LETO VIL 17 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 9. 1960 BOG V FILOZOFIJI FRANCETA VEBRA V uvodnih mislih Knjige o Bogu pripoveduje Veber, da ga je mati “učila moliti Boga in [ga] navajala k... bogozornemu gledanju na svet in življenje”. Tako gledanje je ohranil skozi vso ljudsko šolo in se je po sili domotožja še okrepilo v prvih letih srednje šole. šele v višjih razredih mariborske gimnazije so našli pot do njega drugačni nauki, zlasti panteistični in budistični. Kljub temu je po želji,matere in tudi iz lastnega nagiba vstopil v mariborsko bogoslovje, kjer so ga zopet “prevzeli prvotni bogozorni vidiki”, in je naslednje leto odšel na graško univerzo “samo zato, ker v drugem letniku [bogoslovja] ni bilo več filozofije”. Tu je stopilo v ospredje podrobno delo in v takem stanju je prišel na ljubljansko vseučilišče. A isto podrobno delo, ne iskanje bogozornega gledanja na svet in življenje, mu je zopet vrnilo prvotno otroško vero v Boga. . . Tako Veber sam. In zares je v prvotnih Vebrovih delih bil Bog vsaj pozabljen. Pri njegovem meinongovskem predmetnoteoretskem stališču skoraj ni moglo biti drugače. A znano je, da se je filozof Veber razvijal, da je širil, poglabljal in popravljal osnove svojega filozofiranja. Glede na vprašanje, ki nas tukaj zanima in skoraj brez bibliografskih pomočkov, moremo vedeti, da je odkril posebno religiozno čustvovanje pri človeku, kar mu je prav zaradi predmetnoteoretskih osnov njegove filozofije moralo obračati pogled tudi na “predmet” tega čustvovanja. Odkril je dvojno, animalno in duhovno naravo človekovega življenja. Zlasti pa je odkril poleg meinongovske “predmetnosti” še posebno “stvarnost”, ki ga je nato stalno zanimala ter ji je celo posvetil svoje zadnje objavljeno delo. Iz takega notranjega razvoja je že 1928, pred svojo boleznijo, napovedal v razpravi o problemih predstavne produkcije poznejšo Knjigo o Bogu, jo pripravil v Filozofiji (1930) in izdal pri Družbi sv. Mohorja v Celju 1934. Ukvarjanje s filozofijo sv. Avguština, ki mu je ob 1500 letnici smrti posvetil posebno knjigo (1931), je tudi verjetno že plod takega zanimanja, enako analiza evangelijev v predavanjih v ljubljanskem radiu. * * * V Knjigi o Bogu razvija Veber svojih pet “poti k priznanju božjega bistva”, ki jih v delu tudi kratko naziva dokaze, in so istinitostna, veljavnostna, osebnostna, vrednostna in bistvogledna pot do božjega bistva. O njih je sodil Ušeničnik, da so zanimive, a stare so se mu zdele bolj hodne. To je povsem pravilna sodba o njih: kljub podrobnemu analiziranju navajanih dejstev in mnogemu dokazovanju, Vebrove poti še zdaleč niso zelo dodelane ter pu?čajo mnogo negotovosti in dvomov. Škoda, da je sedanja Vebrova usoda molk. Ne vemo, ali še kaj filozofira in piše, vemo, da ničesar ne objavlja. Ne vemo, kar bi nas tu še posebej zanimalo, kako bi v teh letih izpopolnjeval in poglabljal in gotovo tudi popravljal svoje dokaze. Govoriti moremo le o tem, kar je (Dalje na 4. strani) SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA FILOZOFSKI ODSEK Deseti kulturni večer bo v soboto dne 17. septembra ob 19 uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41, Capital. VEBROVE POTI K PRIZNANJU BOŽJEGA BISTVA Predaval bo g. dr. Vinko Brumen Lepo prosimo točne udeležbe, ker bo zatem v isti dvorani druga prireditev. “Kdo ima prav. Mojzes ali Ksenofon? Ali