14 Biotska raznovrstnost se ne odraža le v številu vrst, ampak tudi v številu stro- kovnjakov, ki se ukvarjajo z neko sku- pino živih bitij. Ena majhnih skupin, s katero se ukvarja le peščica entomolo- gov, so vrbnice (Insecta: Plecoptera). Na svetu živi le dobrih 3.500 vrst teh vodnih žuželk in tudi povprečni biolog se bo z njimi le redko srečal. Obenem niso ekonomsko pomembne za člo- veka, niso napadalne in ne grizejo ali pikajo, ne prenašajo nobenih bolezni in so skoraj povsem neopazne. Že uvo- doma pa je pomembno izpostaviti, da vrbnice zaradi občutljivosti na kakr- šne koli posege v vode, še posebej pa na onesnaženje, izjemno hitro izginja- jo in celo izumirajo. Življenjski krog in način življenja Vrbnice večino življenja preživijo kot li- činke v čistih in hitro tekočih, predvsem hladnih vodah. Redke izjeme živijo tudi v stoječih vodah. Najdemo jih povsod po svetu, razen na Antarktiki. Prav tako jih ne najdemo na oceanskih otokih, razen tistih, ki so bili v geološki preteklosti po- vezani s celino. Današnjim vrstam zelo podobne vrbnice so se pojavile že v zgor- njem permu, pred 260 milijoni let. Najbo- lje ohranjene fosile najdemo v jantarju z Baltika. Vrbnice so žuželke z nepopolno preobraz- bo. Njihove ličinke so precej podobne od- raslim osebkom, le da nimajo razvitih kril in da živijo pod vodno gladino. Na nogah večjih ličink so goste resice, ki jim omo- gočajo lažje plavanje z značilnim bočnim zvijanjem. Dihajo s pomočjo vzdušničnih škrg, ki se nahajajo ob bazi nog, na vratu ali na koncu zadka in so različno obliko- vane. Prehranjujejo se z organskim dro- birjem – detritom –, večje vrste pa so ple- nilci manjših vodnih organizmov. Po 20 ali več levitvah ličinke »odrastejo«, zlezejo na breg in se ponoči ali zgodaj zju- traj prelevijo v odrasle osebke. Telo od- raslih živali je zelo nežno in mehko, zato se hitro umaknejo v senčno zavetje, da se izognejo plenilcem in močnemu soncu. Odrasle živali ostanejo v bližini voda in živijo le kratek čas, od nekaj ur do nekaj dni. Njihovo edino poslanstvo je, da po- skrbijo za potomstvo. Pomembno je, da hitro najdejo partnerja. Pri tem jim po- maga njihova posebnost – sporazumeva- nje s tresljaji, ki se prenašajo po podlagi. Številne vrste s koncem zadka sunkovito Osrednja tema: VRBNICE Besedilo in foto: Ignac Sivec udarjajo ob podlago, kot da bi udarjale po bobnu. Če damo večje vrste, kot so bi- sernice (Perlidae), v plastično posodico ali petrijevko, ki jo postavimo na prazno škatlo kot resonator, lahko te signale prav dobro slišimo. Takšno »oglašanje« je vr- stno značilno in se lahko uporablja za do- ločanje posameznih vrst. Pri večjih in plenilskih vrstah se za razli- ko od ličink odrasli osebki ne prehranju- jejo več. Njihova prebavila so reducirana, telo samic je do glave napolnjeno z jajčeci. Odrasli osebki manjših vrst se prehranju- jejo z lišaji, glivami in algami, ki jih naj- dejo na vlažni podlagi ob bregovih voda. Čeprav imajo odrasle vrbnice dva para op- nastih kril, ki jih zlagajo plosko čez zadek, so zelo slabi letalci. Le nekaj vrst lahko v toplih poznospomladanskih dneh vidimo, Samica iz družine spomladanskih vrbnic (Perlodidae) se pripravlja, da bo odložila jajčeca. V delu Archetypa studiaque patris Georgii Hoef- nagelii iz leta 1592 je bila prvič upodobljena tudi vrbnica. (vir: Wikimedia) Predstavniki družine bisernic (Perlidae) so največje evropske vrbnice, saj zrastejo tudi do 5 cm. Na sliki bleda bisernica (Perla pallida) , ki jo lahko srečamo skoraj povsod po Sloveniji. 