NAZA-j
KLIC TRIGLAVA
z vsebine:
SVOBODA PREPRIČANJA KAKANJSKA TRAGEDIJA KAKO USPEVA REFORMA?
EDEN IN TRST
CROATIA PRESS : KLIC TRIGLAVA
OKTOBER 1065
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 2. OKTOBRA 1965.
LETO XVIII. ŠTEV. 317.
SVOBODA
‘Ljudem - ne rečžm - so dane pravice In taka nedotakljiva človekova pravica je, slediti svoji vesti, pod pogojem, da pri tem ne krši javnega miru in ne krni pravic drugih To je vsa argumentacija deklaracije o verski svobodi,' kot jo je z velikansko večino 1997 glasov proti 224 izglasoval vatikanski koncil.
Prednje besede westminsterskega nadškofa kardinala Heenana so dobile dopolnilo v praškem nadškofu kardinalu Beranu, ki je kot eden največjih svedokov preganjanja - po Nemcih in po komunistih - branil svobodo vesti slehernega človeka.
Nikdar doslej v vsej človeški zgodovini ni bil človek toliko preganjan zaradi svojega prepričanja kot zadnjih trideset, štirideset let. - in nikdar prej ni človekova vest nudila takemu preganjanju močnejšega odpora.
Na to vest in človekove pravice so nekako istočasno s Koncilom opozarjali v poslednjem pastirskem pismu tudi jugoslovanski škofje ki so se pri tem sklicevali na pozitivne državne zakone in na ustavo, "Zavedajte se svojih pravic," so govorili vernikom. "Nikogar nočemo žaliti - toda tudi mi nočemo biti od nikogar žaljeni!-"
Ko se je tako svetovni kot jugoslovanski katoliški episkopat izrekel za svobodo človekovega prepričanja, in s tem očividno odklonil večkrat prakticirano navado, da je katoliška Cerkev zahtevala pravico vesti Le, kadar je bila v manjšini, dočim je v primeru lastne večine ni priznavala vednö drugim 'se je implicite postavil na čelo duhovnega odpora proti poskusom kakršnegakoli indoktriniranja - proti človekovi vesti, proti človekovi svobodni volji.
Toda če človekova vest velja kot vodilo in sodilo v religioznih zadevah, potem je njen pomen tem večji, kadar gre za odločitve svetne narave. To pomeni, da človeku in bona fide ni mogoče krniti pravice, da se odloča na pr, politično in izbira zase tako pot, ki mu je njegova vest ne očita. To dalje pomeni, da ne more biti nad človekovo vestjo - v mejah, ki smo jih uvodoma navajali iz govora we stminster skega nadškofa, - nobena cerkvena ali svetna institucija ki bi smela klicati človeka na odgovor zaradi njegovega prepričanja; da potem tudi nihče ne sme obsojati človeka zaradi njegovega političnega, prepričanja in mu krasti njegovo dobro ime ali odrekati pošten namen, ker se sicer z njim ne strinja
V slovenski in jugoslovanski emigraciji je vsega tega še vedno na pretek in
pogosto se še najdejo ljudje, ki so več kot voljni izrekati vsa mogoča izobčenja.
V	takem ozračju je kajpak vsakršno resno in plodno politično delo nemogoče.
Kakanj
Nesreče se dogajajo po vsem svetu. Tudi kakanjska, kjer je 7. junija eksplozija ubila 128 rudarjev, bi bila le nesrečno naključje, ki bi terjalo le sočustvovanje in ne ogorčenja, če ne bi bila še ena v stopnjujočem se zaporedju rudniških nesreč v Jugoslaviji, Žalne seje, žalne brzojavke, žalni govori in vse komemoracije, katerih je pri vsaki jugoslovanski nesreči na pretek, ne pomagajo prav nič, da bi mrtve rudarje obudile k življenju ali da bi še žive ohranile pri življenju.
Ne zdi se primerno, da moramo iz takozvane kapitalistične dežele svetovati ljudem v socialistični, kjer naj bi ne bilo izkoriščanja človeka po človeku, kakor deklamirajo na vsakem vogalu, Ce jim je skrb za človeka res pri srcu, naj bi javno preiskali vzroke te nesreče in vseh podobnih nesreč. Javno in nepristransko naj poiščejo krivdo in naj potem javno povedo, kaj bodo storili, da do podobne nesreče ne bo več prišlo. Potem bodo rudarji lahko spet z zaupanjem šli v jamo.
Toda tega v Jugoslaviji doslej ni bilo; nesreča kajpak nikdar ne počiva, dasi je v drugih socialističnih deželah niti ne priznajo, ampak jih enostavno zamolče.
V	Jugoslaviji vsaj poročajo o nesrečah. Toda še en korak je potreben pri obrambi človekovega življenja. Iz nesreče se je treba naučiti, da se ji lahko izogneš v bodoče,
To ne velja le za rudniške nesreče. Velja tudi za železniške in vse druge, ki prizadenejo veliko ljudi. Pri vseh je potrebna javna in nepristranska preiskava, da bi poiskali prave vzroke in jih v bodoče odstranili, V Jugoslaviji pa navadno poiščejo kakega ubogega reveža, ki se ne more braniti, in mu naprtijo krivdo. Za železniško nesrečo pri Jajincih, kjer je bilo nad sto mrtvih, je šel v zapor železničar, ki je bil 24 ur v službi. Niso pa šli v zapor tisti, ki so ga postavili na tako dolgo službo; niso šli v znpor tisti, ki so ga prisilili v tako službo. Če to ni izkoriščanje človeka po človeku, kaj je?
Že julija je naš domovinski sodelavec poročal, da so jugoslovanske oblasti in camera ugotovile, da je nesrečo eksplozije metana povzročila prižgana vžigalica, a da te ugotovitve jugoslovanske oblasti niso objavile. Pri tem se je skliceval na zanesljiv vir, ki ga kajpak ni smel odkriti. Pozneje so jugoslovanske o-blasti objavile, da je bilo lahko več vzrokov nesreče, med katere so šteli tudi vžigalico. Toda polna resnica vendar le ni prišla na dan. Zakaj ne? Mar je 128 človeških življenj in vsaj kakih 300 sirot manj vredno kot pa kazenski progon kakega rudniškega upravitelja, ki ni poskrbel, da bi bile vse varnostne mere na višku! ?
UREDNIŠTVO
ALI ste kdaj mislili na to, da bi sodelovali pri "Klicu Triglava'? Vsaj v PISMIH UREDNIKU lahko vedno izrazite svoje mnenje!
OB ZAČETKU GOSPODARSKE REFORME
Od gospodarskega sodelavca
Gospodarske reforma ima predvsem dva namena: 1) onemogočiti, da bi Jugoslavija živela preko svojih razmer na račun vedno večje zadolžitve tujini, in 2) prenesti proizvodna sredstva iz panog s preveliko produkcijo v sorazmerju s povpraševanjem - v panoge s premajhno, Nujna posledica prvega je znižanje življenjskega standarda v meje jugoslovanske proizvodnosti; drugega pa., odpuščanje delovne sile iz podjetij, ki so bila ustanovljena v nasprotju z gospodarskim računom Ta druga posledica dobiva še toliko hujši obseg, ker niso bile investicije samo napačno usmerjene, ampak je bila pogosto tudi izbrana tehnika s prevelikim poudarkom na kapital, tako da je bil vsaj del zaposlenosti fiktiven, Vzgon cen ki se je pokazal po reformi, nima posredne zveze z njo samo nasprotno, reforma ima ravno namen doseči večjo produktivnost, kar pomeni - vsaj na daljšo dobo - zvišanje realnih plač, t,j znižanje cen v sorazmerju z nominalnimi plačami Toda komunistična gospodarska politika^ utemeljena na napačnih naukih marksizma-leninizma je načrtno skušala usmeriti investicije tja, kjer niso bile potrebne med drugim tudi s tem, da je umetno vzdrževala prenizke cene surovin, poljedelskih pridelkov in uslug kar je sedaj treba popraviti. Ker pa ni mogoče ali je vsaj težko znižati cene doslej pospeševane proizvodnje, je treba prilagoditi cene doslej zapostavljene proizvodnje z zvišanjem, kar ima za posledico splošen dvig nivoja cen Ta dvig je še pospešila inflacija, t, j. povečevanje količine denarja v obtoku - v našem primeru zaradi finansiranja nepotrebne proizvodnje in graditve nepotrebnih kapacitet, K eksploziji cen je prispevalo tudi to da je bila inflacija nekaj časa z zamrznitvijo cen zajezena in je ob sprostitvi eksplodirala.
Znižanje standarda, povečanje nezaposlenosti in vzgon cen so neprijetne reči ki jih prebivalstvo nikjer ne sprejme z navdušenjem, V Jugoslaviji je položaj še težavnejši, ker je struktura gospodarstva zaradi gospodarskih nesmislov, ki so jih komunisti skušali uveljaviti preteklih 20 let, popolnoma zavožena, Ni čuda da se proti novi politiki čujejo protesti, toda zavedati se moramo, da mora biti za hudo bolezen zdravilo radikalno, kolikor hočemo postaviti razvoj na zdravo podlago. Nemogoče je, da bi še dalje živeli na račun tujine, ki ji Jugoslavija že tako in tako dolguje kako polovico letne proizvodnje, tako da ne zmore več obresti in letnih odplačil za zunanje dolgove. Niti ne gre da bi še nadalje ohranjali videz polne zaposlenosti s tem, da proizvajamo dobrine, ki nikomur niso potrebne, kolikor je temu sploh še mogoče reči "dobrina", in s tem. da silimo podjetja, plačevati več delavcev, kot jih potrebujejo. Predvsem pa se moramo zavedati, da težave niso posledice reforme in uvajanja svobodnejšega tržišča temveč je reforma le pokazala napake, ki so bile storjene v času "zavestnega usmerjanja in "planiranja".
