učil v ljudskej šoli. Solske stvari. Spisal Franjo Čeh, Strmski. Nam Stovencem je treba omike in izobraženja, da se vseh nstavnih pravic in svobošein državljanov udeležimo, pa tudi dolžnosti in naloge ustavnih državljanov zvesto spolnujemo. Da se pa Slovenci bolj in bolj omikamo in izobražujemo, treba nam je boljših šolskih naprav. Najvažniše naprave v vsaki državi pa so ljudske šole, ker Dajveči del ljudstva ne pride nikoli v više šole, toraj toliko zna, kolikor se je na- Šole na Slovenskem Štajerju pa uiso takošne, kakoršne bi morale biti. — Biti bi morale a) postavljene na narodni podlagi, slovenske. Pojdimo k Nemcem, Vlahom, t. j. pri nas celo Madjarom, Rusom in kamorkoli hočemo, povsod bomo našli, da se otroci le v tistem jeziku podnčujejo, kojega so se odsvoje ljube niamke naučili. Zakaj bi iuoralo pri nas drugače biti? Kako abotni 80 tedaj nekteri stariši, da silijo po nemščini! Takošni stariši pač ne poznajo šole presvetega naniena: izrejati otroke v bogaboječe kristjane, zveste državljane in čvrste 'narodnjake. Cujte kaj pravijo pokojni škof Slomšek o ponemče-jvanju slovenskih šol: ,,Vaši otroci vas bodo po nemško kleli, j vi pa bote po slovensko solze točili." Zapomnite si bcsede tega velikega škofa, kojega ime je zapisano v zlatib knjigab' slovanskih prvakov in kojega ime bo slovelo tako dolgo, dokler bode svet stal. Ali pa imanio tudi nii pravico tirjati, da se naši otroci podučujejo po ljudskib šolah le v materneni jeziku? Ne le pravico, ampak celo dolžnost; kajti, to tirja od nas samvvečni Bog, ki je nam jezik ali govor dal. Oii sam pravi: ,,Človek pomagaj si in ti bom pomagal." To tirja od cas sveta rimska katoijška crkev in sicer zato, ker smo njeni udje, ker smo rimsko-katoljški kristjani, kajti ona zapoveduje svojim duliovnoni razkladati besedo božjo le v tistem jeziku, kterega uarod govori. Tudi nas svetne učitelje jemlje sveta naša mali crkev v misel, ktera pravi: ,,Učitelji! voditenadepolno mladcž po rožicah Darodnega polja. 0 kak Iep poklic — kaka sladka beseda! To tirja od nas naša majka Slava, ki ima svoje veje od Jadra do Balta, od beloglavnih snežnih planin noter do kitajskih zidin. To tirja od nas presvitli cesar, ki nam je pravice enakopravnosti v vseb državnih rečeb s svojo lastno roko podpisal, tedaj ludi enakopravnost slovenskega jezika po šolali in uradnijab. Ljudje, ki silijo po tujščini, so izdajavci svoje domovine, svojega naroda in svoje navodnosti. Ni zadosti, da so naše ljudske šole samo narodske, treba je, da so b) praktične, t. j. da bodo učile za vsakdanje življenje potrebne reči. Čujte, kaj Latinec pravi: ,,Non scholae, sed vitae discimus.u (Ne za šolo, nego za življenje se učinio.) Na to so prejšne naše šole celo pozabile. Le brati, pisati, nemškovati in nekaj računiti jc bilo vse, kar so se otroci učili. Od poljedelstva, živino-, sadje- in vinoreje ni ne bilo niti duha, niti sluha, če ravno je visoka vlada zniironi silila na to, da se kinetijstvo bolj in bolj povzdigne. Kaj pa se je v tem oziru zgodilo? Malo več — ko nic. (Dalje prihodnjič.)