15 kako rojijo v svatovskem letu. Širok zadnji par kril je pahljačasto zložen pod ožjimi sprednjimi krili – njihovo latinsko ime Plecoptera pravzaprav pomeni zložena in zgubana krila. Ker se krili ne gibljeta usklajeno, je zanje značilen frfotajoč let, predvsem večje vrste pa se prepustijo zračnim tokovom in na krajše razdalje tudi jadrajo. Pri nekaterih vrstah so kri- la močno skrajšana ali sploh niso razvita. Nerazvita krila so pogosta predvsem pri samcih, samice jih vendarle potrebujejo, da odletijo in odlagajo jajčeca. Jajčeca odlagajo v kopučah, ki se ob stiku z vodo razletijo in potonejo na dno, kjer se prilepijo na podlago. Le izjemoma od- lagajo jajčeca drugače, bodisi se potopijo na dno bodisi jih odlagajo posamično v špranje in razpoke ob vodnem bregu. Pri nekaterih skupinah je močna hitinska po- vršina jajčec zelo dobro strukturirana in vrstno specifična, tako da se te strukture uporabljajo tudi pri določevanju vrst. Jajčeca so različno dolgo v stadiju miro- vanja, potem pa zaključijo razvoj do od- raslega osebka v le nekaj tednih. Pri naj- večjih vrstah lahko razvoj traja dve ali tri leta, večina vrst pa zaključi razvoj v eni sezoni. Posamezne vrste se pojavljajo le v dolo- čenem, časovno ozkem obdobju leta. Tako poznamo zimske, spomladanske, zgodnje poletne in jesenske vrste vrbnic. Le ena naša vrsta ima dve generaciji, spomladan- sko in jesensko. Najzgodnejše se izlegajo že v začetku le- ta, a ne le ob bregovih Dragonje in Kol- pe, tudi v alpskih dolinah jih najdemo že v začetku januarju. Zelo je zanimivo, da jih zadnjega decembra še ne najdemo, 2. ali 3. januarja pa se že izlegajo, ne glede na vremenske razmere. Njihovo temno obarvano telo na beli snežni podlagi moč- no vpija toploto, ki jim omogoča preži- vetje, aktivne pa so le, če je temperatura zraka nad ničlo. Navadno sploh ne letajo, so pa zato toliko hitrejše, ko tekajo po tleh in se hitro skrijejo našim očem. Vrbnice, ki živijo pri nas, so zelo nevpa- dljivo sivo rjavo obarvane, nekatere so lahko tudi rumene ali rumenkasto zele- ne. Največje so velike do 5 cm, najmanj- še pa le 3–4 mm. Evropskih vrst svetlo- ba ne privlači, zato metoda z lovljenjem na svetlobne pasti, ki se uporablja npr. pri opazovanju nočno aktivnih hroščev in metuljev, ni uporabna. Takšen lov je zelo uspešen v tropih, kjer so skoraj vse vrste aktivne ponoči, saj se tako izogne- jo plenilcem in močnemu soncu. Tropske vrste so precej večje in pisane, seveda pa se njihova pisanost ne more primerjati z obarvanostjo pri metuljih. Raziskanost skupine Zgodovina raziskovanja te skupine žu- želk je dokaj skromna. Prvič se je slika vrbnice pojavila v delu G. Hoefnagela o evropskem živalstvu in rastlinstvu iz leta 1592. Prva znanstvena imena so nekatere Nemoura cinerea iz družine gozdnih vrbnic (Nemouridae) je najbolj pogosta vrsta vrbnice pri nas in jo izjemoma najdemo tudi v stoječih vodah. Lev ličinke zgodnjih vrbnic (Taeniopterygidae) z značilnimi trni na hrbtu zadka. Le kakšne 4 mm velika isteničina igličarka (Leuctra istenicae) živi le v izvirih na Pohorju in Kozjaku. 16 vrste vrbnic dobile leta 1758 v znameni- tem delu Systema naturae naravoslovca C. Linnae usa. Že 1763 je G. A. Scopoli v prav tako znamenitem delu Entomologia Carniolica opisal več vrbnic iz naših kra- jev, a se njegova zbirka na žalost ni ohra- nila. Pozneje se je za Slovenijo tu in tam še pojavil kakšen podatek v limnoloških študijah. Šele po dobrih dvesto letih, ob koncu sedemdesetih in začetku osemde- setih let prejšnjega stoletja, smo se pričeli s to skupino žuželk podrobneje ukvarjati tudi pri nas. Slovenija – vroča točka Od danes na svetu poznanih okrog 3.500 vrst vrbnic smo jih v Sloveniji zabeležili 123. Število nas uvršča med najbogatejša območja v Evropi. Za primerjavo, v celo- tni Skandinaviji poznajo komaj kaj več kot 30 vrst, na Balkanu pa njihovo število ne doseže niti 100 