Kritike ki jih je v Jugoslaviji slišati, so raznih vrst Predvsem imamo elementarne izbruhe jeze preprostih ljudi, ki imajo sedaj občutek, da so jih dvajset let vlekli za nos. Delavci so na večih krajih stavkali, izobešali sramotilne napise (celo "Heil Hitler") in protestirali na druge načine proti draginji in odpuščanju ter drugim težavam Drugi se branijo iti nazaj na kmete, češ, če so me
komunistični miličniki odgnali s kmetije» naj me še ženejo nazaj, V krogih partije sega nerazpoloženje v najvišje vrste sekretarjev, ki negodujejo proti poskusom vodstva, da bi olajšalo brezposelnost s pošiljanjem delavcev v tujino, kot proti "prodajanju v suženjstvo"; in proti poskusom, racionalizirati proizvodnjo s pritegnitvijo tujih, seveda ka.pitalističnih firm k sodelovanju, kot proti "novi eksploataciji". Seveda je težko požreti take poskuse, potem ko sc komunistični voditelji sami leta in leta grmeli proti takim metodam, toda če je položaj danes slabši, kot je bil kdaj, so tega krivi marksistično-leninistični nesmisli. Na drugem kraju lestvice so kritiki, ki menijo, da komunistična reforma sploh ni mišljena resno, ampak je le pesek v oči tujcem. Sploh je razširjeno mnenje, da je do reforme prišlo le pod pritiskom tujine, o čemer pa smemo močno dvomiti, na pr. spričo letošnjega poročila OECD o SFRJ, ki nekatere glavne elemente odsvetuje.
Komunistični voditelji sami s svojo brezobzirnostjo indomišljavostjo otežujejo uspeh reforme. Medtem ko pričakujejo od prebivalstva, da si zategne pasove, so komunistični voditelji :ik or e d reformo uvozili zase celo vrsto novih avtomobilov in si dali izplačati po 1.5 milijonov "premostitvenih kreditov". Tito se še vedno vozi ob obali z "Galebom", namesto da bi potoval v svojem novem Mercedesu, ki bi bil kljub vsemu vdelanemu luksuzu še vedno cenejši. Medtem ko gredo ogromne vsote za konserviranje ustavljenih javnih del - včasih komaj kaj manjše kot bi stalo dokončanje - komunistični voditelji od njih kupujejo za bagatelno ceno stavbeni material, da dokončujejo svoje week-ende in vile. Ko so se partijski sekretarji proti temu pritožili pri Sentjurčevi, jih je ta nagnala; " Vendar ne pričakujete, da ne bb nobene razlike med nami in lumpehproletariatom " Posledica je popolna demoralizacija - ljudje pravijo: "Odslej bosta v Jugoslaviji še bolj jasna dva razreda, med katerima do ogromen prepad. Jaz se bom potrudil, da bom med tistimi, ki se jim bo godilo dobro." Celo pravoverni marksisti menijo, da je v preteklosti vladala "zemljiška renta" in "kapitalna renta", pod t.i. "socializmom" ima pa izkoriščanje obliko "položajne rente".
"DINAMIKA RAZVOJA"
Komunistični voditelji reagirajo na kritiko in obtožbe izmenoma s koncesijami in pritiskom, Ko so se po reformi začele kazati posledice preteklih grehov, so skušali zabrisati simptome s tem, da so na. pr. začeli vlačiti pred sodišča podjetja, ki so morala zvišati cene, da bi krila svoje stroške. Nato je ta borba z mlini na veter čez noč prenehala. Sirili so se glasovi, da so znižanje cen zahtevali iz inozemstva. To je seveda neverjetno, ker umetno zniževanje lahko samo poslabša položaj, medtem ko v več ali manj svobodnem tržnem gospodarstvu mirno lahko pustimo, da se cene same gibajo. Dalje so skušali komunistični voditelji, na pr. Kraiger, spet govoriti o tem, da ne gre za nobene napake ampak le za "dinamiko razvoja", dasi so že prej sami priznali, da je položaj težak zaradi preteklih zmot. Odgovor na to je mnenje, da je narobe, če reformo izvajajo tisti, ki so "doslej že petkrat vse polomili". Baje je nekaj takega dejal celo Bakarič na televiziji, nakar je izginil iz prometa - vsaj tako pravijo. Tito je čuval svoj prestiž s tem, da se je držal v rezervi, to se pravi, da je prepuščal govorjenje o reformi Kraigerju in drugim nekaj nižjim funkcionarjem. Menda mu to silno zamerijo, pravijo pa tudi, da ima zaradi svoje okolice vedno manj stika z dejanskim dogajanjem. Končno se komunisti zatekajo tudi že k svojemu stare-
Oglas
mu orožju: grožnjam s terorjem. Ko so protesti razočarancev le postali preglasni, so začeli raznašati glasove, da na Hrvaškem že pripravljajo koncentracijska taborišča. Iz Slovenije so baje poslali miličnike na Hrvaško zatirat demonstracije. Tomšičeva je zagrozila študentom, da jim bodo že pokazali, če pride do nove "afere Perspektiv", Sploh je teroristični aparat v glavnem še intakten, dasi sedaj dokaj let ni bil v ospredju. Menda tudi še vedno rekrutira dosti mladih ljudi z vabo privilegiranega življenja, dasi je sicer mladina nasprotna ali cinična. Čeprav je baje še na razpolago sila za fizični teror, pravijo, da so komunistični voditelji izgubili avtoriteto in nihče ničesar več ne verjame ne njim ne njihovemu nauku.
NI ZAUPANJA V OBLAST
V prejšnjih člankih sem omenil, da bi za uspeh reforme komunisti morali sprostiti omejitve zasebnemu kmetijstvu in obrtništvu in sprejeti sodelovanje -tehnično in komercialno - s tujimi velikimi podjetji. Nesreča je v tem, da jim le malokdo zaupa: tudi če bi do sprostitve prišlo, bi kmetje in obrtniki pričakovali, da jim bodo čez leto in dan spet skočili za vrat. Vedno bolj se širi mnenje, da napaka ni v posameznih ukrepih marveč v sistemu in ljudeh. Kako morejo tisti, ki so pred leti preganjali "kulake", sedaj pospeševati svobodno kmetijstvo.... !! Kot bi hoteli potrditi ljudi v nezaupanju, so spet storili ukrep proti obrtništvu. Medtem ko "družbena" podjetja plačajo davek na promet le na končne izdelke, privatni obrtniki ta davek plačajo najprej na surovine, nato pa še na končne iz -delke. Pri tem je del obrti že tako v krizi: velik del obrti opravlja manjša dela v stavbarstvu, za katera državna podjetja niso sposobna. Gradbeniška dela so bila v veliki meri povezana z investicijami, od katerih je šlo 80% za stavbe (v USA samo 25%), tako da so sedaj tudi ti obrtniki v težavah. Te težave bi brez dvoma premagali, če ne bi spet pritiskali nanje z davki, če bi lahko razvili iniciativo in bi se na pr, lotili gradnje prepotrebnih stanovanj. Sploh pa so komunisti ubili ne samo zaupanje in iniciativo, marveč vsako voljo do dela. Zadnjič je neki obiskovalec iz Jugoslavije dejal: "Res so plače nizke, toda tako malo, kot mi delamo, sploh ne morejo plačati."
Po zamisli je gospodarska reforma v Jugoslaviji podobna reformi 1. 1948 v Nemčiji, ko je Dr Ehrhardt odpravil hitlerjanske omejitve tržišča in položil te -melj za "gospodarski čudež" v Zvezni republiki. Razlika je v tem, da je bila o-benem s tržiščem v Nemčiji sproščena tudi privatna iniciativa in je tako nemško gospodarstvo lahko zaživelo. Pri nas v domovini pa je privatna iniciativa kljub vsem spremembam še vedno sumljiva kot izkoriščevalna. Ni izključeno, da bo pri nas zaradi tega doktrinarnega sumničenja prišlo celo do komunistične reakcije in do novih administrativnih ukrepov, vendar je splošno mnenje, da poti nazaj ni ne v gospodarskem ne v političnem pogledu, ker imajo Jugoslovani že preveč skušenj, kaj je prazno govorjenje.
Manj jasnosti pa je o tem, kaj bi bilo treba storiti. Tu bi se morala vključiti v diskusijo emigracija, ki bi lahko igrala pozitivno vlogo, če ne bi bila tako raz -klana in tako bourbonska, da misli bolj na preteklost kot na bodočnost.
SLOVENSKE BOŽIČNE KARTE:	Pika Print Ltd, 76 Graeme Road, ENFIELD, Middx. (Cenik v KT 315)
BOLGARSKI ZGLED
(Dopis)
Bilo je jeseni leta 1912,, Male balkanske državice Bolgarija, Srbija, Grčija in Črna gora so Turkom, dednim sovražnikom, napovedale vojno. Junaško je bilo to. Saj so bili Turki mnogo močnejši kot pa vse te državice skupaj. Svet se je smejal. Nemški tisk na Dunaju je bil na strani Turkov. "To jih bodo Turki nabili!" tako so mislili ti turški prijatelji. Pozabili so, kako so Turki leta 1683 oblegali in že s kor o zavzeli Dunaj,
Toda zgodilo se je nekaj nepričakovanega. Ne Turki, marveč junaške male balkanske državice so zmagovale in zmagale. Turki so bili tepeni. Krščanske državice so si že v naprej razdelile turško ozemlje, ki so ga hotele rešiti izpod turške oblasti. Vse bi šlo gladko, če ne bi pričel Dunaj hujskati Bolgare proti Srbom.
In Bolgari so se Nemcem udali. Vlado v Sofiji je prevzel germanofil Radosla -vov, ki je leta 1913 napovedal Srbiji in Grčiji vojno. Bivši zavezniki so si bili v laseh. Toda Bolgari so bili premagani. Celo tepeni Turki so pričeli novo vojno in so Bolgarom spet vzeli Odrin, ki so ga ti prejšnje leto s toliko težavo in ob pomoči srbskega topništva osvojili.
