SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LXIII (57) • ŠTEV. (N°) 13
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES • 15 de abril -15. aprila 2004
■■■■■■■■■■■■■■■■■■Mi
■■■■■■■■■■■■■■■■■P
■■■■■■M
FRANCOSKA SOLA ZA DOMAČO RABO
DRAGO K. OCVIRK
Človek ne pride do Lizbone naravnost z Brnika, kamor sem se napotil na letno zasedanje evropskih narodnih voditeljev misijonov. Zato sem ta neogibni ovinek izkoristil za obisk v Parizu. Tako sem bil deležen nekaj Volilne vročice, ki je prejšnji teden dajala Francijo. Levica je od nenadejanih dobrih rezultatov v prvem krogu že cvetela, desnico pa so negativni rezultati tako presenetili, cla je še konec tedna tuhtala, kaj naj ukrene, da se izogne katastrofi v drugem krogu. In ker ni iztuhtala nič pametnega, je pogorela. La France profonde, lokalna Francija, je postala leva, evropske volitve pa bodo pokazale, ali je takšna tudi parlamentarna Francija. Kakor koli sta si Francija in Slovenija sicer različni, pa menim, da sedanje stanje v Franciji po svoje vendarle govori tudi nam. Minule volitve so namreč pokazale, da se splača dvoje: sloga in negativna propaganda.
Levica, kar je je še ostalo po katastrofalni Mitterrandovi dediščini, je nastopila složno: krščanski socialisti so podali roke marksističnim, komunisti stalinističnega kova so se objeli s trockisti. Bili so dobrodošli tudi skrajni levičarji, ki prisegajo na revolucijo, razredni boj in uničenje naše civilizacije in ki ploskajo islamskim fundamentalistom, če jim že ne upajo nuditi pomoči. Moč levice se je spet pokazala v poenotenju sicer razdrobljenih in sovražnih čet, ki v imenu boja za oblast pozabijo na razprtije, se podredijo „repu-blikanski disciplini” in ,,glasujejo koristno”, kot pravijo. Drugače je na desni. Ta je razdeljena v nespravljiva tabora: na eni strani je desnica, ki se ima za spodobno, na drugi pa desnica, ki jo razglašajo za skrajno. Križ je v tem, da ta ,,skrajna” desnica pobira od 15 do 25 odstotkov glasov, njen voditelj Le Pen pa je v zadnji bitki za predsednika leta 2002 celo izločil socialista Jospina. Chirac je v drugem krogu zmagal s podporo levice in tudi v teh volitvah je levica v drugem krogu podprla desnico in obrnjeno, da bi tako čim bolj onemogočili dober rezultat ,,skrajne” desnice. Toda če bi bila desnica složna kot levica, ne glede na „skrajneže”, bi zmagala.
Levica se tega zaveda, zato ves čas demonizira ,.skrajno” desnico, ki je manj skrajna od Haiderja ali Jelinčiča. In vendar je avstrijska desnica šla v koalicijo s Haiderjem, ne da bi Avstrija zato postala nacistična ali poslabšala odnose z nami -prej nasprotno. Resnično paradoksen primer smo mi, saj naša „levica” pokliče na pomoč Jelinčiča, ki ga ima sicer za desnega, ksenofobnega, nestrpnega... da se obdrži na oblasti. Nad tem se nihče ne zgraža, pač samoumevno, da „isti tiči vkup letijo”. V Franciji je ,.skrajna” desnica že postala del stalne politične scene in meša načrte tako levici kot desnici, predvsem slednji. Če bi bila desnica malo manj načelna, a še vedno neprimerno bolj levica, bi se sprijaznila z dejanskim in poiskala skupni jezik s stranko, ni desno od nje, ampak je
Spominjamo se 20-letnice smrti Miloša Stareta
predvsem populistična. Navsezadnje je tudi naš Jelinčič populističen, takšne so tudi stranke mladih, upokojencev in zelenih... manjkajo le še cicibani! Vse te stranke krožijo okoli levice, tudi če se ima katera od njih za desno, ker se iz protesta zavzemajo za eno ,,sveto” stvar (mlade, upokojence...), vsem pa obljubljajo raj na zemlji, ki jim ga nobena poštena politična vladna stranka z leve ali desne ne more ne dati ne obljubiti.
Te dni sem se v Parizu na lastne oči prepričal, zakaj se populistična desnica krepi. Kakšnih 35 km od Pariza je mesto Trappes z 28.800 prebivalci. Ko sem pred desetletji študiral v Parizu, sem se v Trappesu večkrat oglasil pri rojakih na večerji. Zdaj živijo drugod, ker se tam ni dalo več, so mi razložili. Zavrteli so mi oddajo, ki jo je državna televizija predvajala 12. februarja letos. Nekoč utrjeno srednjeveško naselje, nato tipičen francoski trg, je zdaj arabsko muslimansko mesto. Kamera se sprehaja po ulicah, kjer so ljudje oblečeni v magrebške noše, ženske, zavite od pet do glave, se obračajo proti zidu, da jih ne bi ujela kamera. Tolmač nagovarja ljudi, ki neradi govorijo v kamero, bolj pogumni pa menijo, da so na svojem in naj jim dajo mir z nekakšno francosko republiko in laičnostjo. Novinar razlaga, da se niso odselili samo Francozi, ampak večina nemuslimanov, in da ta kraj zapuščajo že tudi zmerni muslimani, ker se ne počutijo več varne. Eden od njih je v jezi nad spremembami v Trappesu pripomnil, da na ulicah manjkajo samo še kamele.
Očitno je, da se zaradi slabe integracije, za katero je kriva politična kratkovidnost, v takšnih okoljih zlahka pojavi ali prime populizem. Temu bi se bilo mogoče izogniti le tako, če bi oblasti, z leve ali desne, vseeno, prišlekom omogočile tudi integracijo v novo civilizacijsko, kulturno in religijsko okolje, česar pa niso storile. Po eni strani so preprosto podcenjevale pomen kulture in religije, po drugi strani pa integracija tudi nekaj stane.
To, kar so francoske oblasti opustile pred dvajsetimi in več leti, se lahko nam zgodi zdaj. Prav je, da smo načelni in se sklicujemo na ,,etiko prepričanja” (bi rekel Weber), ko zahtevamo takojšnjo maksimalno uveljavitev človekovih pravic. Ni pa prav, da opuščamo nič manj potrebno „etiko previdnosti” (kot tudi pravi Weber) in že danes ne poskrbimo za to, da bi bilo sobivanje čim manj konfliktno čez leta, ko se bodo posamezne identitete okrepile in bo komunitarizem ne le skušnjava, ampak tudi način življenja nekaterih skupin prišlekov. Rek „po toči zvoniti je prepozno” bi utegnil biti eden od naukov iz francoskih volitev, veljavnih tudi za nas. Rešitev bo treba iskati v demokratični razpravi in ne v demoniziranju v imenu naprednosti. Manj zadev v zvezi s prišleki bomo pometli pod preprogo, manj tovrstnih težav bo v prihodnosti. Mislim, da to čutijo tudi ljudje in hočejo to na volitvah, ki so pred nami, tudi razčistiti. Dobro bi bilo, če bi jim politiki prisluhnili.
Družina
Pred 20 leti je omahnil sredi svojega napornega dela ustanovitelj našega tednika, politični voditelj in odločen borec proti komunizmu Miloš Stare. Nad petdeset let je usmerjal narod v domovini in našo emigracijo v Argentini, kazal smer in jo spominjal na našo borbo.
Naj na kratko opišemo njegovo življenjsko pot, predvsem za mlajše, ki ga niso poznali.
Rodil se je 11. junija 1905 v Dolu pri Domžalah v krepki kmečki družini. Oče mu je zgodaj umrl, mati se je drugič poročila. Miloš je živel v Ljubljani, kjer je dovršil klasično gimnazijo. Študiral je pravo na ljubljanski univerzi, poleg tega je bil član društva Zarje in izvrsten igralec. Njegovi igralski družini je Oton Župančič dal kot prvi uprizoriti svojo dramo Veronika Deseniška in se o uprizoritvi pohvalno izrazil. Bil je tudi imenovan v prvi odbor ljubljanske radijske postaje.
Kot pravnik je pokojni Stare vstopil v pisarno dr. Mihe Kreka. Po drugi strani se je vedno bolj vključeval v politično delo. Ko je bil dr. Korošec interniran, je bil Stare že član 14-terice, ki je podtalno vodila SLS. Ko je pozneje dr. Korošec poklical dr. Kreka v Beograd, je Stare prevzel njegovo pisarno. Leta 1938 je bil predlagan kot kandidat na listi JRZ, v katero je bila vključena tudi SLS in je bil tudi izvoljen za narodnega poslanca, enako kot Rudolf Smersu, dr. Bajlec, idr. Ko so Slovenijo napadli okupatorji, je bil Stare prve dni imenovan v Narodni svet
Prišel je na misel, da nam je potreben ilegalen list, ki naj poroča o poteku svetovne vojske, o čemer je dobival poročila od dr. Kreka iz inozemstva. Tako se je rodila Svobodna Slovenija.
Pozneje je postal predstavnik SLS v Slovenski zavezi, a je moral zaradi delovanja okupatorjev oditi v ilegalo. Komunisti so pripravljali nanj atentat, pred katerim se je Stare umaknil v Trst, kjer pa so ga skušali ugrabiti. Komaj se je rešil.
Z njegovim sodelovan-
jem se je ustvaril tudi Narodni odbor za Slovenijo, ki naj bi ob koncu vojne vodil narod.
A vse to ni uspelo in Miloš Starte je bil z drugimi pregnan iz Slovenije.
Kmalu je postal sodelavec dr. Kreka pri Socialnem odboru v Rimu, kjer se je aktivno udeležil dela pri sestavi seznamov za naselitev v Argentino. Po svojem prihodu na obalo reke Srebra je moral kot vsak najprej vihteti kramp na Ezeizi. A njegovo glavno delo - seveda neplačano - je bilo v skupnosti. Takoj je ustanovil Društvo Slovencev in postal njegov prvi predsednik. Vrgel se je v delo za prihajajoče begunce, da jim je olajšal vstop in mnogokrat tudi preskrbel nastanitev in delo. Tudi je pričel s ponovnim izdajanjem Svobodne Slovenije, po nekajletni prekinitvi, skupaj z drugimi mlajšimi močmi. V njej je priobčeval načelne članke, sporočila iz Slovenije in opise delovanja novonastaja-joče slovenske skupnosti v Argentini. In vse to delo je kronal z izdajo knjig in Koledarjev od leta 1949 do Zbornikov leta 1975. V njih so zbrani za zgodovino važni članki o raznih svetovnih, slovenskih, političnih in organizacijskih problemih,
f r-v
V
predvsem pa so važni kot kronika našega dela.
