Moj voz
K' sem pri inaiu'ci pobu; bil, Sem dovolj veselja užil. (Ndfodna.)
1894 ni 1893, to je jasno kakor beli dan. Zato tudi ni, da bi ostal človek v uovem letu tak, kakeršen je bil v starem. I no, lani se je vže še prebilo brez voza, a letos, ej, letos bo pa druga, kaj si mislite! Nič vee peš, ampak z vozom; tako se spodobuje, če hočeš napredovati! Vidite, pridni in Ijubi moji Vrtčevci, o nekem vozu sem se vara namenil letos govoriti.
„1, pa si čuden, nenavaden človek! Saj vender veš in vidiš, da so po zimi vozovi spravljeni in da vpregamo sani," uteguil bi me kdo zavrniti. Ali jaz, odkar imam svoj voz, nobene ne zamoleim, temveč hitro opravičim svoje početje tako-le:
Novo leto se je približalo ter mi vzbudilo vsakovrstnih mislij. Najrečkrat pa se mi je vsiljeval pesnikov izrek: ,,1'nio vrti se časa kolo." Da res, urno poteka eas! Kaj je tega, ko smo pred lfitom dnij tudi praznovali novo leto, a sedaj je prišel vže zopet taisti praznik. — Poglejte, časovno kolo me je domislilo mojega voza. Saj vender vsak ve, da ima tudi voz kolo, in — česar mi ni treba posebej povdarjati — ne satno jednega, marvee po več jih ima, najčešče po štiri; če toraj zagledam kolo, lahko mi pohiti' misli tudi k vozu. Sedaj vam je jasno, kaj me je napotilo, da sem v najhujžem mrazi privlekel svoj voz na dan. Toda kakšeu je prav za prav. kaj sem naložil natij, to vam je pa še vedno zastavica. A tudi to brž izveste. sarao nekoliko počakajte. da se slina ugasi — kakor pra-vijo — in da vam vse počasi in zložiio dopovem.
Ko sem toraj o novem letu premišljeval, ali bolje sarijal, kaj vse me je doletelo leta 1893. —• hvala Bogu in sv. Ivanu, niarsikak vesel trenotek prete-čenega leta sem si oživil, pa tudi brez žalostuih spoininov ui bilo — pritaknilo se mi je kar nehote še to-le modrovanje: Vedno upam, <la bode bolje. Ko sem bil namree majhen, da bi me bil Ialiko berač skril v svojo raallio, želel sem samo tega, da bi vže bil velik ter videl s tal soseda skozi okuo. kadar pojde k nam v vas. Pa mi je dal ljubi Bog zdravje in toliko telesno visokost. da sem za silo vže lahko pogledal skozi okno, in spoznal kdo liodi mimo nas. Toda sedaj so se oglasile v raeni druge, še gorkejse želje. Oli, da bi bil v Ljubljani v šolali! Dali so me v Ijubljanske šole. Da bi me le iz mestnih sol ue izpodili! Niso me. A evo nove moje želje: samo v osmi .šoli bi še rad bil, potem bom pa popolnoma srečen. Izpolnjevala se mi je želja za željo, marsikateri strah je izginil, toda srce želi še vedno, vedno kaj novega. vedno upa in je nemirno, doklev ne po&iva v Bogu, kakor pravi sv. Avguštin. In dalje ko živimo, po več stvareh hrepenimo, a vseh ne dosežemo, zato smo pa semtertja nezadovoljni s sedanjostjo ter hvalimo in blagrujemo svoja otroška leta. Pa čisto po pravici! Takrat smo imeli namreč. raenj želj, menj nad, in zato so se nam lažje izpolnjevale. Brez dvoma vsakdo rad prizna:
K' seui pri uiuiu' ei pobie bil, Sem dovolj veselja užil."
— •¦<   11    »•—¦
Jaz vsaj nikdar ne pozabim onih let, katera sem pveživel pri matevi, očetu, bratiJi ia sestrah, mladostnih prijateljih, leta —katera seni preživel doma. hi ker nii ui mogoče nazaj v ona brezskrbna leta, ko mi je potekalo življenje skoraj popol-uoma, brez že]j — saj sem imel doma vse! — omislil sem si voz, na kateri bodem naložil vse nekdaj prijetne ini stvari domače hiše in sploh mladih dnij. Koderkoli bodem odslej liodil, moj voz pojde z menoj, spomini na dom mi bodo neločljivi prijatelji do smrti. Vem pa, da ste vsaj nekoliko radovedni, mladi znančki moji — 110, mlad elovek mora biti radoveden, da se preje kaj nauči — razkazoval vam bodem toraj posamezne stvari, ki jih vozim na svojein vozi. Menim in upam, da vam bode marsikaj všeč, in da mi bodete zato radi malo potiskali, če bi sara omagoval v kakem hudein klanei. Jeli, da!