Končno so bili Bolgari na vseh koncih tepeni. Izgubili so Kavalo, dostop do Egejskega morja, izgubili so Odrin, vse ozemlje do črte Midia - Enos. Izgubili so Dobrudžo, ki so jo pograbili Romuni. Tako so bili Bolgari kaznovani za svojo nezvestobo do lastnih zaneznikov.
Letos sem bral v celovškem 'Volkszeitung1, da so Bolgari vedno na strani -premaganih, Mar ni ta ugotovitev dovolj svarilen zgled drugim Slovanom?
Kaj bi bilo z malo neodvisno Slovenijo, ali pa z malo neodvisno Hrvaško? Kako naj bi se ena kot druga upirala svojim toliko močnejšim sosedom!?
J.L
Al’ dneva ne pove nobena prat’ka...
Iz Ljubljane je začetkom septembra prispela vest, da so tam aretirali Franca Rozmana, za katerega smo v času italijanske o-kupacije slišali, da je ob proslulih racijah, preoblečen v laškega vojaka, v "Belgijski kasarni", svetoval okupatorjevim častnikom, koga od Slovencev, ki so jih pobrali po cestah ali domovih, naj internirajo. Rozman je bil pozneje od Lahov zaščitno konfiniran v Italiji, potem pa je po končani vojni preko Nemčije prispel v Francijo, kjer je dobil državljanstvo. Kot tak je 17. avgusta obiskal Slovenijo, kjer so ga prepoznali in aretirali. Zanimivo je, da Rozmana ne mislijo soditi zaradi očitnega ovaduštva ali kolaboriranja, saj obe dejanji spadata pod amnestijo. Tožijo ga, da je v aprilu 1942 skupaj z Lahi streljal na aktivista Ceneta Kristana. Ljubljansko 'Delo' razlaga, da bi sicer tudi to dejanje prišlo pod amnestijo, toda ker je Kristan umrl, primer osumljenega u-mora zakon smatra kot "vojno hudodelstvo", ki je od amnestije izvzeto. (ds)
DR- VLADISLAV BEVC:
Življenje damo. Tista ne damo!
Anthony Eden znani angleški diplomat, zunanji minister in predsednik vlade opisuje v svojih Spominih ( Full Circle; Time Publishing Co , Cambridge Mass I960) med drugimi dogodki tudi zanimivo ozadje Tržaškega vprašanja in odkrije precej skrivnih mahinacij, za kar mu Titovi komunisti najbrž ne bodo hvaležni.
Septembra 1952 piše Eden se je v soglasju z ameriškim zunanjim ministrom Achesonom odločil za obisk v Beogradu da bi se tam osebno pogovoril s Titom glede Trsta Na poti je imel v Strasbourgu priliko govoriti z italijanskim ministrskim predsednikom De Gasperijem ki se je vprav mudil tam na seji Evropskega sveta, in ki mu je previdno dal razumeti da Italija verjetno ne bi nasprotovala rešitvi tržaškega vprašanja na tak način da bi se obdržal status quo E-den je zagotovil da An&lij'- ne bo dala Beogradu nikakih koncesij vteritorialnem pogledu
Razgovor s Titom v Beogradu je razodel da so bili komunisti pripravljeni na vso zadevo nekako pozabiti in obdržati status quo ali pa pristati na skupno upravo Tržaškega ozemlja Tito in Kardelj sta tudi rekla, da sta pripravljena pristati na trajno razdelitev ozemlja na takratni zoni A in B pod pogojem da zona A ne postane samo prvi obrok za nadaljnje italijanske "osvojitve". Obenem sta namignila da bi se vsa zadeva morala rešiti na tak način, da bi javnost dobila vtis kot da so zahodne velesile naprtile tako rešitev prizadetim kar bi bilo ve': kega pomena za prestiž komunistov
Prav tedaj so zahodne velesile snubile Italijo za vstop v Evropsko obrambno skupnost in De Gasperi ki se je dobro zavedal svoje prednosti pri pogajanjih je zahteval po nečedni tradiciji Rapalla tudi Koper in istrska obalna mesta kot plačilo za pristop take strateške sile kot je Italija v obrambno Skupnost Eden je vedel da Tita k taki koncesiji zlepa ne bo mogoče pripraviti zgrda pa Angleži in Amerikanci niso hoteli nastopiti Koncem leta so še Amerikanci poskusili posredovati glede Trsta in niso uspeli
Titov obisk v Londonu marca 1953 ko je komunist Kardelj nastopal v fraku in cilindru ni pripeljal vse zadeve nič bližje k rešitvi
Poleti 1953 je De Gasperi propadel na volitvah in njegovo mesto je zasedel šef krščansko demokratske stranke Pella Novi ministrski predsednik je bil še pod večjim pritiskom kot njegov prednik glede Trsta in tako je koncem avgusta izjavil da je naklonjen tripartitni deklaraciji iz leta 1948 v kateri so zavezniki predlagali da se obe zoni dodelita Italiji Titovi komunisti so pričeli pisati v svojem tisku da bo tudi njihov režim nekaj ukrenil glede Trsta Italijani so pa smatrali te izjave za grožnjo češ da misli Tito priključiti zono B ljudski republiki in so zato poslali svoje čete v bližino tržaškega ozemlja Angleži so v teh pojavih videli trajen vir težav in prepirov pa so se odločili da ne bodo več stali ob strani Do istega sklepa je končno prišla tudi Amerika Tako je septembra 1953 Anglija predlagala Ameriki naj bi obe vladi kratkomalo sporočili Jugosla-
viji in Italiji, da tako ne gre več naprej ter da zato Anglija in Amerika umikata svoje čete ter prepuščata upravo zone A Italiji- To rešitev bi Anglija in Amerika smatrali za končno veljavno ter ne bi ugovarjali, če bi prizadeti državi potem priključili vsaka svojo okupacijsko zono k svojemu teritoriju, če bi le Italija bila pripravljena garantirati prosto luko v Trstu, in pod pogojem da se manjšinsko vprašanje na obel: straneh, uredi z neposrednimi pogajanji. Pri tem 'kajpak prebivalcev tega. ozemlja ne bi niti vprašali za mnenje
Vendar se pa Angleži in Amerikanci niso popolnoma strinjali glede izjave o trajnosti take rešitve Angleži niso hoteli dati Italijanom nobenega upanja na poznejšo pridobitev zone B. ker so vedeli, da bi Tito sprejel delitev ozemlja le pod pogojem, da je končno veljavna, Amerika pa se glede tega ni hotela vezati, njen zunanji minister Dulles je bil pripravljen izjaviti le, da Amerika upa, da se bo zadeva uredila na miren način, To je oslabilo privlačnost predloga za komuniste, vendar so končno Angleži pristali na ameriško verzijo predloga.
Osmega oktobra 1953 sta Anglija in Amerika objavili predlog Italijanski ministrski predsednik Pella je tolmačil predlog kot zahtevo, da naj Italijani pozabijo na svoj apetit do zone B in je to javno izjavil, Tito je takoj vložil formalni pro test zaprl vse meje, v kolikor že itak niso bile zaprte, mobiliziral, rezerviste, premikal svoje vojne ladje in se pritožil na Združene narode, Italijani so odgovorili na Titovo mobilizacijo z ojačanjem svojih čet na položajih, ki so jih zasedli v avgustu Kmalu je stalo petdeset tisoč vojakov na meji Tito je kričal na radiu, da bo smatral prihod italijanskih čet v zono A kot agresijo proti Jugosla -viji in se delal strašno ogorčenega nad takim postopanjem Anglo-Amerikancev.
DEMONSTRACIJE PO JUGOSLAVIJI
Kot je že uveljavljena tradicija v takih primerih, je druhal v Beogradu razbila kar se je na angleškem veleposlaništvu dalo razbiti Da bi komunisti dokazali kako resno se zanimajo za Trst, so odredili neprestane demonstracije. Tako so prišli v Ljubljani na univerzi priganjači v laboratorije, risalnice in predavalnice ter naganjali dijake na ulice k demonstracijam Tisti, ki se niso odzvali do -volj navdušeno, so bili takoj sojeni pred kengurujskimi sodišči, na katera je potem Univerza pritisnila svoj Imprimatur ter jih izključila iz univerze. Srednješolce so pa itak po stari navadi enostavno gnali demonstrirat, potem ko so ugotovili če kdo ne manjka Množice so skandirale v komunističnem stilu "Življenje damo, Trsta ne damo", zvečer so bile bakljade in zborovanja v nuerember-škem stilu. Zanimivo je bilo poslušati komentarje znancev. Nekateri so se jezili. ker zavezniki Jugoslovanov niso vprašali za mnenje, seveda niso vedeli za E-denove razgovore s Titom; toda bolj presenetljivo je bilo to, da po osmih letih komunističnega režima še niso spoznali, da jih itak nikdar nihče ničesar ne vprc,ša: najmanj njihova lastna vlada, Zdravnik, ki je ravno bil na obisku svojih pacientov, je bil pred neko hišo pozvan, da se pridruži demonstrantom. Razložil je svoj poklic in onravek toda preden je končal, ga je druhal pretepla da je obležal v veži Sele drugi dan nam je povedal, kaj se mu je pripetilo Nekaj let pozneje je bil Leo Mates vprašan ko je predaval na Kalifornijski univerzi v Berkeleyu, zakaj vendar niso komunisti pristali na plebiscit glede tržaškega o-zemlja, češ da komunisti itak vedno sto odstotno zmagajo na volitvah, Mates je odgovoril, aa o tem ne more debatirati ker bi odpiral stare rane glede Trsta;
dodal pa je. da imajo včasih na volitvah zelo kritične tekme vse prej kot sto odstotne izide. Pozabil je povedati, da so vsi kandidati sami komunisti.
Tudi v Italiji so bile demonstracije. Pojavili so se napisi "Porco Eden" inv novembru so sledile protiangleške demonstracije v Trstu.
