114
Fran Albrecht: Razdvojen.
O ne spletaj mojih voljnih rok in ne daj mi vere vanjo, Bog! Jaz ne znam klečati . . .
Ti, ne čakaj, da ukaže dan, sama pahni me od sebe stran! Jaz ne znam klečati.
IV.
\J ne blodi okrog,
v sen mojih noči
ne stezaj rok,
ne vprašuj me z očmi . . .
A le bruhaj, vulkan, le poj, barbar! Samo bolan mi ne bodi nikar,
če v njeno telo si začaran, zaklet, ti vriskaj in poj, zato si — poet! . . .
Razdvojen.
LJaleč plove tema noči
v noč brezdanjo in brezkrajno —
srcu, ki se v njo vtopi,
kdo pokaže pot sijajno?
K tlom zadrsal je obraz, usta jeknila so: Bog! . . . Mrak-vrag pa se isti čas je zarogal vseokrog:
Sam se bori sam s seboj! Sam klubuj si, omahuj, obupuj in sam veruj: dan in noč je pred teboj!