Sedaj pa le bližje, kdor hoče videti moj voz in slišati, kaj je na njem. Toda raea na vodi, kmalu bi bil čisto pozabil! Novo leto vam moram še prej voščiti, ee 116, naposled me bodete še karali, kak neotesanec sem. A tega pa no, da bi mi kdo kaj takega oponašal, raje se nekoliko zakasaim v pripovedovanji. Ej, Ijufai moji,  saj sera voz zavrl,  ne bode se ganil z mesta,  nts!   Toraj vošeilo — kako               1
sem se vže zopet zaklepetal! Voščim vam vsem, dečkom iu deklieam — imen je ^^m preveč, da bi vsakega in vsako tako nagovoril, kakor vas kličejo doma — vsem fl^H vam voščim, deklicam in dečkom, da bi bili v letn 1894. bogaboječi'in zdravi a^H in — — Ej, kaj pa še gledate? Za letos imate vže dosti! kaj vam bodem pa j^H voščil za 1. 1895., če vže danes vse razdam? Le pomislite, da je vže to zelu zelo 'i^H mnogo, kar sem vam želel za letos: bogaboječnost in pa zdravje. Da bi le tega 4JH dvojega nikoli ne pogrešali!                                                                                                   ^m
1. Naš voziček.                                                        _J
Moj voz ima štiri velika okrogla kolesa,  velik je,  trden je,  dve lestvici sta         ^^M
uataknjeni  na štirih  roeieali — toda čemii  vam  ga  opisovati  tako  na  drobno.          ^B
Prav dober voz je, saj bodete videli, koliko šare sem nametal minj, pa še zaškripal             J
ni, toraj kaj rnu raore kdo oeitati!                                                      _                         4H
Najveeja stvar na njem je brez ugovarjanja nas voziček ali koSijica, kakor           ^l
smo ga tudi inienovali.   Oe bi posku.sal kdo še štiri take gori spraviti,  potem bi                m
bilo pa komaj še kaj prostora.   Po tem pojasnilu vani je umevno,  da je naš vo-               I
zieek v primeri z mojim vozojii pravi pritlikavec,- a zato mu tudi ne pravim voz,               I
ampak samo voziček.   Toda če ni velik,  ličen in pripraven je pa,  reei kdo, kar         jj
hoče. Saino dve kolesci rau je napravil kolar, a kakšni! Kakor igrača! Nie veeji          ^H
nista, kakor poštena hleba. ali pa — da vam to še drogače dopovera, ker vi ste          ^H
imeli pa& še malo hlebov v rokah in ste le bolj malic vajeni — ali kakor vodna         '^^|
škafa.   Pa kako se rado in lepo vrti vsako teh kolus!   Vsako sem zapisal,  zakaj          ^B
verjemite mi,  obeh likrati nisem mogel zavrteti.  pre&ibki roki sem ime.1.   Ker se               I
mi je pa neizrecno lepo zdelo, če se je vrtelo jedno kolo naprej, drugo pa nazaj,               1
hodil sem od kolesa do kolesa — kolesi pa na okoli!   In da si ne bodete glav               ¦
belili,  kako to,  da sta se dali kolesei vrteti,  treba vam je povedati to-le:   Naš           ^M
voziček je bil tako malo težek, da sem ga lahko prijel za oje, krepko privzdignil,         fH
in kmalu je bil narobe naslonjen na zidu, kolesci pa sta bili prosti.                              ^^M
—•¦<  12  >-».—
Ne vem, da ne zuam ničesar zamoleati in brž vse izblebetam! 0 vrtenji koles sem vavn mislil pripovedovati še le pozneje, a najprej sem skleuil opisati vara voziček. Mislite si toraj, da ni prevrrijen, temveč da stoji na kolesih. Tako. Poglejmo oje! Le-to ima na sprednjera konci podobo križa; skozi glavni tram je namree vtaknjen droben povprečni, da se Iažje drži in vleče. Na drugem konei pa je pritrjeu pod oje železen količek, da voziček mirno stoji, saj sami izprevidite, da bi se moral drugače nagniti naprej ali nazaj. Nad osjo, ki veže obe kolesi, in pa nad ojesom, ki je podaljšauo in zasajeno prav v 6s, narejen je pravi voziček, to je prostor, kamor se lahko kaj naloži. Ta prostor je spodaj obbit z deskami, ob krajih pa ga ograjajo leseni količki, katere vežejo na štirih straneh močni drogovi. —
