List 18. Politiški oddelek. Po deželnih zborih. III. Se slabše so razmere za Slovence v tržaškem In isterskem deželnem zboru, nego v koroškem in štajerskem. Tukaj je pa slovanskim zastopnikom zares treba pravega poguma, da vztrajajo na svojih mestih. Boriti se jim ni le z brezozirno večino, temveč tudi s surovostjo občinstva na galeriji, kateremu pusti predsedništvo razgrajati po svoji volji, kadar govore slovanski govorniki. Tržaški deželni zbor je imel le malo sej, ker vse važnejše stvari itak reši mestni zbor v svojih navadnih sejah. V Trstu je namreč deželni zbor identičen z mestnim zborom, samo da se mora sklicati s cesarskim patentom, če hoče opravljati deželnozborske posle. V svojih maloštevilnih sejah je vendar deželni zbor jasno pokazal svoje sovraštvo do Slovencev. Italijanski poslanci so vprašali vlado, kako da se imenujejo le Slovenci za kanonike. V tej interpelaciji se na dolgo in široko toži, kako se prezira italijanski živelj v Trstu. Ta interpelacija je prav za prav naperjena le proti škoiijstvu, ki neče dovoliti, da se slovenske pridige popolnoma odpravijo v Trstu, kakor Italijani žele. Lani je škofijstvo dovolilo, da se je slovenska pridiga iz prestolne cerkve premestila v neko drugo. Nekateri tržaški Slovenci, ki Italijane poznajo, so takoj izrazili svojo bojazen, da bode to imelo slabe nasledke. To se je tudi v istini spolnilo, Italijani so dobili pogum in začeli so zahtevati, da se dotična pridiga popolnoma odpravi. Ker pa škofijstvo takoj njih želji ne vstreže, se pa sedaj zaganjajo v škofa in svetovalce njegove. V isterskem deželnem zboru je večina proti Slovanom kazala vso brezozirnost. Slovanski govori se niso niti v stenografični zapisnik zabeleževali. Da celo besede, katere je v slovanščini izustil vladni zastopnik pri otvor-jenji zbora, se niso zabeležile. Vlada je na slovanske interpelacije le italijanski odgovarjala, deželni odbor pa na take interpelacije niti odgovarjal ni. Če je kak slovanski poslanec kaj predlagal v slovanščini, se predsednik za predlog njegov niti zmenil ni^ češ, da ga ne razume. To je pa že skrajno nesramno. v Ce mož slovanščine ne razume, zakaj je pa prevzel ta posel v deželi, ki je po svoji večini slovanska. Sicer bi pa lahko predsedništvo prepustil svojemu namestniku, ki zna hrvatsko. Pa vsaj ne gre za druzega, da se le slovanščini kratijo pravice. Ne da se pa tajiti, da je mnogo tudi vlada kriva, da se upajo Italijani tako brezozirno postopati. Da bi vladni zastopnik na slovanske interpelacije in govore slovanskih govornikov odgovarjal le v slovanščini in tudi z vso odločnostjo zahteval, da se njegovi govori zabeležijo, bi kmalu tudi Italijani prijenljivejši postali. Vsaj je znano, da se Italijani s posebnim pogumom ne odli- v kujejo. Ce je pa vlada odstavila profesorja poslanca, ker je agitoval za slovanskega kandidata in tako nekako postavila si na stran Italijanov, potem pač ni čuda, da se Italijani drznejo naše pravice teptati z nogami. Vse zborovanje od začetka do konca je jasno kazalo, da Italijani zmatrajo za svojo glavno nalogo po-italijaniti vso deželo, če bi to bilo le mogoče. Pri debati o šolskih zadevah in o ustanovah so se slišale razne lepe reči. Italijani ovirajo osnovo slovanskih ljudskih šol. Če pa osnove šole ne morejo več preprečiti, pa postavijo Italijana za učitelja. Italijanom se dajo ustanove, če študirajo v Italiji, ali če celo nimajo avstrijskega