296
Kratkočasno berilo.
Kdor drugemu jamo koplje, sam va-njo pade.
Po Hervaškem in semtertje tudi po Slovenskem se pripoveduje nasledna narodska pripovedka, ktero po ,,Nevenu" posneto častitim bravcem podam.
V neki vasi je živel pošten in delaven kmetic z imenom Ivan prav veselo in zadovoljno s svojo ženko in edino hčerko Jelico. Ivan ni bil ravno bogat, vendar je imel vsega dosti, kar mu je bilo potrebno za življenje, zakaj kterega kolj dela se je lotil, vse mu je šlo srečno spod rok. Zato pa je bil tudi vedno veselega serca in živel je srečno s svojo družinico. Za druge ljudi se ni posebno pečal. Njegovi sosedje pa so bili hudobni ljudje in polni nevošljivosti do srečnega Ivana; kljubovali in nasprotvali so mu, kjerkoli so le mogli. Ko Ivan neko jutro vstane in hoče iti pogledat svoje polje, ne more odpreti hišnih vrat. Poluka skoz majhno okence in zdaj vidi, da so mu hudobni sosedje kup »meti in druge nemarne šare pred duri nametali. Ivan se zamisli in reče ženi: „Veš kaj, dušica moja, prisadila se mi je že hudovoljnost mojih sosedov; prec juter grem po širokem svetu sreče iskat".
Rečeno je bilo kmali tudi storjeno. Drugo jutro Ivan vstane, vzame košek, ga napolni s smetmi izpred hišnih vrat, se poslovi lepo od žene in hčerke ter gre po svetu. Potoval je celi božji dan, pa nikjer se s srečo ne snide. Ravno na večer pride v neko mesto. Lačen in žejen kot kužek, in zraven še truden dolgega potovanja poterka na vrata perve gostivnice, da bi v nji prenočil. Prav dobro se navečerja, tudi napije se po volji — in potem se spravlja spati; poprej pa še oštirju svoj košek izroči in reče: „Pri-jatel, dobro mi varuj dragocenosti, ki se v košu znajdejo; nesem jih v daljno deželo ptujemu imenitnemu gospodu. Bog obvaruj, ko bi kaj zgubil; toraj , da mi kaj ne zmanjka iz koša, moraš mi biti porok. „Ne boj se, človeče", mu zaverne kerčmar, „ne bo ti zmanjkalo, kar je za nohtom černega*\
in s temi besedami   odnese   Ivanov košek   v   varno   izbico, ktero skerbno zaklene.    Zdaj gresta obadva spat.
Drugega jutra zarano se napoti Ivan naprej, toraj prosi od kerčmarja svoje dragocenosti. Ta ga pelje v shrambo, kjer je bil koš shranjen; zviti Ivan polagoma odkrije, pa zagledaje v njem smeti, začne žalostno kričati in tuliti: „joj meni, joj meni, vkradeno mi je tuje blago! glavo sem gotovo zapadel !u
Kerčmar se zlo prestraši, ko sliši Ivana tako tarnjati, in ker se je bal, da bi ga kmetic ne tožil in bi tako njegova gostivnica ob veljavo in dobro ime ne prišla, se prične z Ivanom za odškodovanje pogajati. Ker je kerčmar bogat bil, mu obljubi koš napolniti s cekini, kar je po dolgem besedovanji res tudi storil.
Ivau , zvita buča, se smeja v pest, da je oštirja tako oplahtal, ter se veselo domu poda. Zelječ zvediti, koliko je pritresel dnarja domii, pošlje hčerko Jelico k sosedu — akoravno mu je ta nar večji sovražnik bil — da naj mu merico posodi. Jelica merico prinese, in ko je Ivan svoje cekine z njo premeril, jo pošlje sopet sosedu nazaj. Sosedova žena pa je bila zlo radovedna, kakor so sploh vse Evine hčerke od perve do zadnje. Rada bi bila zvedila, kaj bo mož meril, toraj je bila namazala dno merice s smolo in res se en cekin dna prime. Ko soseda to zapazi, vpraša Jelico, odkod je oče toliko cekinov prinesel; deklica pa na to odgovori: prodali so smeti, ktere so hudobni sosedje pred vrata nametali in potegnili so v mestu za nje celi koš cekinov. Lakomna žena ne lena napravi svojega moža, naj tudi on gre v mesto s smetmi barantat, ker se kupčija tako dobro izplača, kar ta tudi stori. Cel koš jih nabaše, in ko v mesto pride, vpije po ulicah: smeti, smeti so na prodaj, kdo da več cekinov za nje? Mestnjani se mu na glas smejajo, eni ga pa tudi pomilujejo, zagotovljaje ga, da imajo take robe doma zastonj dovolj. Nevoljen, da ni nič prodal, priropoče sosed domii in napravi druge vaščane, da Ivanu hišo zažgo.