Dolgo sem vam opisoval vozioek, menda ga kolar ui dosti dalje delal, ali nič ne de, ee sein se raalo potnidil pri njem, zakaj'voziček in jaz sva bila nekdaj v jako tesni dotiki. Prav nalašč je bil zame kupljen, ali čujete — zame! Seveda ztime, toda povedati vam raoram vse. Prvorojenec sem bil pri hiši, jokati sem znal knialu in vekati, bratov aJi sester še nisem imel, da bi me bili tešili, oee in raati pa tudi nista imela vedno časa, da bi meni jok preganjala, zato sta naročila pri kolarji ta voziček. Ko je bil narejen, naložila je mati vanj uekaj blaziuic in rjuh, med nje pa posadila mene. Potem pa sta me vozila po hiži, ali tudi zunaj, sosedov Franek in Micika, ki sta me včasili prišla gledat ter izpraševat stariše moje, kdaj bodem vže jaz prisel k sosedovim v vas. Toda teb časov ne bodem hvalil, ker jih — ne pomuira. Kar sem namreč omeuil, povedala mi je mati.
Pač pa vam ne smem in nečem zamolcati neke druge vožnje na našeni vozičku. Odkritosrčno se izpovem, da so mi najslajši spomini tistih dnij, ko me je mati jemala s sebuj na pol.je — seveda vselej na vozičku. Kaj sem imel tedaj let? Štiri, k večjemu pet mi jih je bilo, toda pomnim vse to bolje, kakor marsikaj iz poznejšega časa. Navadno sva odrinila od doma nekako ob jedni ali ob pol dveli popoludne, ko je bilo v knhinji, v hlevn in drngodi vse opravljeno. To je bila prijetna pot, da-si je voziček odskakoval po karaenji in me tresel, kakor bi se bila pogodila! Pa kaj mi je dulo, če se nisem vozil po gladki poti! Dovolj rai je bilo, da se peljem. In koliko sem takrat novega izvedel, česar še do danes nisera pozabil. Za vsako njivo sem vprašal, eegava je, ue.il sem se razločevati pšenico od ječiTieua, spoznaval sem i% oves, krompir, sploh vse, kar sadimo in sejemo po naših iijivah.
Naj vam povem, kako je bilo nekoč, ko je šla raati z menoj pšenico plet. No, jaz sem capljal po razorih za njo in liotel biti tudi priden, zato sem poskušal pleti. Toda nisem poznal drugega plevela, kakor kokalj, pa še tega ne, če ni bil v cvetji. Zato sem sklenil, da bodem ruval sam kokalj — zakaj pšenice se mi je škoda zdelo, ker rai je povedala mati, da bo kasneje iz ujenega zrnja spekla kruh. Toda hitro sem se zagledal v mravljo, ki je vlekla težko bilko, potem seiu začel izpraševati, čenm ji bode bilka. Med vednimi vprašanji sem naplel bore raalo, nesel bi bil lahko vse v jedni roki domov. A tak sem pa bil. Kav sem sam naruval, tega nisera dejal med drug plevel, nu, ampak posebej je moralo biti, da se je videlo, koliko sem napravil. Mati je dobro vedela, da še nisera za nobeno rabo in da bodem več pohodil in pomečkal, kakor oplel, zato me je pre-
—»*<  13  >¦•—
govorila, da sem sedel na kup plevala in se učil rnoliti. V cerkvi sv. Vida je udarila ura tri, mati je rekla, da je dobro moliti ,,češčeno Marijo" za srečuo zadnjo uro na čast žalostni Materi božji, kadar ura bije. Pa mi je narekovala besede, če sem zastajal, in zmolila sva prvo raolitev, katero sem tačas vže na pol znal Potem sera se še nekaj časa s tem ukvarjal, da sem znašal kupe plevela, a kmalu me je zmotil skorjanec v višavi, potera pa bi bil rad vedel, zakaj je nad zvonikom cerkve sv. Vida angelj, in tako se mi je jeziček vedno majal, tudi sieei' sern v jedno mer gibal z rokami in nogami, nsi, pa se me je lotil zaspanec. saj veste: otrok je otrok.
,,Mati, bolan sem," oglasil sern se kar nenadoiua.
