Pedagogika in verozakon. (Konec.) Da pa zopet pridemo do svojega primerjanja, prašajmo v drugič, kako se zmožnosti harmonično ali soglasno razvijajo. Red verdeva vsako mnoštvo, in pogoj vsakfga reda je višje edinstvo, ktero pa je ali v okrožju verdevanih reči, ali nad njimi. To višje edinstvo izpcljuje kerščanska pedagogika iz Boga in njegove milosti; za raeijonalno f^golj umsko^ pedagogiko se pa to mora iskati Ie v človcški naravi. Clovek bi tedaj sam iz sebe brez božjiga razodevaiija uiogel vravnati razniero med spozuanjein in liotenjrm, mcd duševnioii in telesninii močiui, med notranjslvom in vnanjslvum, nied oseboim iu druščinskini poklicfinl! Človeška požoljivost jc že sauia po sebi niočni nagib, ter rada razgraja, ako je nagib višje vcrstc nc vanijc v ravnovtežju. Takih nagibov ima kerščanstvo cbilo; nevcrna pedagogika, izvzemši vnanjc posilstvo, opira se le na misel človcčanstva fzgolj liumanizein). Z;t nepopačeno človeško izobražcnjc se pametno, to je premišljeno, in z vspohom ne niuremo poprej prizadevati, dokler iic duločinio, kaj jc zgolj humanizcm (človečanstvo). Ako pa Iočimo človečanstvo od osebe za pedagogičen ali prakličen namen, ne dosežemo ničesa, kcr na tak način se dobi le nieializičen zapopadek človeškega bislva; kakcir tako se pa ne inore niti zboljšali, niti pokvariti. Humanizem naj se pa išče v estetičnem izobraževanju. Ne glede na to, da jc ncoiogoče povsod veljavno mcro najti, kaj je Iepega in spodobnega, ne da so to tako dolgo izpeljati, dokler je na svetu milijone ljudi, kteri si niorajo s teškim nekoliko tudi z duhomorniin delom svoj vsakdanji kruli služiti; to pa stavlja znanstvenemu izobraženje nepremakljivo zapreko. Da razširjenje znanib in iznajdba novih mašin tukaj bistvcno ne more nič prenarediti, je očividno. Velja pa ncinara dobrovoljnost, s ktero sami dubrote v življenji vživanto, pa jih tudi drugim privoščimo za vcrhunec humanistični: omike, — zato res nas čas ni vgodcn, ko si narod, druščina in posauiesni bojuje za svoj obstanek. Uarcžljivost in resnična nosamopridnost za občno korist, ktera je nekristijanu naj višja in perva, kristijanu pa druga krepost , to bi bil res cilj in konec, kterega niora vsak visoko čislati; po uašili mislili se pa to pri nagibili, ktere ponuja zgolj naturna pamet brez božjega razsvetljcnja, doseže h: prav redkokrat. Bolj določno so pa želje in hrcpenenje našega tolikanj materijalnega sveta izgovorjcne v pcsnikovili besedah: ,,V lihi sreči naj vsak vživa vsvoje vcsclje; ako verlnica sarna sebe kinča, kinča tudi vert"; pri tetn se pa lahko zgodi, da ima vertnar toliko z lastniin cvetličnim genaom, toJiko s svojim (iliim ali hrupnim veseljem opraviti, da mu za tuje skerbi ne ost.ija ne časa, ne nioči'. Kolikor se je nanireč novošegna druščina odtegnila duliu pozitivnega in sprejctega kerščanslva, jc njena glasilka, ako žc ravno ne ,,virtus post numnios" pa vendar ,,do, ut des facio ut facias" — koliko plačaš, toliko daiii, ali, kolikor ti raeni, toliko jaz tebi. Tvarinarju jo kruh in razveselovanje naj višji nagib. Da pravi huinanizem, po ktereni bi nii niorali hrepeneti, ne ostanc mrglena poduba, ampak na tanko določena naniera, morali bi puslavili vzor ali izvirno podobo, popolnega človeka, ktera bi zadostovala na vse strani, in bi bila vzvišena slehernemu, kteri bi jo posneraal. Takošni vzor ima kerščanska vera v osebi božjega sina, našega odrešenika, kakor je dobro naslikana v cvangeljskih zgodbali in v izročilu svete cerkve; ni pa ta podoba nikakor (ako.šna, kakoršno naš svet pudtikaje ji svoje misli po samovoljni kritiki iz nje nareja. Ako smo tedaj vcdoma in s povdarkom omenjevali točke, v klerih se razločuje kerščanska pedagogika od racijonalizma, moremo pa pripravljeai bHi na ugovor, da nam nasprotna stranka ne zaverže vere, ampak v drugo versto stavlja le verozakon (konfesijonj; kar iniajo pa vcrozakoni splošnega, to pa povdarja in povzdiguje. Vpra.šajuiu pa naj poprej: ali je tukaj govorjeno le od kerščanskih vcrozakonov in kar imajo le-ti skupnega med sabo, — pa bojimo sc, da bi moderne pcdagogike s tak.m vprašanjem smcrlno ne razžalili. — Odgovor bi bil: da! Kakošna zadrega in stiska pa nastane sedaj za take pedagoge, ko morajo iz vseh kerščanskili verozakonov odbirati nauke vscm skupne! — Zgoditi sc inorc Ic dvoje, in to dilenia priporočamo vsem a) to ni mogoče, potem se uči v šoli toliko verskega nauka, kolikor je videli strahov, kteri so v sredi votli, ob kraji pa jih ni nič, in b) jc mogoče, in iz tega skupnega se napravi potem nov verozakon, v kterem bi mogli radi ali neradi vtopiti se vsi vcrozakoni. Človek, ktcreniu se sanja, da raorc kerščanstvo biti brez verozakona, (brczkdiifcsijonalno) v cerkveni zgodovini še praga ni preslopil, iu jc čisto neveden v tej znanosti. — To bi bila Ivarina brez oblike, vera brez zaderžaja, občestvo brez zaveze in znamenja, in naj krajši in boljši izraz, kterega bi vsak lahko lerdil, bi bil: Toliko verujem na kerščansko cerkev, kolikor je meni prav. Verski poduk brez verozakona ni nikakor kerščanski. Koniur je vera v resnici draga, vcndar mora spoznati: čiuiveč se rušijo nauki o verozakonili, tim bolj peša versko življenje, liin bolj se goji nilačnost. Kdor tcdaj noče, da bi se vera oživola in ukrcpila, prizadeval si bode tudi, da se 10* odpravijo razločivni nauki v verozakonih; kdor zna doslednje niislili, laliko to razuincva. Hralcem ,/I'ovarša'' jc menda znano, kakošne svete je dajal l)iesterweg učeniku, kedar ima učiti verozakon, pa ga v sercu ne veruje. Konečno naj še pristavini nekttre verslice. Nravnovcrska odgoja je tudi po novi šolski postavi zapovcdana, in slavna vlada je to javno v mnogih prilikah izrekla. Ta nravnoverska oilgoja pa pri nas ne niorc drugačna biti, kakor katoliška. V verskili rečeh dovoljujejo nove poslave učiteljem večjo prostost, toliko večja pa je sedaj dolžnost vernega učitelja, da se ne sramuje svoje vere očitno pokazati, toliko bolj časlno (udi zanj, ako je pokoren cerkvenim postavam tudi scdaj, ko ga deželska postava tako strogo v to ne veže. M- Biočnik.