ANICA. SPISAL F. J. DOLJAN. Vsi smo jo opominjali, svarili jo in ji na srce govorili — zaman ! »Anica, ne bodi nespametna !. .. Pusti ga na miru, norčuje se, drugega nič!...« »Je—e, seveda!« »Ko se te naveliča, te pusti, bodeš videla !... Poznamo ga vsi !... »Je—e !...« Smejala se je in režala ter nam ka- zala tiste svoje redke, blesteče zobe, sme- jala, kakor bi bila hotela reči : »Vi bi me radi imeli za norca, vi, pa ne on ! « Okrajni inženir, mož, ki ni poznal rah- ločutnosti in je vsikdar govoril, kakor je mislil, pa ji je nekoč naravnost rekel : s Anica, če ne boš pazila, se zgodi s teboj, kakor z ono, ki so jo potegnili iz vode, veš, tam doli blizu kopališča, kjer je voda najglobočja ...« Osupnila je malce, nemara ker ji je bilo novo to, kar je slišala zd;ij, toda :sineh ji ni izginil z obraza. .Neverjetno je gle- dala inženirja, ta pa je ponavljal : 285 »Da, le pazi!... Ona je bila lepša, nego si ti, pa jo je vendar pustil!...« Rekla ni nič na to, a obrnila mu je hrbet ter šla v drugo sobo — k njemu... * Prišla je bila z Gorenjskega ... Do- polnila je bila šele šestnajsto leto... Obe- tala je postati jako lepa... Bila je za svojo starost nenavadno velika, vitka, a nekoliko prešibka ... Lica so ji bila sicer zdrava, rdeča, a suhljata .. . Poznalo se ji je, da ni živela v izobilju a baš zaradi tega se je smelo sklepati, da se razcvete v krasotico, kadar ne bode trpela več lakote in ji postanejo udje malo bolj okrogli... Tisti, ki ji je bil izvolil poklic, je bil dober fiziolog . .. Bila je rojena na- takarica ! — . Odkar je bila ona v Završnikovi go- stilni, je bilo ondi vedno mnogo mladega moštva. Shajali so se tam ob gotovih urah sinovi boljih tržanov, pomožni uradniki, orožniki, dacarji,' finančni stražniki in kar se še tako prišteva k »haut volee« na de- želi. Vse se je sukalo okrog- mlade Anice, vsak je hotel biti deležen njenega nasmeha, vsak je hotel imeti svoje veselje z njo. Vse to je čudovito vplivalo na dekletce, ki je doslej zna Bog v katerih hribih koze paslo... Po glavi ji je brenčalo vsled sladkih, pril zljivih besed, ki so ji donele od vseh strani na ušesa... Bila je zme- dena, vrtoglava, v nemalih dvojbah, kam bi se nagnila. A to je trpelo samo tako dolgo, dokler ni prišel — on ... Bil je začel malo pozneje zahajati semkaj, nego drugi njegovi vrstniki, ker se je baš tisti čas nekje drugje »loviU. A ko je bil zvedel, da je nova natakarica pri Završniku čedna in da se jih toliko in toliko poganja za njeno naklonjenost, je prihitel, zastavil že precej prvi večer vse svoje moči in dosegel takoj tudi uspehe ... Samo hotel je in bila je njegova !... Od tistihmal ni poslušala Anica nikogar več, razen njega. Tekmovanje se je sicer še nadaljevalo, Anica je imela še vedno polno oboževateljev okrog sebe, toda ona je vi- dela samo njega, samo njega si je želela, samo po njem je hrepenela in koprnela ... »Anica, nikar, bodi pametna!...« Zaman !. .. Zmenila se ni za vse opo- mine nič !... A odkod je imel on toliko moč ?. .. Kaj je bil.. . kdo je bil ?...« O nič posebnega !.. . Spočetka je bil neke vrste rokodelec, a polagoma se je bil popel do pisarja. Pisal je pri advokatu za borih trideset goldinarjev na mesec, a njemu je ta plača zadostovala, da 'je bil- oblečen vedno elegantno in da je popival včasi cele noči po gostilnah .. . No, mnogi so vedeli, kako je to mogoče, zlasti kro- jači, črevljarji in gostilničarji. . . Poseben talent ni bil, a bil je nena- vadno gibčen v svojem vedenju ter spre- ten v govorenju, to pa menda pri ženskah vedno nekaj velja . .. Vsaj on je imel ne- navadno srečo pri drugem spolu, in nič ni lagal inženir, ko je pravil Anici, da je že ena skočila zaradi njega v vodo. Bila je to gola istina !. .. Bil je eden tistih izvoljenih, ki dose- žejo v gotovih mejah vse, česar si zažele ... in to vsled svojih posebnih lastnosti, vsled svoj.