M LaD IZHAJA VSAK MESEC 1812 Isto XVI. štev. 5 VSEBINA Karel Mauser: Vogelni kamni naših domov ... 81 Aleksij Pregare: Vozilo izven kataloga .... 82 Jože Peterlin: Gostovanje ljubljanskega dramskega gledališča..................83 Jure Koritnik: Pesmi . . 84 Anton Kacin: dr. Alojzij Res 85 Slovenski poldnevnik . . 87 Alojz Tul: Legalna ura nekoč in danes .... 88 Anka Peterlin: Ob obletnici »gospoda Ivana« ... 89 Ivo Jevnikar: Mladinski socialni dan; Jambor . . 90 S. K.: Trst, Tržačani in Trie- stina........................91 Mate: Za sodobne žene in dekleta ........................92 Ivan Buzečan: Statut o pravicah delavcev ... 93 Vladimir Kos: Nič novega na Vzhodni fronti . . 93 Trije prazniki slovenske prosvete ........................94 Mojca Rant: Pozna ženitev 97 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura . 98 Vrtovi muz....................99 Revijo izdaja uredniški odbor-Marij Maver (odgovorni urednik) , Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin (glavni urednik), Zora Tavčar, Maks Šah, Drago Štoka in Edvard Žerjal (likovna oprema) Zunanja oprema EDVARD ŽERJAL Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 708189 - Pcd-uredništvo v Gorici: SKAD Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst Registrirano na sodišču v Trstu št. 193 tisk »graphart« trst, rossetti 14 telefon 77 21 51 Ml A^IhlnlA^VI^nn II ra\ V današnji številki predstavljamo mladega tržaškega slikarja Demetrija Ceja s tremi reprodukcijami njegovih slik. Verjetno pa so ga mnogi naši čitatelji že srečali na razstavah v Trstu, saj so visele njegove slike že večkrat v Tržaški knjigarni, v Kulturnem domu in v drugih galerijah■ Trenutno razstavlja v Gorici in to nam je dalo tudi povod, da smo želeli prav v tej številki opozoriti na njegovo razstavo. Obiskovalci Slovenskega stalnega gledališča so pogosto opazili Cejevo ime med inscenatorji gledaliških predstav. Ob neki svoji razstavi je sam o sebi napisal tole: »Ob tej razstavi mislim, da bi bilo naravno pomisliti tudi na »kritika« po možnosti prijatelja, da bi me predstavil. Mislim, da je to že preveč ustaljena — zastarela navada ter je bolje, če sam napišem nekaj vrstic, s katerimi bi se približal obiskovalcem te razstave. Zakaj naj bo to boljše? Mislim, da »kritik« mnogokrat na običajni način lahko vsili svoje mnenje obiskovalcem, to je uradno sodbo, ki naj bi zadovoljila gledalca. Hermetičen zaprt krog kritike ustvarja pritisk na mnenje obiskovalca, da ne more svobodno uživati umetnine. Če bom s to mislijo pomagal presojati po svoje vsaj nekaterim obiskovalcem, bom lahko zadovoljen. To je naloga, ki ne sme biti omejena samo na pričujočo razstavo, temveč je to obveza za nadaljnje delo.« Posamezna številka Mladike stane 250 lir. Celoletna naročnina 2500 lir. Letna naročnina za Jugoslavijo 50 din. Letna naročnina za druge države je 6 US dolarjev ali enakovreden znesek v tuji valuti. VOGELNI KAMNI Karel Mauser Slovenci po svetu proslavljajo obletnice svojih prosvetnih, domov vsako leto kar najbolj slovesno in poudarjajo s tem veliko narodno in kulturno delo, ki je bilo v njih opravljeno, obenem pa se spomnijo velikih žrtev, s katerimi so te domove zgradili. Slovenski dom v San Martinu v Argentini je obhajal enajsto obletnico blagoslov vitve. Ob tisti slovesnosti je spregovoril tudi pisatelj Karel Mauser o vogelnih kamnih naših domov. Zdi se, da njegove besede veljajo tudi našim prosvetnim župnijskim domovom. Tudi mi bi morali v vsakem kraju praznovati vsako leto obletnico delovanja, obletnico žrtev naših ljudi, ki so s svojimi prispevki domove postavili in se istočasno spomnili vogelnih kamnov, na katerih stoje te naše prosvetne stavbe. Pisatelj Mauser je dejal: Čudovita beseda je dom. Poleg besede mati morda najlepša beseda. Saj se spomnite, kajne, kako ste občutili to besedo na Vetrinjskem polju, kakor smo jo občutili v barakah! Gledali smo ljudi, ki so' hodili po cestah, in vedeli: domov gredo, v svoje hiše gredo. Sam si gledal okoli sebe, nič nisi imel, samo svojo revščino in nebo nad seboj. Strašno globoko smo tedaj imeli v srcu svoj dom, natančno si vedel, kje stoji miza, kje so omare, vse stopinje svojih prednikov si videl na tleh in svoje in svojih, otrok stopinje. Čudno, koliko trpljenja je včasih treba, da človek do kraja doume vrednost in bogatijo tega, kar je dolga, dolga leta brez prave, globoke misli užival. Kot otrok sem s svojimi starši živel kot gostač v Podbrezijah. Pri Matijevcu, pri Šfrithu in pri Mrkovcu. Nismo imeli svoje hiše. In se spomnim: pozno v jesen, ko se je delo uletelo, na polju je bila le še repa, se je zbrala družina pri večerji. S posli vred so vsi sedeli okrog mize in zajemali iz ene sklede. Tudi jaz marsikdaj. In sem imel občutek, da sedimo kakor v trdnjavi, ki je nihče ne mere premagati. Star, močan zid okrog vseh — naj bo zunaj neurje in vihar, mirn,o gori luč pod stropom, ni je sile, ki bi jo mogla ugasiti; ni je sile, ki bi mogla prevezniti te zidove. Tu je varnost in mir in blagoslov. Zbrani smo med temi zidovi, ena družina, ki je iz iste sklede. iNaš dom je to, naša trdnjava. Kolikokrat ste bili že v njem, kolikokrat ste že slišali tukaj slovensko pesem in slovensko besedo. In v teh zidovih ste vi sami, vaše delo, vaše želje, vsa vaša upanja, ki ste jih imeli, ko ste ta dom zidali. Ne glejmo na domove kakor na stavbe, kjer stoji kamen na kamnu. Dokler je samo to, je to samo mrzla resničnost. Mislimo vselej, da ima vsak dom dvojen zid: eden je iz kamna, drugi zid smo mi — živi ljudje, tesno eden pri drugem. In to je, dragi moji, kar domovom daje življenje, ta drugi živi zid, ta skupnost, ta zavest, da spadamo drug k drugemu, da drug brez drugega ne moremo živeti — zavest, da brez te skupnosti pravega doma ni. Glejte, življenje ni lahko, težje in težje postaja. Če se težkim časom pridruži še osamelost, če izgubiš občutek, da spadaš k družini, da spadaš v skupni dom, kam boš šel? Zavoljo tega naj naslovim še besede na mlade. V življenje rastete in to življenje okrog vas je košato. Morda boste nekoč s posebnim nasmehom pogledali na ta dom. Ne bo moderen, ne bo imel vsega, kar si boste morda želeli, ima pa eno, dragi moji mladi prijatelji, kar tuji domovi, naj bodo še tako lepi, nimajo: ima ljubezen vaših staršev, ima skrb vseh, ki vas imajo radi, ima vse prečudno lepe želje tistih,, ki so vam želeli od svoje revščine in preprostosti najboljše dati. Mar ni to najlepši izraz ljubezni, mar ni že zavoljo tega ta dom čudovito lep? Eno željo želim z vami vsemi, vem, da imamo isto v svojem srcu: da bi v tem domu trdno še dolgo stali štirje vogelni kamni, ki morajo biti vogelni kamni vsake skupnosti: ljubezen, mir, zaupanje in volja. Naj nas te štiri velike dobrine vežejo z mladim rodom, da bo življenje žuborelo v tem domu tudi še takrat, ko bo v njem od nas ostal samo še duh. Naj tej naši želji Bog da svoj blagoslov!