je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, ali pa je le človek Boga ustvaril po svoji podobi? Vsa dozdevanja bi dala prav Ksenofontu in vendar je Mojzes tisti, ki govori resnico. In v bistvu mu daje Ksenofon prav. Kajti on ne govori o istem Bogu, niti o isti sliki in zaradi tega se zdi, da je debata o tem vedno odprta. Pri tem pa ni Ksenofontov namen, da bi zanikal božanstvo; nasprotno mu je v nalogo, da svari človeka, ki se lovi med bogovi, ki si jih vari. In kristjan mu more dati v tem prav. Tega “revolucionarnega intelektualca” mora prištevati v število tistih, ki so orali pot resnici. Njegov prezir nad bogovi s človeškimi oblikami je odlično pozitivno dejstvo in njegov klic izziva v človeku prijeten odmev. Najprej se rodi v človeku sila, še ne oblikovana, in ga privede onstran zanikanja bogov. Umaknejo naj se tedaj vse tiste stvaritve naših strasti, strahov, jeze, želja in prividov. Proč tedaj s tistimi bogovi, ki jih je “iznašel sovražnik človeškega rodu zato. da bi bili dovoljeni vsi zločini in da bi bilo za vedno osmešeno božanstvo. Proč s temi bogovi niča, ki nas prepuščajo samim sebi in nas silijo v suž-nost. Proč vsi ponarejeni bogovi!” Henri de Lubac: “Sur les chemins de Dieu”. GLEDALIŠKI ODSEK pripravlja uprizoritev drame J. Anouilha MEDEJA Predstava bo v soboto 1. oktobra ob osmih zvečer v dvorani sester frančiškank, na Arroyo 909. GLASBENI ODSEK pripravlja KONCERT ki bo v petek 21. oktobra ob 20 uri. Podrobnosti o obeh prireditvah bomo objavili v prihodnji številki Glasa ZGODOVINSKI ATLAS SLOVENIJE bo kmalu izšel kot zaključek V. letnika naših publikacij. naši večeri ebrasi in ebserja O SODOBNI KNJIŽEVNOSTI V SPOMIN Na devetem kulturnem večeru Slov. kult. akcije je v soboto 3. septembra predaval Ruda Jurčec o “Svetu sodobne književnosti doma in v svetu”. Večer je bil v okviru literarnega odseka, vodil ga je Zorko Simčič. Pred polno dvorano poslušalcev je predavatelj razvijal glavne misli, ki prepletajo sodobno književnost in je nakazal formalni okvir in estetične prijeme sodobnega pisanja tako v zahodnem kakor tudi v vzhodnem svetu. Poleg tega je obrazložil nekatere tokove, ki skušajo bistvo prenesti na druge osnove. V končnem delu je podal nekatere slike iz sodobnega literarnega ustvarjanja v domovini. Pred debato, ki se je začela po odmoru, je g. Simčič zaprosil navzoče, da bi po svojih močeh pomagali pri akciji uprave Slov. kulturne akcije za povečanje števila naročnikov naših knjižnih edicij in šestega letnika. Debata je bila razgibana in obilen aplavz ob koncu je nazorno pokazal, kako je bilo obravnavanje problemov in snovi na mestu in potrebno. odmevi — Prijatelj našega lista piše: “Nekaj številk Glasa je prišlo znancu v roke v domovini. Sporočil je, da jih je z veseljem prebral. Zelo je srečen nad delovanjem SKA in se nad vse zadovoljivo izraža o člankih in vseh poročilih v Glasu”. — Čestitam, vztrajajte in ne klonite! “Slovenska država", ki izhaja v Torontu, je v avgustovi številki ponatisnila odlomke iz nedavnega članka v Glasu o Slovenkah v svetu. Ista številka prinaša tudi pregled vsebine Mdedobja (3|4 - V.). Za slovaški večer, ki ga je Slovenska kulturna akcija priredila v soboto 16. julija, je dala na program tudi besedo pisatelja J. C. HRONSKEGA ter prevod nekaj poglavij iz njegove najnovejše knjige “Svet na Tresovisku”, ki je izšla letos maja meseca. Hronsky je glavni slovaški