ZASTRTI DAN
Jože   Udovič
Zastrt je dan,
zdim nad vodo,
nad zeleno temo tolmuna,
kjer je nekoč
v globini spala
mala, bela vila,
na blazini
iz mehke pravljice.
Ure pletejo čezme bleščečo pa j če vino.
Ne zmoti me
igriva sapa,
oblečena v šumenje listov,
z dragulji jagod,
rdečih in črnih,
na zadihanih prsih,
ne zmoti me vonj melise,
ki veje iz njenih kril.
Ves dan poslušam
ptičji glas
onkraj reke:
neprenehoma trka
na nevidno, zveneče steklo,
na okno modrine,
ki loči motni prostor
in jasno daljavo,
temno čakanje
in novo luč.
Ure pletejo čezme bleščečo pajčevino.
Čakam, da se bo odprlo
zveneče okno,
da bo v prsi planila
784
jasna daljava,
da bo prihitela svetla skrivnost
v sredo temne skrivnosti.
Vstani, peneči se val
nevidne svetlobe
in nie prenesi
onkraj ur in dni in let.
50    Naša sodobnost
785