»Serenissimus je v Macedoniji,« jt s strahom začel razgovor bivši radičevc. Nekaterim so poslali zastonj list na vpogled, da bi ga zopet nazaj pridobili. »Kaj pa je to? Ali je to kaka kuga, ali je to general komitašev ali naj je to, ko Pucelj sam piše, da je »Serenissimus v Macedoniji!« »Puclju se pozna, da je gospod, ko tako gosposko govori, da ga kmetje pač ne moremo razumeti,« je odgovoril znanec-gospodar in je nadaljeval: »Tudi jaz sem bral tisto, pa sem vprašal gospoda župnika, kaj to ime pomeni. Dejal mije, da pomeni najvišjega gospoda. Pucelj je to ime dal dr. Korošcu, vem pa je hotel s tem svojim člankom v svojem listu med nami zmanjšati ugled dr. Korošca, ki si je s svojim potovanjem v Macedonijo pridobil naklonjenost vsega naroda in je na licu mesta proučil razmere. Ko je dr. Korošec prišel iz Juž. Srbije, je povedal, kak položaj je doli, v koliko bo treba še veČ reda tu in tam, v koliko pa je že boljše kot je bilo. — »Možje, če dovolite, naj jaz malo povem, kako je v Macedoniji,« se je oglasil mlajši fant. »Bil sem doli vojak. Podnebje je za nas sila vroče, ker nismo tega navajeni. Onim, ki so doli doma, to ne škoduje. Zemlja pa je rodovitna, le da je sedaj precej zanemarjena. Tega mi tudi nismo vajeni, to je res. Toda pomisliti je treba, da je v teh krajih do leta 1912 vladal delamržni Turek, ki le navzkriž sedi in pa tobak kadi, pa kavo pije. Takrat ni bil mogoč noben napredek. Ljudje-domačini, Macedonci, so bili sužnji. Potem je v teh krajih divjala vojska in sicer kar tri vojske. Najpreje vojska s Turčijo, potem vojska med Bolgari in Srbi, potem pa še svetovna vojska. Če gredo pri eni vojaški vaji čez polje, veste, kako se pozna. Če pa tri vojske nad kako pokrajino divjajo, pa ni Cuda, če je vse uničeno in zapuščeno. Ljudje-domačini so sedaj po svetovni vojski postali svobodni, postali so posestniki, kar preje niso bili, dobili so svojo zemljo, postavili sl skromen dom in so — zadovoljni. Mi, ki smo vajeni boljših razmer, bi seveda v takem položaju ne bili zadovoljni, toda suženj je srečen, da je prost, da ima svojo zemljo, pa svojo kajuto. Prav pa je, če tem ljudem privoščimo, da bodo sčasoma tudi prišli v gospodarski položaj kakor je v drugih delih države!« »Pa vendar vedno bombe pokajo po Macedoniji, kaj pa to pomeni?« Na to vprašanje je povzel odgovor gospodar: »Možje, to pa je zopet nekaj druzega. Mi moramo vedeti, da Bolgari hočejo Macedonijo zase. Saj je predvsem zanjo bila druga balkanska vojska. Bolgari morajo po svetu dokazovati, da Macedonci niso zadovoljni v naši državi, da se jim godi krivica itd. Ker pa med domačini ni nezadovoljnih, da bi se s silo uprli, so oni krogi, ki hočejo Macedonijo odtrgati od naše države, začeli najemati ljudi, ki hodijo v Macedonijo, po 2 ali 3 skupaj, pa izvršijo napad na mcsto, na vasi, na posamezne osebe itd. Ti komiti in banditi kot se imenujejo so res naredili že več napadov, toda Macedonci sami so najbolj jezni nauje in so s« sami orga- nizirali proti njim. Najbolj zanimivo je tudi to, da je orožje, ki ga imajo ti divji napadalci, izdelek italjanske vojsko. Torej Italija tudi pomaga delati nemir v Južni Srbiji, ker na ta način skuša škodovati ugledu naše države!« »Če pa je Radič le bil tepen v Macedoniji,« je pripomnil bivši radičevec, ker se je še tega spominjal iz prejšnjih časov in je sedaj zopet bral. »To je že res, da so ga Macedonci nasekali. Pa so ga zato, ker je prišel hujskat. Ravno to je dobro znamenje, da Macedonci ne marajo hujskačev! Radiča pa njegovega sluga Puclja seveda jezi, da se dr. Korošcu v Macedoniji ni zgodilo ničesar hudega. So vsi na tihem upali, da se mu bo kaj. Toda ljudstvo ga je povsod sprejemalo z navdušenjem in ga res pozdravljalo kot svojega prijateljaV« »A zato toliko vpitja in pa pisanje proti dr. Koroščevemu obisku v Macedoniji,« je končno izpregledal radičevec. »Radič je nevoščljiv, ko je on brco dobil, pa mokro cunjo! Saj to je v Sloveniji že tudi dobil. Prihodnjič pa damo tak laufpas še njegovim hlapcem, pa najnovejšim zaveznikom-demokratarjem!« »Pri na§ bo dr. Korošec vedno ostal serenissimus — najvišji politični gospodar Slovenije, naše politične nasprotnike bomo pa, ko tako radi latinsko govorijo, naučili v letein, ker bodo — zleteli,« je končal gospodar in so se poslovili. "