Po smrti dr. Mihe Kreka je postal predsednik Narodnega odbora in predsednik Slovenske ljudske stranke, kar je opravljal do smrti.
Naj še omenimo, da je bil dolga leta profesor Srednješolskega tečaja, kjer je poučeval Govorne vaje, to je učenje javnega nastopanja in razlaga dela v organizacijah in odborih.
V Argentini se je poročil z znano operno pevko Franjo Golob. Kmalu po njeni smrti pa je osameli Stare v četrtek 5. aprila 1984 tudi sam umrl.
Naša skupnost mu je priredila veličasten pogreb, saj smo čutili, da se je z njegovo smrtjo končala važna doba naše emigracije.
Ministri SLS tudi formalno odstopili, imenovani novi
Trije ministri SLS so 7. aprila predsedniku vlade Antonu Ropu podali odstopne izjave in tako uresničili napoved ljudske stranke po dokončnem umiku iz koalicije. Ministri za pravosodje, kmetijstvo in za promet, Ivan Bizjak, Franc But in Jakob Presečnik so na skupni novinarski konferenci v prostorih pravosodnega ministrstva kot razlog za odstop navedli dejstvo, da SLS ni več članica vladne koalicije, in zavrnili špekulacije, da so razmišljali o nadaljevanju dela v vladi. V javnosti se je namreč pojavila informacija, da ni šlo za prostovoljno odločitev ministrov, ampak za zahtevo vodstva SLS potem, ko je Rop v ponedeljek predsedniku ljudske stranke Janezu Podobniku tudi pisno sporočil, da SLS ni več članica koalicije.
Predsednik vlade in LDS Anton Rop je po sestanku vrha koalicije potrdil, da je v državni zbor poslal predloge za izpraznjena mesta v vladi po odstopu treh ministrov SLS. V skladu z napovedmi je generalna državna tožilka Zdenka Cerar kandidatka za naslednico pravosodnega ministra Ivana Bizjaka, Jakoba Presečnika naj bi na prometnem resorju zamenjal Marko Pavliha s Fakultete za pomorstvo in promet, dekan Veterinarske fakultete Milan Pogačnik pa naj bi prevzel kmetijsko ministrstvo, ki ga je doslej vodil Franc But.
		
KONCERT MOŠKEGA ZBORA		1000 LET BLEDA	4
V SLOVENSKI HIŠI		3	VELIKA NOČ DOMA IN TU 4 PISMO IZ SLOVENIJE	6
RAZSTAVA IN OBISK V MENDOZI			3	
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
TONE MIZERIT _______________________
Miloš Stare in naš tisk
TONE MIZERIT
Ko se spominjamo dvajset let smrti tega velikega Slovenca, je primerno, da pogledamo zlasti njegov odnos do slovenske pisane besede. Ne bi bilo Svo^ bodne Slovenije, če ne bi bilo Miloša Stareta, zavednega Slovenca in demokrata, junaškega in odločnega moža, spretnega politika in zlasti neutrudljivega organizatorja.
Njegovo življenjsko pot opišemo na drugem mestu v našem listu. Ob tem pa posebej obnovimo spomin na dobo, ko sta vojna vihra in revolucija pokrili slovensko zemljo. Miloš Stare ni dvomil: odločil se je za narod in demokracijo. Že novembra 1941 je priče izdajati ilegalni list Svobodna Slovenija, kjer je pisal tako proti okupatorju kot opozarjal na lažnivost komunizma. Le tisti, ki so preživeli viharne vojne čase, se jasno zavedajo, v kakšno življenjsko nevarnost se je s tem postavil. List je izdajal do konca vojne in ga nato znova obudil po prihodu v Argentino.
Zanimivo je osvetliti njegov odnos do slovenske pisane besede, tako v periodiki kot v knjigi. Miloš Stare je živel za svoj časopis. Koliko truda, napora in skrbi, koliko zavzetih ur je posvetil Svobodni Sloveniji vemo le tisti, ki smo dolga leta z njim tesno sodelovali. In v tem delu so se izražale njegove najboljše vrline: organizacijski smisel, vestnost in odgovornost, neutrudljivost in pa ljubezen.
Za organiziranje je bil pravi mojster. Vedno je imel točen pregled nad gradivom. Vedel je, kaj bo v vsaki številki izšlo, kaj mu bo manjkalo in je vedno pravočasno odločil o posam-
eznih člankih, tako da je bil vsak izvod do konca preračunan. Besede improvizacija dejansko ni poznal. Imel pa še je to redko in bistveno lastnost, da je znal izbrati, priklicati in prepričati številne sodelavce, da so mu v tem stali ob strani. Svojo organizacijsko sposobnost pa je uporabljal tudi, da je nenehno zagotavljal redno izhajanje lista v težkih gospodarskih okoliščinah. Svobodna Slovenija nikoli ni bila „trgovina" in le njegovi sposobnosti je pripisati, da je znal poiskati mecene, ki so omogočili preživetje v hudih časih.
Vestnost in odgovornost sta bili bistveni za zaupanje bralcev v časopis. To, kar sedaj moderno (in tuje) imenujejo kredibilnost, je bila zanj temeljna postavka. Ni objavil novice ali komentarja, če ni bil popolnoma prepričan v resničnost opisanih dogodkov ali mnenj. Raje je kak članek odložil ali ga sploh ni objavil, če je dvomil o stvarnosti vsebine. Tako lahko rečemo, da je Svobodna Slovenija pisala vedno in samo resnico.
Pri delu je bil neutrudljiv. Po poklicni dolžnosti je vedno našel čas in ga posvetil listu. Kolikokrat je hodil v pisarno Svobodne Slovenije ob sobotah in izrabljal proste ure za delo in pripravo izdaj. To je bilo zlasti vidno v dobah, ko je pripravljal izdajo Zbornikov. Te knjige, polne danes nepogrešljivega gradiva, so bile v celoti sad „nadur", opravljenih po vsem drugem delu. To je bilo tudi vse njegovo „razvedrilo". Mnogokrat sem ga videl za veliko mizo v pisarni Svobodne Slovenije „na Ramon Falconu", ko je že skoraj na koncu svojih moči vseeno delal naprej, dokler ni dokončal vsega,
kar si je bil zastavil.
In končno ljubezen. Gospod Miloš Stare ne bi mogel opraviti vsega, kar je za slovenstvo storil, če ne bi imel te gonilne sile. Ljubil je slovenstvo v njegovi pisani besedi. Ker se je zavedal važnosti tiskane besede, ker se je zavedal vpliva obveščevalnih sredstev, je v to orodje ideje položil svoja čustva. Priča za to zavzetost so tudi številne knjige, brošure in druge tiskovine, ki jih je kljub vsem finančnim težavam izdajala založba Svobodne Slovenije. Osebno pa sem bil priča, da so mu tekle solze po licih, ko je nekoč slučajno videl na pločniku odvrženo slovensko knjigo.
Ni se zadovoljil le s tednikom. Razne tiskovine, brošure in izredno število knjig je izšlo pod njegovim vestnim pokroviteljstvom. Prva izseljenska šolska knjiga „Naša beseda" je izšla v založbi Svobodne Slovenije. Že leta 1949 je izdal prvi Koledar in za njim še 22 koledarjev in zbornikov. Le njegovi sposobnosti je pripisati, da je znal poiskati mecene, ki so omogočili preživetje tednika in založbe v hudih časih.
Zgodovina bo tega narodnega voditelja postavila mesto, ki si ga zasluži. Jaz pa se ga ob 20-letnici smrti raje spominjam kot moža, prepričljivo človeškega, globoko čutečega, ki je ob vsakem koraku z dejanji dokazoval ljubezen. Ljubezen do ideje izbrane po lastni vesti, do organizacij, v katerih de deloval, do ciljev, ki si jih je zastavil, do žene, ki mu jo je Bog določil za življenjsko družico, in do slovenske pisane besede, katere najdražji biser je bila zanj Svobodna Slovenija.
Slovenija in Hrvaška na poti arbitraže
Kot je po pogovoru s hrvaškim zunanjim ministrom Mi-omirjem Žužulom v Ljubljani povedal slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, so se prvič pogovarjali o tem, da ni možnosti, da bo hrvaška vlada pri reševanju vprašanja meje med državama sprejela sporazum Drnovšek-Račan. Zato menijo, da je primeren čas, da se državi začneta dogovarjati o okviru, predmetu in kontekstu arbitraže o meji, kar bi lahko bilo pripravljeno do konca leta. Povedal je, da bodo Hrvaška, Slovenija in Italija v prihodnje vprašanje jurisdik-cije na jadranskem morju po hrvaški razglasitvi zaščitne ekološko-ribolovne cone (ERC) reševale skupaj z Evropsko komisijo. Prvo srečanje bo, kot je dejal, predvidoma po 1. maju, ko bo Slovenija postala članica EU, oba ministra pa sta ob tem izrazila prepričanje v možnost rešitve.
Na vprašanje glede razsodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, da je to pristojno za tožbe treh hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, je minister Rupel poudaril, da je bila odločitev sodišča strogo omejena na vprašanje, ali je pristojno za omenjene tožbe. "Sodišče ni še v ničemer odločilo, ali je bila kršena kakšna evropska konvencija o človekovih pravicah, kot sicer trdijo tožniki". Pristavil je, da se z ministrom o tem nista pogovarjala, da pa je Slovenija prepričana, da bo sodišče v nadaljnjem postopku potrdilo, da so bile navedbe tožnikov neutemeljene.
Hrvaški minister je menil, da "ni na njih, da bi komentirali odločitve sodišča", ob tem pa je izrazil zadovoljstvo, ker je sodišče presodilo, da je pristojno za te primere. "Verjamem, da bo sodišče lahko prispevalo k rešitvi teh primerov na način, da ne bodo oškodovani državljani in da ne bo prišlo do poslabšanja odnosov med državama," je dejal.
V domovini zamolčani
Heker s Štajerske
Mlajši moški z območja Policijske uprave Maribor je osumljen storitve večih kaznivih dejanj, in sicer neupravičenega vstopa v zaščiteno računalniško bazo podatkov in kaznivega dejanja izdelovanja ter pridobivanja pripomočkov, ki so namenjeni za vdor v računalniški sistem.
Lanskega maja je vdrl v strežnike podjetij z območja Azije in ZDA in vanje namestil programe, s pomočjo katerih je izvedel napad na strežnik pravne osebe iz Slovenije. Na enak način je skušal vdreti tudi v najmanj pet zaščitenih računalniških baz podatkov pravnih oseb iz Slovenije in ZDA.
