458
Ivo Šorli: Pogorsko jezero.
Na vrsto pride beduin: »Premodri šejh, lepo je, krasno, kedar posije solnce v rhesto, lepo je tudi, kadar zvezde je videti na nebu jasnem. A vendar lepše je v puščavi, konjiča čilega poditi . . .«
Polagoma, lepo po vrsti vsi odgovarjajo vprašanju. A šejh jih gleda, kima, sluša. Nikomur nič ne odgovarja.
Naposled pa še oglasi se
mlad zofta. Jasno čelo priča
samozavest, odkritosrčnost;
pogled pogum in pa odločnost...
In zofta mladi govori:
»Lepo je vse, kar tu si slišal,
premodri šejh in preučeni!
A vendar nekaj je še lepše!
Ti dobro veš, in vsem  je znano,
da med krasotami na svetu
je   lepa  ženska prvi
biser ! . . .«
Nastane v gneči šum, teptanje. Požreti mora  v ijuti tolpi premnogo grenko mladi zofta. Pesti se dvigajo grozeče . . .
Gorje, gorje ti, mladi zofta! Nič! — Prav se ti godi,
nesramnež; kaj pa si se osmelil, grešnik, trditi take-le reči!
Tedaj pa vstane šejh počasi,
oči upre na glasno tolpo
in z levjim glasom  zarjove:
»Mir! Stojte! Kaj hrumite, bratje?
Zakaj grozite temu tukaj?«
Potem mirneje nadaljuje:
»Le pridi sem, moj sinko dragi!
Ti danes to dobiš nagrado!
Zaslužil si jo prav pošteno
že radi tega, ker odkrito
si izpovedal mnenje svoje !«
Fanatike tam v divji gneči obide vroča rdečica.
Laščan.
f
Pogorsko jezero.
ogorsko jezero kristalno v zelenih borov temni senci, oko je modro mehko   tvoje v obrvi  črnih temnem venci.
In v jezeru nekje globoko s čarobnim glasom  peva vila Zazibala mi v sen je glavo in srce mi je premotila . . . Ivo Šorli.