„1, kaj pa ti je, da si tako strašno bolan"?" vprašala me je mati.
BNe vem, samo bolan sem, res."
»Le počakaj, ležat pojdeš, pa ti bode odleglo," tolažila me je. dobrn vodnf-. rla moja bolezen ni drugega kakor zaspanost.
,,Ležat pa vže ne grem. tam bom sara," branil sem se.
nNe boš sam, ne, saj hom tudi jaz pri tebi: pojdi, greva! Pod vozičkom ti posteljem na plevelu, pa boš v senei, tako prijetuo ti bode — pojdi, greva!" Tn prijela itie ,je za roko, pa sem šel za n.jo. vso pot tožeč, da sem neznansko bolan. No, posteljiea nri je bila bolniku kmalu pripravljena, legel sem, mati je sedla poleg mene, pa sem brž — zaspal. Nato je šla mati zopet plet, pustivši me spečega v senci pod vozičkom. Vetrie me je hladil. vozioek seneil in ptički ro mi peli, da mi je bilo slaje spanje . . .
Tačas pa se je mati pehala in pehala, ura je potekala za nro, jaz pa sem še vedno spal. Dan se je vže nagnil proti vei-eru. Sedaj je mati znosila ves plevel k vozičku ter me zbndila:
nIvan, ali si še ibolan V Vstani, domov pojdera."
Pa sem se predramil — ozdravljen. Seveda malo sledu je vže še ostalo od prejšnje bolezni, zakaj nič kaj zgovoren nisem bil, temveč ves čemeren. kisel in dremoten. A glejte, kako me ,je mati ljubila. Poln voziček je naložila plevela, vsa utrujena je vže bila, pa vender rae je posadila v izkopano jamico vrh plevela ter me peljala zopet domov. Da, kje je taka Ijubezen, kakor je materina? Prar pod našo vasjo je kratek, pa hud klanec. Menite, da me je mati tu izložila? Ne in ne! Eajša se ,je upirala, da ji je znoj lil s čela. samo da sem bil jaz zadovoljen in srečen. Predobra raati!
Toda ti lepi, najlepši mi časi so raiuili, kakor mine vse na svetu. Nisem se vozil dolgo na vozičku, ne: vse se je predrugačilo, zame poslabšalo. Jaz namreč nisem bil vedno jedini otrok pri nas, ampak dobil sem neko zimo bratca Tomaža. Pa čnjte, kaksnega bratca! Izpodrinil me je z vozička. pa ne le to, še voziti in varovati sem ga moral.
Vender veasib. je bilo pa tudi na vso moč prijetno, kadar sem vozil Tomaža na vozičku. Doma mi ga je inati dobro zavila, da ga ni zeblo; če je bilo še vzpomladi, dala mu je v roko kako igračico, meni pa malico, potem pa -— hajdi z vozičkom po vasi! Brž se nas je nabralo yee takih malih voznikov; vozili smo vsi jednako blago, kaj čuda toraj, če smo bili radi sknpaj? Kar zapoivd smo se uvrstili in se igrali železnico — konec naše vasi vozi namreč vsak dan železniea,
_^^ 14  >~—
zato smo si izmislili to igro. Sosedov Franek je bil najmodrejši med nami, pa smo ga izvolili, da je vozil prvi in žrižgal, kakor prava železnica. Jaz sem bil pa najraje zadnji, da sem zaviral, kadar smo šli počasi.
Nekoe sem po stari navadi vtaknil leskovo palico za blazine kot zavornico, tako da je zadevala ob kolesne špice, pa zopet odletovala in ropotala kakor kle-petec na strehi. Sam sebi sem se čudil, da sem jo tako dobro pogodil. Ko je Franek močno zabrlizgal ter kličoč ,,vš-vš-vš-vš" stekel, drugi pa za njim, spnstil sem se tudi jaz s svojim zavrtim voziekom v dir. Da bi bili vi sedaj čuli! prav tak šum in ropot smo napravili z vozički, vzlasti jaz s svojim, kakor bi bila drdrala prava pravcata železnica. A sedaj se splaši, sam ne vem, kako in zakaj, raoja leskovka in oplazi Toraaža po nosi. Le-ta kajpada v jok! Ustavim in se ozrem, da vidim, kaj mu je, da joka. Ko pa zagledam kri, zjasni se mi brž vse, in v strahu skočim k njemu. Tudi drugi se mi hitro pridružijo, ker smo bili baš privozili na konec va,si, kjer smo navadno obračali. No, Tomaža sem kmalu pre-raotil s svojim pipcem, in ker je imel tišti dan rdeee krilee, katero si je bil ne-koliko okrvavil, poznalo se tudi ni nie, da mu je tekla kri, ki se mu je pa naglo ustavila. Pa smo zopet zdirjali proti sredi vasi, in zopet som zaviral.