Pred nekaj dnevi je osemdeset let dopolnila pesnica Ada Škerl. Njeno ime in ustvarjanje širši javnosti nista poznana, prebirajo jo le redke ljubiteljice in ljubitelji poezije. Na literarnem dogodku, ki bo v Klubu Cankarjevega doma, bo tekla beseda tudi o tem, zakaj je Škerl ova ob izidu pesniškega prvenca Senca v srcu leta 1949 postala sovražnica ljudstva", čez nekaj let pa je umanjkal tudi ta opis, saj je poniknila v anonimnost.
Pesniška zbirka Senca v srcu (1949) Ade Škerl je bila za takratno estetiko povsem nesprejemljiva. „Štiri leta po koncu druge svetovne vojne je namreč poezija hotela in morala krepiti kolektivnega duha, propagirati zavestno odrekanje osebnemu in notranjemu, da bi ustvarjala primerno duhovno ozračje za udarniško obnovo porušene domovine. S tihim, nebojevitim subjektivizmom, z izpovedovanjem ljubezenskih in bivanjskih dvomov in deziluzij namesto zaupanja v svetlo prihodnost, z izražanjem intimne samote, bolečine in žalosti ob smrti ljubega bitja si je pesnica prislužila odklonilne sodbe sodobnikov."
Te „odklonilne sodbe" so bile pravzaprav vrsta grozljivih kritik in referatov v slogu stalinističnih političnih kampanj. Kot je povedala Ada Škerl, ji je po izdaji sporne pesniške zbirke Ivan Potrč, zavezan socialnemu in socialističnemu realizmu, dejal: „Ali veš, da te za tole
zbirko lahko zapremo?" Adi Škerl so takratni literarni krogi očitali tudi malomeščanski sentimentalizem, kar je daleč od resnice,
Ada Škerl je bila pred izdajo zbirke Senca v srcu zelo priljubljena. Ada Škerl je veljala za zelo obetavno pesnico, poudariti pa velja, da je bila zbirka Senca v srcu tudi zaradi antipropa-gande, ki jo je spremljala, takoj razprodana. Pesnica se je takrat umaknila iz javnega literarnega življenja, svojo naslednjo pesniško zbirko Obledeli pasteli je izdala šele leta 1965. Leta 1992 je izšla še retrospektivna pesniška zbirka Temna tišina, v kateri je Kajetan Kovič izbral objavljene in nekatere še neobjavljene pesmi Škerlove.
Povojna intimna poezija se ni začela z zbirko Pesmi štirih, temveč prav z zbirko Senca v srcu Ade Škerl, ki ni doživela nobenega ponatisa. Poniž pravi, „da je ta poezija ustrezala tedanji kulturni ideologiji, ki se je sicer res naveličala 'kramparske poezije', a se je še bolj bala pesnikov, kot so bili - če imenujem le nekatere - Tone Vodnik, Jože Udovič, Edvard Kocbek, Ade Škerl, Daneta Zajca, Vena Tauferja, Gregorja Strniše
Ob njeni osemdesetletnici se je z jubilejno pesniško zbirko ni spomnila nobena slovenska založba, zato je literarni večer, katerega se Škerlova sicer ni udeležila, gotovo ustrezna gesta na poti rehabilitacije Ade Škerl.
Zadnje čase se politika vrti izključno okoli vprašanja varnosti. A kljub napovedim in naporom, ni izgleda, da bi se položaj bistveno spremenil.
Realizem. Vlada se zaveda, da je vprašanje varnosti važno za nemoteno delovanje tudi na ostalih področjih. Čeprav se položaj ni spremenil in je kriminal morda zadnje čase celo padel, so posamezni primeri tako izstopajoči in javnost tako naveličana brezuspešnih napovedi, da je državi in provinci položaj ušel iz rok. Umor podjetnika iz Castelarja, ki je bil ustreljen ko je branil svojo hčer, je duhove še bolj razburil. Medtem ko civilna družba napoveduje nove proteste, v vladi mrzlično delajo, a resni opazovalci nimajo dosti upanja na zboljšanje.
Težko ozdravljiva bolezen. Celotna situacija je že tako zavožena, da ne moremo in ne smemo pričakovati čudežev. Tudi ne bodo veliko pomagali novi zakoni, ki poostrujejo kazen za oborožene kriminalce. Prvi zakon, ki je bil po hitrem postopku izglasovan ob nastopu predsednika Kirch-nerja, je povečal kazni za ugrabitve, pa so se te le še pomnožile. Razjasnitev zadnjih kriminalnih dejanj in aretacija storilcev, čeprav pozitivna, ne bo preprečila novih tragičnih dogodkov, ker je v krizi celotni varnostni sistem. Zadnjikrat smo govorili o potrebi kirurškega posega v policijske organe. A zdi se da je poleg odločne odstranitve gnilih elementov potrebna še presaditev (transplante) „srca" zlasti provincijske policije. Dosedanje je popolnoma odpovedalo.
Politična odločitev. Tudi to smo že večkrat omenili. Ni vprašanje zamenjave nekaj policijskih vodij ali razglasitev zakonov ali dekretov. Korupcija zasega vse nivoje družbenega omrežja. Iz nelegalnih fondov se vzdržuje tako policijski ustroj kot politične formacije, povezane z ogromnimi milijonskimi občinami. Tega sistema se ne da razvozlati in je edina rešitev, da nekdo vzame meč in ga preseka, kot gordijski vozel. Lahko rečemo, da so ljudje pričakovali, da bo to storil predsednik. A med njim in guvernerjem province Buenos Aires s presledki teče debata, kdo bo „bika prijel za roge". Doslej se še noben od njiju ni odločil. Splošno mnenje pa je, da če se tega problema ne reši, bo predsednik izgubil velik del svoje priljubljenosti.
Brezplodna polemika. Kot nima smisla podajanje tega pekočega železa iz roke v roko, nima smisla polemika, ali je ljudska nejevolja opozicionalnega značaja ali ne. To le jasno kaže, da politična srenja ne
razumne problema in jo skrbi le, koliko glasov ji lahko en ali drug dogodek izmakne na prihodnjih volitvah. V parlamentu so sicer res po hitrem postopku izglasovali zakone, ki poostrujejo kazni, a to je celo negativno, ker politikom daje zavest opravljene dolžnosti, ko dejansko niso ničesar opravili. Tudi ustvaritev nove, metropolitanske" policije, ki naj bi skrbela zlasti za preprečevanje ugrabitev, ni prava rešitev. Te dni je bilo iz notranjosti države slišati svarilne glasove češ, če bodo močneje nastopali proti kriminalu na področju Velikega Buenos Airesa, bo to povzročilo le preselitev kriminalnih elementov v notranjost države. Aretacija morilcev Axela v San Luisu in ugotovitev, da so tam načrtovali kriminalne podvige, daje podlago tej domnevi.
Predsednikova bolezen. Ni čudno, da je v takem stanju, pod hudim živčnim pritiskom, predsednik zbolel. In tu ni vprašanje, če mu je škodila ta ali ona jed, to ali ono zdravilo. Odgovornost za državo, ki se nahaja v tako kritičnem stanju kot je to Argentina, gotovo ni brez posledic. Dodajmo še, da ima predsednik poseben značaj in hoče vse kočljive zadeve sam rešiti, vse viharje osebno prekrmariti, kar ni najbolj priporočljivo. Če pa upoštevamo še, da se marsikdaj zmoti in ladja iz enega viharja pade v drugega, je sedanje zdravstveno stanje logična posledica danega položaja.
Energetska kriza. Vladna politika tudi ni najboljša na energetskem področju. Leta brez investicij so pustila hude posledice. Sovpadajo različni dejavniki. Po eni strani je huda suša skrajno omejila delovanje vodnih elektrarn. Dve jedrni elektrarni se nahajata v težkem stanju in potrebujeta popravil. Za nameček pomanjkanje plina zmanjšuje zmogljivost ter-moenergije. Uvoz gorilnega olja iz Venezuele (v zameno za izvoz mesa in druge hrane) ne reši problema, ker velik del termo-elektraren more uporabljati samo plin. Poleg tega kakovost venezuelskega gorilnega olja ni kompatibilna z vsemi termičnimi generatorji in cena olja je mnogo višja kot cena plina. Kot na drugih področjih se je dogodilo tudi tukaj: leta brezskrbnosti in zanikrnosti so pustila državo brez vredne zaslombe. Prava rešitev zahteva mnogo časa in denarja. Odgovorni pa se preveč kregajo med seboj, kdo da je kriv, namesto da bi sedli in složno poiskali najboljšo rešitev. Obenem pa problem še „izvažajo", ko so omejili izvoz plina v sosednji Chile, s katerim imajo podpisane zadevne pogodbe.
SVOBODNA SLOVENIJA • 15. aprila 2004 ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
SLOVENCI V ARGENTINI
Bil je en lep večer!
Večkrat zaznamo čustva, ki so povezana z globokim doživljanjem, da jih komaj lahko razložimo z besedami. Morda izvirajo daleč v preteklosti ali nas spominjajo na otroška ali mlada leta. Upal bi se celo trditi, da so genetsko prisotna v nas in nepričakovano pridejo na dan.
Gotovo je pesem, posebej narodna pesem, eden izmed povodov za taka čustva. Prevzame nas, pretrese nas in napolni z veseljem ali otožnostjo, kakor pač je že pesem, poskočna ali mila.
Vprašal bi se in vprašal tiste, ki so se v soboto 27. marca udeležili koncerta narodnih pesmi v izvedbi moškega zbora, kolikokrat so slišali peti fante na vasi, kolikokrat peli dekletu pod oknom, ali stale ob oknu in poslušale. Odgovor bi bil verjetno v večini primerov negativen. A tisto petje, tiste pesmi so nas popeljale čez ocean in se razlile po slovenskih vaseh, po poteh in stezah, se spočele pod okni in odmevale preko streh, čez polja globoko v gozdove. In tako se je zgodilo, da smo doživeli „en lep večer".
Zato moramo najprej izraziti hvaležnost pevovodkinji Anki Savelli Gaser za zamisel, članom zbora pa za ves trud
in tako lepo podane pesmi. Pravzaprav je treba gospe Anki čestitati za korajžo. V stanju, ko povsod - mislimo pri slovenskih in tudi argentinskih zborih - manjka moških (glasov), si je ona drznila sestaviti moški zbor v štiriglasni zasedbi, kjer je šestnajst pevcev sorazmerno porazdeljenih med prve in druge tenorje, baritone in base.
Odziv publike na tako lepo ponudbo samih narodnih in ponarodelih pesmi je bil res lep. Pripravljeni sedeži v veliki dvorani škofa Rožmana v Slovenski hiši v Buenos Airesu so bili skoraj do zadnjega zasedeni. Seveda je morala biti prazna prva vrsta, kar je med nami tudi že „folklora". Že ob vhodu je vsak obiskovalec dobil ličen program, na katerem se je na prvi strani ponujal fantovski klobuk z rdečim nageljem. Stopnišče za zbor je zaslanjala lepa stena padajočih nageljev, okvirjenih na desni in levi z notami narodnih pesmi.