Vse to pa je bil le pesek v oči in Tito je za kulisami že predlagal,, da sedejö Amerikanci, Angleži, Tito in Italijani za mizo in se o zadevi pomenijo na civiliziran in trgovski način Kmalu po novem letu 1954 so se pričela pogajanja v popolni tajnosti Tita je zastopal njegov poslanik v Londonu bivši partizan Velebit, Italijo pa poslanik Brosio Angleži in Amerikanci so si prizadevali prepričati Tita da bi sprejel mejno črto ki bi se kar se le da tesno prilegala demarka -cijski črti med obema zonama Prepričevanje je šlo težko od rok. toda zavezniki so znali spretno izrabiti Titov nenasitni pohlep po denarju in materialnih dobrinah Amerikanci so širokogrudno ponudili dvajset milijonov dolarjev (to je približno en dolar na vsakega Jugoslovana), k čemur je revnejši britanski zakladnik primaknil "zlata četrtnico" dveh milijonov funtov Sterlingov (to je po en flor in na vsakega Jugoslovana), povrhu pa so zavezniki še obljubili zgraditi novo luko v San Nicolo in kar spada zraven. O tej luki se nič ne sliši več. Konec maja je bil Tito "prepričan" podpisal je pogodbo. Eden ne pove kako in kam je bil naložen obljubljeni denar.
Tudi z Italijani so bile težave. Scelba, ki je nasledil Pello se je zavedal, da lahko tržaško vprašanje povzroči padec njegove vlade Bile so neskončne debate skoraj za vsako obmejno njivo in polje zase. Proti koncu so postali Italijani prav trmasti glede nekaj kraških kamnov, tako da se je bilo bati, da bo ves sporazum propadel Končno je Tito pristal na majhno teritorialno koncesijo, vendar pa ne brez obiska znanega ameriškega diplomata Murphyja v Beogradu ki je moral podkupiti Tita s pšenico katere je v Ameriki itak preveč, Krpo zemlje pri La-zzaretu so zamenjali za kup skal na drugem koncu demarkacijske črte in zadeva je bila rešena
Dne 5 oktobra 1954 je bil v Londonu podpisan dogovor glede Trsta in Tito si je za večne čase pridobil zaslugo za dokončno in trajno prodajo Trsta. Kar so komunisti nesramno podtikali demokratični novi Kraljevini Slovencev. Hrvatov in Srbov, ki leta 1918 s komaj nastalo armado ni mogla iztrgati Slovenske Primorske Italijanom, so končno morali izvršiti prav komunisti sami in vsa njihova do zob oborožena vojska ter ves subverzivni aparat UDBe v Trstu ni nič pomagal. "Življenje damo Trsta ne damo" so pleskali po vseh zidovih. Res ga niso dali zastonj že ne.
Izšli so Spomini sokolskega veterana ing. Ladislava Bevca
"NA BRANIKU ZA SOKOLSKE IDEALE",
ki jih morete dobiti na sledečih naslovih:
-	Založba Slovenske Pravde, 76 Graeme Road, Enfield, Middx. (England)
^ -Mrs. Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W., Avstralija J - Ivan Drčar, 2429 S. 56 Ct,, Cicero, 111., 60650 - U.S.A. q - Dušan Svetlič, 1523 South 7th Street, Milwaukee, Wis. 53204 - U.S.A.
-	Francisco Holy, Julian Alvarez 2565, Buenos Aires, Argentina.
-	France Vadnal, 1, Rue du Printemps, Le Pecq, (S.&O.) France
CENA IZVODU:
5/-
6/3
USA $ 1.00
NF 3.50 DM 3.00 Lit 450,- Sch 18. -
ANDREJ GLUŠIČ:
DACHAU PRED DVAJSETIMI LETI
MRTVA USTA NE GOVORE	III.
Na oddelku za raziskovanje krvnih zastrupljenj je po izjavah preživelih dveh trpinov znano, d,:, je umrlo nad tristo pripornikov. Na poizkusni postaji z izmeničnimi kopelmi je po izjavah Likarja v treh mesecih umrlo 198 pripornikov. Ta postaja je obratovala najmanj tri leta. Koliko nesrečnežev so na danavskih oddelkih za 'znanstveno raziskovanje" SS-ovci z mučenjem pognali v smrt ni mogoče dognati. Kakršnako i statistika smrtnih slučajev na ostalih poizkusnih postajah zloglasnega revirja pri osvoboditvi dahavskega koncentracijskega taborišča ni obstojala. Vsaka, še tako približna rekonstrukcija podatkov je dandanes nemogoča. Nacisti so sami dokaj vestno skrbeli za tajnost njihovega zverinskega početja, zlasti še za število žrtev. Pri tem so jim po vojni pomogli tudi drugi...
Znano je, da je obratovanje poizkusnih postaj nadzoroval "neznanec" iz Münchena, ki je po Himmlerjevem nalogu prihajal v taborišče, kadar so se poizkusi vršili. Nastaja vprašanje, ali bi ta neznanec" mogel biti dr.Rascher? V številnih knjigah in člankih, ki popisujejo nacistična grozodejstva se ime dr.Rascherja večkrat omenja, toda njegovega konca ni še nobeden pravilno opisal. Dr.Rascherja so skupaj z ostalimi iz Sachsenhausena evakuiranimi pro-minentnimi priporniki pripeljali v Dachau začetkom marca 1945. Ko so me 14.aprila istega leta spustili iz "samice" in pridelili na delo v bunkersko kuhinjo, sem poleg ostalih prominentnih spoznal tudi dr.Rascherja, Opazil sem, da je na izprehodih po bunkerskem dvorišču vselej prav živo debatiral s tem ali onim "odličnikom". Tovariša v kuhinji sta mi zaupno opisala vsakega izmed prominentnih pripornikov, katerih identiteto so SS-ovci držali v strogi ta j nosti, tako tudi njega. Vedela sta, da se je dr.Rascher v začetku 1944, uprl izvrševati nad priporniki "znanstvene poizkuse" ter da mu je zelo žal, da je v začetku pri tem zverinskem poslu sodeloval. Že sam ta opis me je mikal, da bi od dr. Rascher ja zvedel kaj več. Toda,*kadar sem po kakšnem opravku prišel v njegovo celico, se ni spustil z menoj v pogovor, kakor so to navadni delali drugi priporniki. Po 23. aprilu, ko so s prvo grupo prominentnih, ki so jih odpeljali na Tirolsko, večinoma odšli njegovi sorojaki, je dr.Rascher izgubil prirojeno mu živahnost in postal silno zamišljen. Ko sem 24.aprila pogledal v njegovo celico, sem ga našel slonečega nad velikim koledarjem, oblike nekdanjega Mohorjevega koledarja, ki je imel pri vsakem mesecu nekaj praznih strani za beležke. Pokimal mi je in dejal: "Zvedel sem, da ste iz Ljubljane. Bil sem nekolikokrat na Bledu in v Ljubljani in se mi je prav dopadlo." Po opisu krajev in razmer sem bil prepričan, da govori resnico. Nadaljeval je; "Konec se bliža. Od tu ne bomo prišli vsi živi ven." Skušal sem ga tolažiti, čeprav so mi iste misli krožile po glavi, da se topovi slišijo že prav blizu -še.par dni. On pa me je prosil, da naj si zapomnim naslov njegove žene in ji sporočim o njemu, če ostanem živ. On pa da bo obvestil mojo ženo, če bi se meni kaj zgodilo. Ko je 27.aprila sledil drugi del prominentnih za prvim tran športom na Tirolsko, so dr.Rascherja zaprli v celico. (Celice prominentnih so drugače bile odprte od sedme ure zjutraj do desetih zvečer.) Zvečer, nekaj minut pred osmo, sta prišla v bunker dva gestapovca. Stari Oberschaarführer, ki je opoldne prevzel poveljstvo nad bunkerjem, je nas petorico, ki smo delali v bunkerju pozval ia mu sledimo. Za nami sta stopala gestapovca. Zbezali so nas hitro v prazno celico in zaklenili. Bi ..	: Belgijca Roger Goossens
(Rue St.Genois, Moen) in Andre Kaeses (Rue Mounteur 107, Bruxelles), Italijan Giorgio ,. .0 . (Chioggia, Venezia), Poljak grof Tarnowski in jaz. Vsi smo precej vedeli, kaj vse se je v bunkerju dogajam, zato smo bili prepričani, da je prišla naša zadnja ura. Zaslišali so se koraki po hodniku. Nedaleč od naše celice so se odprla vrata. Zopet so se slišali koraki, ki so se oddaljevali po hodniku. Nato so odjeknili trije revolverski streli. Kmalu zatem so se slišali koraki iz dvorišča v smeri k vratom, ki so vodila v glavno taborišče. Par minut kasneje pa so se po hodniku bližali koraki k naši celici, V vratih je zaškripal ključ. Prikazal se je stari Oberschaarführer ih nam dejal, da smo zdaj ’ prosti. Pričakovali smo vse kaj drugega... Obračajoč se k meni je dejal, naj odredim dvojico, ki bosta z vozičkom za hrano odpeljala truplo v krematorij in pripomnil, da naj truplo pokrijeta z odejo Odredil sem oba Belgijca, ki sta našla dr.Rascherja s prestreljeno glavo v nekdanji dr.Schuschniggovi celici v severnem delu bunkerja. Z Gior-giom in grofom sem odšel v kuhinjo, ki je bila poleg pisarne, kamor je odšel Oberschaarführer. Kmalu me je poklical v pisarno, pokazal na mizi stoječa usnjena kovčka in mi ukazal, naj ju odnesem v prazno sobo zraven pisarne, kjer je do opoldne še bila SS-ovska straža. Sam mi je dejal, da sta to dr. Rascher jeva kovčka. Delal sem se nevedne ga in ga vprašal, kdo je to. Začudeno me je pogledal, prav gotovo pri sebi misleč, da se delam neumnega (on je vedel, da zunaj že vise bele zastave), mi je odgovoril: "Dr.Rascher je bil ničvreden človek, njegova glavna krivica pa je ta, da je vedel preveč... "
Medtem sta se Belgijca vrnila iz krematorija. Povedala sta, da je tam vse polno trupel in da je krematorij poga-
šen, peči ne delajo. Ker je bila noč, belih zastav nista opazila. Sli smo skupaj v celico, kjer je bil ustreljen dr. Rascher. Našli smo na tleh tri prazne revolverske patrone in kroglo, ki je zgrešila tilnik ter se odbila ob zidu na tla. Nato sem šel v celico, kjer je bil popoldne zaprt dr.Rascher. Tam sem našel na mizi kup igralnih kart, na rdeči bla zinici pa pikovo damo... Vso noč nisem spal. Misli so mi blodile okoli dr.Rascherja in zlasti se nisem mogel otresti misli, da je dr.Rascher morda zapisal naslov moje žene v oni veliki koledar. Vedeti preveč je bilo tiste dni pogubno. Takoj zjutraj sem pogledal v pisarno. Oberschaarftihrer je bil že pripravljen za odhod. Prepričan sem bil, da tudi on ni spal. Odhajajoč mi je dejal, da gre pogledat k glavnim taboriščnim vratom, da ne bi SS-ovci slučajno odšli in ga pustili samega v taborišču. Kovčka sta bila še vedno v stražarnici. Hitro sem odprl prvega in v njem takoj na vrhu našel koledar, ki sem ga hlastno prelistal. Našel sem stran, na kateri je bil pravilno, brez nemških "tsch-ačk", napisan naslov moje žene. Strgal sem list iz koledarja, položil koledar nazaj in zaprl kovček. List sem takoj v kuhinji vrgel na ogenj. Cez pol ure se je Oberschaarftihrer vrnil z SS-ovcem, ki je kovčka odnesel na povelj stvo. - Dr.Rascherjeve zabeležke so se v glavnem nanašale na razgovore, ki jih je v taborišču imel s prominentnimi priporniki. V povojni literaturi v zvezi s koncentracijskimi taborišči nisem nikoli nič našel, kar naj bi bil dr.Rascher komu zaupal. Iz njegovega dnevnika pä bi zaključil, da je mnoge podatke o "znanstvenih poizkusih" zaupal promi-nentnim pripornikom, s katerimi se je družil in debatiral. Njegovega dnevnika dandanes ni in brez njega ni dokazov za kakršnekoli trditve. Gestapo je tudi v zadnjih dneh nacističnega vladanja skrbel za to, da se priče skupaj z obre menilnim materialom pravočasno pospravijo - kajti mrtva usta ne govore.