vrst. Slovenija je izjemna vroča točka biotske raznovrstnosti na sti- ku alpskih, dinarskih in mediteranskih ter panonskih območij. Tako naša država na eni strani predstavlja vzhodno mejo razširjenosti številnih alpskih vrst in na drugi strani zahodno mejo razširjenosti dinarskih vrst. Za številne vrste iz druži- ne igličark (Leuctridae) je Slovenija vzho- dna meja razširjenosti in jih naprej na Balkanu ne najdemo več. Slovenske vrbnice sodijo v sedem družin z 19 rodovi, najštevilčnejše pa so igličar- ke, zastopane z več deset vrstami. So prav posebna družina, ličinke so namreč tipič- ni predstavniki hiporeika. Živijo globoko v substratu vodotoka, tudi do več metrov globoko, in pridejo na površje le, ko se preobrazijo v odrasle osebke. Največja med njimi je orjaška igličarka (Leuctra major). Ena najzgodnejših vrbnic je Leuctra prima, kar pove že njeno latinsko ime. Med prvimi je tudi predstavnik zim- skih vrbnic (Capniidae) – Capnia bifrons –, saj prične z izletavanjem že v toplih januarskih dneh. Poznojesenska vrsta je Leuctra fusca. Topli jesenski vetrovi zanesejo odrasle osebke tudi v središče Ljubljane Za ličinke te vrste je zanimivo, da prenesejo precejšnje onesnaženje vo- dotokov, čeprav so prav igličarke eden najbolj tipičnih indikatorjev čistih in ne- onesnaženih voda. Pravi posebnež je je- senska vrsta isteničina igličarka (Leuctra istenicae), ki je ime dobila po biologinji prof. Lili Istenič. Le kakšne 4 mm velika in povsem nekrilata vrsta naseljuje zgolj gozdne izvire; že meter od izvira je ne najdemo več. V Sloveniji živi le na Pohorju in Kozjaku, našli pa so jo tudi v avstrijskih Koralpah. V družino gozdnih vrbnic (Nemouri- dae) spada naša najbolj razširjena vrsta Nemoura cinerea. Prenese tudi bolj one- snažene vode in je ena od dveh vrst pri nas, ki naseljuje tudi stoječe vode. V po- znopomladanskih dneh jo lahko v večjem številu najdemo po jarkih na Ljubljan- skem barju ali na Cerkniškem jezeru. Za razvoj potrebuje zelo malo vode in je re- den gost skoraj vseh izvirov v Kočevskem rogu, kjer sploh ni tekočih voda. Nekoč izredno redka vrsta Nemoura illiesi, ki so jo opisali v Avstriji po enem samem pri- merku, je pri nas v visokogorju splošno razširjena vrsta, ki je omejena na bližino izvirov. V družino gozdnih vrbnic spada tudi precej razširjena Nemurella pictetii, ki ima edina med vsemi našimi vrstami dve generaciji v istem letu. Po Julijskih Al- pah je dobila ime Protonemura julia. Prvič so jo našli na italijanski strani Matajurja in jo najprej obravnavali kot endemično vrsto za Italijo. V naših gorah je splošno razširjena, najdemo jo celo na izviru Ča- branke na naši južni meji. Med prvimi, ki jih najdemo tudi pozimi, so predstavniki zgodnjih vrbnic (Taeniopte- rygidae). Do sedaj še neopisano vrsto za znanost smo našli v zgornjem toku reke Kolpe. Ličinke imajo na hrbtu zadka dolge trne, tako da so videti kot nekakšni majh- ni zmaji. V družino sodi tudi Brachyptera monilicornis, ki je v srednji Evropi že zdavnaj izumrla. Pri nas na Dragonji in Kolpi je še kar pogosta, najdemo pa jo tu- di na Hrvaškem. Slovenija je znana po svoji podzemni fav- ni, vendar v podzemnih vodah med vrb- nicami ni predstavnika pravih jamskih živali. Na izvire je omejena Brachyptera tristis, ki jo najdemo tudi v celotnem Troglofilna zgodnja vrbnica Brachyptera tristis naseljuje celoten podzemni tok reke Pivke. Zimske vrbnice (Capniidae) srečamo že januar- ja, ko hodijo po snegu ob bregovih voda. Na sliki Capnia vidua, najpogostejši predstavnik družine v slovenskih predalpskih potokih. Krila samca vrste Arcynopteryx compacta so kratka, medtem ko so krila samice normalno razvita. 