Večer je bil razdeljen na dva dela. V vsakem smo lahko uživali enajst pesmi. Takoj smo vedeli, da bo večer res lep, ko so pevci po navdušenem sprejemu naskočili program z razigrano Dečle, to mi povej (O. Dev). Sledile so mila Teče mi vodica (M. Tomc), jer pa dečva zatoživa me (L. Kramolc - solo Andrej Makek), je na Dravca mehva (M. Kernjak -solo Martin Križ), Vsi so prihajali (M. Tomc - solo Franci Schiffrer), Ti si urce zamudila (J- Fleišman, J. Leskovar - solo Jože Malovrh), Kaj b'jes tebi dav (F. Marolt - solo Vinko Lazar), Vinska (A. Schwab) in V nebesih je en lušten kraj (C. Pregelj). Prvi del je zbor zaključil z razigrano in hudomušno Sv. Konstantin (V. Fabiani) in Ti puobič ja kna lumpej (Krenjak), ki izpove tisto drugo fantovsko ljubezen: „Jaz pa moj gvažek se rada imava ... ".
Po kratkem odmoru, toliko, da so si pevci odpočili grla in se ohladili (zgodnji jesenski večer je bil hudirjevo vroč in nastopajoči so se pridno potili) je sledil drugi del. Na vrsto so prišle bolj otožne, nekatere celo žalostne, saj je takih tudi obilo v zakladnici slovenskih narodnih. Najprej so zapeli Škrjančku 0- Peruzzi, Z. Prelovec - solo Franci Schiffrer), nato Rožmarin (Al. Pin, J. Volarič). Sledila je s Hebridskega otočja Pesem galebu (R. Simoniti - solo Aleks Cestnik), Lastovki (R. Simoniti - solo Jože Malovrh), Dekle moje (C. Pregelj), jaz bi rad rudečih rož (K. Verin, Z. Prelovec - solo Matjaž Čeč) in Pisemce (dr. Tine Debeljak, P. Jereb). Tedaj je prišla na vrsto ženska prisotnost, ki je ni moglo manjkati. Tako je zbor zapel Pojdam u rute (F. Marolt - solo Nevenka Vidmar Golob) in Kaj ti je deklica (R. Simoniti - solo Snežna Batagelj Klemenčič). Zbor je zaključil program s Sedem si rož (I. Peruzzi, Z. Prelovec -solo Aleks Cestnik) in z mogočno jadransko morje (A. Hajdrih). Na željo in prošnjo poslušalcev, je zbor ponovil še Pesem galebu in Sv. Konstantin.
Ni treba posebej poudarjati navdušenja, ki ga je vsaka
pesem posebej zbudila pri poslušalcih. Ni manjkalo šopkov za pevovodkinjo in dekleta. Ploskanja tudi ni manjkalo in navdušenje je bilo včasih kar bučno in je presegalo tipično slovensko umirjenost. Razveseljiva je bila tudi spontanost tako nastopajočih kot gledalcev, ki je prišla do izraza v neki vrsti dialoga med enimi in drugimi. Smeh je bil spontan, ko je na primer Jože Malovrh ob navdušenju nekega poslušalca nad njegovim solističnim posegom, navihano povabil „Prid' še ti pet".
Kot skromno zahvalo imenujmo vse člane zbora. Sestavljajo ga prvi tenorji Aleks Cestnik, Stanko Jelen, Vinko Lazar in Miloš Mavrič; drugi tenorji Jože Jerman, Andrej Makek in Rudi Vidmar; baritoni Martin Križ, Jože Malovrh, Franci Schiffrer in Marko Skubic; ter basi Matjaž Čeč, Tomaž Maček, Lojze Modic, Jože Novak in Jure Vomber-gar.
Uspeh je bil popoln. Zaslugo za to ima tudi dobro izbran program. Pevovodkinja in zbor so dosegli svoj namen: pevski razgovor z občinstvom in z narodno tradicijo. Popeljali so nas v ljubezensko razmerje, v veselje in žalost življenja, ki ga sicer ni več, a ki ga v duhu pogrešamo. Vrstile so se besede, ki so nam segale v dno srca: obljube („pa kako b' te ljubil"), grožnje („ti pa sama boš ostala"), navihanost („Sem pob'č vesel, bom pa drugo uzel"), hrepenenje („nesi ljubici pozdrav"), žalost („s teboj sem jo kropil"), upanje („Pa se bova spet ljubila") ali obup nad narodno usodo („tega kriv je tuji meč").
Bil je en lep večer. Da bi jih bilo še mnogo. Iz srca.
Ponovitev koncerta pa bo v soboto, 1. maja, ob 19. uri na Pristavi.
-e. -t.
MENDOZA
Razstava o slovenskih priseljencih v Argentini in obisk veleposlanika RS Grobovška
V četrtek, 11. marca smo v palači bivše Hipotekarne banke otvorili razstavo, ki jo je pripravilo veleposlaništvo RS s sodelovanjem slovenskih organizacij ter ministrstva za kulturo in turizem province Mendo-ze. Dvorana, zgrajena v baročnem slogu, v kateri bo potekala izložba do 11. aprila, je verjetno ena od najbolj znamenitih v mestu. Potem bomo razstavo preselili v Malargiie, 400 km. na jugu province, kjer bo odprta od 16. do 30. aprila pod pokroviteljstvom tamkajšne občine. K otvoritvi je prišel v Mendozo veleposlanik mag. Bojan Grobovšek v spremstvu svetovalke Jane Strgar. Pripravo razstave je organiziralo naše Društvo s sodelovanjem odsekov in mladine
Razstavo sestavlja 24 panojev, na katerih je v lepi zamisli prikazano več kot 100 let slovenskega življenja v Argentini. Mendoščani smo dodali še tri panoje, na katerih seznanimo obiskovalce z našimi najvažnejšemi delovanji v izseljenstvu. Okrasili smo dvorano z lepimi slovenskimi narodnimi motivi, ki so jih zbrali in pripravili Ani Grintal, Rosita Klinec in Angelca Šmon s pomočjo mladine. Miha Bajda je pa sestavil mendoško prilogo k brošuri. Pred otvoritvijo sta veleposlanik mag. Bojan Grobovšek in predsednik Društva Jernej Bajda imela intervju za TV Canal 7. Tudi mendoški časopisi in radio so obširno poročali o tem dogodku. TV canal 9 je pa na programu „Los Protagonistas" skozi 5 minut razkazal celotno razstavo.
Povezovanje programa otvoritve je v prisotnosti okoli 250 oseb prijazno vodila poklicna napovedovalka Lila Levinson. Tajnik za kulturo prof. Marcelo Lacerna je v imenu vlade pozdravil navzoče in med
drugim dejal, de je slovenska izseljenska skupnost v Mendozi ena najbolj aktivnih. Zahvalil se je tudi organizatorjem za tako pomemben in kakovosten kulturni dogodek. Predsednik Društva Jernej Bajda je opisal dejavnost slovenske skupnosti v Mendozi. Veleposlanik mag. Bojan Grobovšek je razložil namen razstave in poudaril, da je to ena izmed prvih, če ne prva v taki obliki v Argentini. Kot primer aktivne vključitve v mendoško občestvo prvih slovenskih priseljencev je navedel umetnika Sergija Hočevarja in kot velik dosežek priseljencev po drugi svetovni vojni slučaj Mendoščana dr. Andreja Bajuka, ki je dosegel predsedniško funkcijo slovenske vlade.
Naše pevske skupine so popestrile program. Mendoški pevski zbor pod vodstvom Diega Bosqueta je zapel dve pesmi, prav tako Mendoški oktet, na koncu je pa folklorna skupina „Los Chanares" zaigrala na harmonike in kitare nekaj narodnih. Vsi nastopajoči so bili obdarovani z bujnim ploskanjem.
Napovedovalka je povabila na ogled razstave. Dekleta in fantje v narodnih nošah so pogostili obiskovalce s slovenskim pecivom in mendoškim vinom Malbec. Tako se je pogovor med navzočimi in prijatelji zavlekel dolgo v noč. Mladi so se obvezali, da bodo v času razstave vsak dan od 19. do 20. na razpolago obiskovalcem za razlago in informacije.
V petek, 12. marca zjutraj je guverner inž. Julio Cesar Cobos sprejel mag. Bojana Grobovška. Navzoča je bila tudi ministrica za kulturo in turizem lic. Mariana Juri. Guvernerja je zanimala slovenska skupnost. Izjavil je, da pozna več Slovencev.
Lic. Juri je rekla, da je bila presenečena nad razstavo, ki si jo je ogledala že pred otvoritvijo.
Prisotni so bili tudi Jana Strgar in nekateri odborniki Društva.
Sprejel nas je tudi predsednik mendo-ške gospodarske zbornice Adolfo Trfpodi. Zanimal se je o ekonomskem stanju Slovenije tik pred vstopom v Evropsko zvezo ter o možnosti trgovskih izmenjav. Veleposlanik je med drugim poudaril, da slovensko pristanišče Koper nudi moderno infrastrukturo ter krajšo pot v srednjo Evropo.
Nato smo obiskali atelje znanega umetnika slovenskega rodu Fernanda Hočevarja in podjetje Bajda S.R.L., ki izdeluje leseni pod ter vinske sode, kjer nas je gospa Frida Bajda pogostila z okusnim kosilom. Po kosilu smo si ogledali lesno industrijo. V popoldanskih urah sta bila na vrsti še dva obiska: vinarna La Rural s svojim vinskim
muzejem in univerza Juan A. Maza, prva privatna visoka šola v Mendozi, ki šteje 3.000 učencev. Sprejel nas je rektor inž. Carlos Villarreal, ki zadovoljivo obvlada slovenski jezik, saj je poročen s Slovenko in je hodil na tečaj slovenščine za začetnike. Razgovor se je osredotočil v možnostih sodelovanja s kakšno slovensko univerzo.
Zvečer je veleposlanik Grobovšek imel v Domu razgovor s člani skupnosti. Najprej se je zahvalil Društvu in vsem, ki so pomagali pri uspešni pripravi razstave. Razložil je pomen referenduma o izbrisanih, nas seznanil o volitvah poslancev v Evropski parlament in prenovitvi Državnega zbora.
Izredno smo hvaležni mag. Bojanu Grobovšku za ploden obisk, prav tako svetovalki veleposlaništva Jani Strgar za konzularne posle.