« Aleksij Pregare Pozdrav Baragovemu domu OB PODNOŽJU RICMANJSKE CERKVE Končno je težko pot, skrbno iskanje sredstev za vsak kamen in vsako opeko novega župnijskega prosvetnega doma v Ricmanjih kronana z uspehom: dom je dograjen, danes kličemo božji blagoslov nanj in na prosvetno življenje v njem. Kot da so pozabljene vse skrbi tistih, ki so nosili težo odgovornosti, posebno župnik dr. Angel Kosmač. Kot je vsa vas vesela, ker je ponosna na lepo prosvetno stavbo v vasi in ker ve, da bo to žarišče mnogo pomenilo za ricmanjsko mladino, pa tudi za starejše ricmanjske ljudi. Čestitamo ricmanjski župnijski skupnosti ob tem slovesnem prazniku, ko blagoslavlja svojo prosvetno hišo v vasi in želimo, da bi doživeli v njej vsi župljani kar največ lepih in srečnih ur. ŠTUDIJSKI DNEVI V DRAGI ,Ne pozabite rezervirati čas 2. in 3. septembra za študijske dni slovenskih izobražencev v Dragi. V prihodnji številki bomo javili dokončni program predavanj in imena predavateljev. REPENTABOR 1972 Nobeno poletje ne sme miniti brez tabora Slovenske prosvete na Re-pentabru. Priprave so v teku in sodimo, da bo tabor v nedeljo, 2. julija popoldne na trgu pred Repenfa-borsko cerkvijo. VOZILO ¡ZVEN KATALOGA Previdno je nastavila uho k vratom, kot je bila sicer njena navada, toda, začuda, nobenega glasu. Ali ga še ni domov? Najbrž je tako, je blaženo vzdihnila. Ni ji šinilo v možgane, da je prav tako zgodaj pokonci kot ob vsaki Nikovi vrnitvi, da je prav ob enakem času vstala in to sunkoma. Občutek je imela, da se je bil pred vhodnimi vrati ustavil črni »mercedes«, da se je Niko skokoma pognal po stopnicah in da je trenutek zatem Marko vrisnil od veselja. Ne, danes se je bila zmotila. Postala je še trenutek, ponovno prisluhnila in se ob tem z obema rokama oprla ob vrata, kot bi hotela objeti globoki mir, ki je vel izzia njih, se nato obrnila, od-drsela po stopnicah nadstropje niže v svojo čumnato ter prav potihoma zapahnila vrata. Ida ni mogla verjeti svojim čutilom: v dušku je popila kozarček sadjevca in si ga nato dolila še polo-vičko, na zdravje takim bedastim sanjam. Legla je in se pokrila prav do oči, najraje bi zapredla kot Bolnataca, njen šepajoči maček, ki ni bil nič sanjal, ampak čudovito spal. Toda Ida ni zaspala. Kljub času, ki ji je preostajal za spanje in kljub naporu, da bi mu podlegla, ni dosegla drugega učinka kot to, da je še naprej sebično cula nad nenavadnim mirom v stanovanju Nika in Marka nad seboj. Kolikor se je mogla spomniti, se je bilo to samo dvakrat pripetilo, in sicer za nekaj dni ob smrti Nikove žene ■—• Bog je že vedel, kakšno dobro delo je bil storil, da jo je poklical k sebi — in še enkrat pozneje... No, ob tisti drugi priložnosti, ko se je tako razveselila Nikove odsotnosti, bi bil ta kmalu podlegel poškodbam. Takrat je bil tudi sklenil, da ne bo boksal več. V tretje gre rado, jo je vznemirilo. A kaj se lahko zgodi? Da bi kak nasprotnik Nika premikastil tako, da bi mu odzvonilo? Kaj še; to je bilo izključeno, ker si je Niko odtlej nasprotnike pazljivo izbiral v pričakovanju »vrhunske forme« za dvoboj njegove boksarske kariere! Forma, ki jo je ta hišni boksar zasledoval najmanj deset let, pa ga ni hotela obiskati. Ida sama si ni bila povsem na jasnem, kaj bi točneje pomenil izraz »forma« in še »vrhunska« povrhu. Boksar ji je bil sicer povedal, da je to skupek spretnosti, ki bi jih moral borivec v vsakem dvoboju imeti, toda — Ida se je še udobneje zleknila v postelji — zanjo je forma pomenila ugodje, denar, in pa konec bušk, podplutb, preklanih obrvnikov. Zaman, ni zgledalo, da bi bil takšen konec blizu. Forma je na Nika pozabila, čeprav je boksal in boksal... Ali si ne more privoščiti kaj več kot udobnega stanovanja? Če ima že glavo vso obtolčeno in ves obraz izmaličen, bi v prostih trenutkih lahko sedel na primer v naslanjač na vrtu... kake lepe hišice..., na griču izven mesta. Čemu ti temni prostori v zaduš-Ijivosti mestnega središča? Tudi poročiti se noče, preveč je prestal ob Veri, da bi si upal začeti znova. In... po vsej verjetnosti je že takrat čakal na »vrhunsko formo«, ko je ni mogel doseči zavoljo družinskega pekla! Grizla sta se, grizla. Vera je norela ob pogledu na deformiran obraz, bila je alergična na sesirke in ranice, s katerimi so mu bile posejane ustnice, nos, podočnici. Naivna in hudobna ženska hkrati, je pomislila Ida in napeto prisluhnila... Ne, nikogar. »Hk-hk, hk-«. »Bolnataca, prehladila si se, a?« Bolnataca je smuknila k njej v posteljo. »Zdaj sem ti dobra, hinavka. Zdaj, ko ni Nikove centralne kurjave, služi tvojemu namenu tudi strgana odeja, ne? Mačka, prava mačka si, da veš!« Mačka je zapredla in se ji zavlekla k ramenu. »Se tudi ti čudiš temu miru, Bolnataca?« Mmmm..., kakšna je bila ta ženska! se je Idi odvijal klobčič spomina. Sama histerija. Zdravnik je povedal, da je to epil—-, epi-lep... A k vragu, sline so sline. Slinasta in penasta je bila vsa, ko jo je popadlo. Kako naj bi bila prišla »vrhunska forma« v takih okoliščinah? Niko se je vračal še bolj obtolčen; včasih se je priklatil ves obupan, celo vinjen od časa do časa. In ko se je rodil oni otrok! Ida se je stresla ob sami misli na njegov: avtooo...! Zamižala je: ob štirih zjutraj, »mercedes« pred vrati, nato Niko, nato vrata stanovanja, nato božjasten krik: očka, avtooo...! in nato skakanje, metanje ob tla, tekanje po onem dolgem hodniku: brrr, brrr, brrr... Niko ni sploh skušal sina pomiriti, še sam je tekal, navijal vse mogoče motorčke, streljal s puško... Igrače vsepovsod. Z zbirko avtomobilčkov pa sta presegla mejo. Začelo se je pravzaprav, ko je bila Vera v umobolnici. Marku je bilo štiri leta. Štiri, štiri in pol, da. Zanimivo: igrač ni bil Marko nikoli posebno vesel. Naveličal se jih je takoj, polamljal in razdiral jih je kot za stavo, jokal ob njih ostankih. Niko je tožil, da je otrok občutljiv, da je preveč sam, toda (Ida se je polagoma naveličala ležanja na srčni strani, in pa medla jutranja svetloba jo je oplazila skozi okno; zato se je obrnila na drugo, zoprno stran: na tisti steni j,e bil večji lesorez s prizorom smrti sv. Boštjana. Ob pogledu nanj ji je postalo vedno tesno, kajti spominjal jo je sestrinega nesrečnega konca; revica je med vojno končala na vešalih. A lesorez je bil relikvija prednikov in ni si ga upala sneti. Zdaj, v temi je bila slika nekoliko nejasna in to jo je malce pomirilo. Bolnataca je zaječala ob njenem premiku, Ida jo je odmaknila prav narahlo, tako, da je mačka kar nadaljevala s predenjem)... ne, ne, otrok ni bil sam, je dalje razglabljala ženska. Dobro se je spominjala da je še njo pogledal s takimi čudnimi steklenimi očmi, ko se je na Nikovo prošnjo lotila gospodinjenja pri njem, nekaj ur dnevno. Otrok ni hotel družbe, to je resnica! Kasneje se je je malce privadil in urejenost doma je menda tudi na Nika blagodejno vplivala. Ni se vračal tako pogosto obtolčen domov. V tistem obdobju se je boksar pripravljal na nek »pomemben dvoboj«. No, in takrat bi ga bilo res skoraj zmanjkalo: časopisi so poročali, da je Niko nesrečno zgubil, ker ga je oni udaril na nedovoljeno mesto. Dva tedna je visel na nitki. Tiste dni je bila otroka zasovražila, vsaj zdelo se ji je tako. Kaj takega še ni bila doživela! Vse dni je tulil. Zdaj zdaj se bodo pojavile sline, se je strahoma obračala Ida. Vse igrače je polomil, le svoj avtopark je med stokanjem in javkanjem spet in spet uravnaval in kazal s prstom na prazna mesta: tu manjka gasilski voz, tu letališki jeepvlačilec, pa Fiat iz leta 1936; primerjal je svoj avtopark s katalogom. Najprej ga je tolažila, češ da mu bo očka vse kupil, a je Marko kljub temu nezaslišano tulil in zahteval, naj mu jih gre ona kupit. Ni vzdržala, oklofutala je Marka in Niko jo je seveda odslovil. Toda tudi na to se je pozabilo, je z zadovoljstvom ugotavljala Ida in pogledala Bol-notaco, ki se je bila iztegnila kot mrtva. Lepo ji je in Marko je ne ščiplje, je pomislila. Niko jo je bil precej za tem spet zaprosil za pomoč. Vse lepo in prav, toda Marko je bil z vsakim