*tev, o kakoršnih se ljudje sicer ne izražajo posebno spoštljivo, a o katerih nihče ne dvoji, da so spričo obstoječih razmer potrebna v dosego smotrov in ci- ljev ... V drugih okolnostih bi bil postal ta človek nemara kak visok dostojanstve- nik, morda celo minister, če ne za dolg-o, pa vsaj za toliko časa, da bi si bil pri via- stil naslov ekscelence, pa mastno penzijo, prav kakor že često ljudje, ki so bili isto- tako puhoglavci in so imeli le to prednost pred njim, da so bili pri izbiranju svojih stanšev še malce bolj previdni nego on ... Svojo nenavadno agilnost in zgovor- nost, pa svojo zares čedno zunanjost je imel zahvaliti, da mu je bil odprt vstop tudi v boljše hiše, da je občeval s sopro- 286 gami in hčerami uglednejih tržanov in celo uradnikov ... Prišel je z njimi v dotiko v raznih društvih, katerih član je bil. Ker je bil v malih stvareh spreiten, r.-\zen tcg-a pa damam vsikdar servilno postrežen, so se v raznih stvareh rade obračale äo njega za pomoč ... Zlasti kadar je bilo treba kaj aranžirati, bodisi za kak dobrodelen na- men, ali pa za kako predpustno veselico, je bil on na svojem mestu ... Pri plesih je igral vselej veliko ulogo ... Pri takih prilikah je bil skrajno smel in predrzen. Niti najvzorneje žene in dekleta niso bile varne pred njegovimi nesramnimi pogledi... Tudi najodličnejše dame je pro- sil za ples. In čudno, da mu nobena od- rekla ni, da se nobena razžaljene ni ču- tila ! .. . . No, bile so ženice, lepe mlade ženice, ki so z vidnim veseljem vstrajale ob nje- govi strani in ga naravnost odlikovale ... Ali je čudno potem, da so nastale razne govorice o razmerju ene in druge do njega ? ... Vse ni bilo izmišljeno, vse ni bilo izlagano, kar se je pripovedavalo ! . .. V istini je občevala marsikatera zakonska žena intimneje z njim, nego se smatra za spodobno na — deželi... Če pa je imponoval, če se je znal prikupiti takim ženskam, kako naj bi se mu bilo zoperstavilo tako ubogo, preprosto dekletce, kakor je bila Anica !... »Nikar, Anica, nikar ! . . . Pametna bodi!...« Zaman, vse zaman ! ... Njena duša se ga je bila oklenila z vsemi močmi .. . Ah, kako je povešala glavo, tisto svojo čedno, otročjo glavico, kadar ga bilo ni ! ... . Kako, kako težko je pričakovala njego- vega prihoda ! .. . Štela je ure, štela mi- nute, in če bi bilo v njeni moči, pognala bi bila vsak dan solnce nekaj ur prej za gore, nego je imelo zaiti... Kadar pa je bil tu, je sedela in omedlevala poleg njega, vedno trepetajoč, vedno boječ se, da bi je kdo ne potreboval ter poklical strani od, njega ... Nepremično je strmela vanj in ga poslušala. Od vsega, kar ji je povedal, je le malo razumela. Toda pri vsaki drugi besedi se je ponavljalo: »Rožica moja... rožica draga .. . rožica rajska... o ti roža divotna!« To pa je zadostovalo, da ji je vskipevala kri po žilah, da ji je v divji slasti vstrepetavalo in podrhtevalo srce ... Govoril je včasi take bedastoće, da, so se mu na glas krohotali vsi, ki so ga ćuli, a njej je ugajal vsak glas, ki je pri- šel iz njegovih ust, zdelo se ji je vse tako lepo, srce ji je vtripalo pri vsaki njegovi besedi, pri vsaki njego^'i gesti in lica so ji žehtela in žarela vsled silne razburje- nosti ... »Nikar, Anica, nikar!... Pametna bodi ! . ..« A ona je bila gluha in slepa !... Nekoč jo je pregovoril, da je šla v Ljubljano z njim. Vrnila sta se šele dru- gega dne in sicer ne skupaj... Ona je prišla s poštnim vlakom, on s kurirjem .. . Tistim, ki so pazili na njiju, se je zdelo to čudno, pomembno ... »Zakaj tako... zakaj tako?... Haha, prepričala bi nas rada, da sta hodila vsak svoja pota !... Čemu to, če sta sinoči res samo zamudila vlak ? .. .« »O seveda sta ga zamudila, toda ra- dovoljni).. . haha !« »Mislita, da smo tako neumni!...