Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! (Dalje.) To je pa ravno tista sila, ali bolje rečeno, strah, ki provzroča grozne skrbi našemu klerikalizmu. Ta se boji splošne ljudske izobrazbe kakor hudič križa, dobro vedoč, da ta vodi ljudstvo do samostojnega, zrelega in razsodnega mišljenja, ki ne pusti klerikalizmu ribariti v kalni vodi, zato se je pa postavil s tako grozno silo učiteljstvu po robu. Sedaj bije klerikalizmu zadnja ura, ljudstvo se zaveda od dne do dne vedno bolj in bolj. Ako se ne zajezi ta tok samozavesti med ljudstvom sedaj, je potem odklenkalo klerikalizmu za vselej. Kdor misli, da je klerikalizem iz principa za splošno in enako volilno pravico, ta se temeljito moti. To je le slepilo za narod, češ, glejte, kako skrbimo za vas! Priboriti vara hočemo splošno volilno pravico, da bo imel pri volitvah vsak hlapec ravno tako veljaven glas kakor velik posestnik, njegov gospodar. — Ker je preprosto ljudstvo jako pobožno, vdano duhovščini v vseh rečeh, torej tudi v posvetnih zadevah, si nadeja klerikalizem sijajne zmage in s tem meni dobiti nadvlado v deželi, da bi potem vse gospodarstvo uredil po svojem kopitu in v svojem duhu, kar bo njemu, njegovemu nikoli sitemu želodcu najbolj neslo in hasnilo. Kako bo klerikalizem iz principa za splošno volilno pravico, ko v cerkvenih zadevah noče o tem prav nič vedeti ? Cerkveno imetje vlada povsod župnik sam, ključarji so le zaradi lepšega, da vsako leto podkrižajo ali podpišejo cer~ kvene račune, ki so pisani v nemškem, kmetu nerazumljivem jeziku. Na vsem Kranjskem ni ključarja, ki bi imel najmanjši pojem o cerkvenem imetju in gospodarstvu. Kdo pa voli ključarje — ali ljudstvo sploh ? Kaj še! Župnik sam ga imenuje in sicer takšnega vselej in povsod, o katerem je prepričan, da mu ne bo nikoli skalil vode, da ne bo o vseh njegovih računih razumel prav ničesar. Zakaj ne pokaže klerikalizem dobre volje tukaj ? Zakaj ne pusti vsem faranom voliti ključarjev? Tega ni in tudi nikoli ne bo storil klerikalizem, in sicer zato ne, ker ne mara, da bi mu kdo gledal na prste, kam devlje cerkveni denar. Taki splošni volilni pravici je nasproten, ker nič ne nese, ampak bi celo utegnila škodovati. Za splošno volilno pravico na političnem polju je pa vnet z dna duše, ker je prepričan, da bi v sedanjih časih nesla prav veliko. Propali konzumi bi se dali z deželnim denarjem zopet spraviti na noge ter delati konkurenco brezverskim liberalnim kupcem, tudi »Gospodarska zveza« bi bolje stala potem, najbolje pa bi se počutil potem škof sam, ki je do grla zadolžen, da bi lažje spravil svoje zavode v St. Vidu z deželno podporo v red. Kaj pa šola in učiteljstvo? Mar je njim za šolo! Bolj ko je ljudstvo zabito in neumno, boljše je. Kdor misli, da je klerikalizem iz varčnosti in Ijubezni do ljudstva nasproten povišanju učiteljskih plač, ta se tudi jako moti. To je le slepilol Ljudstvo, ki je z davki res preobloženo kakov povsod drugod v Avstriji, nič več in tudi nič manj, ima edino dobiček od šol, ono bi tudi z veseljem ta davek plačevalo, saj je prepričano, da bi to donašalo stoterne obresti. Ako potroši naše ljudstvo mnogo tisočakov za šolske stavbe, ki jih hoče samo imeti lične in lepe, bi trpelo tudi nekaj naklade na direktne davke za siromašne učiteljske plače. Ako bi bilo n. pr. 20% nove šolske naklade za urejenje učiteljskih plač, bi plačal veliki posestnik, ki plačuje 100 K na leto direktnega davka brez priklad, še 20 K za učiteljske plače. Taki posestniki so že bogatini in ti bi že lahko to utrpeli. Sploh rečeno: naše ljudstvo prizna, da učiteljstvo zasluži za svoj trud boljše plače; to je tudi več občin že javno priznalo. O tem ni več dvoma. Naše ljudstvo je za šolo, učiteljstvo in napredek vneto, kar je za