dnem neznosnejši. V naslednjih letih mu je oče začel nabavljati novo serijo avtomobilčkov. Po vsakem uspelem treningu ali dvoboju mu je prinesel nov modelček, ki ga je Marko z nezmanjšanim hrupom sprejel in to ponoči, kajti oče se mu je po opravljenem delu vračal vedno le ponoči. GOSTOVANJE LJUBLJANSKEGA DRAMSKEGA GLEDALIŠČA — VELIK KULTURNI DOGODEK ZA TRST Ko je letošnja sezona Slovenskega stalnega gledališča v Trstu praktična zaključena, smo dobili v goste ljubljansko Dramo: 26. maja je v Kulturnem domu prvič v našem mestu predstavila Shawovega Pygmaliona, Kadarkoli gostuje v zamejstvu naj' višja slovenska gledališka ustanova, pomeni to za zamejske Slovence največji kulturni praznik. Tako tudi tokrat. Žal le, da je prišlo to gostovanje nekoliko pozno, ko je že čutiti v zraku konec kulturne sezone in še potem, ko nas domače gledališče ni v tej sezoni povsem osvojilo, delno celo razočaralo. Spričo teh dejstev si lahko razlagamo premajhen obisk prvi večer in nekako skepso, s katero so začeli prihajati gledava' k predstavi. Udeležba pri gledaliških predstavah je izredno občutljiv barometer, ki neverjetno hitro reagira. In vendar je bila predstava ljubljanske Drame resnično praznik naše besedo in spev slovenske gledan liške kulture. Naši vrhunski igravci sicer niso predstavili domačega literarnega dela, predstavili so zahtevnega Shawa, a Pygmalion je že tako rekoč delo, ki sestavlja železni repertoar slovenske Drame. Morda je ta predstava že tolikokrat igranega dela mnogim, ki strastno iščejo za novostmi in ekstravagantnostmi, pokazala, kako je drama ali komedija vedno lahko aktualna in zanimiva In kako nevsiljivo in spontano lahko osvoji gledavce ter jih navduši, če je doživeto podana in umetniško sugestivna. Gotovo je prav to delo eno izmed tistih umetnin, ki ima svojo trajno umetniško vrednost. Po drugi strani pa je tudi res, da prav to ‘isto delo v različnih dobah na svojski način predstavljamo in k njemu pristopamo. Vsi odrski umetniki, so nam pripravili predstavo, ki je bila izredno prijeten in lep koncert besede, ritma, pripovedi, ki bi ga še in še poslušali. Jože Peterlin Demetrij Cej: Dolga rdeča črta (detajl) Jure Koritnik Pesmi PESNIK Ujet med nebom in zemljo. Presvoboden za svef, prešibak za nebo. Ptič brez kril. ZALJUBLJENCA ). Malo sta imela in prehitro sta izmenjala svoje stvari. Ko si nista imela več kaj dati, sta šla vsak na svojo stran — v nedokončano otroštvo. ZALJUBLJENCA tl. Bila sva nora od vsake stvari. Razum je nehal biti sodnik, postal je služabnik srca. Bila sva gospodarja časa: na tvojih ustnicah sem ga zavrtel nazaj, živela sva tisoč lepih pravljic in se vračala iz njih omamljena do bolečine, dokler, dokler.. . kaj bi ti pravil, saj veš, kako kratke so lepe stvari. BALADA Brezbrižen dan, samoten kraj, drevo: nič krvi, nič krikov, le dobren list prepluje zrak. Toda kar je pičilo Marka pred nedavnim, si je Ida razlagala le tako, da je fant popolnoma nor. Vztrajno je od očeta zahteval, naj mu kupi modelček mrtvaškega voza, da bi ga pritaknil svoji zbirki. Niko se je zgrozil: tako daleč je že? Na vprašanje, čemu ga to mika, mu je sin odgovoril, da je staknil sliko materinega pogreba ter da mu tak voz neizmerno ugaja. Oče se je uprl, a se je hkrati globoko zamislil: ali ni res predolgo in preveč trmoglavo zasledoval boksarsko vrhunsko formo in prepustil otrokovo vzgojo Idi in vznemirljivim vračanjem ponoči? »Še malo, samo še to leto. Boste videli, da bom uspel,« je odgovarjal pomočnici, »zdaj se kot vadbeni tovariš evropskega prvaka poslužujem novih prijemov pri boksanju.« Marko se je pa kar naprej drl: »Mrtvaški voz, oči! Mrtvaški voooz!« »Saj ga ni v katalogu,« ga je skušal pomiriti Niko. »Saj prav zato, ker ga ni,« je vztrajal fant. Toda oče se 'ni vdal. Ne, ne bo gledal simbola nehanja med čudovitimi otroškimi igračami. Življenje je bilo dovolj trdo zanj: slaboumna žena, neuravnovešen sin in brezperspektivnih dosedanjih petintrideset let brez prave športne sreče. Ni popustil sinu kljub očitanju vesti, da se ni dovolj zavzemal zanj. Še malo, še malo, je vztrajal Niko. Marko pa je kar naprej sitnaril. In hujšal. Najbolj zavoljo zlomljenih živcev. Živa podoba njegove rajne matere, in to že pri dvanajstih, je pomišljala Ida. »Morda se bo premiril za nekaj časa, če mu kupim voz,« je zaupal Niko pomočnici, toda stalne zahteve so ga razbesnele do solz in je sinu rekel: »Dobro. Prinesem ti ga, takega, da se boš lahko vozil v njem. O prvi priliki.« »Iz mesta pojdite, Niko, iz mesta. Marda bo zanj bolje,« mu je prigovarjala ženska. »Mislim, da ne bo. Oba sva najbrž hudo navezana na to najino stanovanje. Vse, kar se je zgodilo, se je zgodilo tu. Sicer pa, življenje se itak zaključi kot samo hoče... Čemu bi ga komplicirali še bolj?« je zaključil boksar. Ida ni več vzdržala v postelji. V sobi je bilo že prav svetlo. Vstala je, pokrila Bolnotaco, ki je pa nekajkrat tako otožno zamijavkala kot kak otrok. Ženska jo je začudeno pogledala in spet prisluhnila: ne, vse tiho, Marko gotovo še spi. Čudno. Oblekla si je samo haljo kljub mrazu in bolečinam v križu in vrgla čez ramena šal, ki ji ga je bil prinesel Niko iz Belgije o priliki nekega dvoboja tam. Najbolje bi bilo, če bi le stopila v gornje nadstropje, da še enkrat prisluhne, ali je pri Marku vse v redu, toda odločila se je, da gre v mlekarno. S steklenico v roki stopi na prag, se previdno ozre na desno in na levo in jo mahne čez ulico. Bilo je res hladno, zato je še bolj pohitela. »Ida, pridite sem,« jo pokliče lastnica trafike za hrbtom. »Po mleko grem,« odvrne Ida, toda ona vztraja: »takoj pridite, pohitite.« Ida stopi radovedno v tobakarno in Pavla, lastnica, ji razgrne športno stran »Jutranjika«. Ženska okameni, toda le za trenutek: »Beri, Pavla,« beri. Večkratna smola, ki je preprečevala velike dosežke boksarju Niku N., ga je na koncu zavratno umorila. Kot sparring-partner našega prvaka »Boba«, je kot po navadi tudi sinoči z njim treniral. Udarec, ki mu ga je pomotoma, v spodrsljaju zadal »Bobo« v zatilnik, je bil za Nika usoden. Kljub takojšnji operaciji, je nesrečni boksar podlagel poškodbi sinoči v poznih urah v splošni bolnišnici. »Bobo« je ves čas stal ob umirajočem kolegu in pretresen izjavil, da bo nehal boksati ter da bo prevzel varuštvo nad Nikovim mladoletnim sinom. Anton Kacin Dr. Alojzij Res (umetnostni zgodovinar; posredovalec med dvema kulturama) spominski aapisi is naše bližnje preteklosti Nedolga življenjska pot dr. Alojzija Resa se da orisati prav na hitro. Rodil se je v Gorici 1. julija 1893. Njegova mati je bila doma s Srpenice v gornji Soški dolini. V Gorici je Res dovršil gimnazijo 1912. Nato je vstopil v bogoslovje. Nekaj časa je bil prefekt v Alojzijevišču. Semenišče se je v maju 1915 zaradi bojev ob Soči preselilo v Stično na Dolenjsko. Po štirih letih bi moral biti posvečen. Dne 24. januarja 1917 je pisal Bevku: »Nestrpno čakam posvečenja.