2?6
Podlimbarski: Strijčevi darovi.
Po istih načelih bi utegnila »Matica« svojim članom podati tudi neko drugo delo, katero bi gotovo ves narod z veseljem pozdravil: Opis slovenske zemlje, ne slovenskih pokrajin, temveč skupne slovenske domovine, kar se tiče gorovja in vodovja, podnebja in pri-rodnin, obrta in trgovine, šole in etnologije. Tudi posamezni oddelki te knjige bi se poveriti morali pojedinim strokovnjakom; sleharni oddelek bi bil sicer živa, celotna slika zase, a vsi bi sestavljali dovršeno, pa ne suhoparno sliko ozemlja našega. Vprvič bi se dala Slovencem knjiga v roke, iz katere bi spoznavali domovino svojo. Da nam je taka knjiga živo potrebna, o tem gotovo ne dvoji nikdo, in uver-jeni smo, da je tudi mogoče častno jo izvršiti.
Strijčevi darovi.
Spisal Podlimbarski.
ed bitja, s katerimi sem se seznanil že v zgodnji otročji dobi štejem strijca svojega. Bival je takrat na tujem, v naši hiši pa se je o njem govorilo vsak dan. Opisovali so mi ga, da nosi sabljo in brke; pripovedovali mi, da pride domov in mi prinese sabljo in konja. In res, strijc je prišel, opravičil in zadovoljil vsa moja razmišljevanja o njem, prinesel mi je sabljo in konja in že prvi dan se ga je oklenila moja duša. Tudi strijc me je rad imel in mi dovolil vse: jahal sem na njegovem kolenu, čepel mu pri nogah in sukal zveneča kolesca njegovih ostrog, tipal na njegovo svetlo sabljo in prijemal ga za dolge brke.
Spominjam se — nekoč je strijc segel v svoj žep, privlekel polno prgišče drobnega denarja, krajcarjev, četrtakov, desetič in dvaj-setic in pomolil mi odprto pest rekoč: »Na, sokolček moj, izberi si novec, kateri hočeš, tvoj  bode!«
Taki radodarnosti kmetska naša hiša ni bila vajena. Bratje moji so kakor ukopani stali ob strani, bezali se v nos, svetlo pogledavali na strijca in njegovo prgišče in zavidali so mi srečo, ki je prišla k meni tako nepričakovano. Dobro sem razumel, kaj mi ponuja ljubljeni strijc, ker denašnja vzgoja človeka že v zgodnji mladosti navadi na krajcarje, ali vender sem se obotavljal, bal ali sramoval seči po strijcevem daru. Zdajci me je od zadaj lahko potegnila za suknjico sestra moja in poluglasno me vzpodbudila: »Vzemi, Francek, glej no, ko ti strijc ponujajo !«  To je podejstvovalo.
Podlimbarski: Strijčevi darovi.
277
Pogledal sem v oči najprej sestri, potem strijcu in odločno sem potem segel po — četrtaku. Vesel sem se obrnil k sestri in bratom kažoč svoj plen, toda oni se niso veselili z mano. Smijali so se mi in mi oponašali, češ, kako sem nespameten, da nisem vzel belega krajcarja, da se za četrtak malo malo kupi, za beli krajcar pa dosti več in kake lepe reči se dobe zanj. Poučevali so me, zabičevali mi, naj  drugič vsekako vzamem  veliki beli krajcar —  dvajsetico.
In zopet mi je strijc molil odprto prgišče z denarji. Pritisnil sem se k njegovemu kolenu in zalepetal: »Beli krajcar mi dajte, strijc!«
Pa strijc ni dal.
»Sam si izberi, kakor ti drago!« dejal je in položil roko na mojo ramo. Pogledal sem na denar — oh ¦— jeden novec se je svetil, kakor solnce žarko. Bil je četrtak, kateri je strijc, kakor sem zvedel pozneje, nalašč opilil in očistil, da se je razlikoval od drugih novcev tako, kakor se razlikuje caruječi dostojanstvenik od navadnih ljudij. Pozabil sem poučevanja sestrinega in bratovskega, za bele krajcarje se nisem zmenil, videl sem sam6 bliščeči četrtak in tega sem vzel presrečen, da imam tako prekrasno stvar. Kako so se zagrohotali bratje za menoj, pitali me s tepcem in bebcem in sestra me je pritisnila k sebi rekoč:  »Oh, kako si še nespameten«!
Ko je oče moj slišal o strijčevih darovih, dejal je, da iz mene ne bode prida gospodarja, da ostanem vse žive dni gola sirota. Vzel mi je še ta četrtak, kakor mi je vzel prvega, in si poslal zanj po — duhana.
Odrasel sem in zapazil, kako nam časih vse okolnosti kažejo na pravo, istinito srečo, a mi je ne vidimo. Sreča sedi pred nami, milo-vidno zre v nas — kake skrite blagodati nam nudi! — In mi sežemo poleg nje — po četrtak; in že nam pamet šepeta, da nismo prav storili. Mnogokrat je človeku voliti med krepostjo in strastjo, med resnico in lažjo, med večno in časno blaginjo, ali sodeč po laskajoči zunanjosti seže človek po strasti, laži in po begoči peni. Toda kmalu se oglasi kesanje, potrka na dušo obup in prepozno spozna človek, da je pogubno volil. Kadar vidim človeka v takem razmerji, vselej se spominjam strijčevih darov in sam v sebi pravim: »Ta si je izbral opiljeni četrtak!«  —