Prednovoletna akcija PZS: Vrste darilnih paketov: Darilni paket Cici 9,90 € CD greva pod objem gora Dnevnik Cici Skodelica Gremo skupaj v hribe Darilni paket Mladi planinec 23,90 € Gorniška 1 Dnevnik Mladi planinec 1 ali 2 Planinska spalna rjuha otroška Mentor planinske skupine Darilni paket Slovenska planinska pot 38,90 € Dnevnik Slovenska planinska pot Vodnik Slovenska planinska pot Planinska spalna rjuha 180 cm ali 220 cm Nalepka transparentna Darilni paket Zimski večer 23,90 € Gola gora Skodelica Človek, gora, poezija Darilni paket Triglav 27,90 € Kako na Triglav Planinski zemljevid Triglavski narodni park Planinska spalna rjuha 180 ali 220 cm Oprema za gore in stene Darilni paket Zgodovina 49,90 € Planinski zbornik ob 110-letnici SPD/PZS Iz mojega življenja v gorah Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom Posušeni rožmarin Veliki pionirji alpinizma Darilni paket Sneg 19,90 € Turni smuki Podhladitev, omrzline in druge poškodbe zaradi mraza Turno smučanje - priročnik Veliki pionirji alpinizma Darilni paket zemljevidov Planinske založbe 1 : 25.000 (7 kom)+škatla 54,90 € Bohinjsko jezero 1 : 25.000 Grintovci 1 : 25.000 Jalovec in Mangart 1 : 25.000 Krn 1 : 25.000 Stol in Begunjščica 1 : 25.000 Storžič - Košuta 1 : 25.000 Triglav 1 : 25.000 Škatla za zemljevide/vodnike Vi obdarite svoje najdražje, mi obdarimo vas Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si. Pravi prirejen pregovor. In kaj je lepšega kot podariti nekomu del sebe. Ali dati nekomu vedeti, da vemo, kdo je. Da cenimo njegov hobi, da čutimo, da mu iz različnih razlogov morda manjka stika s tisto prelepo, popolno naravo, ki jo je nekoč občudoval in prehodil. Ni je lepše popotnice otroku, mladostniku kot spodbuda k stiku z naravo, gorami. In knjiga, v kateri se znajde lahko tudi čisto skromno posvetilo, je vredna največ. In kako lepo je čez leta vzeti v roke vodnik, ki smo ga dobili v dar. Podatki v njem morda res niso več čisto ažurni in bi potrebovali že novega, ampak tisti ne bo imel posvetila ... No, razen če po ovinkih malo namignemo partnerju, otrokom, staršem, prijateljem, sosedom, da bi bil čas za novega. In veste, kaj je še prednost tiskanih daril? Nimajo roka uporabe tako kot bonboniera, pri kateri štejemo kalorije, ali buteljka, kjer je zopet treba biti previden pri uporabi vsebine. Vsebina planinske literature zagotovo ni škodljiva. No, eno skupno lastnost pa vendarle imajo vse te vsebine. Povzročajo zasvojenost. Čemu se boste pustili zasvojiti? Planinska zveza Slovenije vzpodbuja varnejše obiskovanje gora, doživljanje, varovanje in vse planinske aktivnosti. Zato smo vam v prazničnem decembru pripravili vrsto lepih in uporabnih darilnih paketov. V vsakem izmed njih boste našli kaj zase ali za vaše najdražje. Ker pa bi tudi vam želeli podariti nekaj lepega, smo darilne pakete pripravili po posebni, znižani ceni in vanje dodali dodali še dodatno knjigo ali drugo pozornost. Čas je, da malce prisluhnete in poizveste, kateri zemljevid iz zbirke Planinske založbe PZS ali vodnik še manjka obdarjencu. Ali pa ima že vse, razen letošnjih. Če kdo zaradi starosti, zdravja ali drugega razloga ne more z vami v hribe, res mislite, da bi ostal ravnodušen ob drobni pozornosti s planinsko vsebino? Če kljub vsemu ne veste, kaj bi podarili, podarite Darilni bon PZS. Trajanje akcije: od 30. novembra do 31. decembra 2012. v i MO ža* NAKUP in NAROČILA: Planinska zveza Slovenije, Planinska trgovina PZS, - na sedežu PZS, Dvorakova 9, Ljubljana, v času uradnih ur, - pošta: p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, - telefon: 01 43 45 684 v času uradnih ur, - faks: 01 43 45 691, - brezplačna številka: 080 18 93 (24 ur/dan, vse dni v letu), - e-pošta: narocilo@pzs.si, - spletna trgovina PZS, http://www.pzs.si/trgovina.php. Slovenski planinski muzej, - Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, - telefon: 08 380 67 30, - fax: 04 589 10 35, - e-pošta: info@planinskimuzej.si. Uradne ure Planinske trgovine PZS, Dvorakova 9, Ljubljana, kjer nas lahko obiščete, kupite želene izdelke in jih lahko ob nakupu tudi pogledate: - v ponedeljek od 9. do 15. ure, - v sredo od 9. do 17. ure, - v četrtek od 9. do 15. ure in - v petek od 9 . do 13. ure. UVODNIK 9 Vladimir Habjan Z dobro kvaliteto se nam prihodnosti ni bati V planinski organizaciji si bomo leto 2012 zapomnili po sprejetju novega statuta. Ta je prinesel vrsto novosti, med drugim tudi spremenjeno organizacijo založniško-informativne dejavnosti. Če so bila prej posamezna uredništva ločena, so zdaj združena pod eno streho Odbora za založništvo in informiranje, ki ga po novem sestavljajo štiri uredništva, tudi naše. Pol leta po uvedbi nove organiziranosti je priložnost, da se seznanimo s tem, kako so zadeve stekle in kakšni so načrti za naprej. Kaj je boljše kot povabiti na sedež uredništva nekaj tistih sogovornikov, ki vidijo dlje, ki imajo znanje in izkušnje, ki jih mi še pridobivamo. Naj to karikiram z naslednjo primerjavo: verjetno se boste strinjali z mano, da ima Planinska založba bogato in dolgo zgodovino, ki je pomembno obogatila slovenski knjižni trg. Pa vendar več kot stoletna produkcija, ki se je letos ustavila pri številki 370, ne dosega števila izdanih knjig, ki jih Mladinska knjiga izda v roku enega leta, to je blizu 500! Seveda so eno kvantitativni podatki, drugo pa vsebina. In tu je pomembna prednost, ki jo priznava tudi Miha Kovač iz MK: specializacija. Planinstvo in alpinizem sta specializirana tržna niša, ki Planinski založbi prinaša prednost, samo izkoristiti jo je treba. Močno si želim, da bi bila uredništva po novem bolj povezana, kot so bila prej, in da se bi ta povezanost pokazala tudi v večji kvaliteti. V uredništvu PV pa si bomo leto 2012 zapomnili po končani digitalizaciji vseh vestnikov. Ko smo si leta 2001 zamislili projekt skeniranja (in objave na spletu) vseh do zdaj izdanih revij, smo se zavedali, da bo to trajalo dolgo, v pogovorih smo omenjali 10 let. In res je bilo tako. Danes lahko z nekaj kliki v množici objav izluščiš ravno tisto, kar iščeš, in to dobiš tudi na ekran. Po dobrih desetih letih smo jedro projekta zaključili. Jedro pravim zato, ker delo nikoli ni povsem končano, vedno je treba še kaj postoriti: in tu nas čaka modernizacija programske opreme ter s tem večja prijaznost do uporabnika. Druga zadeva, ki bi jo rad izpostavil, pa je izvedba letošnje ankete. Ne boste verjeli, da izpolnjene kartončke še vedno dobivamo, tudi pisma po elektronski pošti. Številka se bliža 700! Takšnega