudil in pehal; za te groše, ki jih dobim, storim še preveč.« Takih je maogo — in opravičeni so, da govore tako. Nikakor ne oporekamo, da pri tem pouk ne trpi, gotovo ia še jako — a kdo je kriv? Potom odredb in odlokov hočejo, da dosezaj boljših uspehov; s citiraajem paragrafov in postav hočejo prisiliti učiteljstvo, da naj gori za svoj staa, da se bo pehalo in trudilo, da bo vse svoje moči1, vse svoje znanje porabljalo v povzdigo pouka. Kakšna kratkovidaost! Le materijalno dobro podprt, vsakdanjih skrbi prost učitelj, bo jasaega čela stopil v svoj razred, drugi ne! Saj mu je pogled aa deco, ki jo poučuje, vedno očitanje njegove mizerije. Gospodi to vedao govorjenje o zvišaaju plač morebiti že preseda; povemo vam, da nam še bolj in že dolgo, dolgo. — In ravno to vedao govorjenje ia vedno klicanje po zvišanju bi moralo gospodi odpreti oči. Pregovor pravi: »Kjer je kaj dima, je tudi ogeaj, četudi majhen.« — Pri nas je pa mnogo dima, a še več ognja. — Kako pereče je postalo vprašanje o zvišanju učiteljskih plač, priča to, da se ne snideta dva tovariša, da bi čez 5 min. ne govorila o zvišanju. To je bolezen — razširjena po vsi deželi, in ta bolezen mori in davi — šolstvo in učae uspehe. Nikakor ne moremo zameriti učitelju, če z nevoljo poučuje, če je v mislih odsoten, če ni »pri stvari«. Kako tudi? Čemu tudi? Ali mu to kaj pomaga? Kaj še! Ničl — Ia naj pride sto nadzornikov in sto pohvalnih pisem in sto opomiaov : iz nezadovoljnega učitelja ae napravite vnetega in zadovoljnega. S paragrafi hočejo povzdigniti šolo ! — Zlo tiči v § 55. tega uresaičite, potem pa zahtevajte to, na kar smo mi prisegli — a vi nam dajte, kar ste aam obljubili! V prvi vrsti hočemo hruha in to od oaih, ki jim služimo. Gospoda pri zelenih mizah noče umeti našega položaja in ga ne bo umela, dokler sedi sama pri polni mizi. Treba bo začeti s samomori, da se izognemo taki mizeriji, kakršna vlada med nami. Mogoče se kdo loti tega stavka, češ, »Učit. Tovariš« priporoča samomor. Prosto mu, naj se loti! A vprašamo: ali ni to hiranje in umiranje počasen umor? In kdo je tega kriv? Kdo je rabelj? In učitelj, ki leta in leta trpi — ali ni to počasen dekretiran samomor? Imamo zakon, ki varuje vsako žival trpinčenja; kdor se pregreši, je kazaovan. — Prosimo, postavite nas vsaj v varstvo tega zakona, da vas lahko t o ž i m o, ker nas puščate delati, stradati in trpeti. Ponižnejši že ne moremo biti. Morituri vobis blasphemant! a.