550
Napačen naslov
(Ob priliki razstave bolgarske knjige.)
Naše zanimanje za bolgarsko knjigo je popolnoma upravičeno, kajti Bolgarija je zemlja z literarno tradicijo, čeprav ima za sabo komaj dobrih šestdeset let svobodnega življenja. V poslednjih dvajsetih letih je Bolgarija preživela dogodke, ki so prekalili bolgarski narod in našli odraza v delih mnogih pisateljev in pesnikov: Geo Milev, Hristo Smirnenski, Lamar, Orlin Vasilev, Ljudmil Stojanov in drugi.
Kakor so nas poučili številni članki v dnevnem časopisju in reklamni lepaki, naj bi bila razstava bolgarske knjige v Ljubljani prikaz sodobne bolgarske knjige. Ko pa smo stopili v razstavljalne prostore, smo lahko že na prvi pogled ugotovili, da naslov te razstave ne ustreza temu, kar smo na razstavi videli. Vsi, ki kolikor toliko poznamo bolgarsko književnost, smo morali ugotoviti, da med razstavljenimi deli manjka cela vrsta pisateljev in pesnikov, ki bi po kakovosti svojih del vsekakor sodili na razstavo.
Tako urejena razstava ne more dati točnega pregleda razvoja bolgarske književnosti, niti literarnega zamaha posameznih pisateljev. Pri razporedbi so se dogodile razne napake: med klasiki kot so Karavelov, A. Strašimirov in T. G. Vlajkov, je razstavljenih 5, 6 zvezkov romanov Simeona Danovskega, „pisatelja", katerega dela v Bolgariji „cenijo" ... Poleg tega niso pisatelji, ki so razstavljeni, zastopani s svojimi izbranimi deli, da o celotnih izdajah sploh ne govorimo. Tako je z Antonom Strašimirovim, K. Hristovim, Sv. Minkovim, pa celo Hristom Botevim.
Ljudmil Stojanov, zastavonoša sedanje bolgarske realistične proze, se predstavlja z neznatno knjižico potopisov v oddelku „Razno", čeprav je napisal več kakor deset odličnih knjig. O njegovih delih kakor so „Holera", „Mehmed Sinap" in dr., ki so prevedena na nekoliko evropskih jezikov, ni sledu.
Hrista Smirnenskega, ki je za Botevim napisal najboljše socialne pesmi, katere se recitirajo na neštetih prireditvah, in katerega trije zvezki pesmi in pripovedk krasijo knjižnico vsakega inteligentnega Bolgara, na razstavi ni najti. Prav tako ni razstavljena nobena knjiga naslednjih pisateljev:
D. P. S t a m a t o v a , ki je s svojo satiro živa vest današnjega trgovskega neetičnega časa, in je izšla že cela vrsta resnih kritičnih študij o njegovem psiho-logizmu in njegovi dramatiki. OrlinaVasileva.kije napisal „Belo stezo" (siže iz bolgarske meščanske vojne), „Ognjen obroč", „Divji gozd", „Gnoj" in „Hajduk ne hrani majko", Gjončo Bjeleva. Prav tako profesorja dr. Asena Zlata-rova, ideala današnje bolgarske mladine, ki ima razen svojih znanstvenih del tudi tri leposlovne knjige. Mladega književnika G. K a r a s 1 a v o v a , ki je s svojim zadnjim romanom „Tatul" dal zgled, kako je treba objektivno, realistično gledati na kmečko življenje.
O L a m a r u , zastavonoši proletarskega pesništva, sploh ne bomo govorili. Niti o Geu Milevu in Hristu Jasenovu, ki sta padla v meščanski vojni. Niti o Nikolaju Hrelkovu, Hristu Radevskem, Mladenu I s a -jevu,   Panteleju   Matejeva in drugih.
Med bolgarskimi prevodi ni niti enega ruskega pisatelja, čeprav so bili Bolgari zmeraj najtesneje povezani z rusko književnostjo. Bolgarska književnost je rasla pod blagodejnim vplivom in soncem ruskih klasikov: Puškina, Ljermontova, Nekrasova, Tolstoja, Gorkega, Majakovskega itd., ki so vsi prevedeni v bolgarski jezik.
Če podrobneje pregledamo razstavo, bomo videli poleg lepih prevodov v slovenščino izpod peresa Fr. Bevka in drugih tudi skrajšano in neuspelo prevedeno pesem Boteva v mladinskem časopisu „Naša rast", ki jo je prevedel Zivan Žun. Vemo pa, da eksistira cela vrsta prevodov, ki jih prinašajo naše revije, „Naš rod", „Zvonček", „Sodobnost", ..Ljubljanski zvon", „Modra ptica" in druge, ki bi lahko lepo izpolnili to vrzel.
Priznati pa moramo, da je mladinska književnost, tako originalna kakor prevodna, skoraj popolna in napravi s svojimi lepimi slikami nepozaben vtis. Prav tako je v popolni meri zastopana verska literatura. Tudi ..zgodovinski" romani so vsi razstavljeni, čeprav je njihova zgodovinska pravilnost v Bolgariji dvomljiva.
Razstava vzbuja vtis, da je bila prenaglo urejena. Dela naj se razstavljajo-sistematski in le to, kar ima nesporno vrednost, kar je v resnici reprezentativno. Ta razstava pa ne nudi niti zadostnega pregleda bolgarske knjige, najmanj pa sodobne, čeprav je bila v tem znamenju prirejena. Upamo, da se vsi nedostatki popravijo o priliki druge, širše zasnovane razstave.                                   Stenkov A.
551