Brane Senegačnik
Črtovje misli
10. 9. 1984, ob 1850
Strmiš v bleščeče kote pajčevine, neizprosno tkivo niti, sence in duha, in se počasi seliš iz očes, utapljajoč se v svojem pogledu.
Danes dežuje večno.
In v tem dežju
(kot bi mislil na borovce)
se zabrisuje tvoja postava
in spoznavnost je vse bolj temna,
ko z zlatom besed ugaša trdnost namena.
Torek 18. 9. 1984, ob 2150, pars tertia
Imeti, kar ni noben čas, ne prostor, ne glas, ne možnost domišljije, z neimenljivostjo zaznamovano.
Saj tako je morda mogoče: zazveneti v naprsnem oklepu brez odmeva,
v vosku nikdar uspavanih stvari in priti čisto do njih.
Verovati vate, plešoči nič, globoki prostor stvari.
Sobota 22. 9. 1984, ob 1850 (a Petronio Franceschini)
Zdaj že ne more ničesar več povedati o tej svečani dozdevnosti, o blagem naponu violin in o klarinetu, ki je prebudil barok in topole iz prašnih južnih sanj.
Zdaj ni čas nobenega jezika, ne govori torej, da nisi slišal lahko umljivih metafor, ampak človeka, ki je pel, kot poje trepetlika v krogu stvarjenja.
Zdaj je neznosnost besed in zvokov v čutih eno. Luči tube in rogov so razločile črtovje misli, lok zaobseženega in človeške podobe.
Moreš se le ponoviti, baročen, kot si zmeraj:
Nedelja 4. 11. 1984, ob 2230 (hommage a Novalis)
Bela roža, ki se imenuješ nevidno,
kdaj pa kdaj nas napolni svilnati zaton besed
in tako v času brez sebe, ko je vse samo drhtenje, enakonočje minulega in neminljivega in utripajoča glasba zaznav,
zapustimo pogrošno upanje in vemo, kako nam je ime.
16. 9. 1986
Dvignjeno sidro. Jadra se razlivajo. Niti želja niti obala
28. 11. 1989
Odtisniti se - v nič,
kot je bilo rečeno -,
vzdrgetati
in to prenesti.
Biti oboje,
zaimek brez prvega sklona, neskončna različnost pomenov, tisočero ozadij, ki so trenutek in ponavljanje stvari na njih in svoja in njihova večnost, kar je na tej in na oni strani, biti vmesnost in molk.
In se prenesti.
Serenada
Noč je zatisnila v zlati rez upanja prostore, ki se že vrtijo, čas, zgneten v puščico, ki bi rada v letenju večno stala.
Zaman se belkasti zastori skušajo zgostiti, črke so črne, ne rastejo v zrak. Požeta je ozvezdenost sinjine. Pomen ne čaka, da bi se ponižno stopil v besedo.
O, o! Zemlja je bila nekoč zemlja, ki je hotela biti hip za seboj -in so jekleni drogovi v mesečevih obokih, zaslišal se je drug napev
in še melanholični planeti okrog nje, skozi roke drsi ji uzda, v sivih vodah dalje nimfe poželenja, a že si je ušla v čas pred seboj.
Življenjepis
O, spet stvari (odkod vzdihnjene?)
s pečatom nepomena odlivajo svojo navzočnost.
V zakulisju razmnoženega časa zatisnjene
oči v njih zrejo sebe, neskončnost poti in prihodnost.
Torej vidiš: čas srca je nevidno zlepljen s črkami. Vsepovsod žare zenice Orfeja in Tvoja nemoč. Zatorej Nič. In zahvaljeni Nihče, ki potrkal bi na vrata tvoje sobe, plavajoče v nespomina obroč.
Ki je grška in minula. Iz gričev, branja,
smrti in ljudi. Nepozabna in povsem minula.
Čeprav se zdi, da so tukaj v trieri spanja
vrnjeni in opasani z božjim. Pomni: nepovratno odplula.
Vse, kar veš, in to se zdi nepremagljivo, samo veš
in bivaš se le s čakanjem. Zato samo navidezno odhajaš.
Knjige, ki topijo te kot davne zime srež,
skrivaj se prepisujejo v stvari in sanje. In ti nastajaš.