« Zakaj ni bil posvečen, ni znano. Isti mesec je bil v Boljuncu, kjer je bila njegova sestra za učiteljico. Potem so ga poklicali k vojakom. Služboval je v vojnem dopisnem uradu na Dunaju. Dunajsko leto je bilo zanj zelo plodno. Vpisal se je na univerzo. Obče val je z dr. Janezom Evangelistom Krekom, ki je bil poleg dr. Izidorja Cankarja, katerega je Res osebno tudi že poznal, duhovno najbolj odprt Slovenec svojega časa, dovzeten za vse pozitivne evropske kulturne in socialne pojave in vrednote. Rešu je Krek v letu svoje smrti (1917) izrekel besede, ki so pozneje veljale kot njegova duhovna Oporoka. Po vojni je odšel na univerzo v Zagreb, kot skoraj vsi slovenski akademiki z Dunaja, iz Prage in Gradca. V Zagrebu se ni počutil dobro. »Tako razbitega duševnega razpoloženja že dolgo nisem imel, kot ga imam tu,« je pisal Bevku (4. junija 1919). Jeseni 1919 se je odprla univerza v Ljubljani in Res se je preselil tja. Vleklo pa ga je že v Italijo, kamor je šel, kadar so mu dopuščale razmere in denar. V decembru 1919 je bil štirinajst dni v Florenci. »Obsojen sem na večno romanje in nemir,« je pisal Bevku (11. decembra 1919). Naslednja leta je šel v Italijo še večkrat. Leta 1922 je v Ljubljani doktoriral; potem je spet šel v Florenco izpopolnjevat svoje poznanje italijanske kulture. V novembru 1923 je začel predavati srbohrvaščino na visoki šoli za gospodarstvo in trgovino v Benetkah. Istočasno je poučeval nemščino na znanstvenem liceju. Eno leto ali kaj je učil slovenščino bogoslovce reške škofije, ki so študirali v Benetkah, ker doma niso imeli semenišča. V Benetkah je Res tudi umrl 17. maja 193-5. Ko je bil v bolnici 'in je čutil, da prihaja konec, je prosil nekega svojega prijatelja lekarnarja: »Poskrbi, da me pokopljejo na Sveti gori pri Gorici!« Prijatelj mu je obljubil ter je obljubo tudi držal. Uredil je vse potrebno pri oblasteh, kar ni bilo prav lahko, ker se je goriška kvestura nekaj obotavljala dati svoj pristanek; bala se je narodne manifestacije na meji. Prof. Res je imel lep pogreb. Ko je prispel avto s krsto v Gorico, se mu je pridružila dolga vrsta avtomobilov s prijatelji in znanci, ki so ga spremili na zadnji poti. Govorov na grobu ni bilo. In tako 'počiva na Sveti gori poleg kardinala M-issia in nadškofa Sedeja. Razmeroma kratko življenje — 43 let — je bilo polno dela in tudi lepih uspehov. Res je bil nadarjen in podjeten človek. Kot petošolec se je oglašal s črticami v Domačem prijatelju, ki ga je urejala pisateljica Zofka Kvedrova, izdajala pa Vydrova tovarna žitne kave in drugih hranilnih izdelkov v Pragi. Odjemalci, ki so kavo in druge izdelke naročali naravnost pri tovarni, so list prejemali zastonj. V Domačem prijatelju je začel svojo literarno kariero marsikateri pozneje priznani književnik. O tej vadnici za mlade pisatelje bi bila potrebna razprava z natančno bibliografijo. Čez nekaj let skočil mnogo više, namreč v Dom in svet, katerega je že urejal Izidor Cankar. Cankar ga je dvignil na višino, kakršne slovenska literatura do takrat ni poznala. Glavno skupino sotrudnikov so sestavljali mladi goriški leposlovci, kot Pregelj, Bevk, Lovrenčič, Velikonja, Lojze Remec, prvi rod slovenskih ekspresionistov. Izidor Cankar je bil z njimi trdno povezan. O veliki noči leta 1915 je nameraval priti v Gorico (Resovo pismo Bevku 24. marca 1915). Izidor je imel nenavaden dar, da je med mladimi ljudmi odkril talente. Kot pisec dveh epohalnih del, ki še danes nista prav nič izgubili svoje prvotne svežine, namreč »Obiskov« (1910-11) in osebnoizpovednega romana »S poti« (1913) je užival velik ugled. Vplival je tudi na Resa. Izidor je študiral umetnostno zgodovino in estetiko. Res je za to področje že po naravi imel mnogo smisla. Izidor ga je v tem le potrdil. 2e leta 1914 je komaj 21-letni Res objavil v Domu in svetu nekaj člankov o umetnosti, n.pr. Umetnost in nravni zakoni, Moderna duša in moderna umetnost. Naslednje leto je napisal razpravo o slikarju Segantiniju (Disv. 1915). Tudi pozneje je objavljal kratke prispevke iz zgodovine slikarstva. Še zadnji njegov prispevek v Domu in svetu, ki pa je izšel že po njegovi smrti (1936), je predavanje o Tintorettu, katero je imel na Dunaju 27. januarja 1934. Iz nemškega rokopisa je predavanje prevedel dr. France Stele. Pesmi Res najbrž ni napisal nobene, a tudi pripovedne proze ni veliko. V drobni knjižici »Ob Soči« (Trst 1916) je zbral vtise in občutja iz prvih mesecev bojev ob Soči. V pismu Bevku (10. septembra 1916) je to -delce imenoval »velik literarni greh«; bil je zadovoljen, da so listi o njem poročali le v nekaj vrsticah. Drugi natis je pa le oskrbel. Pozneje je objavil kratko črtico Notturno (Disv. 1918); v njej je nekoliko cankarjeval, a bolj po Izidorjevo kot po Ivanovo. V času bivanja v Ljubljani se je redno udeleževal sestankov društva primorskih akademikov. V razprave je posegal s praktičnimi nasveti in predlogi. V Ljubljani je tista leta študiralo okoli dvesto slovenskih in hrvatskih visokošolcev z Goriške, s Tržaškega in iz Istre; na italijanskih univerzah pa jih je bilo morda pet. Res je stvarno zagovarjal mnenje, naj se visokošolci, ki nameravajo pozneje živeti in delati doma, prepišejo na univerze v Italiji. »Pred celokupno jugoslovansko dijaštvo stopa naloga nove kulturne orientacije,« je napisal v brošuri »Visokošolski študij v Italiji«, ki jo je s tehnikom Vladimirom Anžlovarjem po naročilu organizacije sestavil in izdal leta 1921. Resa je vleklo v Italijo ne glede na državne spremembe. Sledil je srednjeevropskemu in severnjaškemu hrepenenju, ki je nešteto ljudem stoletja in stoletja kazalo pot v deželo umetnosti. Nekoliko je pač vplival tudi Izidor Cankar, ki je v romanu »S poti« zapisal: »Kako zvonka beseda je Italija, ritmično blagoglasje je v njej, ki je skrivnost lepih besed in lepega stila ... Še sedaj, ko sedim v Benetkah in mi je tako dobro v prsih od zraka in luči in šumenja tam zunaj, mi je ta beseda kakor vroče vino; opojnost je v njej, vonjiva para in gor-kota.« Še pred doktoratom je Res začel pripravljati znameniti zbornik o Danteju, čigar 600-letnico smrti so tedaj praznovali. Kako je še netridesetletni slovenski visoko-šolec, v italijanski javnosti popolnoma neznan, mogel pridobiti za sodelovanje v slovenski knjigi o Danteju nekatere vrhove takratne italijanske filozofije in literarne kritike, je uganka, a je tudi dokaz o izredni or-ganizatorični sposobnosti Resovi. V knjigi so namreč zastopana imena trajnega pomena, kot Benedetto Croce, Gaetano Salvemini, Gallarati Scotti, E. G. Parodi, Vittorio Rossi, Guido Mazzoni. Tudi slovenski sotrud-niki predstavljajo elito takratne znanosti. Pisci kot Aleš Ušeničnik, Oton Župančič, Josip Debevec, Josip Puntar, Vojeslav Mole, Milko Kos, France Stele so kulturni tvorci na najvišji ravni. Zupančič je kongenialno prevedel peti spet Pekla. Končni verz tega speva bo vedno ostal klasičen primer nenavadno posrečenega prevoda: E caddi come corpo morto cade. In pal sem, kakor truplo mrtvo pade. Tudi med prevajalci posameznih razprav v slovenščino oziroma v italijanščino so zelo znana imena: furlanski pesnik Giovanni Lorenzoni, Ivan Trinko, Janko Samec, Ivan Gruden. Zbornik je izšel 1923 v dveh izdajah: slovenska v Ljubljani, italijanska v Gorici pri Paternolliju. Odlična je tudi oprema: velik format, izbrane črke, primeren papir. V italijanskem tisku je zbornik imel zelo ugoden odmev. O knjigi so poročali mnogi listi, kot II mondo (Rim), Lavoro (Genova), La nazione della sera (Firenze), Idea nazionale (Rim), II resto del Carlino (Bologna) in drugi. V Corriere della sera (7. marca 1924 je v.(irgilio) bj(rocchi) v poročilu o tem delu zapisal med drugim: »Al numero dei buoni libri danteschi, anzi degli ottimi, uno se ne aggiunge quell'anno, edito in isloveno, che al suo notevole valore letterario univa, per noi italiani, un significato, in certo senso, politico.