Jože Šmon
Marko FINK je pel v Filharmoniji
Sedmi koncert orkestra Slovenske filharmonije za modri abonma je zazvenel v velikem tednu, 8. in 9. aprila. V duhu tega krščanskega praznika je bil na sporedu Pasijon po Mateju Carla Philippa Emanuela Bacha, sina slavnega Johanna Sebastjana Bacha. Čeprav ostaja v očetovi senci, je C.P.E. Bach v drugi polovici 18. stoletja pomembno prispeval h glasbi za čembalo in protestantski cerkveni glasbi, ki jo je komponiral po službeni dolžnosti kantorja v Hamburgu. Skladbo, ki opisuje
Kristusovo trpljenje in smrt, je zložil leta 1769 za pred-velikonočni teden, ko so v tem mestu, podobno kot v Leipzigu, izvajali velike oratorijske pasijone.
Pasijon po Mateju C.P.E. Bacha je bil pred leti skupaj z vrsto drugih del 18. stoletja znova odkrit v Kijevu, kamor je po 2. svetovni vojni zašel kot vojni plen. Podobno kot druga v tem času v Hamburgu izvajana dela je tudi ta pasijon bistveno krajši od sorodnih starejših leipziških del, saj več ur trajajoča kontempla-cija Kristusovega trpljenja v
razsvetljenskem meščanskem okolju ni bila več v modi. Zato pa je vsebina pasijona bolj osredotočena na samo Kristusovo trpljenje, od prizorov v vrtu Getsemani do njegove smrti.
V izvedbi pasijona sta se orkestru Slovenske filharmonije pridružila Slovenski komorni zbor in zbor Consortium musicum, kot solisti so nastopili: sopranistki Barbara Tišler in Doerthe Maria Sandmann, altistka Barbara Jernejčič, tenorista Stephan Ruegamer in Helmut VVild-haberm, baritonist Florian Boesch in basbaritonist Marko Fink. Taktirka je bila v rokah avstrijskega dirigenta Martina Haselboecka.
Mošli zbor z dirigentko Anko Savelli Gaser ter solistika-ma Nevenko Vidmar Golob in Snežno Batagelj Klemenčič
Stran 4	15. aprila 2004 • SVOBODNA SLOVENIJA
Velika noč po svetu in med nami
Velika noč je največji in najstarejši praznik krščanstva, ko se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Letos sta ga katoliška in pravoslavna Cerkev obhajala na isto nedeljo. Papež Janez Pavel II., ki globoko v srcu nosi Jezusovo željo po edinosti vseh kristjanov, je ob tem zaželel, da bi čimprej napočil dan, ko bomo vsi, ki smo krščeni, vsako leto lahko na isti dan slavili ta osnovni krščanski praznik. Na Trgu sv. Petra v Vatikanu, kjer se je zbralo približno 100 tisoč vernikov, je sveti oče dopoldne vodil slovesno bogoslužje, nato pa že tradicionalno izrekel velikonočno poslanico Urbi et Orbi (mestu in svetu). Vse vernike je povabil, naj se zavzemajo za bolj solidaren in pravičen svet, predvsem v vsakdanjem življenju. Podpirajo naj delovanje narodnih in mednarodnih ustanov, ki se zavzemajo za mir in pravičnost. Tudi svetovne voditelje je pozval, naj rešijo sedanje spore v svetu, predvsem v Iraku in drugod na Bližnjem vzhodu ter v Afriki. Obenem je molil, da „bi upanje premagalo nečloveški in vse bolj razširjen pojav terorizma". Ob koncu nagovora je sveti oče vsem vernikom voščil blagoslovljene velikonočne praznike, in sicer kar v 62 jezikih, tudi v slovenščini. V Sloveniji se je velikonočna nedelja po cerkvah začela s slovesno procesijo z Najsvetejšim in sveto mašo. Vstajenj-sko slovesnost in bogoslužje v ljubljanski stolnici je vodil nadškof Franc Rode, v Kopru koprski škof Metod Pirih, v Mariboru pa škof Franc Kramberger. Nadškof Rode je v pridigi razmišljal o sporočilu, ki ga Velika noč prinaša kristjanu. Marsikje so imeli vstajensko procesijo že navsezgodaj. To izročilo ohranjajo tudi nekateri Slovenci na tujem, kot na primer v Belgiji.
MED NAMI
V Argentini so se obredi Velikega tedna razvijali kot že tradicionalno v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Na veliki četrtek se je slovesnost začela ob osmih zvečer. Obrede, ki jim je načeloval župnik Franci Cukjati, je spremljalo lepo in ubrano ljudsko petje. Po zaključku pa so sledile ure češčenja Najsvetejšega, najprej za žene, nato za moške, od enajste do polnoči pa za mladino, ki se je v velikem številu udeležila ure molitve.
Na veliki petek se je obred pričel ob sedmih popoldne. Obrede je vodil župnik Toni Bidovec. Zbralo se je izredno veliko rojakov. Pel je mešani pevski zbor iz San Justa, pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Izstopal je zlasti peti pasion.
Na veliko soboto so rojaki kot običajno po vseh
naseljih nosili jedi za velikonočni blagoslov. To je že tako vpeljana navada, da si brez nje skoraj ne moremo misliti velike noči. Samo v Velikem Buenos Airesu se je ta obred opravil na več kot šestdeset krajih, po kapelicah, društvenih domovih in družinskih hišah. Blagoslov jedil so imeli tudi v Bariločah, Mendozi, Miramaru, Mar del Plati, San Luisu, Mercedesu (SL) in Tucumanu.
Velikonočni vigiliji pa je načeloval delegat prelat dr. Jure Rode, ob spremstvu župnika Francija Cukjatija. Tudi teh obredov se je udeležilo veliko rojakov, ki so aktivno sodelovali, pri obredu luči, krstnih obljub, molitev in vstajenjski sv. maši. Tudi ta dan je pel sanhuški zbor, ki se je izkazal zlasti s končno Haendelovo Alelujo. Po koncu so se rojaki še dolgo zamudili na dvorišču Slovenske hiše in si voščili blagoslovljene velikonočne praznike.
Na velikonočno nedeljo pa so bile po vseh naših središčih slovesne svete maše, s povečano udeležbo rojakov, ki so bili praznično razpoloženi. Po družinah pa ni manjkalo pirhov, potic in drugih velikonočnih dobrot, ki najstarejše spominjajo na običaje v domovini, mlajšim pa približajo tradicije slovenskih korenin iz katerih izhajajo.
Zbornik ob 1000-letnici Beda
V Sloveniji so obeležili vstop Slovenije v zvezo NATO
Občina Bled je v počastitev 1000-letnice prve pisne omembe kraja, ki jo Bled praznuje 10. aprila, izdala praznični zbornik z naslovom Bled 1000 let, ki ga je pripravil Gorenjski muzej iz Kranja, ki na 432 straneh vsebuje 50 različnih prispevkov, nanizanih po svoji vsebini v več kategorij od narave pa do prebivalstva. To je spremljalo tudi odprtje priložnostne razstave Žarki tisočletij, ki osvetljuje blejsko preteklost od zgodnjega srednjega veka do danes.
Značilnost zbornika je prav njegova raznorodnost in vsebinska pestrost. Prispevki so namreč razdeljeni na dvanajst delov: uvod in tisočletnica, narava, arheologija, geografija, kmetijstvo in gozdarstvo,
gospodarstvo, beseda, ljudje, kulturna dediščina, Bled in Slovenija, samouprava ter društvena ustvarjalnost. Zbornik vsebuje več kot 510 različnih prilog, od številnih fotografij pa do razglednic, dokumentov, zemljevidov in preglednic. Darilne knjige z izbranimi poglavji iz slavnostnega zbornika pa imajo na 240 straneh več kot 480 prilog.
Ravnateljica Gorenjskega muzeja iz Kranja Barbara Ravnik Toman je pripravila razstavo Žarki tisočletij. Osnovni motiv razstave, ki bo na ogled v Festivalni dvorani na Bledu do 17. aprila, je listina kralja Flenrika II za briksenškega škofa Albuina iz 10. aprila 1004, v kateri mu podarja blejsko posest.
Pismo iz Slovenije
Dragi bralci Družinskih utripov
Če sem prav razumela, je ta kotiček namenjen predvsem ženskim temam. Tokrat naj bi se pogovarjali o tem, kako praznujemo veliko noč v naših družinah. Moram že na začetku omeniti, da je ta praznik vsekakor družinski, izrecno ženska tema pa je samo - potica. Torej, morda se bo našlo kaj zanimivega za vsakogar.
Kako praznujemo v Sloveniji veliko noč? Nedvomno - po slovensko. Samo, da še malo bolj slovensko kot v Argentini. S tem hočem povedati, da je vse, kar so nam pripovedovale naše mame in stare mame, čisto res. In ko to tukaj vidiš v živo, se moraš najprej nasmehniti. Navade se zakoreninijo v narodu in človek jih ponese s seboj, kamor koli gre. To je nekaj zelo lepega, ker dokazuje, da je človek bitje obredov in simbolov. Tudi takih zelo konkretnih, oprijemljivih, dišečih in okusnih...
Mi stanujemo na obrobju Ljubljane, tako da ima naš kraj še utrip vasi, vendar s pridihom mesta. In vse bolj postaja del mesta.
Veliki teden se začne s cvetno nedeljo. Tukaj je v navadi, da butarice ljudje naredijo sami. Te so lahko zelo različne; od tistih klasičnih slovenskih, tistih iz Gasparijevih slik, pa tja do čisto preprostih šopkov zelenja in domačega cvetja. Domišljija ima prosto pot in na cvetno nedeljo vsi gledamo naokoli, kdo ima najlepšo, največjo, itd. Prva jutranja maša je običajno bolj slovesna, kjer se tudi blagoslovi butarice.
Drugi velik	praznik	je	veliki
četrtek. Ker je to	delovni	dan	in čez
dan ni maš po	cerkvah,	se	ljudje
zberejo k obredom zvečer. Moram reči, da so cerkve polne, saj verniki hodijo k maši tudi za vse večje praznike. Predvsem	starejši	se	držijo
običajev in imajo na ta dan tudi bolj slovesno kosilo ali večerjo.
Tudi na veliki petek so obredi povsod po Sloveniji podobni tistim, ki jih poznamo Slovenci v Argentini.