odziva res nismo pričakovali in to nas izjemno veseli. Da vam ni vseeno, o čem pišemo in kaj objavljamo. Podrobno smo analizirali odgovore in se zamislili ob vsaki opombi in jih še enkrat preverjali z našimi uredniškimi cilji in argumenti. Sam si bom leto 2012 zapomnil po publicistični dejavnosti, ki je zadnja leta poleg GRS temelj mojih aktivnosti. Letos sta izšli dve knjigi, pri katerih sem aktivno sodeloval, obe pa sta povezani z GRS. Prva je Reševanje v gorah, ki jo je uredniški odbor pripravljal kar štiri leta, druga Želja pomagati pa je izšla pred kratkim ob devetdesetletnici gorskega reševanja na Kamniškem. Verjemite, da je lep občutek, ko dejavnost prostovoljnega reševanja v gorah prikažeš v dveh tako lepih knjigah. Druga plat medalje pa ni tako lepa. Žal take knjige ne pridejo v knjigarne, kot je na primer Konzorcij MK, ki je - kot ugotavljajo sogovorniki okrogle mize - edina, ki je v Sloveniji zadostno oskrbljena s (planinskimi) knjigami. Tako se skorajda zdi ves trud zaman, saj predstavitev dejavnosti in mnoge zgodbe, ki bi vas ganile tudi do solz, ne pridejo do vas, bralcev in kupcev. To je neuresničena želja, ki jo imam ob zaključku leta. Naša revija je preživela mirne in turbulentne čase. Kot kaže, smo zdaj v slednjih. Ti se kažejo ne samo v jezni in sprememb željni množici, pač pa tudi v zmanjšani kupni moči, ki jo lahko nedvomno pričakujemo tudi pri založniški dejavnosti planinske organizacije. A kakorkoli obračamo, z dobro kvaliteto se nam prihodnosti ni bati. Verjamemo, da Planinski vestnik še dolgo ne bo "gotof", kot v teh časih pravijo protestniki, in da boste našo revijo lahko še dolgo brali. Srečno vam želim na vaših poteh po gorah! Z NAMI NA POT - OPISI TUR 33 Blegoš 33 Gora 35 Mladi vrh in Koprivnik 35 Bukov vrh in Pasja ravan 37 Prestreljenik/Monte Forato 37 Sedlo Vršič/Sella Ursic 39 Škrbina Vrh Strmali/Forca dei Disteis 39 Škrbina Forca de la Val UVODNIK 1 Z dobro kvaliteto se nam prihodnosti ni bati Vladimir Habjan ZALOŽNIŠTVO PLANINSKE LITERATURE 4 Planinstvo postaja specializirana tržna niša Okrogla miza Planinskega vestnika Vladimir Habjan Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 dalje na www.pvkazalo.si ZALOŽNIŠTVO PLANINSKE LITERATURE 11 Prenova založniške dejavnosti na PZS Pogovor s Slavico Tovšak, vodjo Odbora za založništvo in informiranje pri PZS Vladimir Habjan PRIZNANJA 12 Gorniška zavest je pomemben povezovalni člen Podeljena najvišja priznanja PZS Zdenka Mihelič ÍJ INTERVJU 14 V gorah se moraš obnašati kot gost Pogovor s Petrom Skobernetom Sara Femec POHODI V ZAMEJSTVU 18 Poti Doberdobskega Krasa Skozi deželni naravni rezervat Doberdobskega in Prelosnega jezera Olga Kolenc ZGODOVINA 22 Tičarjev dom Stoletnica slovenske koče na Vršiču Dušan Škodič DOLGA RAZGLEDNA FERATA Z DODATKOM 26 Kot jagoda na tortici Ferata Kaiser Franz Joseph Sebastjana Klepec Z NAMI NA POT 28 Blegoš in raj okoli njega Vrhovi nad Poljansko dolino Andreja Erdlen Z NAMI NA POT 41 Smučarski raj pod Kaninom in Montažem Nevejski preval/Sella Nevea Bor Šumrada s L ' ' Iv X ZIMSKI POHOD VARSTVO NARAVE 45 Iz Hotedršice v Žir 54 Zimsko druženje Med zmrzaljo in soncem sorodnikov Rafael Terpin Ščinkavec in pinoža TUJA GORSTVA Dušan Klenovšeki 48 Miniaturna GORSKA MEDICINA lepota veličastne 55 Zakaj me boli Cordillere Blance koleno? Utrinki s trekinga Petra Zupet Urša Vilhar NOVOST V STATUTU PZS VARSTVO NARAVE 56 Varuh pravic gora - 52 Svizci danes utopija ali stvarnost? Aljoša Medveš Borut Peršolja ZA ČISTE ALPE KLIC DIVJINE 53 Tudi gore niso 59 Misliti kot gora imune na odpadke Aldo Leopold Andreja Potočnik Proti sedlu Prevala Foto: Bor Šumrada SVETOVNI POKAL V ŠPORTNEM PLEZANJU 60 Mina Markovič najboljša športna plezalka na svetu Zadnja tekma svetovnega pokala je odločila o skupnem seštevku Tina Leskošek 62 NOVICE IZ VERTIKALE 63 NOVICE IZ TUJINE 65 LITERATURA 69 GORSKO REŠEVANJE 70 PLANINSKA ORGANIZACIJA planrskivESTNiK REVIJA ZA LJUBITELJE GORA IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije S ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 112. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 43 4 5 6 87, F: 01 43 4 5 6 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: dr. Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Emil Pevec (tehnični urednik), mag. Marjan Bradeško, Marta Krejan, dr. Andrej Mašera, Zdenka Mihelič, dr. Irena Mušič Habjan, dr. Mateja Pate, Dušan Škodič ZUNANJA SODELAVCA: Tina Leskošek, Gorazd Gorišek LEKTORIRANJE: Mojca Volkar Trobevšek, Mojca Stritar, Katarina Marin Hribar GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. NAKLADA: 6160 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). MODRA ŠTEVILKA (((* 080 18 93) Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 34 EUR, 58 EUR za tujino, posamezna številka 3,40 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS in Javna agencija za knjigo RS. 'V «T Fundacija za šport vl FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Snežna gaz nas vodi v leto 2013 Foto: Vladimir Habjan Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje po gorah po navodilih iz te revije. ZALOZNISTVO PLANINSKE LITERATURE » Planinstvo postaja specializirana tržna niša Okrogla miza Planinskega vestnika Ce nas je lani februarja na okrogli mizi bolj zanimalo, kakšno planinsko knjigo potrebuje slovenski bralec, je bil v tokratni, ki smo jo organizirali letošnjega novembra, fokus na strani založnika. Odgovor na vprašanje, kdo izdaja planinske knjige, niti ni tako težak, saj teh založb ni prav veliko. Bolj nas je zanimalo, kakšne zvrsti in žanre izdajajo založbe, kakšni so kriteriji za odločitev o (ne)izdaji, kaj pomeni knjigarna za založbo, kako naj se glede založnika odloči samozaložnik, kakšne knjige lahko pričakujemo v prihodnosti ... V uredništvu Planinskega vestnika so se nam pri iskanju odgovorov pridružili trije poznavalci: Miha Kovač, redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vodja razvoja in svetovalec uprave v Mladinski knjigi (MK) ter direktor Cankarjeve založbe (CZ), Rudi Zaman, direktor založbe Didakta in predsednik knjižnega sejma, ter Andrej Mašera, zaslužni redni profesor Univerze v Ljubljani in glavni urednik Planinske založbe PZS, ki je funkcijo prevzel prav pred kratkim. Ločeno mnenje smo pridobili tudi od publicista in založnika Sama Ruglja. Kako ocenjujete bero knjižne planinske produkcije v Sloveniji skozi zgodovino? So bili naši predhodniki marljivi založniki? Zaman: Pred prvo svetovno vojno je bila bera zelo