« Bolj razgledam Italijani so čutili potrebo medsebojnega spoznavanja; žal da je prevladala fašistična nespamet. Nekaj let pozneje je Res prevedel iz italijanščine Rožice svetega Frančiška ('I fioretti di san Francesco). Prevod je izšel v Gorici 1927 z ilustracijami Toneta Kralja. Res je vedno, kadar koli in kjer koli se mu je ponudila prilika, posredoval med slovensko in italijansko kulturo. Ko je bil v Florenci, je »uvajal v slovanski svet misli in lepote« mladega Florentinca dr. Wolfanga Giustija, ki je začel prevajati Cankarja in druge slovenske pisatelje (Novi prevodi naših del v italijanščino. Disv. 1926). Leta 1922 je pridobil uglednega italijanskega publicista U. Ojeftija, da je eno številko umetnostne revije Dedalo, ki je izhajala v Rimu, posvetil slovenski moderni umetnosti. Sam je v monumentalni Enciclopedia italiana Treccani napisal več življenjepisov slovenskih pesnikov in pisateljev. Obdelal je na primer Ivana Cankarja, Preglja, Ketteja, Kopitarja in druge. Res je med prvimi, ako ne celo prvi seznanil Slovence z indijskim pesnikom in filozofom Rabidranathcm Tagorejem. Že leta 1915 je v Domu in svetu prevedel dva blesteča odlomka iz Visoke pesmi in iz Vrtnarja. Gotovo takrat ni niti slutil, da bo avtorja deset let pozneje osebno srečal v Benetkah. Tagore je potoval po Ameriki in Evropi. V Benetkah se je nameraval vkrcati na ladjo, ki bi ga peljala domov. Na svečnico 1925 je sprejel skupino intelektualcev, med katerimi je bil tudi Res, ki je o tem srečanju poročal v podlistku Slovenca (13. februarja 1925): »Kakšen je ta mož, katerega tajinstvenemu glasu je prisluhnila v svoji razbolelosti vsa Evropa, iz katerega pesmi poje čudnosladko življenje kot glas iz izgubljenega raja?... Počasi, z rokami sklenjenimi na prsih, nam je prišla nasproti visoka, meniška postava, zavita v široko temnnorjavo haljo. Srebrni, do ramen lijoči lasje, so obkrožali kot sij bronasti obraz s sneženo brado. Ko nam je molče ponudil roko, je nalahno sklonil glavo, sklopil trepalnice in mehak smehljaj mu je zatrepetal okoli drobnih ustnic. A ko je dvignil kot zavesa težke trepalnice in uprl v nas svoje temne oči, je zažarel sredi beline teman blesk njegovih punčic kot plamen sredi noči.« Zelo važno je Resovo delo za literaturo na Primorskem. Organiziral je Našo založbo v Trstu (1921), ki je izdala nekaj klasičnih del, med katerimi je nedvomno najmočnejši Plebanus Joannes. Zaradi pomanjkanja potrebnega kapitala se založba ni mogla razviti, kot bi se bila sicer. Omeniti moram še eno Resovo pobudo, namreč Jadranski almanah, v katerem naj bi se objavljale vsako leto razprave in članki o vsem, kar je dokazovalo kulturno in gospodarsko tvornost Slovencev na Primorskem. Sam je uredil prvi letnik (1923). Izšla sta potem še dva. Drugega je uredil Janko Kralj (1924), tretjega pa Rado Bednarik (1925-1930). V teh almanahih najde raziskovalec tistih časov mnogo zanesljivega gradiva za zgodovino našega življenja med obema vojnama. Pozabiti ne smemo niti, da je Res sodeloval pri prvi Mladiki s kratkimi slovstvenimi poročili in da je silno blagodejno vplival na Franceta Bevka, ki je poslušal in upošteval kritično mnenje in nasvete samo dveh mož: Izidorja Cankarja in Alojzija Resa. Alojzij Res je bil velik, neutrudljiv delavec na visoki duhovni ravni. Kljub izrazito poudarjeni razumski strani je na dnu svoje duše do konca ostal idealen, pozitivno usmerjen romantik. slovenski poldnevnik - eelovee - maribor - ljuhljana - trst - buenos aires PROSVETNO ŽIVLJENJE MED SLOVENCI V ARGENTINI Mi gremo v poletje, v Argentini pa v jesen. Mi zaključujemo prosvetno sezono, v Argentini jo naši rojaki začenjajo. Nikolaj Jeločnik, urednik Glasa kulturne akcije, nakazuje novo prosvetno življenje v Argentini in piše med drugim: Buenos Aires v jeseni. Sezona v jeseni. Kajti jesen je dvignila tudi zastor nove kulturne sezone. Colón, gledališča, razstave, koncertne dvorane, predavalnice, knjigarne, knjižnice, diskoteke — novo leto življenja plodne kozmopolitske dejavnosti, ki ji ne najdeš para na svetu: tu si družno podajajo roko domači ustvarjalci z umetniki in znanstveniki in literati svetovne slave in priznanj: ni umetniške pojavnosti, da bi se ne oglasila v Buenos Airesu; ni literarnega simpozija, da bi ga Buenos Aires ne bil deležen; ni znanstvenega dognanja, da bi Buenos Aires ne bil z njim seznanjen; ni bestsellerja, da bi teden, dva po rojstvu ne zagledal dobrega, celo odličnega španskega prevoda v Buenos Airesu. S kulturno sezono, ki se je predramila na ameriškem jugu, se začenja tudi SLOVENSKA KULTURNA SEZONA v tem Babilonu, kjer se vsi razumemo, da zapojem z Rubén Dariom. Slovenske šole so spet odprle vrata; naši domovi so zaživeli »prosveti in zabavi« z veselo razigranostjo, pa tudi s predavateljsko in diskusijsko živahnostjo. Akademiki se zbirajo v tečajih za aktualno problematiko. Slovenske gimnazije so oznanile novo leto. Baragovo mi-sijonišče in Rožmanov zavod urejata nove jate prihodnjih izobražencev — ameriških otrok slovenskih staršev in slovesnkega imena. K vsemu začenja tudi SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA svojo devetnajsto sezono. Devetnajsto delovno obdobje. Ne oznanja velikih stvaritev, ki jih utegne leto roditi (za oznanjanje je časa zmeraj preveč). Začenja novo sezono svoje dejavnosti z zavestjo, da s svežo spočitostjo in zdravo prizadevnostjo skuša nuditi slovenski kulturi — muzam in znanosti — nove dosežke zdomske ustvarjalnosti. OB OBLETNICI USTOLIČENJA OB 548. OBLETNICI zadnjega ustoličenja koroških vojvod na Gosposvetskem polju je v slovenski oddaji radijske postaje WXEN v Clevelandu, ZDA, govoril bivši dolgoletni ameriški zvezni senator in guverner države Ohio, Frank j. Lausche. Med zgodovinskimi reminiscencami na 18. marec 1414, ko je Ernest Železni kot poslednji simbolično prejel vojvodstvo iz ust in rok slovenskega kmeta, sedečega na knežjem kamnu, jo ugledni ameriški politik poudarjal daljnosežni pomen tega slovenskega, v tedanji Evropi in svetu edinstvenega, demokratičnega državno-pravnega načela, da vladar lahko vlada samo s privoljenjem vladanih. Senator Lausche je zicisti podčrtal dejstvo, da je za to načelo vedel že Thomas Jefferson, oče ustave Združenih držav, in mu dal izraza v Izjavi o ameriški neodvisnosti 4. julija 1776. To neznano dejstvo je Slovencem v Ameriki odkril naš zgodovinar dr. Jože Felicijan, vse-učiliški profesor v Clevelandu, v knjigi The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia (Zgodovina pogodbene teorije in ustoličevanje koroških vojvod) pred petimi leti. Njegove ugotovitve je vsa strokovna kritika v Združenih državah priznala in sprejela brez pridržkov. Lausche, sin slovenskih priseljencev z Dolenjskega, je podoben govor z enakimi poudarki imel v ameriškem senatu kmalu po izidu te epohalne študije dr. Felicijana ., . KARDINAL KÖNIG KOROŠKI JAVNOSTI Iz poročila dr. Valentina Inzka: Krška škofija praznuje letos 900-letnico obstoja. Kot uvod v praznovanje tega jubileja je spregovoril 5. maja 1972 v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu dunajski nadškof kardinal dr. Franc König o temi »Dialog s svetom«. Kardinal dr. König je zavzel v svojih izvajanjih stališče tudi do koroških problemov ter poudaril, da živita tu že nad TOCO let dva naroda v eni veri in eni Cerkvi. V lem pogovoru med dvema narodoma nikoli ne more iti za to, kdo ima bolj prav ali morda celo za prestiž, temveč vedno samo za pravičnost. Močni ni le dolžan, da je do šibkega pravičen, temveč mu mora nuditi vso pomoč in podporo. Še prav posebej je izrazil kardinal veselje nad tem, da je izdelala koroška sinoda o sožitju med Nemci in Slovenci v deželi posebno predlogo. Glede dvojezičnosti dežele pa je kardinal dr. König dejal: »Možno je, da se ru in tam jezikovni položaj nekoliko spremeni. Ostane pa dejstvo, da je bila Koroška v preteklosti dvojezična in bo ostala dvojezična tudi v bodoče.