pisatelj v emigraciji. Bil je predsednik centralne slovaške kulturne ustanove Slovaške matice v Turčianskem Svetem Martinu ter tudi zdaj v emigraciji predsednik pripravljalnega odbora za Zamejsko Slovaško matico, ki so jo hoteli letos ustanoviti v Buenos Airesu kot centralno kulturno ustanovo nekako s podobno nalogo kot jo ima naša Slovenska kulturna akcija. Zanimivo je, da sta predemigracijski predsednik in njegov tajnik v Buenos Airesu, Hronsky in dr. Mečiar, ter bi bila tako naslonitev na slavno tradicijo veliko lažja in naravnost organska. Že maja meseca je Hronsky z veseljem obljubil svojo udeležbo v primeru, da bi Slovenci napravili slovaški večer, kakor mu je idejo poročal v imenu literarnega odseka Slov. kult. akcije dr. Tine Debeljak. Zato smo bili sigurni, da se bo vabilu z veseljem odzval in smo računali z njegovo udeležbo. Toda nekaj dni preje — 13. julija ga je zadela kap in 15. je bil že pokopan. Dan pred slovaškim večerom, ki se je nato spremenil v večer v njegov spomin. Dr. Mečiar je tedaj povedal, da je eno zadnjih pisem, ki jih je pisal Hronsky, bilo opravičilo dr. Debeljaku, da se ne bo mogel udeležiti večera zaradi bolehnosti. Pismo je videl ob smrti na njegovi mizici. Zdaj je prišlo na naslovnika. Verjetno je to zadnje pismo in podpis pod njim zadnji njegov podpis v življenju. Ker je pismo izredno lep prinos k medsebojnim slovaško-slovenskim stikom v emigraciji in je bilo namenjeno, da se prebere v opravičilo njegove odsotnosti na slovaškem večeru, ga priobčujemo v celoti — v njegov spomin. “Visokospoštovani gospod, prisrčno se Vam zahvaljujem za Vaše cenjeno pismo in zelo mi je hudo, da Vam ne morem obljubiti svoje udeležbe na večeru, ker sem nekoliko bolan, kakor tudi soproga, ki je pred ne- krenika — JUBILEJNO NAROČNINO je plačal g. Božo Eiletz, Colonia (Uruguay), 800.— pesov. Za tiskovni sklad Glasa so darovali: gg. Šmalc 30.—, Jemec 30.— in Gorše 20.— pesov, vsi iz Lanusa. Vsem iskrena hvala! — Največja javna knjižnica v Trstu je Bi-blioteca del Popolo di Trieste. Danes ima nad 36.000 knjig. Na leto si izposodijo Tržačani nad 35.000 knjig. Knjižnica ima tudi slovenski oddelek z okoli 600 knjigami, ki so izbrane po načelu: samo novo in najnovejše. Direktor knjižnice dr. Stelio Orise pa je v izjavi slovenskim časnikarjem izvajal, da mu je žal, ker sj tržaški Slovenci le malo izposojujejo slovenske knjige. Ne da ne bi bilo med obiskovalci Slovencev, vendar si raje izposojuljejo italijanske knjige, slovenski razumniki zlasti znanstvene. In vendar je slovenska polica kar pestro založena; med drugimi so zastopani vsi slovenski klasiki znane najnovejše ljubljanske izdaje. SPUTNIKI, KRUH IN SVOBODA (nekaj iz moskovskih komentarjev) : Pred letom, 12. septembra (ko se je Hruščev odpravljal na Literaturna propagandna revija “Le carte parlanti” (okt. 1959) objavlja članek italijanskega pisatelja. Carla Montella, ki je obiskal Jugoslavijo, članek nosi naslov: Kultura v Jugoslaviji. Zanimivo je, da govori pisatelj o jugoslovanski kulturi, ne ve pa nič o posameznih narodnih književnostih narodov v Jugoslaviji. Našteva sicer razne univerze v državi, ve za beograjsko, zagrebško in sarajevsko (?), na ljubljansko univerzo pa je kar pozabil. Navaja, da ni opazil “socialističnega realizma” v literaturi in v umetnosti in da moreta pisatelj in umetnik pisati in ustvarjati svobodno, samo v politiko se ne