Velika sobota pa je dan za otroke. Po domovih se barvajo pirhi, ki imajo v različnih pokrajinah zelo različna imena. V trgovinah je na voljo velika izbira barv in priprav za barvanje. Pa tudi veliko okraskov, piščančkov in cele vrste čokoladnih zajcev, ki se znajdejo prav na vsaki dobro obloženi mizi... V našem kraju ljudje zelo radi barvajo pirhe na star in bolj zdrav način. Na jajca položijo kak list ali cvetlico, potem jih zavijejo v krpico ženskih hlačnih nogavic in skuhajo v vreli vodi s čebulnim perjem. Na koncu jih namažejo še z mastjo, da rjava ali temno rdeča barva pride bolj do izraza; Otroci pa rajši delajo poskuse z umetnimi barvami, ker imajo tako več dela in je bolj pestro. Najbolj zanimiv pa je žegen. Kar precej ljudi nese svoje košare, pokrite z naštikanimi prtički, v cerkev. Tudi tisti, ki sicer nikoli ne zaidejo v božji hram, radi pridejo požegnat jedi. Samo da bo dobro teknilo. Tudi tukaj otroci dobijo podobice in še kak bombon. In kako diši po vsej cerkvi!
Pri nas je za žegen zadolžen ati, ker imamo mame na ta dan veliko dela. Otroci gredo s svojimi košaricami po poti proti cerkvi, ki je na hribčku. To je zelo lepa slika, ker jim lahko slediš del poti. Da ne omenim, kako v tem obdobju že vse lepo cveti in po vseh vrtovih sadna drevesa kar žarijo v roza in beli barvi. Pomlad je v zraku in velika noč je praznik življenja...
Zvečer je velikonočna vigilija. Nekateri praznujejo že na ta dan, večina pa čaka na velikonočno jutro. Ob zori je vstajenjska procesija, nato pa še vstajenjska maša. Ta maša je zelo slovesna in središče velikega tedna. Šele potem imajo ljudje po domovih velikonočni zajtrk. Moram priznati, da so Slovenci zelo pridni in se - predvsem na vaseh - držijo običajev in posta.
Na veliko noč so ljudje doma, ali pa obiščejo bližnje sorodnike. Otroke radi obdarijo s pirhi, tako da imaš na koncu toliko pirhov, da ne veš kam z njimi.
Zanimiv je tudi veliki ponedeljek, ker je tukaj praznik. Veliko ljudi roma v kakšno izmed Marijinih svetišč ali pa poveže dobro s koristnim in gre na kakšen hrib, kjer je tudi na ta dan maša.
Tako je videti slovenska velika noč na tej strani oceana. Zelo je podobna tisti, ki sem jo doživljala v otroštvu. S to razliko, da narodni običaji postanejo del tebe na nov, izviren način. Spoznaš, da je to trdna vez med ljudmi istega naroda, ki jih nenehno vrača k prvinam lastne biti.
Po domače rečeno: ni je čez domačo potico!
Veselo in blagoslovljeno veliko noč želim prav vsem!!
Lučka Poznič Pestotnik
Predsednik DZ Borut Pahor je na slavnostni seji državnega zbora podaril, da je zveza NATO trden temelj evropskega miru, na katerem Evropejci varno in bolj brezskrbno gradimo skupno prihodnost.
Kot je v govoru dejal predsednik DZ Pahor, bo Slovenija poslej aktivni del sprememb v svetu in zvezi NATO in ima pravico in dolžnost imeti odnos do njih. Zatrdil je, da se bo Slovenija kot enakopravna med 26 članicami posvečala vsem aktualnim zadevam zavezništva, največ pa po njegovem mnenju lahko pripomore s svojim znanjem in izkušnjami za okrepitev miru, varnosti in napredka v svoji soseščini, na Balkanu.
Predsednik republike Janez Drnovšek pa je na osrednji državni slovesnosti v Cankarjevem domu, ki je sledila seji v DZ, dejal, da je Slovenija s članstvom v zvezi NATO dobila nekaj varnostnih zagotovil, popolne varnosti pa ne, ker je ni.
NATO pa po njegovih besedah ostaja temeljna ameriško-evropska povezava, ki bo ščitila njune skupne interese in tudi vsako posamezno članico v primeru napada s strani tretje-
ga. ZDA in postopno EU bosta delovali tudi samostojno, kadar ne bo skupnega interesa, je še dejal.
Slavnostne seje v DZ so se udeležili tudi predsednik republike Drnovšek, predsednik vlade Anton Rop, ministri, pa tudi predsednik državnega sveta Janez Sušnik, predsednica ustavnega sodišča Dragica We-dam Lukič in predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen. Vabljeni so bili tudi bivši predsednik republike Milan Kučan, državni svetniki, župani ter nekdanji poslanci, predsedniki DZ, ministri, premieri, pa tudi diplomatski zbor. Sledila je osrednja državna slovesnost v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, na kateri je bil po nastopu predsednika republike kulturni program.
Slovenija je skupaj s še šestimi državami - Bolgarijo, Romunijo, Slovaško, Estonijo, Litvo in Latvijo - uradno postala članica zveze NATO 29. marca, ko je v VVashing-tonu pri ameriški vladi deponirala ratifikacijske listine Severnoatlantske pogodbe s priloženimi pristopnimi protokoli. Na sedežu zveze NATO v Bruslju pa so širitev obeležili 2. aprila z dvigom zastav novih članic.
Velikonočno voščilo
Ljubljanski nadškof in metropolit Franc Rode je v velikonočnem voščilu dejal, da praznujemo Kristusovo vstajenje od mrtvih in njegov vstop v novo življenje. Kot je dejal Rode, je človek popotnik. Pred seboj mora imeti odprto pot v neskončnost. Če ne ve za smer, je izgubljen. Toda pred njim kot nepremagljiva ovira stoji smrt. S tem se človek nikdar ni mogel sprijazniti. Življenje s perspektivo smrti kot konca nima smisla.
Velika noč pa nam daje odgovor. Smrti ni več. Pot je prosta. Bivanje je našlo svojo smer, smer večnosti, je dejal Rode.
Bohincu trda prede
Skupina poslancev iz SNS, NSi, SDS in SMS je s poslancem SNS - Slovenske nacionalne stranke Sašo Pečetom na predsednika vlade Antona Ropa naslovila javni poziv, naj zaradi nestrokovnega, protizakonitega in škodljivega delovanja notranjega ministra Rada Bohinca predlaga njegovo razrešitev. 23 poslancev iz omenjenih strank je namreč prepričanih, da izid nedeljskega referenduma o izbrisanih nedvomno izraža večinsko nestrinjanje volivcev z vladnim načinom reševanja problematike ,,samoizbrisanih", je povedal Peče. Ob tem dodaja, v SNS upajo, da „premier ne bo poteptal ljudstva tako, kot ga je pred njim poteptal notranji minister".
V SNS so prepričani, da e rezultat referenduma klub številnim neupravičenim in moralno spornimi vladnim pozivom k bojkotu, jasen opomin vladajoči politiki. V SNS so sicer prepričani, da je Bohinc z izdajanjem dopolnilnih odločb izbrisanim kršil načelo hier-
arhije pravnih aktov, po drugi strani pa ocenjujejo, da je Bohinc v preteklosti kršil tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom, s tem ko je glede izbrisanih v proceduro vložil dva zakona. „Poleg navedenih kršitev si je Bohinc dovolil še eno ustavno kršitev, ko je dan po referendumu, kljub jasno izraženi volji volivcev, napovedal nadaljevanje izdajanja dopolnilnih odločb samoizbrisanim mimo zakona,"
Novinarske konference se je udeležil tudi poslanec NSi Janez Drobnič, ki jo spomnil, da je NSi že pred dvema mesecema Bohinca pozvala k odstopu. „Glede na izid nedeljskega referenduma pa je zahteva še toliko bolj utemeljena," je ob tem povedal Drobnič.
Poslanec je sicer ocenil, da je koalicijska pogodba v Sloveniji postavljena nad zakone. Trditev utemeljuje z dejstvom, da je bila koalicijska stranka, ki ni hotela podpreti dela ministra, kateri je dokazano ravnal nepravilno, izključena iz koalicije.
SVOBODNA SLOVENIJA • 15. aprila 2004
Stran 5
■MHM
NOVICE IZ SLOVENIJE j \SLOVENIJA MO ESLOVENIA, M/ TIERRA
KAJ PA POSLANCI?
Generalna sekretarka DZ Jožica Velišček je predstavnike poslanskih skupin obvestila, da so sprejeli nekaj ukrepov glede odločbe inšpektorata za delo, ki je ugotovil več kršitev delovne zakonodaje zaradi prevelike obremenjenosti zaposlenih v državnem zboru. Tako so že pristopili k drugačnemu razporejanju uslužbencev, nekatere dejavnosti, za katere so ocenili, da niso nujne, pa so celo opustili oz. racionalizirali. Sicer strokovne službe DZ že pripravljajo novo uredbo o delovnem času, ki naj bi jo uskladili s sindikati, razmišljajo pa tudi o dopolnitvi veljavnega zakona o javnih uslužbencih, da bi se nadure razporedile na šestmesečno obdobje. Inšpektorat pa ni ugotovil kake prezaposlenosti med poslanci...
STARI/NOVI KNJIGI
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je pripravil ponatis dveh pozabljenih del Marka Pohlina (1735-1801): slovnico slovenskega jezika in leksikon kranjskih pisateljev. Obe, Kraynska grammatika in Bibliothe-ca Carnioliae, sta v eni knjigi izšli v izvirniku - nemščini oziroma latinščini - in v slovenskem prevodu. Pohlinova gramatika je bila dolgo časa v senci Bohoričeve, pa tudi Kopitarjeve slovnice, vendar ni zadosti cenjena, saj je pomembna z več vidikov, na primer zaradi uvoda, kjer prvič v vsej polnosti zazvenijo njegove prosvetljenske ideje.
URADNA INFLACIJA V MARCU
Inflacija v marcu je znašala 0,6 odstotka. Za toliko so se namreč zvišale cene življenjskih potrebščin v primerjavi s februarjem. Cene življenjskih potrebščin so se v prvih treh mesecih zvišale za 1,1 odstotka, v primerjavi z enakim mesecem lani pa so bile marca cene višje za 3,5 odstotka.
NIZEK DELEŽ KMETIJSTVA
Kmetijstvo v slovenskem gospodarstvu po svojem deležu v bruto domačem proizvodu (BDP) ne pomeni veliko, je pa strateškega pomena. Leta 1995 je bil delež kmetijstva v slovenskem BDP še 2,9-odstoten, od leta 1997 pa se je neprestano zmanjševal. Predlani je bil tako 2,1-odstoten, lani pa prvih ocenah le še 1,6-odstoten, so povedali na časnikarski konferenci Statističnega urada RS.