« Kardinal je s tem jasno izpovedal, da je treba ustvariti v deželi pogoje, ki bodo zagotovili obstanek slovenske manjšine na Koroškem. Ne le to, hotel je poudariti, da je o bodočnosti koroških Slovencev prepričan. Ob sprejemu, ki je sledil predavanju za predstavnike koroškega javnega življenja, je spregovoril tudi deželni glavar Hans Sima. Navezal se je na kardinalove besede ter nakazal osnovne črte deželne politike, ki stremi prav tako po sožitju obeh narodov v deželi kot po sodelovanju v nadregionalnih okvirih. Čestital je škofu dr. Köst-nerju, da je posvetila škofijska sinoda posebno sinodalno predlogo prav vprašanju sožitja in sodelovanja Nemcev in Slovencev v deželi. Odkrito je priznal, da prednjači tozadevno Cerkev na Koroškem pred civilno oblastjo, da pa je tudi deželna politika usmerjena v to, da premosti vse jarke nezaupanja in nasprotstva, ki so bili ustvarjeni tekom zgodovine. Srečanje s kardinalom dr. Konigom nam ne bo ostalo le v lepem spominu, njegova izvajanja, piše dr. Inzko, rudi obvezujejo. Še z večjo vnemo se hočemo v bodoče truditi za uresničitev krščanske ljubezni v deželi. Če kje, potem je prav v tem vprašanju potrebna vztrajnost in doslednost. To dokazuje potek sinode. To je potrdil tudi kardinalov obisk na Koroškem. slovenski poldnevnik - eelovee - maribor - ljuhljana - trst - buenos aíres Alojz Tul Legalna ura nekoč in danes V noči med 27. in 28. majem smo morali pomakniti kazalce na urah za 60 minut naprej. To delamo v Italiji že sedmo leto zapored, to je od leta 1965, ko je parlament z zakonom tako določil in s tem legaliziral uvedbo tako imenovane »legalne ure« čez poletje. Če se malo zamislimo v pomen besed, gre pravzaprav za »ilegalno uro«, kajti legalni čas je določen z mednarodnimi dogovori in se ravna po Greenwichu. Vsak odmik od teh mednarodnih določil morajo države legalizirati z ustreznim zakonom; odtod naziv legalna ura, ki v bistvu pomeni poletni čas. Kakor vsaka sprememba, tudi uvedba poletne ure vsako leto sproži polemike o njeni umestnosti in koristnosti. Po najnovejših raziskavah javnega mnenja, pretežni večini ljudi tudi po šestih letih preizkušenj še zmerom ni popolnoma jasno, kaj imajo od te spremembe. Prav pred kratkim objavljeni podatki takšne ankete kažejo, da se je 52 odst. vprašanih izjavilo neodločno, 12 odst. je odločno proti legalni uri in 36 odst. se jih je izjavilo pozitivno o njej.. »Legalna ura« ali poletni čas ima tako slabe kot dobre lastnosti. Zagovorniki pravijo, da imajo ljudje s tem na razpolago več dnevne svetlobe, zlasti turisti, in tako lahko prihranijo uro umetne svetlobe, kar da je koristno za njihove oči... Vzporedno s tem pa nasprotniki poletnega časa trdijo, da tisti, ki imajo deljen delovni čas, delajo v najbolj vročih urah poletnega dne. Kar se avtomobilskega prometa tiče pa pravijo, da je nevarnejši, ker vsi hkrati silijo domov, da bi ujeli še nekaj svetlih minut. Najhujši nasprotniki spreminjanja ure so kmetje, ki morajo ne samo vstajati eno uro prej {zgodaj že vstajajo tudi drugače), ampak tudi delati eno uro več in eno uro pozneje iti k počitku. To je zanje velik telesni napor in to v še najbolj vročih mesecih povrhu. Poletni čas skratka prehudo posega v naravni biološki ritem ne samo ljudi in kmetovalcev še posebej, temveč tudi živine, katera vstaja in lega s soncem. 'Ni je sile, ki bi jo prisilila, da bi se ravnala drugače. Zato morajo kmetje molzti krave še v temi in jih tako nadlegovati v nepravem času, ko niso še vse hrane spravile v mleko, ker jim tako ukazuje »legalna ura«. Znanstveniki pa od svoje strani pripominjajo, da poletni čas prizadeva ne samo kmete in živino, marveč tudi prebivalce mest. Takole pravijo: nenadoma morajo pre- iti na nov način življenja, a komaj se novosti dobro privadijo, pride jesen in se morajo spet privajati staremu urniku. Tistim, ki govorijo, da je zdravju koristno, če ljudje vstanejo eno uro prej in vdihavajo svež jutranji zrak, odgovarjajo: dandanes je zrak v mestih že tako pokvarjen, da zaradi tega res ni vredno polniti pljuč z njim eno uro predčasno. Tudi gospodarska koristnost legalne ure je dvorezna. Po eni strani je res, da povprečen porabnik električnega toka prihrani v tem času okrog 500 lir pri elektriki. Po drugi strani pa imajo elektrarne izgubo, ker pač manj toka prodajo. Izračunali so, da te izgube znašajo poleti 8 milijard, davkarijo pa 4 milijarde lir. . Največ težav s poletnim časom imajo italijanske železnice in letalske družbe, ker morajo »loviti« vozne rede evropskih držav, ki ne uvajajo poletnega časa. Letalske družbe morajo štirikrat na leto spremeniti vozni red: dvakrat skupno z drugimi evropskimi družbami {1. aprila in 31. oktobra), dvakrat pa zaradi uvedbe poletnega časa. Nekaj zgodovine o poletnem času Po pregledu dobrih in slabih strani legalne ure, poglejmo nekoliko zgodovino o njenem izvoru. — Idejo o poletnem času pripisujejo Benjaminu Franklinu: leta 1784 je v nekem članku predlagal, naj bi v ZDA trgovine odprli in zaprli eno uro prej ter tako prihranili sveče. V naslednjih 130 letih je bilo več podobnih predlogov za spremembo urnikov v poletnih mesecih. Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so države začele varčevati na vseh področjih. Tako so leta 1916 Uvedli poletni čas v Nemčiji, Angliji, Italiji in drugod, da bi prihranili premog, potreben za proizvodnjo električne energije. V Angliji so jo menda najdlje ohranili, tako po prvi kot po drugi svetovni vojni. V Evropi jo ima danes le še Italija, a prav gotovo ne iz varčevalnih razlogov, ampak zato, da bi turisti več potrošili. Franklinova zamisel iz leta 1784, da bi z uvedbo poletnega časa prihranili na svečah, je dejansko doživela pravcati smiselni preobrat, pa čeprav skušajo nekateri opravičiti uvedbo »legalne ure« v poletnih mesecih z varčevalnimi razlogi pri uporabi električnega toka. Vsi pa vemo, da so dandanes razlogi drugačne narave, ker so tudi razmere drugačne. Ob obletnici smrti »gospoda Ivana« »Dobro jutro,« sem zapela vsako jutro pred cvetočim vrtom sredi naše ulice. Če ni bilo odgovora, sem se povzpela na prste, in če še to ni pomagalo, sem stekla mimo rožnih grmov do vrtnih vrat. »Tamle je! — Dobro jutro!« »O, Anka, greš v šolo?«... se je oglasil prijeten bas. To je bil ves najin »pogovor«, a meni se je vendarle zdelo, da mi je za ves dan podaril nekaj lepega, toplega. Gospod Ivan. Tako so mu rekli vsi Openci, čeprav so dobro vedeli, da je to profesor Ivan Sosič. A bil je eden izmed njih■ Govoril je vedno v openskem narečju, da jim je bil bliže, bolj razumljiv, bolj na razpolago za nasvet, za ljubezniv pogovor ali samo prisrčen pozdrav. V nekem potopisu sem brala, da so prebivalci mesteca Assisija še vedno izredno dobri ljudje, čeprav je preteklo že nekaj stoletij, odkar je živel med njimi svetnik, sveti Frančišek, ki so mu bili vsi ljudje bratje. Tudi v naši ulici je tako, kot da stopa še vedno po njej gospod Ivan, miren, nevsiljiv, s tisto svojo preprosto dobroto, ki jo more pričarati na obraz samo veličina duha. Kadarkoli stopim v našo ulico, imam občutek, da sem že doma, da sem pustila za seboj vse grobosti in neusmiljenost sveta. Pozdravljam se z ljudmi, smehljamo se in nič hudega ne mislimo drug o drugem. Veseli smo, če komu življenje prinese kaj lepega, in smo z vsem srcem pri tistem, ki ga zadene kaj hudega. Ko sem odrasla ljudski šoli, sem pogosto videla gospoda Ivana v verandi z velikimi okni. Sedel je pri kakem openskem študentu in mu zabijal v glavo matematično ali kako drugo modrost. Ure in ure je presedel z njimi; toda če je kaka mama naročila, naj vendar Že gospod pove račun, se je razhudil: »Boš tiho! Te bn zapodil, znaš!