17 vemo, kaj ga povzroči, saj so razmere v podzemlju precej drugačne kot na površ- ju. Slovenija je zahodna meja razširjenosti te vrste v Evropi. Naše največje vrbnice so predstavniki družine bisernic (Perlidae), kar velja tudi za celotno Evropo. Bleda bisernica (Perla pallida) in dolgokrili debeloglavček (Dinocras megacephala) sta običajni vrsti, ki ju srečamo skoraj povsod po Sloveniji. Rod Perla je pri nas zastopan s šestimi vr- stami, od katerih smo karantansko biser- nico (Perla carantana) kot novo vrsto za znanost opisali šele leta 2002. V Sloveniji smo jo našli le na nekaj nahajališčih, ven- dar jo danes lahko najdemo le še v reki Kolpi. Bisernice so – kot tudi ostali večji predstavniki vrbnic – izjemno občutljive na spremembe naravnega okolja in zelo hitro izginjajo iz naših voda. V naravo- slovnem muzeju v Londonu ali Pragi lah- ko vidimo več kot 100 let stare primerke vrste Marthamea vitripennis, ki so jih na- brali v Savi pri Zidanem Mostu. Nekoč po Evropi splošno razširjena vrsta je skoraj povsod že zdavnaj izginila. Ko smo pred nekaj leti na meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino našli razmeroma močno populacijo te vrste v reki Uni pred izlivom v Savo, smo povzročili pravo senzacijo. Da so bisernice vse prej kot taksonomsko razjasnjene, priča tudi pred leti v Grčiji najdena vrbnica iz te družine, ki smo jo opisali kot nov rod in novo vrsto za zna- nost. Upamo, da bomo v prihodnosti tudi s pomočjo molekularnih metod razvozlali taksonomske probleme pri več vrstah in mogoče iz sinonimije ponovno »obudili« vrsto Perla maxima, ki jo je opisal že Sco- poli na podlagi primerkov iz okolice Idrije. Nekoliko manjši, zato pa številnejši so predstavniki vrbnic iz družine spomla- danskih vrbnic (Perlodidae). Le na Po- horju zgodaj spomladi srečamo vrsto podzemnem toku reke Pivke. Prehranjuje se z organskim drobirjem, ki ga v podze- mlje prinašajo površinske vode. Precej presenečeni smo bili, ko smo ličinke te vrste našli v stalnih vodnih curkih, ki ka- pljajo s stropa velike podzemne dvorane v Planinski jami, čeprav na površju ni nobenih voda. Celoten razvojni cikel tega balkanskega endemita poteka v podze- mlju, samice pa odlagajo jajčeca v skalne razpoke visoko nad gladino reke Pivke. Tudi izleganje odraslih osebkov v pod- zemlju poteka istočasno. Pravzaprav ne Siphonoperla montana sodi v družino rumenozelenih vrbnic (Chloroperlidae), ki jih najdemo le v predalp- skih dolinah. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije smo v zadnjih 40 letih ustvarili zbirko vrbnic, ki sodi med tri največje zbirke te skupine na svetu. Le želimo si lahko, da se dokaz o prisotno- sti te zanimive, a po krivici prezrte skupine vodnih žuželk ne bo ohranil samo v muzeju. Ličinke vrbnic so osvojile zelo specifično nišo v svojem habi- tatu. Strokovnjakom v laboratoriju še danes ni uspelo vzgo- jiti vrbnic iz jajčec do odraslih osebkov. Na Novi Zelandiji živijo vrste, ki imajo kopenske ličinke, ki niso odvisne od vode. Eden največjih posebnežev pa so vrbnice, ki živijo v kalifornijskem jezeru Tahoe. Na dnu jezera, 30–40 m globo- ko, preživijo celotno življenje, tudi odrasli osebki nikoli ne pridejo na površje. Na nekem kongresu mi je znani limnolog prof. Noel Hynes dejal: »Napisal sem knjigo o ekologiji organizmov v tekočih vodah, vendar je stvar tako zapletena, da o tem ne vemo praktično ničesar. Z običajnimi metodami vzorčenja ne uspemo niti približno ugotoviti, kaj dejansko živi v nekem vodotoku.« Zbirka vrbnic v Prirodoslovnem muzeju Slovenije sodi med tri največje zbirke te skupine žuželk na svetu. Ličinke bisernic (Perlidae) so plenilci drugih manjših vodnih organizmov. 