Politična emigracija v Argentini
PO SVE
SPOPADI V IRAKU
Več iraških mest je zajel val nasilja, ki je zahteval številne smrtne žrtve. Najbolj krvavo je bilo v Nadža-fu, kjer so neznanci iz množice ljudi, ki so protestirali v podporo skrajnemu šiitskemu voditelju Moktadi al Sadru in proti aretaciji njegovega tesnega sodelavca Mustafe al Jakubija, streljali na španske in salvadorske pripadnike mednarodnih sil v Iraku. Ti so na
napad odgovorili in v obstreljevanju je bilo ubitih najmanj 20 ljudi, med njimi štirje salvadorski vojaki in dva iraška policista, približno 200 ljudi pa je bilo ranjenih, med njimi devet salvadorskih vojakov. Al Sadr je medtem svoje privržence pozval, naj "terorizirajo sovražnika", ker so protesti po njegovih besedah postali nekoristni. O nasilnih protestih poročajo tudi iz Baku-be, Bagdada in Kirkuka.
SLOVENCI ŠPORT
Kot smo že omenili, je bila prvotno povojna slovenska skupnost sredotežno usmerjena. Po nekaj letih nastanitve središča v prostorih fare sv. Julije, se je leta 1954 središče preselilo v lastne prostore na ulici Ramon Falcon 4158. Tu je mons. Anton Orehar do leta 1974 dogradil Slovensko hišo, ki je sedež vseh osrednjih ustanov SPE.
Kot smo že omenili, se je po nekaj letih centralistično življenje nehalo. Ljudje so se naseljevali predvsem v predmestne predele, ki so bili dostopni njihovim zaslužkom. Voziti se v sredino velemesta je postalo že nepriljubljeno, saj je bilo do tja kakih 10 ali še več kilometrov. Tako so se pričeli zbirati po gosto naseljenih okrajih. Najprej je tam Društvo Slovencev prirejalo prosvetne sestanke, v farnih dvoranah so igrali igre in prirejali materinske proslave, v farnih šolah so imeli slovenske tečaje in podobno. Končno so pričeli graditi društvene domove, v katerem so našle zavetje okrajni šolski tečaji, pevski zbori, mladinske organizacije itd. Končno so ustanovili svoje prosvetno društvo - Dom, ki je upravljalo vse okrajno delo in kulturno življenje. Tako so nastali Domovi v Slovenski vasi, San Justu, Ramos Mejiji, pa v San Martinu, Berazateguiju in Cara-pachayu. Pristava v Moronu, ki je bila nekaka podružnica Društva Slovencev, se je tudi osamosvojila. V skoraj vseh domovih se je pričela brati nedeljska maša v slovenščini.
Sedaj je nastopilo trenje, kakšno naj bo razmerje med temi lokalnimi društvi in centralo: Društvom Slovencev oz. Zedinjeno Slovenijo. Leta 1962 so predsedniki vseh domov podpisali sporazum z Zedinjeno Slovenijo, po katerem se je ustanovil Medorganizacijski svet, ki je
urejal splošne meddruštvene zadeve, osrednji organizaciji pa je prepustil predstavitev pred državnimi oblastmi in pozneje Republiko Slovenijo, osrednje spominske proslave, Slovenski dan, šolstvo, osnovno in srednje. Časopis Svobodna Slovenija, prvotno last Miloša Stareta, je nekaj let po njegovi smrti prešel v last Zedinjene Slovenije. V Slovenski hiši sedaj deluje Slovensko dušno pastirstvo, ki ima tudi lastno cerkev Marije Pomagaj, Zedinjena Slovenija, Slovenska kulturna akcija, tečaj slovenščine, Srednješolski tečaj in ima pravni sedeš še več ustanov. Glavno življenje pa se razvija po domovih, kjer prirejajo lokalne proslave, zavetje imajo okrajna šola in pevski zbori, organizirajo se prireditve in predstavitve, zelo živahno je po mašah, mladina ima svoje vaje, prireditve in šport, delujejo odseki Zveze žena in mater in upokojencev, sploh v domovih poteka vsakdanje življenje. Centrali pa je ostalo tako v glavnem koordinacijsko in predstavniško delo in nekaj osrednjih prireditev.
V zadnjem času so se pokazali predlogi za legalno združenje vseh Slovencev.
Dobro in podobno delujeta skupnosti Slovencev v Bariločah in v Mendozi.
Tudi odnosi s starejšimi predvojnimi naseljenci so se precej popravili. Zelo dobre odnose ima povojna emigracija z naseljenci v Rosariu, vsaj formalne dobre pa z drugimi starimi naseljenci.
Posebej je treba omeniti, da se je po stoletju pokazal prvi naselitveni val (iz leta 1874) in se nekako priključil drugemu (staronaseljenci) in tretjemu (politični emigraciji).
Vsa društva imajo sedaj zgledne odnose z veleposlaništvom in republiko Slovenijo, ki jim tudi gmotno precej pomaga pri njihovem delovanju.
POKAL DAVIS V PORTOROŽU
Za prvi krog druge evroafriške skupine Davisovega pokala je slovenski kapetan Boris Breskvar izbral štiri reprezentante: Marka Tkalca (479. na lestvici ATP), Luko Gregorca (697.), Boštjana Ošabnika (912.) in Andreja Kračmana (989). Prvi dan se je razpletel po pričakovanjih in željah udeležencev. Zmagi sta slavila "prvi deski" reprezentanc, torej Marko Tkalec, ki je v uvodnem obračunu premagal Bartlomi-eja Dabrowskega s 6:4, 6:3 in 6:0, ter Lukasz Kubot, ki je nato ugnal novinca v slovenskem dresu Luko Gregorca s 7:6 (5), 7:6 (2) in 6:3.
Naslednji dan sta se pomerili dvojici. Mariusz Fyrsten-berg in Marcin Matkovvski sta premagala Andreja Kračmana ter Boštjana Ošabnika s 6:1, 7:5 in 7:6 (2). V nedeljo pa ob le enem razpoloženem igralcu Slovenija ni uspela presenetiti Poljske. Potem ko je Marko Tkalec, ki je dobil obe točki za Slovenijo, premagal prvopostavljenega poljskega tenisača Luksza Kubota s 6:1, 7:6, 4:6, 3:6 in 6:4, je v odločilni partiji Andrej Kračman pokleknil pred drugim poljskim igralcem, uvrščenim na lestvici ATP več kot 500 mest pred njim, Mariuszom Fyrstenbergom s 5:7, 6:0, 2:6 in 3:6.
MEDALJE ZA KEJŽARJEVO
Slovenska plavalka Alenka Kejžar je nastopila na tekmi za veliko nagrado v ameriškem Indianapolisu. Na 100 metrov hrbtno je v velikem bazenu s časom 1:04,18 osvojila tretje mesto, zmagala je Američanka Courtney Shealy (1:02,16) pred rojakinjo Pam Hanson (1:03,15). Nato je osvojila še drugo in četrto mesto: v svoji paradni disciplini 200 m mešano (2:17,91) in na 200 m hrbtno (2:18,30).
PISALI	SMO	P
Italia se adueha de Primorska
Al comenzar la Primera Guerra Mundial Italia se alineo junto a Austria y a Alemania. A pesar de declararle la guerra a Francia, allf no hubo batallas importantes. Si Inglatera y Francia lograban separar a Italia de la orbita germana, obtendrian grandes resultados. Las deliberacio-nes fueron arduas, porque Italia exigfa la entrega de territorios austrfacos donde vivfan o habfan vivido pobla-dores de origen italiano. Y lo lograron con el Pacto de Londres en 1915: los aliados le prometieron Trieste y todo el territorio esloveno hasta Logatec. Estos territorios no eran italianos; a lo sumo habfan sido romanos 2000 anos atras. Con estos regalos Italia se paso al bando de los aliados. Pero los italianos pagaron esto muy caro, con grandes perdidas en el frente de Soča. Despues de dos anos los austriacos los desplazaron hasta el rfo Piave. Finalmente las fuerzas austriacas fueron derrotadas.
En seguida los italianos se cobraron lo prometido - el territorio esloveno. Los ejercitos austriacos regresaban a sus cuarteles, mientras que los italianos avanzaban sin encontrar resistencia. Despues se envalentonaron, llegando el 16 de noviembre de 1918 a las puertas de Ljubljana.
Allf les opuso resistencia el mayor Švabič con algunas decenas de soldados serbios. Los italianos optaron por la retirada.
Los Ifmites yugoeslavo-italianos se trataron en las convenciones de paz en Parfs. Los aliados presentaron varias alternativas. Un problema aparte lo constitufan Reka y algunas islas dalmatas. Finalmente los aliados dejaron que ambos pafses encontraran una solucion. La mišma llego con el Pacto de Rapallo que fijaba el limite en Snežnik. El Reino de serbios, croatas y eslovenos -SHS- no tuvo otra opcion que aceptarlo. Asf a partir del 12 de diciembre de 1920 una gran cantidad de eslovenos quedo bajo el poder de Italia. Italia ocupo tambien la penfnsula de Istra y algunas islas, mientra que Reka fue ocupada por el aventurero italiano D'Anunnzio.
OSEBNE
JEZERCI TONČEK IN SCHMOLL NA CERRO CATEDRAL
Da ni spomin na tragedijo v pogorju Paine tako žalostno spremljal vse dogodke dne 4. aprila v katedrals-kem osrčju, je bil to eden najveselejših dni v zgodovini slovenskega bari loškega gorništva.
Uradna otvoritev „Slovenske steze" je bila že dolgo na sporedu CAB. V tem je prišla nesreča na jugu. Ob misli, da dobita ponesrečena prijatelja tudi v bližini Bariloč simboličen spomin, je Club Andino sklenil imenovati nižje stoječe katedralsko jezerce, kjer bo stal Refugio Frey, Laguna Tonček, gornje pa Laguna Schmoll.
Tako se je ob lepem jutru družba argentinskih plezalcev podala na pot.
Krst
V sredo, 7. aprila je bil krščen v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Sebastijan gabrijel Hanjže, sin Jurija in Terezije roj. Škulj. Botra sta bila Gustavo Ariel Lomele in Marija Škulj. Krstil je delegat dr. Jure Rode.
Srečni družini iskreno čestitamo!
DAROVALI SO V dobrodelni sklad Zveze slovenskih mater in žena je
družina Markota Kremžarja darovala 100 pesov namesto cvetja na grob pok. Mire Ecker; družina Marjana Eiletza pa 100 pesov v spomin na pokojno gospo Miro Ecker in Marka Martelanca. Bog poplačaj!
Nekaj pa jih je prespalo „Pod skalco", med njimi tudi 82-letni predsednik CAB Emilio Frey. Ta je napravil za svoja leta izredno turo: vzpel se je z drugimi na Laguno Schmoll, izvršil imenski krst obeh jezerc, sestopil, govoril ob Laguni Tonček, položil temeljni kamen nove koče, odprl Slovensko stezo in se vrnil „pod skalco" in nato s trdnimi koraki v Villa Catedral.
Ne smemo pozabiti, da je žilavi predsednik z lepimi besedami orisal slovensko delo in prisotnost.