In ne samo Gestapo... V Ljubljani se je od 21. do 27.aprila 1948. pred vojaškim sodiščem 4.armade vršil proces proti ing.Branku Diehlu, članu kontrolne komisije L.R.Slovenije, Stanetu Oswaldu, pomočniku ministra za indu stri jo L. R. Slovenije, španskemu borcu in advokatu Oskarju Juraniču, generalnemu sekretarju ministrstva za zunanje zadeve FLR Jugoslavije, ki so bili glavni organizatorji "Antifašističnega Komiteja" v dahavskem taborišču, in proti številnim njihovim dahavskim tovarišem. Vsi ti visoki funkcionarji KPJ so bili obdolženi izdaje, agentstva za Gesta po, špijonaže za zapadite sile in nekateri med njimi - Kranjc, Stepišnik in Barle - sodelovanja na dahavskih medicinskih poizkusnih postajah. Iz obširnih dnevnih poročil v jugoslovanskem časopisju, zlasti v SLOVENSKEM POROČE VALCU od 21. -27.aprila 1948. je razvidno, da se razprava ni niti najmanje vodila v smeri, ki naj bi ugotovila grozodejstva SS-ovcev v Dachau in pribavila obtožilni material zgodovinske vrednosti proti nacistom, ki bi ga baš ti obtoženci mogli podati. Obtožnica in zapisnik dialoga med predsednikom sodišča in obtoženci govorita le o tem, da so obtoženci "prostovoljno" sodelovali na poizkusnih postajah, to je, da so merili temperaturo, krvni pritisk, ana lizirali urin žrtev, na katerih so SS-ovski zdravniki vršili poizkuse. Ni treba povdarjati, da so vse te obtožbe glede "prostovoljnega" sodelovanja na poizkusnih postajah otroško naivne in naravnost smešne. V dahavskem taborišču ni bilo možnosti odklonitve dela niti prostovoljnega sodelovanja. Vsak je moral vršiti delo, ki mu je bilo odkazano. Najmanjši znak odpora je bil takoj kaznovan s smrtjo. - Kaj je pravzaprav pripeljalo KPJ, da je vprizorila proces proti ing.Diehlu in tovarišem in jih likvidirala, še dandanes ni znano. Eno je prav gotovo, da vzrok ni bilo to, česar so jih dolžili. Tudi z njimi so šle v grob priče skupaj z dragocenimi podatki, ki bi izdatno pripomogli k osvetlitvi nacističnih zločinov v dahavskem taborišču. Mrtva usta ne govore! Ali bi živa usta vodilnih jugoslovanskih komunistov v dahavskem taborišču utegnila povedati preveč?...
ZADNJI DNEVI V SUŽNOSTI
Bilo je neke marčne noči leta 1945. v koncentracijskem taborišču Dachau...
Skozi ozko odprtino pločevinastega zastor ja, ki je zakrival pogled iz bunkerske celice na dvorišče, je pronicala rdeča svetloba gorečega neba. Zaprta vrata so drhtela v tečajih tako glasno kot velikonočne raglje. S sten in stropa je padal omet v temino celice, ki je bila osvetljena z rdečim žarom. Zemlja je drhtela od eksplozij težkih bomb, ki so neusmiljeno rušile Monakovo - zibeljko nacizma. Prostor med nebom in zemljo je pretresal oglušujoči zvok letalskih motorjev. Da bi bila ta strahotna simfonija groze za naciste še strašnejša, za nas sužnje je itak bila mogoč na pesem svobode, je sem pa tja odjeknil strel protiletalskega topa, spominjajoč na cviljenje psa, ki se je od strahu zatekel v okrilje kokoši.
Človeških glasov ni bilo čuti, kajti stražniki so odpeljali prominentne pripornike v globoko v zemlji izkopana zaklonišča.
Moji koraki so enolično merili celico. Trije koraki naprej, trije nazaj... Tako korakajoč sem razmišljal, kako bi me mogel ugoden zadetek bombe osvoboditi. Zatopljen v misel nisem slišal, kako se je narahlo odprlo okence na vratih.
"Gospod polkovnik! Danes so pripeljali prominentne jetnike. Med njimi so celo nemški generali v uniformah.
Prišel je tudi bivši avstrijski kancler Schuschnigg s soprogo in hčerko. Krijejo ga z izmišljenim imenom dr. Auster. Pripeljali so tudi bivšega predsednika francoske vlade z gospo. Menda je Daladier... Tudi njega skrivajo pod drugim imenom."
"Kako izgleda?" sem vprašal.
"Visok je, redkih las in brk. Imeti mora kakih sedemdeset let, toda ženo ima še mlado," je odgovoril glas iz teme.
"Prijatelj, to je vendar Leon Blum," sem hitro dejal.
Bil je Stanko, naš bunkerski brivec, dober dečko, bivši partizan doma iz ljubljanske okolice, ki je bil ujet oc Nemcev.. Komunizem je že na terenu dobro spoznal. V dahavskem taborišču pa so "tovariši" njegovo mnenje še bolj utrdili. Kot brivec in taboriščni, ne pa bunkerski, pripornik je imel precejšno svobodo gibanja. .Prominentne pripornike, ki so se smeli svobodno sprehajati po bunkerskem hodniku in dvorišču od sedmih zjutraj do desetih zvečer, je bril v majhni brivnici poleg stranišča in kopalnice. Nas pa, zadnjo rajo med Hitlerjevimi sužnji, je bril in strigel vsaki petek v prisotnosti stražnika SS-ovca. Stanko mi je bil vdan z vso dušo. Delal je po rnojih navodilih in bil mo ja zveza z važnimi jetniki. Po njem sem vedel vse, kar se je dogajalo v bunkerju in taborišču. Večkrat mi je prine sel tudi nacistični dnevnik "Völkischer Beobachter". V resnici lahko rečem, da je bil Stanko moja ušesa in moje oči. Brez njega bi me vezala s svetom edinole mala odprtina, ki sem jo izdolbel z mojim tajnim "orožjem", z ob kamen nabrušenim žebljem, v pločevinasti zaslon okenca. Skozi to odprtinico sem mogel gledati vsak dan okoli osmih, zjutraj one nesrečnike, ki so odhajali v krematorij, kot tudi one, ki so jih nanovo pripeljali v bunker. Navad no so to delali ponoči. Skozi to odprtinico sem mogel opazovati prominentne pripornike, ki so se sprehajali na južnem bunkerskem dvorišču. Med njimi so bili prijatelji Novak Popovič, bivši tajnik jugoslovanskega poslaništva v Bu karešti, Dimitrije (Mita) Tomalevski, novinar iz Kruševa, Makedonija in grof Zamejski, sin staroste Poljske Sokolske Zveze grofa Adama Zamejskega. Ta trojica mi je večer za večerom metala za okenski pločevinasti zaslon beli kruh, klobase ali sir, kar so pač kupili na "črni borzi" od SS-ovcev. To je bila seveda zelo nevarna zadeva. Mita in Novak sta na moj dogovorjeni znak postala pred mojo celico in živahno debatirala med seboj ter me na ta način obveščala o položaju na frontah in v svetu sploh.
Dišalo je po koncu vojne. Topovski streli so se slišali vedno bliže in bliže. Borbeni lovci so vedno češče preletavali taborišče in na bližnji železniški progi ter na cesti obstreljevali vlake in avtomobile. Včasih so pogodili tudi stražarnico poleg taboriščnega zidu. SS-ovci so resnega obraza hodili sem in tja. Med priporniki je vladala nervoza. Mnogi so se bali množičnih umorov, nekateri so pričakovali edino "čiščenje važnih osebnosti".