18 Arcynopteryx compacta, ki je sicer značilna za severno Evropo. Največ vrst iz te družine sodi v rod rumenkastih vrbnic (Isoperla). Srednje veliko rumeno rjavo obarvano vrsto Isoperla illyrica so opisali leta 1971, ko so jo ob turističnem obisku našli pred vhodom v Postojnsko jamo. Vrsta je dinarski endemit in jo najdemo tudi južneje v primorju in na nekaterih ja- dranskih otokih s tekočo vodo, na primer Krku. Balkanski endemit je vrsta Isoperla inermis, ki smo jo pri nas našli v Krupi pri Semiču. V nekaterih močnih kraških izvi- rih v Beli krajini smo našli tudi novo, za znanost še neopisano vrsto tega rodu. Z vidika razširjenosti je zanimiva tudi vrsta Isoperla albanica, ki so jo opisali iz Alba- nije, sedaj pa smo to vrsto našli pri nas. Razen z Balkana je znana še iz Nemčije in Slovaške. Med plenilce tudi v odraslem stadiju spada družina zelenkastorumenih vrb- nic (Chloroperlidae). V to družino sodi edina vrsta, ki še nosi znanstveno ime iz Scopolijevega opisa – navadna rumeno- zelena vrbnica (Chloroperla tripunctata), opisana iz okolice Idrije. Vrsta prenese dokajšnje onesnaženje in je pri nas splo- šno razširjena. V družino sodi tudi izje- mno redka Xanthoperla apicalis, za kate- ro smo bili že prepričani, da je izumrla, potem pa smo jo našli na Goričkem. Zgolj na Alpe je omejena nekoliko večja vrsta Siphonoperla montana, ki jo najdemo le v predalpskih dolinah. Bioindikatorji ohranjenosti tekočih vod Čeprav so vrbnice zaradi svojega razvoja in zgodnjega ali poznega pojavljanja, ko se ve- čina entomologov še ne odpravlja na teren, razmeroma nepoznane in se ljudje z njimi srečajo le redko, so vendarle pomembne za ekologijo tekočih voda, predvsem kot hra- na ribam. Zaradi izjemne občutljivosti tudi na najmanjše spremembe naravnega okolja predstavljajo pomembne indikatorne orga- nizme za čistost tekočih voda. Za vrbnice so lahko usodne že spremembe vodotoka, kot so zajezitve; ker se nimajo kam umakniti, preprosto izginejo. V zadnjih desetletjih se je število vrbnic pri nas izjemno zmanjšalo; tako pred- vsem večjih vrst skoraj ne srečamo več. Izginilo je masovno rojenje posameznih vrst, ko so nekoč ob izletavanju osebki povsem prekrili vegetacijo ob bregovih voda, oblaki roječih osebkov pa so pov- sem ustavili promet na cestah. Takšnega siromašenja ne opažamo le v nižinah, celo v Triglavskem narodnem parku se število vrbnic hitro zmanjšuje. Skrb pred izumrtjem Če smo se dobrih dvesto let po Scopoliju vendarle ponovno pričeli ukvarjati z vrb- nicami in smo v nekaj desetletjih razkrili izjemno bogastvo in raznolikost sloven- ske favne teh vodnih žuželk, našim za- namcem za proučevanje žal ne bo ostalo prav veliko. Pri takšnem tempu »šestega masovnega izumiranja«, ki ga povzroča predvsem človek, bodo vrbnice namreč v prihodnjih 50 letih v Evropi po vsej ver- jetnosti skoraj povsem izumrle. Danes se veliko govori o ogroženosti karizmatičnih vrst živali (tigrov, velikega pande, sever- nega medveda); v prizadevanjih, da bi jih ohranili, se porabljajo ogromna sredstva. Ob tem se niti ne zavedamo, da so med sto tisoč vrstami, ki vsako leto izumrejo, tudi številne vodne žuželke, eni najbolj ogro- ženih organizmov na Zemlji. Tako bomo lahko številne vrste, če ne bomo pričeli »pametneje izrabljati« naravnih vodnih virov, opazovali le še v muzejskih zbirkah, saj jih v naravi ne bo več. Gozdno vrbnico Protonemura julia so opisali leta 1983 na podlagi primerka z Matajurja. Ime je dobila po Julijskih Alpah, v naših gorah je splošno razširjena. Zgodnja vrbnica Brachyptera monilicornis je v Evropi dolgo veljala za izumrlo. Pri nas je na Dragonji in Kolpi razmeroma pogosta. V srednji Evropi velja za izumrlo vrsto. Prve podatke o naših vrbnicah je Scopoli objavil že leta 1763 v svojem znamenitem delu Entomo- logia Carniolica.