Vselej se pa tudi nismo igrali železnice, ampak semtertja smo šli raje na sosedov travnik. Tani smo zapeljali vozičke skupaj, da so se mali naši bratci in sestrice gledali in po svoje zabavali, varubi pa smo se lovili po travniku ali kaj drugega počeli. Pa vam povem, da zopet ni bilo brez nesreče. Kakor je pripraven in priročen naš voziček, vseb dobrili lastnostij pa le ninia, te narnreč pogrešam pri njem, da bi znal sam otroke varovati. Vidite, vozički so bili vsi na jednem raestu, otroci pa, ki so bili na njih, skusali so prilesti drug do drugega. No, nas Tomaž, ki ni iniel vedno najvecje sreee, staknil jo je tudi tukaj. Prerival se je tako dolgo med blazinami, da se je voziček nagnil, po konci postavil, Tomaža pa iztresel. To se mu je kajpada dozdevalo tako novo in zato tudi strašno, da je jel kričati na vse grlo, in ker ga Disem takoj slišal, pritegnili so mu še njegovi majhni tovariši. A liudega se rau ni pripetilo nič, saj je padel na mehko travo. Pobral sem ga, naložil zopet na voziček, nekaterikrat ga prepeljal, in ko le še ni utihnil, cel<3 zdirjal, no potem se je pa uniiril. Pajeprišel zopet v prejšnjo družbo, , jaz pa tudi v svojo. —
Marsikak vesel dau sem doživel z vožiekom tudi takrat, kadar sem peljal žito v inlin. Seveda sara nisem rad hodil, pa tudi skoraj ne pomnim, da bi ne bil poiskal tega ali onega tovdriša. To sva vam jo udrla po klanei; pa tudi poz-neje po ravnem sva tekla, ko sva se bila dobro zaletela, da bi le prej videla Savo in pa tista velikanska kolesa. ki se tako mogočno in počasi, dejal bi, modro vrte ter oživljajo ves mliu. Da-si se mi je zdel v mlinu nekoliko prevelik ropot, vender mi je bilo tako všeč ondu, da sem raalo ne vselej pozabil iti domov. Zlasti sem rad stal pred stopami, ki so se tako zložno in veličastno premikale. A ko sem vže dolgo strmel in gledal, naveličal se me je mlinar, ker ni imel prazne poti, zgrabil me je nalašč s svojimi močnatimi rokami pod pazduho ter rai zapretil, da me vrže v vodo, če ne grem brž domov. To vam jo sva ucvrla s tovtirišera! Pa prav je bilo, da sva odrinila, saj doma so se vže bali, da ne bi bil padel v Savo.
—~<  15   >¦—
V dveh ali treh dneh pa je bilo zopet treba iti v mlin, ker v tem časi je mlinar uavadno izvršil svoje delo. Ge mu je pa včasih kaj nagajalo ali je klepal kamen, in nisem dobil raoke, dirjal sem še jedenkrat z vozičkom od doma do mlina, pa se nisetn jezil zaradi tega, če prav mati ni mogla speči kruha. Ej, saj je soseda rada posodila hlebec, jaz sem pa le bil konjiček, moj tovariš pa voznik, ali tudi obratno, saj ni bilo tako natančno. ¦—
Toliko vam bodi dovolj o našem vozičku. Površno si ga vže lahko predn-čnjete in po večjem tudi veste, kaj sem doživel na njera in ž njim in zakaj ga imam na vozi svojib spominov.
Vže se je skril marsikateri dan za Štnarno goro, odkar več ne prevažam vozička, veasih sem od takrat vže sedel v zložni gosposki kočiji, toda v nji ni tako, kakor je bilo na vozičku, ko me je še mati vozila. Ni tako pa ni tako!
Samo jedno željo imam še glede tega vozička. Veste kakšno? Da bi ob moji smrti angeljci dejali mojo dušo nanj in jo peljali v sveta nebesa. Ce pa puste vozieek na tem svetu ter z mojo dušo samo polete k Bogu, ne bodem se hudoval, saj v družbi božji in angeljski bodem Iahko pogrešal nekdaj ljnbi mi voziček, kaj monite, da nA?                                                                                         Kajtimar