nas zelo tolažilno. Klerikalizem to dobro ve in to tudi vidi, zato pa udri, bij, kradi čast in poštenje šoli in učiteljstvu, laži, obrejgl^ zavijaj resnico, slepi ljudstvo, dokler ni prepozno! Zato pa beremo po klerikalnih listih kar neverjetno hudobne, neumne, razžaljive in lažnjive reči dannadan, o čemer bomo govorili kesneje; in vodja klerikalizma ne priredi nobenega shoda, ne da bi ne napadal šole in žalil učiteljstva. Ako mu pa učitelji kako besedo zasolijo nazaj, pravi in vpije, da ga učiteljstvo žali, da mora za to razžaljenje dati zadoščenja ali prositi lepo s sklenjenimi rokami odpuščanja, drugače ne dobi nikoli povišanja plač! Tudi to ni nič drugega kakor slepilo! Dr. Šušteršič in vsa njegova garda imajo radi razžaljenja bolj trdo kožo kakor slon. Ako bi on imel kaj časti v sebi, bi ne bil več državni poslanec, ker sta mu sodnija in državni zbor pribila pečat na čelo. Šušteršič ni niti najmanje razžaljen, ampak to je le navaden klerikalni izgovor in klerikalna zvijača, s tem se ljudstvo slepi, češ, kdor žali ljudske državne poslance, ta žali ves narod, ker so ti izvoljeni od naroda. Liberalcem očitajo sleparstvo, pa so sami očitni sleparji naroda, ker ga slepijo in vodijo za nos v njegovo veliko škodo. Kdor nosi svojo kožo na ogled na javni trg, kakor jo nosi dr. Šušteršič, ta mora biti pripravljen, da mu jo bodo razni prekupci otipali, jo ogledovali od vseh strani, ako je dobro ustrojena, kakšnega izvira je, ako je kje pretrgana ter utnetno zadelana, in ako je kaj vredna ali je pa za nič. Tako se tudi z njim godi. Vse njegovo delovanje na političnem polju opazujemo, primerjamo, ogledujemo in preudarjamo od vseh strani. Spoznali smo to politično kožo kot kameleonovo, ki izpreminja barve po potrebi, on je bil namreč že pristen nemčur, bil je tudi zagrizen liberalec a prišel je do spoznanja, da nemčurstvo in liberalizem ne neseta nič, videj je in opazil, kako zna duhovščina s peklom in hudičem držati nerazsodne Ijudi pod svojo nadvlado, videl je, kako ta dobro stoji v materijalnem oziru, zato ni bilo pokojnemu Missiji kot narodnemu odpadniku težko pregovoriti zase in klerikalizmu v prid delujočega dr. Sušteršiča, ker je ta videl pred seboj lepo bodočnost, kakršna je župana dr. Luegerja na Dunaju, in opazil je v kotu nabito klerikalno bisago, ki bo dali kaj zaslužka. Hipoma je postal nemčurski liberalec strasten klerikalec — ne iz prepričanja, ampak iz ljubezni do klerikalne mavhe, ne iz ljubezni do vere, ampak iz pohlepnosti do časti, slave in nadvlade. Začel je politični boj s pogumom, zvijačo in tudi ošabno sirovostjo. Ko je uvidel, kako znajo drugi njegovi politični sodrugi »farbati« in za nos voditi neumne in nerazsodne ljudi, poizkusil je tudi on, in zakaj bi ne? Na nekem shodu se je naravnost izjavil, da nima toliko časa, pripravljati se na na govor, kakor to navadno dela njegov politični nasprotnik dr. Tavčar, ampak hodi na shode nepripravljen, ker zaupa na Boga, ker govori iz njega sam sv. Duh. Da so se mu nerazsodni poslušalci kar čudili, to se razume. Klerikalni listi so prinesli ta govor v javnost in s tem dali dokaz največje nesramnosti in propalosti te stranke. Liberalna stranka je Sušteršičevo delovanje ostro zavračala, večkrat mu dajala tudi žaljive pridevke, a on jc moral vse to voljno pretrpeti, polagoma je svojo politično kožo tako ustrojil, da je bil slep in gluh za vse dobre svete, za vsako žaljenje. Tiral je naprej s slepo strastjo svojo politiko in zadružno gospodarstvo, dokler ni vse skup zavozil v zagate in globok prepad. Vse je do sedaj voljno pretrpel, le nam učiteljem ne more odpustiti, da smo se drznili postaviti se mu po robu. Zato zahteva od nas zadoščenja, ker smo slučajno odvisni od njegove milosti. (Dalje.)