« Včasih je sedel tam tudi s starejšimi študenti in igral šah. Vedel je, da dostikrat biti mlad še ne pomeni biti srečen. Dobro je čutil vihar v mladem človeku, a ni nič izpraševal. Ko sem šla mimo, je bil še dan, a ko se je mladenič pomirjen dvignil in odšel, je bil spet dan — naslednjega dne. Gospod je imel takrat že preko sedemdeset let in mu najbrž ni bilo lahko vztrajati do jutra. Ko je bil sezidan Finžgarjev dom, so ga. prosili, naj bi imel otvoritveni govor. Zelo rad je sprejel, kajti vesel je bil, da se bo nekje zbirala slovenska mladina, se izobraževala in črpala moralno moč. Za otvoritev je sestavil dolg lep govor, ki ga je govoril v openskem narečju, da je beseda lahko našla pot prav do sleher- *1$ O tn d ■d d rn £ Mladinski socialni dan Mladina želi izboljšati svet. Krivice jo bolijo. Zahteva spremembe. Seveda ni mogoče reči, da je to mišljenje pri vseh občuteno. Mnogi nanj v poznejšem življenju pozabijo. Vendar morejo le iz takega vzdušja vzkliti pobude za dejanske spremembe. To vzdušje, je treba gojiti. Ne sme o-stati le nejasno čustvovanje, modna retorika. Socialni čut je pri naši katoliški mladini prav tako razvit, kot pri drugi. Vendar v večino naših organizacij še ni prodrlo spoznanje, da je treba socialne teme prav tako temeljito in pogosto obravnavati kot kulturne, politične, športne in druge. Izgrajena osebnost obvlada tudi socialna vprašanja in jim išče rešitve. Za to je potrebno izobraževalno in stvarno delo. Prispevek k vzbujanju zanimanja za socialna vprašanja je tudi mladinski socialni dan. Na njem se zvrstijo predavanja in razprave, ki naj jih potem udeleženci še preučujejo in rešujejo. Letošnji mladinski socialni dan, ki je bil 14. maja v Bazovici, je že drugi tovrstni poskus. Letošnja udeležba priča o večjem zanimanju, vendar je bila še vedno prenizka. Dan so namreč pripravile štiri mladinske skupine (Slovenski 'kulturni klub, Mladinska skupina, Slovenske tržaške skavtinje in Slovenski tržaški skavti.) Mogoče je bil tudi čas neprimerno izbran. Jutranji spored je obsegel sv. mašo in predavanje študentskega asistenta Rudija Koncilija iz Ljubljane o socialnem nauku v sv. pismu. Popoldne sta predavala sindikalist Li-vij Valenčič (Slovenski delavci in italijansko sindikalno gibanje) in soc. delavec Ivan Buzočan (Problem odtujevanja slovenskih delavcev narodni skupnosti in jeziku). Vsa predavanja so bila skrbno pripravljena in sodobna, tudi predavatelji so bili vsi mlajši. Nakazana vprašanja so številna in boleča ter zahtevajo osebno spreobrnitev in pogumno delo. Do pravih zaključkov na socialnem dnevu samem ni prišlo, pobud pa je mnogo in dela za vse. Jambor, glasilo naših skavtov in skavtinj Te dni je izšla 8. številka razmnoženega glasila tržaških skavtov in skavtinj. V preteklosti je bilo že nekaj skavtskih izdajateljskih izkušenj, ki pa so s časom usahnile. Osem do sedaj izdanih številk pa priča o resnem prizadevanju za dobro skavtsko glasilo, rednem izhajanju in še kar številnih sotrudnikih. Če pregledamo Jambor, opazimo, da prevladujejo članki o skavtskih spretnostih, o preteklosti, o naravi, o verski razgledanosti. Šele v zadnjih številkah prihajajo do izraza pogledi o sodobnih splošnejših vprašanjih, o odnosu skavtov do politike, socialnega dela. V listu so nekatera stalna zaglavja: Volčiči in veverice s članki za naj-mlajše bravce, Novice doma in po svetu s skavtsko kroniko, narečna poročila šaljivega Brenclja, Narava s prikazovanjem kraškega rastlinstva, zvezd in ptičev, Dopisi, poglavja iz zgodovine tržaških skavtinj in skavtov ter predvojnih skavtov v Sloveniji, in seveda križanke in smešni-ce. Poleg tega so v listu poročila, duhovne misli, poljudnoznanstveni prikazi, športni članki, razgovori in drugo- Oblika je še kar prikupna, vsebina zanimiva. Vse seveda ni odlično, a na to opozarjajo že kritični dopisniki, zato pa glasilo dobro opravlja svoje poslanstvo kot vez med člani, glasilo za njihove poglede in dopolnilo k rednemu delovanju na sestankih. Kdaj drugič bo treba spregovoriti še o drugih mladinskih glasilih, ob tej priložnosti pa je treba vsaj omeniti glasilo goriških skavtov in skavtinj Planiko, ki že več let redno izhaja, in obnovljeno glasilo slovenskih tabornikov v Italiji, Modri val, ki izhaja občasno. Ivo Jevnikar nega srca. Še danes ga vidim■ Vidim tresoče se roke, ki so bile v pravem nasprotju z obrazom, ki je sijal v naravnost mladostnem navdušenju, ko je znova in znova poudarjal, kakšno moralno moč pomeni za človeka to, da ostane zvest materini besedi in narodnim tradicijam. V zvezi s tem govorom mi prihaja na misel droben spomin, tako značilen za gospoda Ivana. Kmalu po proslavi sem obiskala gospo Anico, ki je dolgo stanovala v našem delu ulice, zdaj pa se je preselila prav na drugi konec. Bolele so jo noge in ni mogla več iz hiše. »Kako škoda, da niste mogli na proslavo,« sem ji rekla, »govoril je gospod Ivan.« »Sem ga slišala, sem ga vseeno slišala, vse vem, kako je bilo,« se je vsa zadovoljna smehljala. »Odkar ne morem več ven, med ljudi, pride gospod Ivan vsak teden enkrat sem in mi vse natančno razloži kaj se godi po vasi■ Tudi svoj govor mi je povedal, od začetka do konca.« Ganilo me je, kajti njemu je bilo vsako razkazovanj e in častihlepje popolnoma tuja slabost. Isto usmiljenje in potreba po človeški vzajemnosti sta bila vzrok, da se je udeležil slehernega pogreba v vasi. Vsakega, še tako ubogega sovaščana, je pospremil na njegovi zadnji poti proti pokopališki kapelici. To je bil gospod Ivan. Ko mi je še kot majhni šolarki sestra povedala, da je gospod Ivan po poklicu profesor in da obe moji sestri uči v gimnaziji, sem bila neprijetno zadeta. Profesor mora biti vsaj malo zoprn, ne? »Oh ne, Anka,« mi je rekla sestra, »gospod je bil vedno tak, kot ga vidiš ti. On je meril veličino človeka po tem, koliko je pripravljen napraviti za svojega sočloveka■ Vedno nas je učil samo dobrote.« Meseca maja lani, ko je vrt pred belo hišo kar žarel od sijočih barv, gospoda Ivana ni bilo iz hiše. Vrata so bila trmasto zaprta. Kaj se je zgodilo? Zvedeli smo, da so gospoda Ivana odpeljali v bolnico. Napeto smo čakali novic. »Nič hudega ni,« smo izvedeli in si oddahnili. Razveselilo nas je tudi, da so mu bolniške strežnice, te dobre poznavalke ljudi, takoj nadele vzdevek Janez Triindvajseti. Potem pa so začele prihajati hude novice, vedno hujše. Gospod Ivan se ne bo več vrnil. Vrnil se je: k večnemu počitku, na vrt, kamor je spremil toliko svojih sovaščanov. Bila je lepa majniška nedelja, ki pa bo ostala v openski zgodovini zapisana kot črn dan. 23. maj 1972. Vse Opčine so se zgrnile okrog cerkve, da bi se poslovile od gospoda Ivana. Iz mesta je prišla prava množica ljudi, kakor na dan Marijine procesije v septembru, s to razliko, da so bili zdaj zbrani povečini mladi ljudje. Njegovi bivši učenci, ki so prišli, da se mu zahvalijo za to, kar jim je dal, zgled poštenja in dobrote. Nisem se mogla premagali, da ne bi čutila velikega zadoščenja: »Kako je prav, da je prišlo toliko ljudi, da je vse tako slovesno-..