skromna in bolj domena intelektualcev, alpinizem ali vrhunsko planinstvo sta bila zgolj Besedilo: Vladimir Habjan za posvečene. V časih, ko je bilo v Sloveniji več kot 100.000 članov Planinske zveze, je bila bera tako prevodne kot tudi literature slovenskih avtorjev nekoliko manjša kot kasneje, vendar je bila dobro sprejeta, iskana in tudi dobro prodana. Z leti, ko se je število članov zmanjševalo, pa se je zmanjševalo tudi število kupcev. Pred osamosvojitvijo sta se z odličnimi prodajnimi rezultati s planinsko tematiko lahko pohvalila le Mladinska knjiga in morda Založba Obzorja. Potem se je zadeva obrnila na glavo in je število izdanih izvodov naraščalo predvsem na račun manjših privatnih založb, prodaja pa je postajala vedno trši oreh. Kovač: Planinska knjiga je imela podobno usodo kot ostale knjige. Kot je omenil že Rudi, se je število izdanih knjižnih naslovov povečevalo, naklade pa so padale. Poglejmo samo kardinalno slovensko zbirko zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev. Prve izdaje po drugi svetovni vojni so imele naklado okoli 50.000 in so bile tudi prodane, danes pa izhaja le še v elektronski obliki, ker tega enostavno nihče več ne kupi. Letos smo pokopali tudi Enciklopedijo Slovenije. Skratka, zamenjala se je identitetna paradigma. Podobno je s planinsko knjigo: saj izhajajo in to vedno več, vendar biti planinec in imeti doma zbirko knjig o slovenskih gorah enostavno ni več stvar slovenske identitete, kot je bilo to nekoč. S tega stališča se je trg skrčil in je verjetno treba začeti razmišljati o novi identiteti tovrstne produkcije. Mašera: Omejil se bom le na vodniško literaturo. Danes še posebno mlajši zbirajo podatke o gorah kar na internetu, saj mislijo, da jim vodnik ne nudi tistega, kar želijo. Mnogi se potem odločijo za izlet v gore samo na podlagi teh podatkov, ki pa so dostikrat napačni. Tudi to je razlog, da naklade planinskih vodnikov padajo in se težje prodajajo. Strinjam se, da je razlog tudi izguba identitete nacionalnega s pojmom gora, ki je bilo včasih zelo močno. Drugi razlog za slabšo prodajo pa je, da imamo danes lahek dostop do tujih planinskih knjig, predvsem v angleščini, po številnih vodnikih v nemščini in italijanščini pa naši planinci in alpinisti redkeje posegajo. Pogosto ljudje mislijo, da je tuje boljše, to imajo nekateri podzavestno v sebi. Ob prevzemu Planinske založbe me je v skladišču pričakalo na stotine neprodanih izvodov knjig za leta nazaj. Včasih so tiskali visoke naklade, danes pa to ni več nujno, bolje je izvesti ponatis. Vsi našteti razlogi, pa še to, da starejši postajajo vedno bolj ekonomsko šibki, povzročajo upad zanimanja za nakup planinskih knjig. Katere zvrsti in žanre planinske publicistike so založniki izdajali v preteklosti v primerjavi z današnjimi časi? Verjetno sta bili značilnosti teh izdaj skromna oprema in nizka naklada? Zaman: Prav gotovo se je vsebina skozi čas spreminjala. Včasih je bila vodniška literatura za plezalce slabo uporabna in površna, danes pa imamo vrhunske opise in tehnične skice, možno je celo videti videopo-snetke posameznih smeri. Ideja za vodnik Slovenske stene1 je nastala zato, ker je imel opis Slovenske smeri v Našem alpinizmu,2 ki sem jo hotel plezati, le tri stavke! Vemo, da je marsikdo zato v teh časih plezal tudi šestico v tej smeri. Pri ostali literaturi je bilo veliko čustvenega naboja, od Kugyja naprej, veliko pripadnosti do planinskega sveta gora, česar je zdaj bistveno manj. Vse postaja bolj kruto, hladno, računalniško. Opisi so glede 1 Tine Mihelič, Rudi Zaman: Slovenske stene, sto najlepših plezalnih vzponov, Didakta, prva izdaja 1987. 2 Mirko Kajzelj: Naš alpinizem, Turistovski klub Skala, prva izdaja 1932, ponatis Državna založba Slovenije, 1982. Okrogla miza v prostorih Planinske zveze je odprla mnoga zanimiva vprašanja, s katerimi se ubadajo založbe pri izdajanju knjig s planinsko tematiko. Z leve: Vladimir Habjan, Rudi Zaman, Miha Kovač, Andrej Mašera. Foto: Irena Mušič Habjan občutij kratki ali ne globoko raziskani. Jasno, da se je s tem spremenil tudi način pisanja o doživetjih v gorah. Kovač: Če pripelješ tujca v Triglavski narodni park in mu poveš, da je to naš največji in najlepši narodni park, bo rekel, kaj pa je to kaj takega, saj je tako tudi v Švici in Avstriji! Moja izkušnja s tujci je, da so zanje zanimivi Kras, Škocjan in Ljubljanica, ki je bila denimo predstavljena tudi v vseh izdajah National Geographica. To me je fasciniralo. Narodni park pod Triglavom je po mojem v bistvu čisti simptom tega, da smo imeli do gora izrazito čustven odnos. To, da danes Bohinjci protestirajo in nočejo biti v TNP, kaže, da se čustveni odnos izgublja tudi pri ljudeh, ki z gorami živijo. Zgodba o digitalizaciji je na nek način tudi čustvena, saj je do fizične knjige lahko vzpostaviti čustven odnos, do digitalne datoteke pa ga ne morem imeti. Če mlajše generacije rajši uporabljajo digitalno tehnologijo, namesto da bi si doma na knjižne police postavljale knjige o hribih, ki bi bile na nek način tudi zgodovina njihovih poti po gorah, pomeni, da hoja v hribe verjetno postaja zanje nekaj podobnega teku v naravi. S tem problemom se boste po mojem morali soočiti pri Planinski založbi in s tem problemom se soočamo tudi v MK in CZ. Mi že nekaj Rudi Zaman: "Izkazalo se je, če knjigarna nima odlične lokacije in večine knjig slovenskih založb, je za kupca popolnoma nezanimiva. Če greš dvakrat v sicer prijazno knjigarno, pa knjige, ki jo iščeš, nimajo, potem boš kot kupec naslednjič šel le še v Konzorcij. To je usoda knjigarn." našo generacijo nekak katekizem), pa Bonattija, Hiebelerja, Harrerja, Mes-snerja, Mazeauda... To so bili vrhunski alpinisti in pisci, preko teh knjig smo se mladi takrat z njimi skušali identificirati. Tudi fotografije v teh knjigah so imele zgodovinsko vrednost, bile so vbarvah najvišje kvalitete za tisti čas, uporabljen je bil kvaliteten papir... Danes se bojim, da česa takega ni več možno narediti. Morda le preko specializiranih založb, kot je naša, vprašanje pa je, koliko bi bilo to smiselno za večje založbe. Planinska založba "" je ob 60-letnici smrti J. Kugyja izdala faksimile njegove glavne knjige o gorah,4 ki pa se ni najbolje obnesel. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo je bil spiritus agens zbirke Domače in tuje gore. časa razmišljamo o izidu nove knjige o slovenskih gorah.3 Leta 1986 smo izdali veliko monografijo in po skoraj 30 letih bi bil čas za neke vrste rimejk, z novimi fotografijami, besedilom. Vendar se tega bojimo, ker gre za veliko investicijo in nismo čisto prepričani, da je tudi trg za to. Pred 20 leti ne bi pomišljali. V 6o., 70. in 80. letih je pri Založbi Obzorja izhajala obsežna zbirka planinskih knjig z naslovom Domače in tuje gore. Kako ocenjujete to zbirko? Imamo vdanašnjem času kaj podobnega? Je to možno ponoviti? Mašera: Bojim se, da ne. Do te zbirke smo v časih izhajanja imeli res močno čustven odnos, to je bila imenitna zadeva. Izhajala je praktično 30 let z značilno zunanjo oblikovno podobo, spreminjala se je le barva pasic na naslovnicah. Moram reči, da je v tistem času zbirka opravila veliko poslanstvo. Od domačih avtorjev so bili v njej zastopani Kunaver, Kmecl, Škarja, Mlakar, Bizjak, Cedilnik, izšlo je več Kugyjevih knjig v odličnih prevodih Franceta in Lilijane Avčin, potem vrsta odličnih prevodov kultnih knjig Hermanna Buhla (njegov Nanga Parbat je bil za V devetdesetih letih se je začela pospešena izdaja vodniške literature (Sidarta), že prej pa je Planinska založba izdajala t. i. enciklopedične vodnike. Kakšni so ti vodniki v primerjavi s tujimi izdajami? Mašera: Osebno mislim, da obdobje enciklopedičnih vodnikov počasi iz-zveneva, ne samo pri nas, pač pa tudi povsem lapidarni, zgolj zbirka relevantnih podatkov, milje daleč od npr. Miheličevega5 tipa vodnika. Povečala pa se je izdaja izbirnih vodnikov, kjer je obdelano določeno območje z izbranimi turami, z vsemi podatki, kratkimi opisi in z nekaj uvodnega besedila, ki naj bi privabljal v gore. To se je pokazalo, da gre. Izbirni vodniki so se pri nas uveljavili pri založbi Sidarta, kjer so natisnili že številne ponatise. V Planinski založbi bo potrebno o tem dobro razmisliti. Včasih so bili enciklopedični vodniki res vrhunske kvalitete, kar je pa zadnje čase začelo popuščati. Vendar bomo morali z njimi nadaljevati, ob tem pa seveda skrbno paziti na strokovno raven edicij. Kar zadeva primerjanje slovenske produkcije s tujino, bi rekel, da praktično ni nobene razlike, v mnogih primerih se celo zdi, da naši vodniki prednjačijo. Zanimivo je, na kar smo lahko ponosni, da velike nacije, kot so npr. Nemci ali Italijani, nimajo nič več kvalitetnih piscev planinskih vodnikov, kot jih imamo mi z dvema milijonoma prebivalcev. Velike založbe v tujini imajo nekaj svojih "hišnih" avtorjev, ki so specializirani za razna področja, in ti pišejo pravzaprav vse. Naši vodniki ne po izvedbi ne po vsebinski plati ne zaostajajo za tujimi. SLOVENSKE GORE fvrotßiJi v tujini. Velika planinska izdajateljska hiša Bergverlag Rother, ki spada pod izdajateljskega velikana Bruckmanna, in italijanski Club Alpino Italiano (CAI), ki sta dolga desetletja izdajala zelo dobre vodnike, jih že nekaj časa ne izdajata več. CAI je to opustil po smrti znanega pisca vodnikov Gina Buscainija. Zadnji vodniki, ki so jih izdali pri Rotherju, so po vsebini že 3 Več avtorjev: Slovenske gore, Cankarjeva založba, 1986. Dr. Julius Kugy: Iz mojega življenja v gorah, Planinska matica, 1937. Planinska založba, 2008. Kaj pomeni planinska tematika za Didakto? Kako ste se v preteklosti temu posvečali in kako bo v bodoče? Zaman: Didakta je poskušala zapolniti vrzel, ki je nastala po zaprtju Založbe Obzorja. Želeli smo izdajati tako planinsko literaturo, ki so jo Slovenci predvsem v času po osamosvojitvi zaman iskali po slovenskih knjigarnah. Takrat so se začele spremembe. Založbe kot npr. Sidarta 5 Tine Mihelič. so se profilirale v vodnike in prva leta niso izdale niti ene leposlovne knjige. Naenkrat je bilo nekaj sposobnih piscev kot npr. Tine Mihelič, ki je napisal Ande,6 take literature pa pri nas skoraj ni bilo. Začeli smo tudi populistično s Tomom Česnom, ko je preplezal zloglasno steno v Lotseju, kar je bila velika uspešnica.7 Izkazalo se je, da je bil zanimiv prelomni trenutek, ko take literature ni bilo, in ob bogati marketinški podpori smo prodali naklado 10.000 izvodov v dveh mesecih! To se nam je ponovilo šele čez petnajst let. Nadaljevali smo s pisci, kot so Tine Mihelič, Milan Vošank in drugi, ki so na poteh med gorami opisovali predvsem svoja čustvena doživetja v maniri Kugyja, vendar na sodobnejši način. Vodnikov smo se lotili le, če je bila niša, ki je nihče drug ni hotel, npr. na željo mladih alpinistov smo ponatisnili Miheličevih Sto najlepših plezalnih vzponov, nazadnje tudi v mehki vezavi. Izdali pa ste tudi nekaj knjig, ki verjetno niso bile ravno uspešnice, pa vendarle so pomembno prispevale k bogati beri planinske publicistike. V mislih imam npr. knjigo tipa Spomin in opomin gora Franceta Malešiča.8 Zaman: Naš program obsega približno 5 % produkcije planinske tematike, ampak v najširšem pomenu besede. V zadnjih letih se je izkazalo, da je pomembna cena, pa tudi velika angažiranost avtorja, marketinga in medijev. Pa še potem je prodajna številka zelo skromna. Tu gre za manj znana in ne toliko razvpita imena kot npr. zadnja knjiga Vošanka,9 ki je je še več kot pol v skladišču. Po zvrsti in žanru gre za neko obliko planinskega leposlovja, dejansko pa je interes planinske javnosti precej skromen. Izposoja v knjižnicah je sicer velika, za doma pa bralci takih knjig ne kupujejo prav veliko. Zanimanje za knjigo je nekoliko boljše, če je bogato opremljena s fotografijami. Grošljev Everest10 je bil dobro sprejet, vendar tudi z veliko angažiranostjo avtorja, ki je z močno promocijo prodal skoraj tretjino naklade. Podobno je bilo z Malešičevimi Spomini in opomini, kjer bi brez velikega avtorjevega udejstvovanja pri prodaji knjiga ostala v skladišču, na koncu pa je dosegla celo manjši ponatis. Nekoliko boljša je prodaja prejšnje izdaje Slovenskih sten, a je tu morda čutiti nostalgijo po Miheličevem pisanju. Še slabše je s Sfingo,11 ki smo jo izdali ob premieri filma in je kljub modernemu pristopu in dobrih fotografijah obtičala v skladišču. Koliko se s planinsko tematiko ukvarjatevMKinCZ? Kovač: Obe založbi sta splošni, kar pomeni, da poskušata ujeti povprečen bralski okus. Toliko, kolikor so gore v kontekstu in v povprečju bralskega okusa, toliko to počnemo. Vodniki MK in CZ so v glavnem vezani na družinske izlete, niso specialistični in visoko zahtevni in imajo veliko fotografij, ki niso vedno najboljše. Za te stvari enostavno ni časa in denarja. Dober vodnik mora nekdo napisati, za njim pa nekdo drug pregledati vse opise, še bolje pa je, če jih tudi prehodi. Celoten način knjižne produkcije je danes histeričen in takemu načinu dela ni najbolj naklonjen. Po mojem se je treba proti temu z vsemi silami boriti, ker to na dolgi rok devalvira tako knjigo kot tudi medij in nakupni objekt. Poleg tega se je v zadnjih nekaj desetletjih knjižna produkcija zelo specializirala, rezultat pa je, da imate danes recimo na večjih knjižnih trgih trgovine, kjer prodajajo kuhinjsko opremo, hrano in kuharske knjige ali pa izbrana 6 Andi, Sidarta, 1997. 