državljanstva, dočim se hrvatskemu dijaku ne da ustanove, če študira na hrvatski gimnaziji v Eeki. Deželni kulturni svet je v Istri pravi potujčevalni zavod, če tudi je ustanovljen le za povzdigo kmetijstva. Ves njegov odbor je sestavljen iz samih Italijanov, ravnatelj mi je celo doma iz italijanske kraljevine. Za povzdigo kmetijstva ni skoro ničesa storil, Istrani so bili celo prisiljeni obračati se do ljubljanske kmetijske družbe v nekaterih stvareh, ker deželni kulturni svet ni ničesa storil. Na slovanske vloge ta svet niti odgovarjal ni. 142 Sploh se na prošnje slovanskih okrajnih zadrug ni nič oziral. Samo tiste zadruge so temu odboru bile pri srci, ki imajo italijansko načelništvo in pa italijanski poslujejo. Da bi pa ta kulturni svet imel večjo moč, je deželni zbor sklenil, da se globe in takse ne bodo več stekale v okrajne zadruge, temveč naravnost v deželni kulturni svet. Zadruge s slovanskimi možmi na čelu sedaj nimajo pričakovati nobene pomoči za kmetijstvo. Za deželni kulturni svet bodo Slovani pač plačevali, ali od njega ne bodo imeli najmanjše koristi. Da bodo čitatelji vedeli, kako brezozirni so isterski Italijani, omenimo naj še, da v noben odsek niso volili nobenega slovanskega poslanca, da si je tretjina poslancev slovanska. Tržaški in isterski deželni zbor sta sklenila resolucijo, da se osnuje italijansko vseučilišče v Trstu. Prošnja za italijansko vseučilišče ponavlja se slednje leto. Italijan si mislijo, kdor prosi, se mu da, kdor trka se mu odpre. Te opetovane prošnje Italijanov bi morale biti nam Slovencem spodbuda, da ravno tako pri vsaki priliki zahtevamo, da se osnuje slovensko vseučilišče ali pa pravna akademija v Ljubljani, ali če se že za to ne more vlada nikakor odločiti, naj se pa vvedejo vsaj slovenske stolice na kakem že obstoječem vseučilišči. Odjenjati ne smemo, dokler se nam ne izpolnijo naše zahteve. V goriškem deželnem zboru so razmere za Slovane ugodnejše. Sovraštvo mej Italijani in Slovani se ni tako kazalo. V narodno-gospodarskem oziru se je marsikaj koristnega ukrenilo, najpomenljivejše je, da se je zbor izrekel, da bi se zidala železnica iz Gorice po Vipavski dolini v Logatec in v ta namen dovolil sto tisoč goldinarjev. V političnem oziru pa ta zbor ni razvil nobene posebne delavnosti. Videlo se je, da nobena stranka ni dovolj močna, da bi mogla kaj važnega ukreniti. Bas zaradi tega se je pa zbor izogibal političnih debat. S tem smo končali kratek pogled o zborovanji deželnih v zborov v kronovinah, v katerih bivajo Slovenci. Čitatelji so imeli priliko spoznati, kak duh veje v večini teh za-stopov. Od njih mi Slovenci ne moremo pričakovati naklonjenosti. Zaradi tega moramo veseli biti, da baš v narodnem vprašanji nimajo ti zastopi obširnega delokroga. Ko bi se jim dal obširnejši delokrog, bi kmalu član XIX. osnovnih zakonov ne imel več veljave, kakor ogerski narodnostni zakon, ki v teoriji proglaša narodna jednako-pravnost, v praksi je pa madjarščina državni jezik in se je vzlic omenjenemu zakonu kot tak proglasila. Ko bi koroški, štajerski, tržaški in isterski deželni zbor odločevali o naši osodi, bi bilo naše stanje kmalu še slabše nego je stanje Slovakov in Rusinov na Ogerskem. Komur letošnje deželnozborsko zborovanje ni odprlo oči, da bi videl, kako nevarno bila bi razširjena deželna avtonomija za nas Slovence, to je popolnoma slep in gluh za vse dejanske i'azmere in mu ni več pomagati.