Moj osebni položaj ni bil baš zavidanja vreden. Gestapovci so mi julija 1944 v Ljubljani med zaslišanjem v "Sla viji", kateremu je prisostvoval polkovnik "Abwehrdiensta" z Dunaja, uradno sporočili, da me čaka likvidacija. Po prestani karantenski dobi so me iz Dachau poslali preko koncentracijskega taborišča Neuengamme v malo uničevalno taborišče pri Emdenu. Od tu me je 17.novembra rešil telegrafski poziv za povratek v Dachau, kjer so me po prihodu brez zaslišanja vrgli v bunkersko samico. Celica, desno od moje, je v tem času enaindvajsetkrat menjala svojega stanovalca, celica na levi strani pa trinajstkrat. In ko mi je 14, aprila 1945. zjutraj odprl vrata namestnik poveljnika bunkerja Sturmschaarführer Arond in me pozval, da izstopim, sem bil prepričan, da so prišli že davno pričakovani poslednji trenutki mojega življenja.
Štiriletna zlatolaska - prominentni pripornik
V tej noči so se slišali topovi tako blizu, da sem napenjal ušesa v upanju, da bi slišal že tudi strojnice. Umreti, ko se poraja svoboda, je težko.. .
Arond je bil kratek: "Pojdi za menoj'." V hodniku med brivnico in kuhinjo je obstal, se obrnil ter ukazal: "Od sedaj boš delal v kuhinji in pomagal Pavlu!"
Najraje bi bil zavriskal kot nekoč v planinah, toda vzdržal sem se, ker to bi bilo pogubno. Niti pomislil nisem na to, da sem prevzel posel, od katerega je bil moj prednik baš istega jutra odpeljan v krematorij. Edino to mi je rojilo po glavi, kako se bom sedaj večkrat srečal z osebami, s katerimi sem bil v zvezi po Stanku in mogel z njimi na oprezen način izmenjati misli.
Arond je šel v pisarno, ki je bila poleg kuhinje, jaz pa v kuhinjo, kjer sta me čakala Pavle in Stanko. Pavel je bil kot nemški Nazarenec (Bibelforscher) že nad devet let v taborišču. Krasen človek! Bil je šef kuhinjskega osebja, toda delal je največ sam. Ta preizkušeni taboriščnik mi je dal takoj prve nauke:
"Delaj, kadar te motri oko SS-ovca in kadar je res potrebno in nam pripornikom v korist. Ne priznaj nikoli, da
koga od prominenrnih jetnikov poznaš s pravim imenom. Imej odprte oči in ušesa, a delaj se, da ničesar ne vidiš in ničesar ne slišiš, kar se tukaj dogaja. Ne pogovarjaj se s priporniki, ako si opazovan in ako jih dobro ne poznaš. Lah ko komu od prominentnih očistiš celico in mu postrežeš, toda tega ne delaj mladim in zdravim ljudem. Skrbi, da v kuhinji čim več poješ, da ostane za SS-ovce čim manj. Dolgo ne bo več trajalo, zato varuj svojo glavo.. . "
Kratek, toda koristen nauk. V kuhinji je bil voziček, s katerim so vozili hrano od celice do celice. Voziček je bil že natovorjen s kotličem kave in košaro s kruhom. Pavel je dejal: "Vzemi voziček, gremo razdelit zajtrk;"
Potiskal sem voziček od celice do celice. Stanko je jemal skodelice, Pavel je delil. Najprvo so prejemali pro-minentni priporniki SS-ovsko hrano, čakajoč našo "procesijo" pri odprtih vratih celic. Ze ta je bila takrat slaba. Skodelica bele "kave", tenak košček belega kruha in delček surovega masla ali margerine. To je bilo za zajtrk. Za kosilo nekoliko slanega krompirja in tri žlice kake omake ali golaža. Za večerjo navadno isto kot za kosilo. Ker se je SS-ovec, ki je spremljal delitev hrane, obiral bolj pri kuhinji, so mi moji znanci mežikali in me nemo pozdravljali, veseleč se mojega "napredovanja", ki so ga baš oni pripravljali pri Pavlu in Arondu. Arond je bil po rojstvu Francoz iz Lorene (Lotaringije), starejši človek, ki je videl samo ono, kar je moral videti, dočim je bil poveljnik bunkerja Obersturmführer Stiller, advokat iz Gradca, pravi krvnik. Na mojo srečo, je bil baš tedaj na službenem po tovanju. Za prominentnimi smo delili hrano "raji", ki je hranila krematorijske peči. Za te trpine je bil zajtrk vedno čaj iz hmelja ali melise, razume se brez sladkorja. Kosilo je bila zmes 3/4 litra nekake juhe iz sladkorne pese, repe ali lesenega korenja. Za večerjo je bil košček težkega črnega kruha, v katerem je bilo žaganje in vse mogoče stvari, le malo sledi o kakršnikoli žitni moki, delček margarine ali rezina klobasice, narejene iz mesnih odpadkov. K temu so dodali kot zjutraj smrdečo toplo vodo, ki smo jo zvali "čaj". Ko sem prišel septembra 1944. prvič v Dachau, smo dobivali na dan četrtino istega, dva funta težkega kruha, toda od januarja 1945. se je delil tak opeki podoben hlebec na osem delov. Vsakemu priporniku je pripadal en del, težak nekaj nad sto gramov, ki ga je lahko pojedel zjutraj z margarino ali klobasico ali si ga razdelil na več obrokov. Jetniki, ki so bili v mučilnicah, imenovanih "Stehbunker", kjer je mogel človek le stati ali kvečjemu čepeti, so prejemali hrano samo vsak drugi dan. Stanko je odpiral okenca na vratih, skozi katera smo lahko videli v celicah enega ali več okostnjakov. V nekaterih celicah, ki so bile zgrajene za poedine jetnike, je bilo stlačenih tudi po sedem nesrečnežev, posebno tistih, ki so jih od tu vodili na morišče. Ti so ostali v teh celicah le po nekaj dni, mnogi, zlasti Rusi, so imeli ves čas okove na rokah.
Naša "procesija" je šla vsak dan trikrat gori in doli po 300 m dolgem bunkerskem hodniku. Navadno je šla z nami štiriletna zlatolaska Elizabeta - Sisi, hčerka bivšega avstrijskega kanclerja dr. Kurta Schuschnigga. Po končani razdelitvi smo jo vedno peljali nazaj na vozičku in zanjo našli v kuhinji kako kocko sladkorja.
Med starimi znanci, s katerimi sem se pozdravil, poleg Novaka in Mite ter grofa Zamejskega, so bili tudi Cler-mond-Ferrandski škof Msgr.Piquette, ki mi je v božični dobi večkrat poslal v mojo samotno celico sv.hostijo (gotova smrt, ako bi ga zalotili'.), pastor dr.Martin Niemöller, ki mi je za Božič poslal steklenico črnega vina, angleški polkovnik Stevens - "Fuchs", italijanski general Garibaldi, ki je še nedavno vozil voziček s hrano in je pred nekoliko tedni postal "prominentni pripornik", ter grof Tarnowski, ki je pral posodo v kuhinji.
Takoj po zajtrku mi je Stanko raztolmačil, katere so ostale osebnosti v bunkerju. Bilo jih je kakih šestdeset. Poleg družin Blum in Schuschnigg so bili še angleški letalski podpolkovnik McGrath, Aleksej Aleksejevič Kokorin, nečak Molotova, Ceha Rys-Strbnicki in Burda, ing. Badoglio, sin maršala Badoglia, Miklos Horthy, sin admirala Hor-thyja, bivši madžarski predsednik vlade Dr. von Kallay, italijanski podpolkovnik Ferrero in Nemci dr. Hjalmar Schacht, bivši načelnik generalnega štaba generalni polkovnik Franz Haider, zelo simpatičen in redoljuben vojak, ki je vsak dan prinesel škaf vode in poribal tla svoje celice, dalje general Aleksander von Falkenhausen, ki je iz protesta proti Hitlerju stalno nosil svoja cesarska odlikovanja s križcem "Pour la Merite" pod vratom, nikdar pa ni opral svoje skodelice, polkovnik grof von Staufeberg, brat atentatorja, novinar dr.Guido Roeder in že omenjeni dr. Rascher. Vse te osebe so me zanimale, najbolj pa seveda francoski predsednik vlade Leon Blum.	(Sledi.)
Izšla je knjiga Ilije Jukiča:
POGLED NA . . . HRVATSKI NAROD
GO
2 Knjigo je mogoče naročiti na avtorjevem naslovu: 84 Hatherley Court, Hatherley Grove, London W,2. Cena: £1.10.0 za Evropo; v USA $5.00
Pi 5 m a.	uredniku
"DEJSTVA SO NEDOTAKLJIVA"
G,urednik; - V Klicu Triglava, št.309. febr.1965, je bil objavljen članek političnega sodelavca "Dejstva so nedotakljiva", v katerem je rečeno, da sem v članku o sestanku "za okroglo mizo" v Stanstedu, ki je bil objavljen v Croatia Press št. 236/36, preobrnil dejstva in ta ko popačena dejstva uporabil za podporo svojega komentarja. Klic Triglava nato pravi, da je teh napak "na kupe" in da niso bile napravljene nehote, kar z drugimi be sedami pomeni, da me obtožuje, da zlonamerno preobra čam dejstva. Vse to, pravi pisec članka v Klicu Triglava, meče "slabo luč" na Croatia Press in mora zato vsak "resnicoljuben in odgovoren novinar" dvakrat dobro premisliti, preden bo sprejel tam navedene navedbe kot dej stva.
Na to bi želel odgovoriti sledeče:
1.	Načela urejevanja Croatia Press so bili in ostali od prve številke naprej, da so vse objavljene informacije in podatki po možnosti kar najtočnejši in najpreciznejši ne-glede na koga in kaj se nanašajo in neglede na naše stali šče napram ljudem in dogodkom, o katerih je govora.