7 Sam, Didakta, 1990. 8 France Malešič: Spomin in opomin gora: kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, Didakta, 2005. 9 Milan Vošank: Gora je kakor ženska, Didakta, 2010. 10 Viki Grošelj: Everest, sanje in resničnost, Didakta, 2009. 11 Ante Mahkota: Sfinga: zadnja skrivnost triglavske stene, Didakta, 2011. Andrej Mašera: "Prepričan sem, da bomo odlično sodelovali in dosegli naš glavni namen, da Planinska založba postane vodilna na področju planinske in alpinistične publicistike v Sloveniji. Za dosego tega cilja smo postavili predvsem zelo stroge strokovne in estetske kriterije, ki bodo glavno vodilo pri našem delu." vina, zamaške, kozarce in - vinske knjižne vodnike. Nekaj podobnega se konec koncev dogaja tudi pri nas. V Merkurju boste našli vrsto knjig o obdelavi vrtov, o hrčkih, o tem, kako se uči papagaje govoriti, v Hervisu pa je vrsta knjig založbe Sidarta, ki se ni specializirala samo za knjige, pač pa tudi za druge reči, in imajo dostop v trgovine, kamor prihajajo ljudje, ki se ukvarjajo s športom, planinarjenjem, kolesarstvom in tam kupijo še knjigo. Prihodnost je definitivno v specializaciji. Velike založbe se enostavno ne morejo specializirati in delajo tisto, kar je najmanjši skupni imenovalec. Planinstvo tako postaja neka specializirana tržna niša za specializirane založbe, kjer ni pomembna samo vsebina izdanih knjig, ampak tudi distribucija, to je, da knjigo spravimo na prodajna mesta, kamor zahaja ciljna publika. Je v tem smislu možno upati na povečano prodajo izdaj Planinske založbe v planinskih kočah in trgovinah z gorniško opremo? Mašera: Vsekakor je vprašanje, zakaj že zdaj do tega ni prišlo. Edicij Planinske založbe v trgovinah z alpinistično opremo praktično ni. Tudi v kočah, ki so v okviru PZS in planinskih društev, jih povečini ni. Čeprav založba ni zadolžena za prodajo in trženje, opravljamo namreč zgolj uredniška dela in skrbimo za strokovno neoporečnost literature, bomo vseeno dali namige tudi v tem smislu. Trženju so v naši založbi v preteklosti žal posvečali premalo pozornosti. Za zemljevide, kjer je huda konkurenca z odličnimi Sidartinimi, je zdaj formiran na PZS poseben odbor. Bomo videli, kako bo šlo. V prihodnje bomo skušali delovati v smislu specializirane prodaje, biti prisotni še v več knjigarnah. Žal je v Sloveniji ena sama, ki je zadostno oskrbljena s planinskimi knjigami, to je Konzorcij MK. Take bi morale biti v vseh večjih mestih, turističnih središčih, ne samo v kočah. Koče pravzaprav niso več to, kar so bile nekoč, saj so postale nekak prehodni bife. Da bi obiskovalci zvečer v kočah gledali planinske knjige in Planinski vestnik, ti časi so mimo, večina tur se pri nas opravi v enem dnevu. Politika trženja knjig se bo torej morala prilagoditi temu dejstvu. Kovač: Specializirano trženje je ena od poti iz teh zagat. Omeniti pa je treba vsaj še eno stvar: tudi vsebinska priprava knjig se je zelo spremenila. Naj se pohvalim s pozitivno izkušnjo, ki sem jo iniciral v MK, ko smo pripravljali novo izdajo Velikega atlasa Slovenije (2012). Ker bi bil najem fotografa, ki bi poslikal Slovenijo, predrag, smo angažirali Arneta Hodaliča kot urednika, in on je prek fotografskih forumov pridobil več kot 10.000 fotografij, od katerih je bilo 500 briljantnih, tako da je bil izbor grozno težak. Slikali pa so amaterski fotografi, ki so se jim fotografije enostavno posrečile. Podobno se da urediti tudi pri planinskih knjigah. Druga stvar, ki jo prakticirajo v svetu založniki turističnih vodnikov, je, da narediš za vsak vodnik spletno stran, kamor uporabniki vodnika pišejo svoje pripombe. S tem imaš za popravljeno izdajo vodnika zbrane vse podatke. Glede na to, da je PZS neprofitna organizacija, se da te zadeve na spletu še toliko bolj nadgrajevati, izdelati aplikacije, ki so dnevno ažurirane. Treba pa se je le izogniti anonimnosti, avtor mora jamčiti za napisano. Hočem reči, da je kup možnosti za nove pristope, ki v resnici omogočajo bistveno bolj kvalitetno pripravo vodnikov kot pa pred 20 leti. Veliko planinskih knjig iz dežele lepih gora Glede na majhnost slovenskega knjižnega trga se mi zdi, da smo na področju knjig, povezanih s planinstvom in alpinizmom, pravi velikani. Kar nekaj založb se s tovrstnimi knjigami že dolgo ter načrtno ukvarja in zunanjemu opazovalcu, ki ga ta segment knjig zanima in ga za to spremlja, se zdi, kot da bi se založniki skrivoma dogovorili in pravično razdelili različne dele te precej majhne pogače. Ključne na tem področju so: Planinska zveza Slovenije, ki je že dolgo časa prisotna s svojimi referenčnimi planinskimi vodniki različnih vsebin in področij, potem Sidarta, ki je v poldrugem desetletju na svetlo spravila ogromno vizualno in vsebinsko fascinantnih planinskih ter alpinističnih vodnikov, tu je Didakta, ki tudi že kar nekaj časa streže s prestižnimi planinskimi in alpinističnimi monografijami, tudi zgodovinskimi, Mladinska knjiga pa pridno pokriva družinske in druge specifične izletniške vodnike. Da lahko tudi na tem področju nastanejo estetski presežki, je denimo lani pokazala monografija Julijske Alpe Mohorjeve Celovec, ki je dobila nagrado za najlepšo knjigo. Če bi pogledal, česa mi morda manjka, pa je to mogoče nekaj več izvirne izpovedno-izkustvene poho-dniško-planinske literature, nekaj med potopisom in esejem, česar smo bili včasih deležni v izjemni zbirki Domače in tuje gore,1 ki si jo še vedno počasi kompletiram s pomočjo pohodov po antikvariatih. Ljudje, kot so Matjaž Kmecl, Janez Mencinger in drugi, so mi pokazali, da je tudi krajši izlet na bližnjo goro lahko prvovrstno estetsko in duhovno doživetje, kar nekaj tega, vendar bolj natančno izletniško usmerjenega, nam je v svojih šestih potopisno vodniških knjigah v zadnjih desetih letih pričaral Željko Kozinc.2 Odmeve te zbirke vidim v Sidartini zbirki, ki pa je po Klicu gora Tineta Miheliča nadaljevala predvsem s prevodnimi deli, zato si želim, da kmalu izide še kako tako izvirno delo, kot je bilo recimo pred šestimi leti tenkočutno izpisano Tihožitje z goro3 novinarja Jožeta Horvata. Samo Rugelj, publicist in založnik 1 Že omenjene knjige Založbe Obzorja. 2 Zbirka Moje najljubše poti, Lep dan kliče, Modrijan. 