« In še bolj so se krohotali... Nekaj pa se je bilo tistikrat mendd, res zgodilo... karkoli že, kajti od tistih- mal se je je začel izogibati... Prihajal je poredkeje in nič več ji ni govoril tako na .srce ... Naposled pa je izostal popolnoma. »Vidiš ; ali ti nisem pravil, nespametno dekle ti!c jo je zmerjal inženir. »Zdaj treba samo še, da skočiš v vodo, kakor ona, pa bo !. ..« 3 87 Pri tem je napel šobo, kakor vselej, kadar se je jezil. Hudoval se je, kakor bi se bilo zgodilo njemu kaj neprijetnega. Mi drugi pa smo ravnali rahleje z njo. Smilila se nam je ubožica. Trudili smo se, da bi jo razvedrili in včasi smo ji zapeli celo kako pesem. Prigovarjali smo ji, da naj ga pozabi, da naj se ne briga več zanj... ¦»Anica, ne bodi !... Kaj bi takisto! ... Vesela bodi in ne misli nanj!.. « Ona pa je bila zmeraj enaka, naj jo je že ošteval z osornim glasom inženir, ali naj smo jo tolažili z mehkimi besedami mi drugi. Poslušala nas je vse — vsaj na vi- dez — in še vedno se je smehljala, še vedno nam je kazala tiste svoje bele, ve- like zobe, toda odgovorila ni nikoli nič na take stvari. Molčala je trdovratno. In njene oči so bile tako nekamo motne, pijane. To, kar je odsevalo iz njih, je bilo v nekem čudnem neskladju z onim nasmehom, v katerega so ji bile venomer zategnene ustnice... Nekaj bolestnega je bilo v nje- nem pogledu in človeka je zaskelelo, ako so se vprle njene oči vanj. .. Kadar je mislila, da je nihče ne vidi, da je nihče ne opazuje, se je vsela k oknu, od koder se je videlo na stezo, po kateri je on v prejšnjih časih navadno prihajal. Pri tem jo je včasi presenetil kdo, pošalil se z njo in jo posvaril. »Anica, ne bodi... ne bodi... Po- misli vendar malo ! . . .« A nič ni pomagalo !... Pri prvi pri- liki je bila zopet pri oknu. Naslonila je glavo na roko ter nepremično strmela v en in isti kraj. V takih hipih se je pač potapljala v spomine, v takih hipili so ji pač zvenele po ušesih njegove sladke mam- ljive besede ... »Rožica moja ... rožica draga ... ro- žica rajska... o ti roža divotnai...« Ah, kako, kako ji je laskalo to, kako razkošje se je lotevalo spričo teh vsklikov njenega najivnega srca.. . kako mu je bila hvaležna____ kako je vzplamtevala zanj... kako ga je ljubila !... »O ti roža divotna!...« Ha, še nikdar nobeden ji ni tako go- voril ... še nikdar nobene besede niso imele toliko in tako mameče moči do nje !... In zdaj ga ni bilo več, da bi jih ji bil ponavljal ! . .. Ah, kako jo je gnalo njeno srce k njemu !... Kako je vsaka nitka njenega mesa koprnela in klicala po njem . .. Kako si ga je želela nazaj !... A ni ga bilo !... In ona je postajala vedno bolj zamišljena, vedno bolj tiha ... »Anica, ne bodi... ne bodi... Spa- metuj se vendar !...« Čim dalje, bolj neverjetno in začudeno nas je pogledovala, kadar smo jo tako bodrili in opominjali... Da, spametuj se, ako se moreš !.. . Ona se brez dvojbe ni mogla!... Saj je nemara vedela, da ji hočemo dobro, a ravno tako dobro je vedela, da ji poma- gati ne moremo !. . . Ne, njej se ni dalo pomagati !... Njeno srce je krvavelo in tista rana se ni dala zaceliti več !. .. Za- kaj ?... Kaj je bilo krivo temu ?... Deloma brez dvojbe tista kritična starost, v kateri se je nahajala... In potem, kdo ve, če se res ni bilo dogodilo tisto, kar so nekateri sumili ?... Kdo ve, če ni bil on s tisto lastno mu krutostjo in brezobzirnostjo res potegnil izpred njenih oči zagrinjala, ki ji je do tistihmal zastiralo pogled v življenje ter jo zmedel s tem tako, da ni vedela poslej ne kam ne kako brez njega !.. . Čudno ! Nikoli je ni nobeden videl, da bi si bila obrisala solzo, a vendar smo ve- deli vsi, da trpi neznosne muke ... Poznalo se ji je to že n.a njenih propadenih licih, ki so tako pogosto izpreminjale barvo ... Tisti njeni tako značilni smeh je postajal bolj in bolj .stereotipen, mehaničen, neizra- zit in njen pogled je bil od dne do dne bulj skaljen in top ... Široke, rmenkasto- modre lise pod njenimi očmi so pričale, 288 da revica ne spi, da spreletava njen život poguben, mrzličast ogenj, da je njeno živ- čevje bolno .. . »Boste videli, ravno tisti konee bo, kakor je bil pri oni!