113
božanstva"; 148. Ptujki (1. junija 57); 150. Obraz 9. (9. junija 57).
Ako E. Gangl trdi, da pesmi, ki so tiskane v tistem zvezku, katerega je on uredil, segajo večinoma v zadnja leta Jenkovega življenja, moram k temu dostaviti, da to ni popolnoma resnično. Mnogo jih je iz njegovih dijaških let, kakor n. pr. „Po bolezni", „Sonet", „Pod gradom", „Mladenič in potok", „Marija", „R.K.M.", „Meglenica",„Ne-ločljivost", „Petja moč", „Solze", „Prijetna komedija", „Koroši", „Lepa Neža", »Čolnar", „Bežite, misli črne!" in še nekatere druge. Kakor se vidi, so iz njegovih gimnazijskih let vse tiste v Ganglovi izdaji, katere pesniku ne delajo posebne Časti in o katerih bi želeli, da bi jih bil izdajatelj prezrl.
Tu hočem iz omenjene rokopisne zbirke navesti nekatere še ne natisnjene pesmi Simona Jenka. Prepisal sem jih tako, kakor sem jih našel. Dobro bi bilo, da bi kdo spravil na dan še druge nenatisnjene pesmi, katerih je še precejšnje število, razen nekaterih, ki niso za natisk.
IV. Solza.
(Str. 56.)
Ti  ravnina, polje laško,
Ti  si pilo kri junaško,
Ti  pokrilo trupel broj,
Ki  jih je posekal boj.
Le odpri mi grobe svoje, Daj nazaj mi brate moje I ki tvojo perst gnoji, Daj nazaj mu serčno kri.
Kaj bo polje ravno dalo ? Saj je lastnih pokopalo Sinov več, kot sto i sto V domovja sveto zemljo.
Vi, ki ste jih h klanju gnali, Serčno kri njih prelivali, Vam pravice vpije glas: Bo prišel plačila čas!
S i r o t i c a.
(Str. 61.)
Mati, moja mamica! Kaj pomeni grob leta? Križa ni nobenega,
„D0MilIN SVET" 1903. ŠT. 2.
Ni ga kamna rezan'ga, Ki povedal bi, Kdo da tu leži.
Tiho, tiho, sinko moj, Tu počiva oče tvoj Preden si ga klicat' jel, Bog ga k sebi je uzel. Priporoči zdaj Se mu v sveti raj
Sin na grob pokleknil je, Nežno sklenil ročice, Solz napolneno oko Pa obernil je v nebo. Prošnjo angeli V raj prinašali.
29. julija 1853.
Sni ca.
(Str. 135    137.)
Senica vesela Letala okrog, Tako-le je pela, Da zlega se log:
Pozdravljena hosta, Pozdravljen moj dom; Po tebi pa prosta Prepevala bom.
Saj solnce mi sije Me rosa poji I goša mi krije Gnezdo pred ljudmi.
Zatorej zapojmo Sred varnih gošav, Ljudi se ne bojmo I njihnih nastav.
Pa zgine čas leta, Derve se megle, Drevje se obleta I rože vene.
Zdaj snica prezeba Ne baha se več, Ker jesti je treba I piča je preč.
I preden je zima, Tla bele snega, Že k hiši prikima I iše peška.
I jaz pa napravil Sem hišco z bezga Na češpljo nastavil Jo v sredo verta.
I kmalo zagleda, Kar trebuh želi, Se semtertje vseda I sline cedi.
Priskače i vade Si vzame en kos I deščica pade Bahavki na nos.
Zdaj abote svoje Plačilo ima, I pesmico poje Od drazih peška.
26. oktobra 1855. Smert.
(Str. 138—139.)
Stara hči očeta greha, Tvoja kosa ne preneha
Grobov z žertvami polnit'; Mlade srečne i bogate Revne ž njimi vabiš v svate,
Kdo se more le ognit'?
Tiho, kot duhovi gredo,
Se prikradeš v srečnih sredo,
I po udih zli ješ mraz, Da se stresa mu koleno, I oko gleda stekleno
Srotej konca čaka plah.
Car sedi na zlatem troni, Vklanjajo se mu miljoni,
Migne i leti jih sto, Ti se lahno ga dotakneš, Iz števila živih zmakneš,
Veržeš ga v hladno zemljo.
Reveža, ki s pal'co hodi, Slepca, ki ga dete vodi
Tak doseže tvoja moč; Zgrabiš ga z orjaško silo, Mu ustaviš srčno žilo
Položiš ga v groba noč.
Starček težo tednov nosi, Vendar milo te še prosi:
Še jemati me nikar! Ti pa zgrabiš ga nemilo, V černo položiš gomilo,
Njega prošnja ni ti mar.
Glej mladenču čas mladosti Tisučerne spe sladkosti,
Raj nebeški mu je svet; Tvoja roka pa ga pahne, I cvetlica mlada vsahne,
V travi trohni njeni cvet.
Stara hči očeta greha, Tvoja roka ne upeha
Grobov z žertvami polnit'. Kličeš revne i bogate, Stare, mlade vabiš v svate,
Vsak se mora ti vklonit'!
5. novembra 1855.
Tolažba.
(Str. 141,  142.)
Dan jasni v tihem mraku mine, Za mrakom merka noč se zgerne, Hlad polasti se zemlje černe, Da se solzijo vse rastline.
Pa zjutrej solnce jih obiše: Ko klaverne zazre glavice, Mokro cvetlice vsake lice, Poljubi jih, solze obriše.
Ko žalost persi mi pokriva, Veselja žark iz njih mi zgine, I hujšajo se bolečine, I tok solza oko zaliva;
Še nadi vender serce bije: Naj dansi sreče gnjev razsaja, Naj dans oblak nebo obdaja; Pa juter solnce lepše sije.
17. decembra 1855.
Sveti Prometej.
(Str. 125, 126.)
O sveti Prometej, Oh pridi na svet, Kak treba, kak treba Bi bilo te spet.
„Čimu me nek' kličeš? Zdaj treba me ni, Saj solncev zadosti Po svetu gori."
O solncev na kupe. Da ravno za te Je luči potreba, Jo vliti v glave.
„Kaj vraga ne veste, Kaj ogenj zbudi? Le slame prižgite, Ta rada gori."
Pač slame imamo,          »
Ne vemo kam z njo, Le ognja nam manjka, Da vžgali bi jo.
„Dva lesa če dergneš, Ti ogenj dasta, Znabiti pri slami Enaka bi b'la".
Ne more to biti, Saj naši možje Si dergnejo glave, Pa le so mokre.
„Če je pa letaka, Pomoči ne vem; Raj vsušil bi morje, Ko glave možem."
26.  oktobra 1853.
(Dalje.)