3 Jože Horvat: Tihožitje z goro, poti in zgodbe, Cankarjeva založba, 2006. Kakšna planinska knjiga po vašem mnenju danes najde pot do kupca/ bralca? Tista, ki izstopa po kvaliteti ali ima privlačnega avtorja ali zanimivo vsebino, ki je bogata s fotografijami, ki je zanim ivega formata? S čim prepričati bralca, da bo knjigo kupil in ne bo šel ponjo v knjižnico? Obstajajo kakšne raziskave trga? Kovač: To je težko vprašanje. Izdamo tisto, za kar verjamemo, da bomo prodali v 2000 ali 3000 izvodih, saj to povrne osnovno investicijo. Spremljamo, kaj se dogaja na trgu. Če je nekaj zelo specializiranega, od tega bežimo, ker bodo manjši založniki to naredili bistveno bolje. To je moja filozofija. Pri prodaji in promociji pa ne smemo pozabiti na t. i. družabna, socialna omrežja. Nujna je zelo dobra spletna trgovina, kjer je vidna vsa ponudba in kjer se da stvari naročati. Prednost tega je, da to deluje 24/7, da ni treba iti v Konzorcij, pač pa naročim doma iz fotelja in v treh dneh imam knjigo doma. V enem letu v MK izdate skoraj 500 knjig. Koliko od tega je planinskih? Kovač: Procent je majhen, odvisno od leta do leta. Včasih se kaj planinskega najde tudi med leposlovjem, vendar nimamo fokusa na planinsko produkcijo. Imamo linijo produkcije, ki je vezana na Slovenijo, vendar imamo velike probleme, ker Slovence njihova domovina vedno manj zanima in imajo do nje vedno bolj negativističen odnos. To se vidi tudi v drugih segmentih našega življenja. Take knjige, kot je npr. Stoletje v gorah,12 ne pridejo več v poštev. Enostavno ni kupcev zanje. Koliko je pri vaši založbi pomembno ime avtorja, da se odločite za izdajo? Kovač: Ime avtorja, ki je v širših krogih priznan, je gotovo mehanizem, ki prodaja knjige. Taka knjiga, ki je po svoje fenomenalna, je Pot13 Nejca Zaplotnika, ki smo jo lani ponovno ponatisnili. Čeprav je avtor že davno pokojen in "nič ne naredi sam za promocijo", ker tega seveda ne more, se ta knjiga še vedno trži in prodaja. Jasno je, da sta Nejc in Pot še vedno blagovni znamki. Žal je takih ljudi v gorništvu zelo malo. 12 Več avtorjev: Stoletje v gorah, Cankarjeva založba, 1992. 13 Nejc Zaplotnik: Pot, Mladinska knjiga, 2011. Prva Kaj je danes za založnika največji problem pri izdaji planinske knjige: pomanjkanje dobrih tem, avtorjev, urednikov, zagonskih sredstev, majhen trg, slaba prodaja ... kaj še? Kdaj rečete, tega pa ne bomo izdali? Zaman: V zadnjih letih dobivamo kar precej ponudb s planinsko tematiko. V največ primerih gre za osebne čustvene odnose do planinskega sveta, za promocijo lastne fotografske zbirke ali zgodbe, ki jih je avtor dolga leta pisal sam zase, pa jih je potem želel izdati. Teh ponudb je več kot v obdobju pred 15 leti, razlika pa je ta, da je ponudba bistveno slabša. Ko se odločamo o izidu, je potrebno zadostiti več faktorjem: da je avtor priznan, da je vsebina res tista, ki bo zanimala dobršen del planinske javnosti, da je na voljo dovolj kvalitetnih fotografij ali kaj podobnega, do namigov avtorja, kako bi pokrili stroške. Zahteve po avtorskem hono- izdaja leta 1983, Cankarjeva založba. rarju so pogosto nerealne. Vse to pomeni, da je potrebno prestopiti cel kup pragov, da se odločimo za izid. Za koliko naprej planirate izide knjig? Kovač: Dve do tri leta. Če izdaš 500 knjig na leto, narediš dve knjigi na delovni dan. Povprečni proizvodni čas za knjigo je od šestih mesecev do enega leta. Če tiskamo v Indiji ali na Kitajskem, moramo napolniti cel kontejner s knjigami, kar pomeni petnajst različnih naslovov, kar je treba planirati vnaprej. To včasih povzroča probleme pri aktualnosti, omogoča pa relativno poceni proizvodnjo in prihranke. Vmes imamo tudi "padalce", ki jih vržemo v program, ker so v določenem trenutku zanimivi, trenutne uspešnice. Za avtorja tak sistem lahko pomeni, da bo čakal na izid tudi dve do tri leta, pa še nima garancije, da bo do izida res prišlo. Mašera: Vprašanje, kako bo knjiga prodana, pri Planinski založbi na srečo ni povsem v prvem planu. Prvi kriterij za objavo določene edicije bo absolutno strokovna kvaliteta, potem, koliko bo zanimiva za določeno populacijo in kako bo knjiga oblikovana. Ko primerjam te visoke številke pri večjih založbah, je naša produkcija Miha Kovač: "Prihodnost je definitivno v specializaciji. Velike založbe se enostavno ne morejo specializirati in delajo tisto, kar je najmanjši skupni imenovalec. Planinstvo tako postaja neka specializirana tržna niša za specializirane založbe, kjer ni pomembna samo vsebina izdanih knjig, ampak tudi distribucija, to je, da knjigo spravimo na prodajna mesta, kamor zahaja ciljna publika." res skromna. Res je, od imena avtorja j e veliko odvisno; če je ta priznan, gre tudi knjiga bolje v prodajo. Na histerijo kupovanja, da mora nekdo takoj imeti določeno knjigo, mi ne moremo računati. Prednost vodnikov pred pogosto varljivimi spletnimi informacijami iz anonimnih virov (ti me neznosno motijo!) je resna knjiga, z imenom in priimkom avtorja, urednika in založbe. Planinska založba ima bogato zgodovino, ki je pomembno obogatila slovenski knjižni trg. Ekipa, ki je po novem prevzela Planinsko založbo, je povsem nova. Kako ste zastavili delo? Kakšne zvrsti in žanre boste izdajali in kako se boste tega lotili? Mašera: Res je, Planinska založba ima bogato in dolgo zgodovino, skozi katero so se pojavljali vzponi in padci. Planinska založba je bila vedno integralen del Planinske zveze Slovenije in tako bo tudi v bodoče. Po novem statutu PZS je vsa izdajateljska in informativna dejavnost pod nadzorstvom Odbora za založništvo in informiranje, ki usmerja in vodi štiri uredniške odbore, od katerih je eden tudi Planinska založba, kjer sem glavni urednik. Uspelo mi je sestaviti odbor devetih sodelavk in sodelavcev, večinoma že uveljavljenih in priznanih imen slovenske planinske publicistike ter strokovnjakov na različnih področjih. Vesel in ponosen sem, da mi na povabilo nihče ni odrekel sodelovanja. Prepričan sem, da bomo odlično sodelovali in dosegli naš glavni namen, da Planinska založba postane vodilna na področju planinske in alpinistične publicistike v Sloveniji. Za dosego tega cilja smo postavili predvsem zelo stroge strokovne in estetske kriterije, ki bodo glavno vodilo pri našem delu. Seveda bomo nadaljevali z izdajanjem enciklopedičnih planinskih in alpinističnih vodnikov po slovenskih gorah, dodatno pa bomo povečali napore pri izdajanju izbirnih vodnikov po domačih in tujih gorah. Gotovo bomo nadaljevali tudi z izobraževalno literaturo, izdajanjem monografij priznanih