« Nenadoma sem se zavedla, da postaja temno okrog mene. O Bog, kako črni oblaki... Prve kaplje — nato vedno bolj pogoste. Dež je začel udarjati po cvetju v vencih in po razjokanih obrazih njegovih domačih. Množica se je začela umikati. Jaz pa sem stala tam, gledala, in od srda zajokala. »Ni prav, ni prav!« sem ponavljala. Nenadoma se mi je zazdelo, da vidim smehljajoči se obraz gospoda Ivana, kot sem ga videla tolikokrat v njegovem vrtičku. A smehljal se je nekako v zadregi, kot bi hotel reči: »Ma, Anka, ma jes tega ne maram. Govori, toliko rož, tolko naroda... Ma jes tega nism bil vajen..-« To je res, gospod Ivan. Torej je ta nevihta že plačilo za njegovo veliko dobroto in poštenje. ANKA PETERLIN TRST, TRŽAČANI IN TRIESTINA ■Bilo ¡e v nedeljo 28. maja pozno popoldne, a sonce je stalo še visoko na obzorju zaradi poletne ure, ponoči smo zaradi tega spali uro manj, vendar je praznik pregnal spanec. Po mestnih ulicah, ki so se počasi začele prebujati po popoldanski puščobi, je naenkrat izbruhnilo veselje, kot da bi nekdo sprožil skrivnosten vzvod, kajti vidnega razloga za tako razpoloženje ni bilo opaziti. Na desetine avtomobilov je v ritmu skandiranega trobljenja začelo krožiti po ulicah, gruče ljudi so se začele zbirati na strateških točkah mestnega življenja kot so Oberdanov trg, Akvedot in Portica. Nad vsemi so plapolale rdeče zastave z znakom na sredi. Zgodnji turisti, ki so se pri nas ustavili na poti v Sredozemlje, so nemara mislili, da gre za zapoznelo prvomajsko manifestacijo. Niso mogli vedeti, da je rdeča zastava z belo helebardo prapor našega mesta in njegove nogometne enajstorice — Triestine. Po radiu je bila namreč sporočena vest, da je Triestina zmagala na gostovanju v Schiu in si tako izbojevala pravico do nastopanja v tretje-ligaškem prvenstvu. Enoletna mora v četrti ligi se je končala. Triestina je morala proslavljati zmagoslavje daleč od matičnega igrišča. Vendar v Schiu ni igrala na tujem. Nad tri tisoč tržaških navijačev je preplavilo mestece ob vznožju predalpskega hribovja. Meščani Schia, navajeni na nedeljsko popoldansko ohlapnost, so onemeli pred pisanimi kohortami, ki so se po avtocesti privalile iz Trsta. Pred igriščem in v stranskih ulicah se je za parkirni prostor porivalo 32 avtobusov in nič koliko osebnih avtomobilov s tržaško registracijo. Navijači Triestine so poglavje zase, bili bi edinstveno torišče za kakega preučevalca psihologije množic. V Italiji je četrta liga nekaj patetičnega, nekaj med nogometnim otroškim vrtcem in zavetiščem za onemogle nogometaše. A ljubezen, ona prava, ne pozna meja in je slepa: Tržačani niso zapustili svoje enajstorice, nasprotno, v najtežjih trenutkih so jo podprli z bodrenjem in pretiranimi hvalnicami. Na stadion pri Sveti Ani je za tekmo roti Montebelluni prihitelo skoraj 15 tisoč navijačev, od aterih vsaj polovica sploh ni vedela, kje pravzaprav leži tale Montebelluna. Za Triestino letošnje prvenstvo ni bilo lahko, spričo slabih psiholoških pogojev, ki so se na začetku sezone kot oblaki zgrnili nad moštvom. Čeprav so bili prepričani in temu primerno nastrojeni, da bodo nasprotnike naravnost pregazili, so Tržačani začeli z dvema remijema. Psihološki šok za vse. Najbolj kritičen trenutek je nastopil 19. decembra, ko je imelo tržaško moštvo kar pet točk zaostanka za vodečo Mestrino. Upi o prestopu v višje prvenstvo so začeli plahneti. Potem se je začelo zelo dolgo zasledovanje in Triestina je prvič osvojila vrh lestvice 19. marca. 14. maja je imela tri točke prednosti nad Mestrino in Bocnom. Napredovanje ni bilo več le sen. A prav v predzadnjem kolu so Tržačani po nerodnosti in zaradi nemarnosti izgubili točko na domačem igrišču proti Montebelluni. Stanje: Triestina 50 točk, Me-strina 48, Bočen pa se je umaknil v ozadje. O prestopu v C ligo je torej odločalo zadnje kolo. Športna usoda se je poigrala s Tržačani in jih hotela držati na niti prav do konca-, kaznovala jih je, ker so bili marsikdaj nekoliko lahkomiselni in ošabni. Kdo so bili protagonisti prvenstva? Trener Petagna, večkrat po pravici izžvižgan zaradi naivnih tehničnih spodrsljajev, a moštvo je le privedel do cilja. To je poglavitno. Vsi igralci: Brusadelli, Macchia, Cantagallo, Frigeri, Vastini, Del Piccolo, Schicolone, Bertoli, Marini, De Gasperi, Rizzato, Moretti, Truant, Rakar, Tumiati, Riva, Cesero, D’Ambrogio in Braico. Vsega skupaj devetnajst fantov. Najuspešnejši med njimi je bil Marco Vastini, ki je zabil 13 golov. Vendar ni najboljši igralec, prekašajo ga Brusadelli, Rakar, Marini in še nekaj drugih. Najbolj požrtvovalen pa je bil prav gotovo kapetan Romano Frigeri, 36-letni branilec, ki se je vsako nedeljo prepotil do mozga. Kaj pa zdaj? Dobro, jeseni čaka Triestino tretja liga. Govoriti o drugi je preuranjeno. Želeli bi solidno prvenstveno sezono 1972-1973, nakup nekaterih dobrih igrav-cev, pametno bero v domačih mladinskih vrstah. Nato bo Triestina spet zablestela. Tržaški navijači to zaslužijo. S. K. Pozdrav in srečno pot Kmalu bodo vsa naša šolska poslopja prazna, razbežali se bomo na vse vetrove. Srečno vsem našim maturantom, ki se bodo srečali v tem in prihodnjem mesecu s komisijami in dokazovali svojo zrelost. Potem pa tudi vam srečno pot 'na počitnice! Na sonce in zrak, s pesmijo in vriskom na ustnih in v srcu. Kdor bi se želel udeležiti letovanja v avgustu v Ukvah, naj to čimprej javi vodstvu SKK v ulici Donizetti 3/1. Ko otrok začenja govoriti Družinsko okolje ima odločilen vpliv na razvoj otrokove govorice. Otrok ima že ob rojstvu vse potrebno, da lahko loči zvoke, oblikuje besede in razume njihovo simbolično vrednost. Zato se mora učiti živega jezika v svojem naravnem okolju po postopnem procesu, tako da povezuje nek predmet — ali dejanje — z nekim določenim zvokom ali skupino zvokov. Zato je važno, da mati in ostali, ki se z njim ukvarjajo, veliko govorijo otroku, vsaj od 8. meseca dalje. Njihove besede mu bodo model za lastno govorjenje. Začetek otrokovega govorjenja pa ni prva beseda, marveč so že njegov jok, kriki, grgranje, čebljanje in nasmeh prvi načini njegovega izražanja. Polagoma se neartikulirani zvoki oblikujejo, začne izgovarjati zloge in — končno! — izusti prvo besedo. Takrat nastopi trenutek, ko se navadno vsi, ki se ukvarjajo z otrokom, »po-otročijo«. Namesto da bi otrok oponašal starše, začno ti oponašati otroka in ponavljati besede, ki jih je o-trok popačil. V pogovoru med otroci in starejšimi je vse polno pomanjše-valnic in ljubkovalnih oblik, besednih in slovničnih deformacij, kot bi se bali, da bi se otrok naučil odraslo govoriti. Za otroka je seveda razumljivo, da otroško ljubko pači besede, manj razumljivo pa je, da se v tem »otroškem« jeziku potem pogovarjajo tudi odrasli. Pa tudi pametno ni, saj ima otrok na razpolago, da se uči, samo posnemanje odraslih... Prav tako pa tudi ni prav, če starši pretiravajo v drugo smer: da namreč stalno popravljajo napake v izgovorjavi ali slovnici, posebno še, če to delajo z ironijo, pa čeprav dobrohotno. Najbolje bo torej, če se odrasli drže svojega naravnega načina govorjenja. Svoj pogovorni jezik naj v začetku poenostavijo, kolikor je potrebno, vendar ne na škodo naravnosti in spontanosti. Otrok se bo na ta način najlaže naučil besed, slovnice in sintakse. za sodobne žene d HM O