smeta vmešavati. Zelo hvali založniško politiko in pravi, da se morajo založniška podjetja voditi po čisto trgovskih vidikih. Opozarja tudi na ugodnost, ki jo imajo pisatelji, ki so člani svojega sindikata: sindikat jim posreduje službe v javnih kulturnih ustanovah in v državnih podjetjih in meni, da bi tu- di v Italiji morali imeti tak sindikat, ki bi imel enak dostop do podeljevanja dobrih služb. Seveda pa pri tem ne vidi nevarnosti kontrole in usužnjenosti, ki jima mora umetnik podleči, ko postane član takega uradnega sindikata. Zelo podčrtava dejstvo, da znaša naklada vsakega dela v Jugoslaviji 4000 do 5000 izvodov, kar je izredno veliko za državo, ki šteje 18 milijonov ljudi. V Italiji si založniki dovoljuje naklado z največ 2000 izvodi — v državi s 50 milijoni ljudi! Izračunal je, da izda v Jugoslaviji vsak prebivalec šest do osemkrat toliko za knjige ali za kulturne potrebe kot pa v Italiji. Za najboljšega sodobnega pisatelja v Jugoslaviji ima Miodra-ga Bulatoviča, urednika revije “Nin” v Beogradu. Ta piše v Kafkovem stilu in vendar zato nima težav z oblastmi. Poudarja tudi> da je literarno znanje na splošno zelo veliko in tudi “strojepiske po pisarnah poznajo Moravio in Pra-tolinija ter Hemingwaya in Stein- kaj dnevi prebolela velik srčni napad, in zato mi še ne kaže iti z doma. Vljudno prosim, izročite moj srčni pozdrav vsem udeležencem. Visoko cenim ta začetek naših bodočih plodnih stikov. Smo Pri kulturnih vprašanjih v času, ko se daje prednost politiki, ki ; hna nedvomno veliko poslanje, toda pri kateri je mnogo razlik v Nazorih in poteh. Kultura kakor tudi zgodovina naroda ja pa le ena, in pri tej morajo sodelovati vsi, ki se čutijo Člani naroda. In imajo dolžnost sodelovati. Prepričan sem, da taki nazori vodijo tudi Vas, in da izvršujete najpomembnejšo službo na utrditvi slovenske zavesti, kar ima danes v teh danih okoliščinah še svojo Posebno ceno in posebno poslanstvo. Mi smo majhni narodi, na bojišče ne bi mogli postaviti velikih divizij tankov, toda ni treba biti majhni v rodoljub ju. V kulturi nioremo biti toliko vredni, kolikor razumevanja najdemo med svojimi, če združimo vse sile, ki bi se odločile narod duhovno dvigniti. Če se ta sedanji stik —kakor verujem— izvrši v tem duhu, da se pokažejo za bodočnost čeprav le skromni znaki iskrenega sodelovanja, bom tega zelo vesel in rad izjavljam, da se pridružim sodelovanju z vsemi svojimi skromnimi silami, če nisem da-nes med Vami, bom pa z Vami vselej, kadar pride konkretna prilika za skupno sporazumevanje. V zamejstvu oživljamo Slovaško matico takšno, kakor je bila na Slovaškem, ki je rada podpirala vzajemno spoznavanje predvsem kulturnega življa med slovanskimi brati in ki je tudi s spoštovanjem gledala na slovensko kulturno delovanje, čemur je kajkrat dala jasni izraz, in tako bo nadaljevala tudi v izgnanstvu, da bi se ne izneverila svojemu poslanstvu. Kakor želim svojemu narodu polni kulturni razmah na tujih Hoh, tako želim nadaljnega uspeha tudi Vam. Z bratskim pozdravom T J. C. Hronsky LuJan, 10. julija 1960. hecka. V Italiji pravi, “smo daleč od tega...” T — “SVOBODNA SLOVENIJA štev. 27, 7 jul. 1960) prinaša kritično poročilo o knjigi “Dne-smrtnikov”, ki ga je napisal tefan Tonkli. Ob zaključku ugo-avlja: “...po Dnevih smrtnikov ^omo segali in ob prebiranju stani ran naj se obnavlja še stara Ju bežen do vsega, kar nas je ne-10i?i ■ riav