slovenskih gornikov, kvalitetno prevodno literaturo. Posebej bi opozoril, da se nam obeta nekaj projektov na področju otroške in mladinske planinske literature, ki je bila do sedaj precej zapostavljena, je pa zelo iskana in zaželena. Zdi se, da je bilo prevodov dobrih tujih knjig in leposlovja v preteklosti več, kot jih je danes. Bi bilo to zanimivo za vašo založbo? Kaj pa knjige v angleškem jeziku? Kovač: Zlati zob14 Tadeja Goloba je bil uspešen tudi prodajno. Kar se prevodov tiče, je izrazit problem zadnjih desetih let to, da postajajo knjige v angleščini vedno resnejša konkurenca slovenskim. Mislim, da to ni nič slabega. Skozi zgodovino smo bili Slovenci vedno dvojezični, drugi jezik je bil najprej nemški, potem srbohrvaški, zdaj angleški. Problem je v tem, da je ponudba knjig 14 Tadej Golob: Zlati zob, Mladinska knjiga, 2011. |10| PLANINSKI VESTNiK | DECEMBER 2012 v angleščini radikalno večja, kot je bila v srbohrvaščini in nemščini, in tudi dostopnost je bistveno lažja. Če knjige ne najdeš v knjigarni, jo naročiš prek interneta. Tudi to vpliva na odločanje o tem, kaj izdati in česa ne. Ta problem imajo tudi vse manjše založniške kulture. Kaj predlagate avtorjem, ki so napisali planinsko knjigo in bi jo radi izdali? Čakalne vrste pri založnikih niso ravno kratke. Nekateri avtorji se odločijo za samozaložbo. Kje so po vašem mnenju prednosti in kje slabosti samozaložbe? Zaman: Ko avtor proda sto izvodov prijateljem in ne ve več, kaj bi s knjigo, ugotovi, da mu izračunani honorar ne bo padel v žep, pač pa bo najprej oddal državi davek, pa velik znesek distribucijski mreži (knjigarna), potem ugotovi še, da ni upošteval kilometrin ... in takrat se cela vrsta samozaložnikov pogosto obrne na založbo. Nekateri poiščejo manjšo distribucijsko hišo, potem pa ugotovijo, da v mnogih knjigarnah njihovih knjig sploh nimajo, saj imajo te svojo logiko. Nastane torej cela vrsta problemov. Pogosto manjka tudi kvalitetno uredniško in lektorsko delo, tudi oblikovalsko. Ko torej vse sešteje, avtor ugotovi, da je samozaložništvo izredno mukotrpna zadeva. Zato se mnogi pri drugi knjigi raje obrnejo na založbo. Kaj pomeni knjigarna za založbo? Kakšne so izkušnje vaše založbe? Kako v teh težavnih časih zagotoviti pozitivno finančno poslovanje knjigarn? Se PZS splača odpreti knjigarno? Zaman: Didakta je imela v svojih 23 letih delovanja že štiri knjigarne v Ljubljani in tudi v naših pisarniških prostorih, bolj v smislu showing room, kamor se zatečejo bolj lokalni obiskovalci. Izkazalo se je, če knjigarna nima odlične lokacije in večine knjig slovenskih založb, je za kupca popolnoma nezanimiva. Če greš dvakrat v sicer prijazno knjigarno, pa knjige, ki jo iščeš, nimajo, potem boš kot kupec naslednjič šel le še v Konzorcij. To je usoda knjigarn. V Ljubljani imamo eno samo tako knjigarno. Knjigarna PZS bi bila morda smiselna, če bi imela vse, kar izide s planinskega področja od vseh založb, tudi samozaložnikov, torej zelo fokusirana. Bi bilo pa ogromno dela. Moje mnenje je, da se knjigarna splača samo, če je velika, podobno, kot je Amazon za Angleže. V ZDA zapirajo knjigarne, v Angliji tudi knjižnice. Se kaj takega obeta tudi v Sloveniji? Kovač: Ta strah je vseskozi prisoten zaradi več različnih dejavnikov. Bankroti knjigarn v ZDA so bili deloma povezani s pojavom elektronske knjige, deloma pa s tem, da je bila Borders, druga največja knjigotrška mreža, slabo vodena. V Angliji zapirajo knjižnice, ker imajo neoli-beralno vlado, ki klesti po sredstvih za javni sektor in so izračunali, da je knjižnic preveč, da bodo ljudje brali elektronsko in da to nima smisla. Plan je zapreti 1500 knjižnic do leta 2014. Pri nas se nič od tega še ne pozna, delujeta pa tudi na našo knjigarniško mrežo dva faktorja. Eden je recesija. Ljudje imajo vedno manj denarja, bojijo se za prihodnost, ne zapravljajo. Drugi problem, ki sem ga že omenil, pa je knjižni trg v angleščini. Če bi vsi tisti, ki kupujejo knjige v angleščini, preklopili na elektronske knjige, bi bil Konzorcij in z njim vse večje slovenske knjigarne v težavah. Naj se sliši še tako smešno, prodaja knjig v angleščini pomaga slovenski knjigotrški mreži preživeti in največje knjigarne so od tega odvisne. Ne moremo si zatiskati oči, da elektronsko branje nima vpliva na slovenski trg, če imamo majhno ponudbo e-knjig v slovenščini. Ravno zato, ker smo dvojezični, se to še kako pozna. Zaenkrat negativnih učinkov še ni ali pa so, a jih ne vidimo. Tu bomo lahko imeli na trgu v naslednjih letih hude pretrese. Velja pravilo "Uzdaj se use i u svoje kljuse",15 kar za vašo založbo pomeni, da se je treba dolgoročno vedno bolj zanesti sam nase. Spletna stran, spletna prodaja, distribucija po krajih, kamor planinci zahajajo, ponuditi vse, kar rabijo ..., tu so rešitve. O 15 Zanesi se sam nase. ZALOŽNIŠTVO PLANINSKE LITERATURE 1 Prenova založniške dejavnosti na PZS Pogovor s Slavico Tovšak, vodjo Odbora za založništvo in informiranje pri PZS Besedilo: Vladimir Habjan Po sprejetju novega statuta PZS v letu 2012 je bil formiran Odbor za založništvo in informiranje (OZI), za njegovo vodjo pa imenovana Slavica Tovšak. V okviru OZI delujejo: Uredniški odbor Planinske založbe, Uredniški odbor za kartografijo in digitalne aplikacije, uredništvo Planinskega vestnika in Uredniški odbor tiskanih in spletnih medijev (spletna stran, Obvestila PZS, Letopis PZS, Planinski kažipot). Po nekaj uvodnih sestankih odbora nam je Tovšakova že lahko odgovorila na nekaj osnovnih vprašanj. Zakaj se je PZS odločila za spremembo organiziranosti? Kaj je zdaj boljše, kot je bilo prej? Se vam ne zdi, da sta uredništvi Planinske založbe in Planinskega vestnika s tem, ko sta z drugega nivoja (takoj za UO PZS) uvrščeni na tretji nivo (za UO PZS in OZI), izgubili pomen? V planinski organizaciji so že dalj časa, zlasti pa v času sprejemanja novega statuta, potekale razprave o prenovi založniške dejavnosti PZS. Takšni in drugačni predlogi so dobili končno obliko v ustanovitvi OZI kot izrazito strokovnega telesa, ki skrbi za svetovalne in strokovne naloge na področju založništva in planinskih medijev. Usklajuje delo in naloge ter potrjuje programske zasnove posameznih uredniških odborov. Pri tem ne gre za nikakršno nivojsko razvrščanje in izgubljanje pomena Planinske založbe, PV ali drugega uredništva. Nasprotno. Postavljene so popolnoma nove dimenzije organiziranosti, ki imajo samo en cilj - omogočiti samostojno strokovno delo z vidnimi rezultati, ki so koristni in v prid celotni planinski