Vernivši se nekega večera z ženo in hčerko od težkega dela iz polja domii najdejo svojo hišico spremenjeno v pepel. Ivan se sicer nekoliko za ušesi popraska, ker je šlo vse rakom žvižgat, pa kmali se potolaži, ženo in hčerko k nekemu žlahtniku pošlje, sam pa nabere oglja od zgorele bajte v koš, gre na kupčijo po svetu, in zopet kakor vpervič pri-trese cekinov polen koš domu.
Nevošljivi sosed to zve. „Cakaj — si misli — z ogljem bo gotovo boljša kupčija, kakor s smetmi;" zapali toraj tudi svojo bajto, nabaše oglja v koš in hola! z novim blagom po širokem svetu na kupčijo. Vprašan, kaj prodaja, odgovarja: °gUe> Pa *e ka^i kovač mu male krajcarje za-nj ponudi. Ves zdelan in serdit se priplazi vdrugič brez cekinov domii. Sreča Ivanova je bila zdaj celi soseski tem v peti; vsi se zoper njega vzdignejo in enoglasno sklenejo, da morajo se ga znebiti. Prihodnjo nedeljo ga hočejo zavezati v žakelj, ga nesti na obrežje zvunaj vasi tekoče reke, in pervi vaščan, ki se bo po službi božji vernil domii, ga bo trešil v vodo. Ivan kaj debelo gleda, ko ga v nedeljo sosedje zgrabijo, in kakor se je tudi kerčil in branil, mogel je v žakelj. Na bregu reke premišljuje Ivan svojo žalostno osodo, pa zvita buča si ve kmalo pomagati. Na vse gerlo začne kričati: „Nočem biti župan; o! purgermajster pa za nobeno ceno ne!"
Pripeti se, da ravno zdaj prižene bogat mesar lepo čedo debelo pitanih goved memo, ktere je bil za skope dnarce v bližnjem mestu kupil. Slišaje glas v žaklji vpijočega Ivana ostane in vpraša: „Kaj ti je, človeče? kaj vpiješ?" Ivan pa ne len začne pripovedovati, da soseska po vsi sili hoče, naj bi bil nje župan, on pa tega po nobeni ceni noče, in zatoraj so ga vaščani v žakelj zavezali, da bi ga s tem prisilili, da bi se jim udal, „al jez nikakor ne vzamem na svoj herbet toliki jarm" — pravi nazadnje zviti Ivan — „raji poginem, kakor da bi kdaj županil". „Kaj, to so tvoje nadloge, moj človeček ?" reče slavelakomni in bogati mesar.
Ker je že zdavnej kopernel po županski časti, se ponudi, da bi menjala, in v plačilo obljubi še Ivanu celo čedo goved.
Ivan, se ve, je bil s to pogodbo prav zadovoljen; mesar ga toraj odveze in si zvleče koj sam žakelj čez glavo. Ivan ga zdaj terdno zaveže, zažene potem goveda in jih tira domii, mesar pa začne na ves glas kričati: ,,jez hočem biti župan, hočem biti purgermajster!" — Ljudje privrejo iz cerkve; slišaje pa glas iz žaklja: ,,jez hočem biti župan, hočem biti purgermajster!" mislijo, da se Ivan iz njih norca dela. Zlo se tedaj razserdijo in pravijo: „Cakaj le, kmali te čemo postaviti za župana" ter trešijo mesarja v žaklji v vodo.
Veseli, da so se enkrat znebili presrečnega Ivana, se vernejo vaščani domii. Pa kako so vsi osupnjeni, ko domii pridši zagledajo Ivana zraven velike cede pitanih goved. Na vprašanje: odkod ima toliko živine, jim odgovori: „Za vse to se imam zahvaliti le Vam, ljubi moji, ker vse sem najdel v vodi, kamor ste me bacnili; da ste mi pa še kamen na vrat natvezli, da bi se bil mogel še globokeje potopiti, tam še le bi bil dobil nar lepše živine na izberanje. „Dete hentaj! to bo kaj za nas" — si mislijo lakomni sosedje. Vsi si urno kamenja na vrat natvezijo, hite k vodi in v njo poskačejo, kjer se utope.
Tako se je zviti Ivan srečno znebil svojih sovražnikov in živel odslej s svojo družinico še mnogo let miren in za-dovoljin. Kdor drugemu jamo koplje, sam va-njo pade.
__________                  J. Levičnik.
297