2.	Ne trdimo, da kljub vsem našim naporom ni bilo in ne bo napak v Croatia Press, toda trdimo, da so - vkoli-kor obstojajo v katerikoli številki ali članku - storjene nehote in nenamerno . Vedno smo hvaležni za vsako opo zorilo in vedno smo pripravljeni kako napako popraviti. Od 1947, odkar izhaja Croatia Press, je Klic Triglava pr va in edina publikacija, ki je obtožila Croatia Press zlonamernega poročevanja.
3.	Ni točno, da je kup napak v članku o Stanstedu, ki ga je objavila Croatia Press.
4.	Niti eno od "preobrnjenih dejstev" nima kakega vpliva na zaključke članka, kar lahko vsakdo ugotovi, ako prečita napad Klica Triglava in članek v Croatia Press.
Lahko bi ostal pri tem splošnem odgovoru, ako bi ime li čitatelji Klica Triglava možnost prečitati moj članek v Croatia Press. Ker pa večina njih te možnosti nima, smatram za potrebno, da jim z nekaj primeri ilustriram, kakšne vrste so ta "preobrnjena dejstva", zaradi katerih me K.T. tako silno obsoja.
K.T. piše: "Ni res, da 'Review'pretežno kritizira a-meriško pomoč Jugoslaviji. Kot časnikar bi vendar g. Mirt z lahkoto ugotovil, da so dosedanje številke 'Review'objavile 3 članke o literaturi, 2 članka o delavskih svetih, samo 2 članka o zunanji politiki in 3 članke o ekonomskih vprašanjih. Od skoro 15 člankov je samo e-den kritiziral ameriško pomoč Titu."
V Croatia Press sem zapisal sledeče: "Ni znano, kdo so ustanovitelji, funkcionarji in sodelavci te "nepolitične ustanove" (The Study Centre for Jugoslav Affairs), ni-
ti ne kateri "nepristranski" učenjaki jo sestavljajo, toda med sodelavci časopisa 'Review' se nahaja srbski socia-list-četnik Dr. Živko Topalovič, a urednik je Desimir To šič iz zadruge "Oslobodjenje . V 'Review' objavlja svoje članke v angleščini tudi Vane Ivanovič. Članki so srednje kvalitete in v njih se pretežno kritizira ameriška po moč Titovi Jugoslaviji."
To torej pomeni, da so samo Ivanovičevi članki srea nje kvalitete" in da se v njih "pretežno xrinzira ameriška pomoč Titovi Jugoslaviji", ne pa drugi članki. Da sta obe moji trditvi absolutno točni, lahko zares vsatcdc "z lahkoto ugotovi", ako vzame v toke 'Review' in prebere Ivanovičeve članke.
Kar se tiče trditve Croatia Press, da so ing.Predavec in neki Slovenci člani srbske zadruge "Oslobodjenje", je Croatia Press rade volje pripravljena to popraviti, ako ni točno, toda neglede na to, ali so oni formalno včlanjeni ali ne, dejstvo ostane, da so oni najtesneje politično sodelovali in da sodelujejo z zadrugo "Oslobodjenje" že dolgo vrsto let ter da so na to sodelovanje Donosni. Tako sta npr. že 1.oktobra 1950. ing.Predavec in Borut Žerjav skupno z Desimirjem Tošičem od Naše reči' podpisala skupno deklaracijo v imenu tkzv. "demokratskih Srbov, Hrvatov in Slovencev". Nam je bilo svoje čase rečeno ravno iz srbskih krogov, da čeprav je"Savez srpskih zadruga Oslobodjenje' srbska organizacija, kot to kaže že samo ime, to ne pomeni, da je izključno srbska, ampak da želi poudariti kjerkoli more svoj jugoslovanski ka rakter, a posebno pred tujci, in da je bil tako najden na čin za "asocijacijo" ostalih Jugoslovanov z organizacijo, ako to želijo. Kot primer takih, ki so to storili, nam je bil dan ravno ing. Predavec in neki Slovenci. Ako sedaj dobro obveščeni K.T. trdi, da to ni točno, bomo rade volje opozorili naše čitatelje na to dejstvo in jim sporočili, da po trditvah K.T. Predavec in drugi niso bili for malno člani "Oslobodjenja", da pa - leta tesno politično sodelovali s to srbsko politično zadrugo in da so se z njo tako zelo politično identificirali, da je, to dalo povod za trditve, ca so njeni član:..
K.T. me je ujel tudi pri drugih težkih falzifikatih, kot na primer pri tem ki ga triumfalno citira; "G. Vane Ivanovič ni bil rojen 1.1914." A da bi verjetno čitatelji še bolj občutili težo mojega falzifikata, K.T. ne pove, kdaj je bil g.Ivanovič dejansko rojen. Da si ne bi še naprej razbijali glave s to skrivnostjo, jim jo bom odkril jaz. K.T. ima prav, jaz pa ne. G.Ivanovič ni bil rojen 1.1914 ampak 1913. Na naslednje vprašanje, ki iz tega izvira, pa prepuščam čitateljem, da sami odgovorijo -namreč, ali se strinjajo s trditvijo K.T., da sem g. Vane ta Ivanoviča zlonamerno pomladil za eno celo leto, ali pa raje menijo, da je bila ta napaka nenamerna in slučajna?
Neglede na to, kako nekdo odgovori na to moje vprašanje po svoji vesti, komentar K.T. me še vedno postav
Ija pred veliko in nerešljivo uganko: kako in kje sem te in podobne "zlonamerne" falzifikate izkoristil v podporo svojih političnih zaključkov? Katerih zaključkov? Stvar je postala tako zanimiva, da se vprašujem, kako naj bi nekdo, tudi če bi hotel izkoristiti tako ali podobno "zlonamerno" preobrnjeno dejstvo - da je g.Ivanovič za celo leto starejši, kot pa sem navedel jaz - to izvedel?
K.T. bi napravil veliko uslugo svojim čitateljem, či-tateljem Croatia Press in javnosti nasploh, ako bi pokazal, da krilatica "dejstva so nedotakljiva" ni samo prazna fraza, pa bi navedel vsa "preobrnjena dejstva" iz mojega članka na eni strani ter moje zaključke in komentarje na drugi in s primeri in citati pokazal, kateri od mojih komentarjev in zaključkov so zasnovani na zlo namerno preobrnjenih dejstvih.
V ta namen sem pripravljen rezervirati v Croatia Press dvakrat več prostora, kot pa ga zavzema ta moj odgovor. - S spoštovanjem, ing.KARLO MIRTH.
Naš politični dopisnik odgovarja:
"Preden me g.Mirt poziva, naj navedem dodatne netočnosti iz publikacije 'Croatia Press' XVIII/1-2, bi me moral zavrniti v vseh točkah, ki sem jih navedel v KT 309. Toda on molči vsaj na štiri. Kar pa zadeva Iva novičeve članke v 'Review', je g.Mirt šele zdaj pojasnil, da je mislil samo na Ivanovičeve in ne tudi ostale članke, kar iz originala gotovo ni bilo razvidno. Zgrozil pa sem se ob dialektiki, kako g.Mirt opravičuje trditev, da so g.Predavec in drugi ne-Srbi člani "Oslobodje-nja”. Po tej isti dialektiki in logiki imajo potem prav tisti, ki vsakogar, ki je imel kako javno funkcijo v NDH, istovetijo z ustašem. In kadar se to zgodi, tedaj vesoljna Croatia vpije na vse grlo! Od g.Mirta pa bi že pričakoval, da loči med političnim sodelovanjem in politično pripadnostjo, če te razlike ne bi bilo, potem nobena koalicija ne bi bila možna!
Evo še nekaj netočnosti, ki jih zadnjič nisem mogel omeniti z ozirom na omejen prostor:
-	Do stanstedskega sestanka ni prišlo "zahvaljujoč materialnim sredstvom" g.Ivanoviča. On je od 13 udeležen cev plačal samo enemu potne stroške'.
-	Ni res, da je pri pripravljanju sestanka sodeloval o-žji krog "Oslobodjenja". Sodelovala sta samo dva - gg. Vlajič in Tošič - ki sta se sestanka udeležila.
-	Nikdar ni g.Radoje Kneževič obljubil moralno pomoč.
-	Od udeležencev sestanka nihče ne smatra generala Mihailoviča za svojega idejnega voditelja. Ing.Predavec je sodeloval v Mihailovičevem Nacionalnem komitetu tedaj, ko je bil Mihailovič član jugoslovanske vlade, v kateri so bili tudi g.Krnjevič, g.Sutej in g.Jukič od HSS.
-	Ing.Predavec ni nikdar pripadal "četniškemu pokre-tu", ker takega "pokreta” nikdar bilo ni. Bile so različne politične in vojaške organizacije, med katerimi je obstojala večja ali manjša razlika. Te razlike so bile to
like, da ni bilo nikdar mogoče govoriti o enotnem pokre tu, - kot tega tudi ni danes v emigraciji. Kadar se govo ri o delovanju ing.Predavca med vojno, je treba biti -resnici na ljubo - bolj specifičen in objektiven kot pa to dela Croatia Press.
-	Ni res, da je samo 'Kanadski Srbobran' pisal (negativno) o stanstedskem načrtu. Od srbskih listov so pisali še sledeči: Ravnogorski Borac, Demokratija, Sloboda, Sloga, Srpski vidici, Bilten pokreta srpskih četnika, Če-šalj, Savremenik in Saopštenje Srpskog nacionalnog odbora. Od vseh teh deset listov je samo eden pisal umerjeno. Vsi so se, skupno z ustaškim tiskom, izjavili proti ideji, delu in rezultatu stanstedskega sestanka,
-	Ni res, da g. Jukič od začetka 1943 ne sodeluje z dr. Krnjevičem. Iz 'Hrvatskega glasu' in 'Hrvatske riječi' je bilo razvidno, da sta od začetka 1945 nastopala skupno v akcijah HSS, tudi pred tujci.