« je venomer zatrjeval inženir. In nas je začelo skrbeti. In vedno pogosteje smo ji prigovarjali : »Anica, ne bodi... ne bodi !... Spa- metuj se vendar !...« Toda ni se spametovala ! ... Nekega jutra ni bilo Auice nikjer ... »Kam se je poteknila vendar, da je ni na spregled ?« je spraševala gospodi- nja njena. »I bo že kje !« je odgovarjal gospodar. Na to se je pozabilo za nekaj časa, da je ni. Pozneje pa se je gospodinja zo- pet zmislila nanjo in iznova je začela : »O ti nesnaga nesnagasta, da je ni od nobene strani!« »Morda si jo pa poslala kam !« »Ah, kako govoriš vendar?.... Ali misliš, da se mi meša?...« Zopet daljši premolk ... Gospodar in gospodinja sta opravljala vsak svoj posel. Naposled pa je ta iznova vzrojila : »I kam je šel ta mrčes — to meni vendar eden povedi!...« »Kdo ?« »Ježeš Marija — ali si ob pamet ?... Zdaj pa še izprašuje !...« »A Anica?... Morda je pa na vrtu! .., Naj gre pa pogledat kdo !.. - « In začeli so jo iskati... Tod? nikjer je ni bilo !...« »I kam je šla ?... To je res čudno ! ... Pa jo vsaj ni popihala !...« V njeni spalnici ni bilo nič izrednega zapaziti... Obleka je bila vsa tu ... Samo slamnika ni bilo ! .. »Torej z doma je pa le šla !.. . Toda kam naj bi bila šla ? ... Nobene poti ni imela!...« Iz tega praznega govoričenja je zve- nelo nekaj, kakor preslrašenost... nekaj kakor zle slutnje... Začelo se je tisto ' spogledavanje, ki pove dostikrat več, nego ; besede... ' »Ježeš Marija, menda pa vendar ni...» ä Nihče si ni upal na glas izreči svojeg misli, a vendar so se umeli vsi... Zdaj se ] je hkratu raznesla novica, da Završnikovi pogrešajo Anico in začelo se je popraše- vanje na vse strani, a nihče, nihče ni ve- del nič o nji... Naposled pa se je vendar dobil nek delavec, ki je trdil, da jo je vi- del na vse zgodaj zjutraj hoditi ob vodi... Na obrežju ni bilo nič sumljivega — ne slamnika, ne jopica, niti ne kakega^ drugega dela obleke ni bilo najti... Šele po daljšem iskanju se pripogne nekdo in pobere neznaten, zamazan listič. Na njem sta .stali s svinčnikom zapisani samo besedi : »Z Bogom, ljubček !...« »Z Bogom, ljubček!« — kako prepro- sto, kako kratko in vendar kako ganljivo slovo !... » Kaj — ko bi bila ona napisala to ?... « »Seveda je, poznam njeno pisavo!« potrdi nekdo. »Eh — potem ni nikjer drugje, kakor v vodi !... « »Kajpak da ne !...« »Na delo torej !...« Voda je bila na tistem mestu na metre visoka in iskanje težavno. Podali so se v čoln in z dolgim kavkljem, kakršne rabijo pri požarih, so brskali in lovarili po vodi... No da, Anica je bila v vodi !... Ka kor velikansko ščuko so jo potegnili na- posled k vrhu... V baš tista njena vedno smehljajoča se usta se ji je bilo zasadilo neusmiljeno železo ., . Prenesli so jo v mrtvašnico in potem so jo zagrebli v tisti kot tam, ki ni dele- žen blagoslova božjega... In tam počiva zdaj, ubožica !. .. »Roža divotna — mrčes!...« No in on ?... Zdaj se je pač obrnilo vse. ženstvo z indignacijo od njega, zdaj 289 pač nobeno dekle, nobena žena ni pustila ' več, da bi ji bil dvoril ?... O - kaj še!... Njegov n'mbusje bil le še pridobil !. . . Poslej je le še bolj im- ponoval raznim — damam !... Prej kakor .slej je smel pri veselicah plesati z njimi, nositi jim pahljačo in laskati se jim. .. »Krasna ste, krasna — najkrasnejša !« je govoril zdaj tej, zdaj oni, a vse so mu verjele in vse so bile srečne spričo takih besed ... Ne, prav nič mu niso zamerile tistega... In to se zdi meni na tej celi povesti še najbolj čudno !... 290