V istem času, ko smo na Catedralu postavljali preproste križe in table z novimi imeni, so trije bariloški gorniki, Otto Meling, Emilio Fernandez in France Jerman odleteli Painu nasproti. Namen te male ekspedicije je, da še enkrat pregledajo kraj nesreče in ugotovijo, če je možno najti trupli ponesrečenih prijateljev, a upanje je le majhno.
VA
C6RDOBA - MATERINSKA PROSLAVA
Uvodno misel je imel naš duhovnik prof. Levstek. Nato so se vrstile deklamacije naših mlajših. Polovica otrok je bila od naših staronaseljencev. Za uspeh akademije ima največ zaslug Magda Gaser, ko je naučila otroke, pa tudi drugi igralci, ki so radi priskočili na pomoč.	SG
Svobodna Slovenija, št.15; 22. aprila 1954
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE / Director: Valentin B. Debeljak / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alojzij Rezelj / Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 -C1407CSR BUENOS AIRES - ARGENTINA / Telefon: (54-11) 4636-0841 / 4636-2421 (fax) / e-mail: esloveniau@sinectis.com.ar / debel jake netizen.com.ar
Glavni urednik: Tine Debeljak ml. / Za Društvo ZS: Alojzij Rezelj / Sodelovali so še: Tone Mizerit, Gregor Batagelj. Miriam lereb Batagelj, Aleks Cestnik, Lučka Poznič Pestotnik, Jože Šmon. Mediji: STA, Družina, Radio Ognjišče.
Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 70, pri pošiljanju po pošti pa $ 95; obmejne države Argentine 110 USA dol.; ostale države Amerike 125 USA dol.; ostale države po svetu 135 USA dol.; vse za pošiljanje z letalsko pošto. Z navadno pošto 85 USA dol. za vse države.
Čeke: v Argentini na ime „Eslovenia Libre", v inozemstvu (bančne čeke, ne osebne) na ime „Antonio Mizerit".
Oblikovanje in tisk: TALLERES GRAfICOS VILKO S.R.L. / Estados Unidos 425 - C/10IAAI Buenos Aires Argentina - Tel.: 4362-7215 - Fax: 4307-1953 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar
8 •§
c
0)
po,:
FRANQUEO PACADO Cuenta N° 7211
R. Nac. de la Propiedad Intelectual N° 881153
MALI O
TURIZEM
Letalske karte, rezerva hotelov,
najem avtomobilov in izleti po svetu H. Yrigoyen 2742 - San Justo Tel. 4441-1264 / 1265 ZOBOZDRAVNIKI Dr. Damijana Sparhakl - Zobozdravnica - Splošna odontologija -Belgrano 123, 6. nadstr. "4" - Ramos Mejia - Tel.: 4464-0474 ADVOKATI Dr. Vital Ašič, Odvetnik Parana 830, 5.nadstr. - Buenos Aires. Prijave na: Tel./faks:	4798-5153. e-mail:
estudioasic@cpacf.org.ar DOBOVŠEK & asociados odvetniki. Zapuščinske zadeve. Somellera 5507,	(1439)
Buenos Aires. Tel/Fax: 4602-7386. E-mail: jdbovsek®perseus.com.ar dr. Marjana Poznič - Odvetnica -Uradna prevajalka za slovenski jezik Lavalle 1290, pis. 402 - Tel. 4382-1148	-	15-4088-5844-
mpoznic@sfanet.com.ar dr. Lilijana Kožar, odvetnica; Av. Co-rrientes 1250, 5° F, Capital. Torek in četrtek od 16. do 19. Tel.: 4382-9216
57. REDNI LETNI OBČNI ZBOR DRUŠTVA ZEDINJENA
SLOVENIJA
bo
v nedeljo, 18. aprila 2004, ob 10.30 uri
v prostorih Slovenske hiše,
Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
DRUŠTVO SLOVENSKA PRISTAVA
vabi člane na
OBČNI ZBOR,
ki bo v nedeljo, 25. aprila, po sv. maši.
PONOVITEV KONCERTA MOŠKEGA ZBORA,
pod vodstvom Anke Savelli Gaser,
bo v soboto, 1. maja, ob 19. uri na Pristavi.
Po koncertu na razpolago večerja (prijave pri Heleni (4629-4879) in pri Frenku (4489-1296)
Se necesita empleado
para tareas generales en zona de La Matanza, edad de 18 a 23 anos Llamar al 4699-2996 de 15 a 20 hs.
Večer argentinskega tanga
VALUTNI TEČAJ V SLOVENIJI 13. aprila 2004
1 EURO 238,54SIT
1 U$S dolar 196,13SIT
V veliki dvorani novogoriškega kulturnega doma je bil večer argentinskega tanga, na katerem je nastopil argentinski duo pianistke Beatriz Pedrini in violončelista Jorgea Pereza Tedesca. Nastop priznanega argentinskega glasbenega dua, ki je izvajal dela Ang-
OBVESTILA
SOBOTA, 17. aprila:
Redni pouk na Srednješolskem tečaju RMB ob 15.00 uri v Slovenski hiši.
Občni zbor Slovenske kulturne akcije, ob 16. uri v Slovenski hiši.
Kafe koncert z nastopom Aleksandra Mežka v San Martinu.
NEDELJA, 18 aprila:
Občni zbor Zedinjene Slovenije, ob 10.30 v Slovenski hiši.
Srečanje mladcev in mladenk z Aleksandrom Mežkom v Slomškovem domu.
Ponoven koncert Aleksandra Mežka ob 18.30 v San Martinu.
SOBOTA, 24. aprila:
Redni pouk na Srednješolskem tečaju RMB ob 15.00 uri v Slovenski hiši.
Mladinski ples z Aleksandrom Mežkom v San Martinu.
Predstavitev knjige „Črni kamnitik-Loma Negra" v okrilju SKA ob 20. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 25. aprila:
Misijonska tombola v Slovenski vasi.
Občni zbor na Pristavi, po maši.
SREDA, 28. aprila:
Učiteljska seja v Slovenski hiši ob 20. uri.
SOBOTA, 1. maja:
Mladinski turnir v Slovenski vasi.
Ponovitev koncerta moškega zbora na Pristavi ob 19.
NEDELJA, 2. maja:
44. obletnica v Slovenskem domu v Carapachayu.
SOBOTA, 8. maja:
Redni pouk na Srednješolskem tečaju RMB ob 15.00 uri v Slovenski hiši.
Rock pod ombujem, na Pristavi.
NEDELJA, 9. maja:
Tombola v Našem domu v San Justu.
ČETRTEK, 13. maja:
Sestanek Zveze slovenskih mater in žena, ob 16. uri v
Slovenski hiši. Razgovor z Vero Zurc pod naslovom „Spomini na naš usodni maj".
ela Lasala, Pedra Saenza, Horacia Salgana, Astorja Pi-azzole in drugih mojstrov strastne, a tudi nostalgične argentinske glasbe, sta popestrila plesalca Maurizio Gi-acca in Morena Canella iz Trsta.
Pianistka Beatriz Pedrini igra klavir že od otroštva. Z odliko je diplomirala na glasbenem konservatoriju "Manuel de Falla" v Argentini, kjer zdaj poučuje klavir in komorno glasbo, dodatno pa se je izobraževala tudi v Italiji. Kot solistka je nastopala s številnimi simfoničnimi orkestri, ustanovila je tudi nekaj komornih zasedb. Za svoje ustvarjanje je prejela številne glasbene nagrade.
Tudi violončelist Jorge Perez Tedesco je študiral na konservatoriju "Manuel de Falla". Kot solist in kot član različnih komornih zasedb se je udeležil številnih festivalov v rodni Argentini, drugod v Latinski Ameriki, pa tudi v ZDA, Kanadi in v Evropi.
Izvor besede tango je dokaj skrivnosten. Po mnenju nekaterih, naj bi izviral iz afriške besede "tambo", kar pomeni mesto, kjer plešejo sužnji. Drugi so prepričani, da izhaja iz španske besede "fandango".
Stihi tanga so napisani v "lunfardu", uličnem slengu Buenos Airesa, in prav s tem mestom je tango nerazdruž-Ijivo povezan. Ne glede na izvor imena je tango način življenja in ne zgolj ples ali glasba. Da bi na večeru argentinskega tanga čim bolje predstavili njegov čar, bo nastop obogatil plesni par iz Trsta, Maurizio Giacca in Morena Canella.
51. misijonska tombola v Slovenski vasi
25. aprila 2004
VSI ZA NAŠE SLOVENSKE MISIJONARJE
Ob 9.00 sveta maša ob 12.30 kosilo - asado ob 15.00 tombola
1° dobitek: računalnik 2° dobitek: hladilnik s freezerjem
Cena tablic po $ 2,- v predprodaji v vseh slovenskih domovih.
Prijave za kosilo na telefonih 4267-1083 (Peter Rot) in 4267-5933 (Jan Ciril). Cena $ 6.-; za otroke do 12. leta $ 4.-.
Misijonske prijatelje prosimo za dobitke, katere lahko oddate v slovenskih domovih do petka 23. aprila.
Že v naprej BOG PLAČAJ za vašo pomoč.
Slovenska kulturna akcija
vabi na predstavitev knjige
dr. Tineta Debeljaka
„Črni Kamnitik-Loma Negra"
v soboto, 24. aprila, ob 20. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
Ob razstavi fotografij Marka Vombergarja, bo knjigo predstavil Tone Rode. (Na razpolago bodo knjige za nakup - U$S 20.-)
Sr. Gabriel Kjuder
necesita
Oficial mecanico ajustador
Tel. 15-4073-1898 4757-7232
Informativni sestanki NSi
Stranka Nova Slovenija prisrčno vabi člane, somišljenike in rojake na sploh na sestanke, ki se bodo vršili v slovenskih Domovih po sledečem redu:
San Justo: 25. aprila ob 10. uri	Ramos Mejia: 2. maja ob 10. uri
San Martfn: 9. maja ob 9.30 uri	Carapachay: 9 maja ob 11.30 uri
Pristava: 23. maja ob 10.30 uri
Pridite, ne bo vam žal!
Globoko potrti sporočamo, da nas je 28. marca nenadoma zapustila naša draga
MIRA ECKER rojena KROMBHOLZ
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste jo v življenju počastili s svojim prijateljstvom, ob smrti pa s svojo prisotnostjo in molitvijo, ter jo spremljali na zadnji poti.
Žalujoči:
sinovi Damijan, Tomaž in Martin z družinami Buenos Aires, Concordia in VVehr - Nemčija
MILOŠU STARETU
v spoštljiv spomin ob dvajsetletnici
prof. Neda Vesel Dolenc tajnica
^ 8.MHJR
l*več
na PRISTOVI
Vstopnice v predprodaji! | 4628-5234 | 4651-9457 |