LINHARTOVA SOBA V RADOVLJICI
Vsi, ki jim je pri srcu slovenska kultura, še posebej pa slovenska književnost, dramatika in zgodovina, so si že dolgo želeli,
da bi se dostojno oddolžili prvemu slovenskemu dramatiku Antonu Tomažu Linhartu, rojenemu 11. decembra 1756. leta v Ra-
105
dovljici. Čeprav je v dramatikovem rodnem mestu še ohranjena njegova rojstna hiša, na pročelju katere nas nanj opozarja spominska plošča, je zaenkrat prišlo le do ureditve sobe, posvečene življenju in delovanju tega znamenitega moža, prežeteija z idejami preporoda.
Slovenski gledališki muzej in Muzeji radovljiške občine so v prvem nadstropju graščine v Radovljici poleg čebelarskega muzeja letos spomladi odprli Linhartovo sobo. Tako je končno dobil Linhart, ki je bil ne samo pesnik, dramatik in zgodovinar, marveč tudi gledališčnik, pedagog in prevajalec, v domačem mestu sicer skromen, a prijeten kotiček.
Ko vstopimo v razstavni prostor, nas najprej pozdravijo tri figure, ki predstavljajo osebe iz Linhartove Županove Micke. Oče Jaka in Micka sedita na skrinji, Anže pa stoji za njima. Na steni nasproti vratom pa je velika silhueta A. T. Linharta, posneta po bakrorezu Janeza Vida Kauperza iz leta 1780.
Razstavljeno gradivo je smotrno izbrano in urejeno tako, da nas s kar se da malo besedami seznani z vsemi področji Linhartovega udejstvovanja. Ogled stalne razstave pričnemo na levi strani. Najprej se ob štirih fotografijah, ki nam ponazarjajo vpis v rojstni knjigi, takratno Ljubljano, stiski samostan in Dunaj v drugi polovici 18. stoletja, spoznamo z osnovnimi življenjepis-nimi podatki. Takoj zraven sta Linhartovi začetniški deli v nemščini. To sta prevod igre Miss Jenny Love (1780) ter njegov nemški pesniški almanah Blumen aus Krain (1781). Pod slikovnim gradivom so ob steni v vitrinah knjižne izdaje Linhartovih del, ki so izšla še za časa avtorjevega življenja. Tu je tudi njegovo zgodovinsko delo Versuch einer Geschichte von Krain und der übrigen südlichen Slaven Oesterreichs (Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov v Avstriji) v dveh delih, ki sta izšla v Ljubljani 1788 in 1791.
Podobe na steni nam predstavijo Linhartove sodobnike Žigo Zoisa, Valentina Vodnika in Jurija Japlja. Zlasti prijateljstvo z mecenom in mentorjem Zoisom je pripomoglo, da se je Linhart pričel ukvarjati s slovensko dramatiko. Na te prve pobude nas spominja na razstavi podoba Stanovskega gledališča v Ljubljani, ki je bilo zgrajeno leta 1765. Linhart in Zois pa sta po letu 1786, ko so ljubljanski meščani ustanovili  Družbo  prijateljev  gledališča,
večkrat priredila kako besedilo za gostujoče italijanske igralce v slovenščini. Razstava nam predstavi Linhartovo besedilo, ki se prične: Fan tj i! en lep zvet je ta ...
V Stanovskem gledališču je bila 28. decembra 1789 prvič uprizorjena komedija Zupanova Micka. O tej uprizoritvi je v nemškem Ljubljanskem tedniku izšla že naslednji dan navdušena ocena, ki je najverjetneje prišla izpod peresa Žige Zoisa. Razstavljene fotografije nam skušajo predstaviti ta rojstni dan slovenskega gledališča, kakor tudi knjižni izdaji obeh komedij, namreč Zupanove Micke (1790) ter komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi (isto leto). V vitrini pa so pred nami še kasnejše izdaje Linhartovih dramatskih deL
Predstavitev Linhartovega dela pa ne bi bila popolna, če ne bi bilo nekaterih dokumentov, ki pričajo o tem, da je deloval v letih 1786 — 1790 kot šolski komisar in ustanovil v tem kratkem času kar 27 šol. Na razstavi vidimo dopis Linharta šolnika iz leta 1793.
Da je bil Linhartov delež pri prosvetljeva-nju zares velik, nam dokazuje njegovo sodelovanje pri prenekateri prerodni akciji, tako npr. tudi njegov prevod Wollsteinove knjige za kmete Bukve od kug inu bolezen goveje živine, tih ovac inu svin ... (1792).
Nadalje pričajo naslovne strani izdaj Matička in Zupanove Micke iz časa romantike ter vabila k uprizoritvam, kako so cenili Linhartovo delo France Prešeren, Matija Cop in Andrej Smole.
Zadnji del razstavljenega gradiva nam posreduje kasnejše knjižne izdaje in uprizoritve dramatskih del s fotografijami nekaterih prizorov, zlasti s predstave Zupanove Micke leta 1939 v režiji Bratka Krefta ter nekaterih pomembnejših upodobitev med vojno in po njej. Zanimivi sta še posebej fotografiji, ki nam kažeta zasedbo in prizor Zupanove Micke v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju, katere premiera je bila 20. februarja 1945. Prikaz zaključuje nekaj podob s prizori iz Kreftovih Kranjskih komedijantov.
V vitrinah, ki so razvrščene v sredini sobe okrog treh že omenjenih figur, so posnetki nekaterih pomembnejših ocen Linhartovega ustvarjanja.
Ob otvoritvi Linhartove sobe je izdal Slovenski gledališki muzej v Ljubljani zares
106
okusen in pregleden katalog, ki vsebuje precej slikovnega gradiva, bibliografijo ponatisov Linhartovih del ter kronološki pregled poglavitnih člankov in razprav o Antonu Tomažu Linhartu.
Linhartova soba naj bi bila sedaj vzpodbuda, da se v prihodnosti uresniči zahtevnejša zamisel, namreč ureditev Linhartove rojstne hiše v Rado vljicL        , ^ „ Rupe j
Radovljica