-	Od kje podatki, da g.Ivanovič podpira 'Našo reč'?
Ta list redno objavlja finančno poročilo, ki kaže, da se vzdržuje iz naročnine in s pomočjo svojih Zadrug. - Pač pa se prikriva, da g.Ivanovič podpira Združenje svobodnih državljanov Jugoslavije, ki med drugim podpira tudi hrvatske javne delavce.
-	Nerazumljivo je, kako je mogel g.Ivanovič vabiti g.Meštroviča v JNO, ko pa sam ni bil njegov član, pa niti ne njegov prijatelj.
-	Naj Croatia Press citira Savez Oslobodjenje in Našo reč, kako gojita kult Mihailoviča. Meni kaj takega ni znano.
In še so posameznosti, o katerih bi se dalo pisati. Do zaključka, da je urednik Croatia Press preobrnjena dejstva uporabil za podporo svojega komentarja, sem prišel na osnovi tega, da g.Mirt pri svojih "nasprotnikih" gg. Ivanoviču, Predavcu, Jukiču ni našel niti ene pozitivne točke, dočim je pri g. Pešlju tega na pretek. Objektiven političen komentator, a zlasti urednik tiskovne agencije, mora biti najprej objektiven do predmeta, ki ga obravnava. Ge navaja samo "negativne" točke, od katerih so nekatere celo iz trte zvite, potem njegovo po ročanje ni objektivno, da o komentarju niti ne govorim."
SLOVENSKA EMIGRACIJA
G.urednik'. - Ob tej priliki se Vam želim najtoplejše zahvaliti za redno pošiljanje Vašega lista, ki mi je pomagal v marsičem: v prvi vrsti, da ne pozabim slovenščine, ki sem se je učil v svojih mladih letih, kakor tudi da začutim, da tudi slovenska emigracija gre skozi iste težave, skozi katere gre tudi vsa ostala emigracija iz na še dežele. Z velikim veseljem sem odkril, da se v slo venski emigraciji nahaja tudi skupina okrog tržaškega "Mosta”, katero smatram za zares resno pojavo med mlajšimi, o čemer sem pisal tudi v 'Hrvatskem Glasu'. Seveda pa je potrebno na vse gledati s stališča tega, kar se dogaja doma, s čemer, na žalost, vsa naša emigracija nima nobene duhovne zveze. Po vsem opazovanju raz jjt
Od meseca do meseca:
Pismo iz domovine:
"Na dnevnem redu je sedaj gospodarska reforma, ki jo, kakor sem Cital v DELU, ljudstvo "navdušeno sprejema". O tem "navdušenju" ne bi mogel govoriti pač pa o zaprepaščenih potrošnikih in prodajalcih (zadnji pravijo, da jim je že nerodno prodajati). Na primer cena kruha se je na Bledu dvignila od 120 din za kg na 240 din za kg. Na drugih področjih, na pr. v podjetjih, je pa situacija Se bolj kritična. Da bi malo zamazali oči, so po prvem šoku malo znižali cene gotovim produktom.
Glavni problem je odpuščanje ljudi iz podjetij. Iz gotovih občin ali "ljudskih skupščin", kot se po najnovejšem imenujejo, so odpustili kar po SO^o, pri Zavodu za izgradnjo trga revolucije pa kar BO'jž'o. To je sedaj popolnoma ustavljeno in bodo materijal, ki so ga še imeli na razpolago, razprodali. Med kupci so v glavnem taki kot tov.Maček (predsednik slovenske skupščine -op.S.), ki je kupil veliko bakrene pločevine za svojo vilo. Na CK Slovenije so menda dali dve alternativi, in sicer: ali da odpuste BO'#) ljudi, ali pa da vsem znižajo plače za BO1#«. Kot dobri tovariši so se menda odločili za znižanje plač, tovarišija bo pa še ostala skupaj, čeprav njena produktiv nost da mislitil
Nekdo iz ljubljanske občine je bil službeno na milanski. Tam se je zanimal za število uslužbencev, ki uprav Ijajo to milijonsko mesto, in je ugotovil, da imajo v Mi lanu le dva več kot pa občina Bežigrad.(v Ljubljani)
Za železarno (mislim v Varešu) pravijo, da je tako de flcitna, da bi bila bilanca boljša, če bi jo zaprli in plačevali vsakemu delavcu 100.000 din na mesec. Da ne govorim o političnih tovarnah kot železarni v Nikšicul
Razen nekaterih izjem pa imaš pri ljudeh vtis nezainteresiranosti do skrajne mere, kar je povzročilo zatiranje privatne iniciative. Sedaj je velik problem, kam z odpuščenimi ljudmi. "Ljudska oblast" jim odkrito sugerira zaposlitev v Nemčiji - saj bo sedaj vsak državljan dobil nov potni list za dobo 10 let. Kot je nekdaj veljala parola "mladino v tovarne", jo sedaj ženejo nazaj na vas, ki pa propada, ker so doma po prvi paroli ostali le stari.
Moram reči, da ni čutiti nobenega političnega pritiska več. V tem oziru se je dosti spremenilo, pa saj so ljudje v glavnem apatični in se jim še sanja ne, da bi delali kak revolt itd. Vkljub temu pa so bili na poti na %ale (ljubljansko pokopališče-op.S.) po uveljavitvi re-
-K voja doma sem prepričan, da bodo našli pot k svoji sreči najboljše ljudje, ki so tam, kar bo naredilo vse današnje - posebno emigrantske mite - odveč. To je glas, ki ga nesem s seboj v ZDA in katerega bom prenesel na ameri šjta tla. Posebno mi je žal, da slovenska emigracija ni bila v stanju, da bi bila posrednik med sprtimi nacionalnimi grupacijami. - Z občutki hvaležnosti in s toplimi pozdravi, Vaš vdani BOGDAN RADIČA.
DOMAČI GLASOVI O REFORMI
forme plakati z napisom "Pot v socializem". Drugod sem pa videl sežgane oglase na občinskih oglasnih deskah. Nekdo je podstavil vžigalico in je cela vrsta papir ja zgorela. In Kidrič (spomenik v Ljubljani?-op.S).) je imel štruco kruha pod pazduho. Po Ljubljani pa so se širile naslednje osmrtnice:
GLOBOKO PRETRESENI JAVLJAMO ŽALOSTNO VEST, da je v cvetu mladosti v hudih bolečinah umrla za posledicami gospodarske reforme naša predraga in ne-porabna
STARA CENA roj. ZLATI CAS, vdova po Padlem Standardu.
Pogreb pokojnice bo na dan podražitve na pokopališču sv.Deficita pri Beogradu. - Žalujoči: sestri Plača in Pokojnina, sin Dinar, vnuk Para, boter Dolar in mače ha Kopejka. Prosimo tihega preklinjanjaI
26. VII. 1965. - Sef sprevoda: Novi Dinar.
Avtor osmrtnice: Skrita Rezerva."
K temu pismu naj dodam še nekaj drugih informacij: Republiški proračun so znižali za 12% v svrho varčeva nja. Pri tem so črtali izgradnjo nove ljubljanske bolnice - ki je nujno potrebna.
Od 800 registriranih zdravil, ki jih baje izdelujejo v Jugoslaviji, jih sedaj manjka na trgu dobra polovica. Od okroglo istega števila registriranih uvoženih zdravil pa jih je na trgu samo še kakih 40. Manjkajo zdravila za srčne bolnike in za lajšanje bolečin ter vitaminski prepa rati za otroke. Vitamin C manjka, ker ga izvažajo.
Pomanjkanje gotovih vrst optičnih leč je tako, da mno go otrok, ki jih potrebuje, ne more slediti pouku v šoli.
Rudnik Trbovlje-Hrastnik grozi z ustavitvijo proizvodnje, ako ne dobi takoj dovolj deviz za nabavo jeklenih podpornikov v tujini. Brez njih je delo smrtno nevarno.
Elektrarne, ki bi morale stopiti v obrat v naslednjih 2 letih, ne bodo sedaj gotove pred 1.1970. Letos bo znašal primanjkljaj eno in pol milijarde kw ur. Primanjkljaj se bo večal z vsakim letom in bo znašal 1.1970 že 8.4 milijard kwh. Med prizadetimi elektrarnami sta tudi Srednja Drava in Trbovlje.
Tekstilna, kovinska in elektroindustrija stagnirajo zaradi pomanjkanja surovin. Vkolikor pa jih je, pa so za 25 do 35% dražje, kar vpliva na cene in možnost prodaje - zlasti v tujini.
Jugoslovanski konzulat bo mogoče tudi povedal, ali je res, da je prišlo do poskusov, da bi družine onih, ki so odšli na delo v tujino, plačevali jugoslovanske davke v tuji valuti? Kakor tudi, ali je res, da morajo oni, ki ima jo devizne račune pri jugoslovanskih bankah, plačati kar 500 din za vsak dolar, ki ga hočejo potegniti ven? Trdijo, da je to zato, ker je banka tuje devize na privatnih računih porabila, sedaj pa jih mora kupovati za višjo ce no na račun hraniteljev. Mogoče se bo tov.Pahor potrudil, pa prevedel odgovor v slovenščino.-. IVAN STANIČ
.






KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD NIDDX Tel.: ENFlcM S097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.CI.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:
Anglija:	1.4.0	Finska:	10.-	Nemčija:	13.-
Argentina:	500.- (1100.-)	Francja:	12.-	Švedska:	15.-
Avstralija:	1.10.0 ( £A 3)	Italija:	2000.-	Urugvaj	50.- (110.-)
Avstrija:	40.-	Kanada:	3.50 ($7.00)	U.S.A.:	3.50 ($7.00)
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Inglebum, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Vemiellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariane Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 -110 St., Edmonton, Alta., Kanada Skandinavija: Jože Rozman, Ristolantie 3 a 8, Helsinki, Finska
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road. Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.