organizaciji. Če katero od uredništev izgubi pomen, je to lahko samo zaradi slabega dela in v tem primeru mora primerno reagirati novoustanovljeni OZI. Kakšna sta vizija in poslanstvo OZI? Katere so najpomembnejše naloge in komu je odbor odgovoren? Štiri člane OZI je na predlog predsedstva PZS potrdil UO PZ, kasneje pa je potrdil še dva.1 Člani odbora delujejo prostovoljno. Odbor spremlja delo vseh uredništev, na predlog uredništev potrjuje kratkoročni in dolgoročni program dela, odloča o celostni podobi knjižnih edicij, skrbi, da so vse načrtovane edicije usklajene s smernicami PZS, na predlog glavnega urednika Planinske založbe potrjuje izbrane avtorje, finančno konstrukcijo, skrbi za enakomerno porazdelitev različnih vsebinskih zasnov, ki jih predlagajo odbori. Imenuje člane uredniških odborov, ki jih predlagajo posamezni uredniki. Iz tega sledi, da je delo OZI zelo odgovorno in terja od članov skrbno presojo pri sprejemanju posameznih odločitev. Sicer pa odboru služijo v pomoč tudi že sprejete Smernice PZS na področju planinskih medijev in sodelovanja z javnostmi. Veliko je sprotnih operativnih nalog, s katerimi se člani odbora srečujemo dnevno, npr. do kolikšne mere in kako financirati glasila in zbornike planinskih društev ter edicij 1 Jože Rovan, Jože Bobovnik, Dušan Petrovič in Slavica Tovšak ter Žarko Rovšček in Jelena Justin. s planinsko vsebino, ki so izdane v samozaložbi. Opredeliti se bomo morali tudi do vprašanj in niza odprtih vprašanj Planinskega vestnika. Odbor bo moral npr. tudi pripraviti stališče glede tega, kako naj PZS ukrepa ob morebitnem zvišanju DDV za tiskane medije itd. OZI je odgovoren predsedstvu PZS in UO PZS. Na kakšen način se bodo v prihodnje vsebinsko povezovala vsa štiri uredništva? OZI mora glede na koncept svojega dela povezovati vsa uredništva in spremljati njihovo delo. Urednike glede na problematiko vabimo na razširjene sestanke, vsak izmed njih lahko tudi sam da pobudo za razrešitev določenih odprtih vprašanj. Le obojestransko kvalitetno sodelovanje lahko prinese vidne uspehe celotnemu spektru založniške dejavnosti PZS. O tem, kako nam bo to uspelo, bo pokazal čas. Gre namreč za velike spremembe in nov pristop k založniški politiki PZS. Upam si trditi, da le s skupnimi močmi lahko ustvarimo temelje za novo publicistično dejavnost PZS, ki nujno potrebuje povezanost pod eno streho, da bo lahko uspešna in konkurenčna, kot si to že dolgo želimo in načrtujemo. Bo financiranje vseh uredništev ločeno ali skupno? Bo v prihodnje možno programe posameznega uredništva financirati tudi iz sredstev drugih uredništev, kot je praksa v drugih založbah? Finančne vizije še nismo obravnavali, jo pa bomo v kratkem. Vsekakor bi bilo po moji oceni nesmiselno predalčkati in kupčkati finance po uredništvih. Prednost bodo imeli dobro pripravljeni in strokovno utemeljeni projekti, ki bodo finančno pokriti. Ne moremo si več privoščiti velikanskih zalog, ki nas bremenijo. Z njimi se ta hip spopada strokovna služba pod vodstvom generalnega sekretarja, pa tudi uredniški odbor Planinske založbe je že pripravil vrsto predlogov za njihovo zmanjšanje. Uredniški odbor za kartografijo in digitalne aplikacije je po novem ločen od Planinske založbe. Kakšne so prioritete na tem področju in kdo jih bo izvajal? Ta odbor je bilo nujno potrebno organizirati samostojno. Vemo, da je bilo to področje doslej podhranjeno in premalo promovirano. V odboru morajo sodelovati strokovnjaki, ki vedo, kaj je bilo doslej narejeno in kakšna mora biti usmeritev, da bomo lahko sodobni, zanimivi in prodorni tudi PRIZNANJA na tem področju. Vodja odbora2 je s svojimi člani ugotovil, da potrebujemo karte v merilu 1 : 50.000 in 1 : 25.000 s kvalitetno topografsko in planinsko vsebino. Ukvarjali se bodo z vprašanji digitalne aplikacije GAEAP in QUO, z vprašanji spletne in mobilne aplikacije, z e-vsebinami in spletnimi storitvami. Zanemarjeni ne bodo niti ostali kartografski izdelki (za planinsko izobraževanje, promocijo PZS, darilni program, programi za mlade planince). So pa v svoji programski predstavitvi odprli kar vrsto problemov na vseh področjih, zato jih čaka trdo delo. Uredniški odbor tiskanih in spletnih medijev se je v sedanjem mandatu izkazal z učinkovitim delom. Se na tem področju obetajo kakšne spremembe ali ostaja tudi po novem enako? Zakaj neki bi spreminjali področja, ki so dobro utečena, aktualna in učinkovita?3 Uspehi tega odbora so zaznavni in prepoznavni vsak trenutek. Zaradi velikega obsega del, ki je viden na tem področju, smo potrdili kadrovsko dopolnitev in obravnavali predlog sprememb Planinskega kažipota za leto 2013. Ugotovili smo, da lahko določene stroške zmanjšamo, prav tako naklado, Kažipot pa bo še vedno aktualen in prijazen na pogled. Komunikacija med nami in uredništvom je zgledna, to sta tudi naš namen in cilj v odnosu do vseh uredništev. Temelj vsake uspešne publikacije je dobra vsebinska priprava in učinkovita komercialna podpora. Slednja ni bila vedno najuspešnejša. Bo v prihodnje kaj drugače, in če da, na kakšen način? Na tem področju nismo ostali križem rok. Prisotni smo na številnih sejmih, prodaja teče prek spletne strani PZS, pripravljamo vrsto promocijskih korakov na področju kartografije. Pomembno je seveda tudi, kaj bomo znali ponuditi planinski in drugi javnosti. Predsedstvo PZS je aprila letos sprejelo sklep, da bo za začetek nadziral in koordiniral trženjske aktivnosti generalni sekretar z izbrano ekipo in strokovno službo ter po potrebi z zunanjimi sodelavci. Ugotavljamo pa, da je področje trženja zaradi specifičnosti, celostne obravnave, visokih zahtev po odzivnosti in prepletenosti trženja z drugimi področji zahtevna in dolgoročna naloga, pri kateri pa lahko po svojih močeh sodelujemo vsi. O 2 Jože Dajnko. 3 Vodja odbora Zdenka Mihelič. Gorniška zavest je pomemben povezovalni člen Podeljena najvišja priznanja PZS Besedilo: Zdenka Mihelič V Družbenem domu na Prevaljah je 1. decembra 2012 potekala svečana podelitev najvišjih priznanj Planinske zveze Slovenije (PZS) za leto 2012. Gre za pozornost in edino nagrado, ki jo planinska organizacija lahko podeli svojim najzvestejšim, najboljšim in najuspešnejšim članom za dolgoletno delo na različnih področjih raznolike planinske dejavnosti. Po pozdravnem nagovoru pre-valjskega župana Matica Tasiča so prisotne pozdravili še predsednik PD Prevalje Jože Merc, predsednik Odbora za priznanja PZS Jože Melanšek in predsednik PZS Bojan Rotovnik. Melanšek je poudaril, da danes ni več dovolj, da upoštevamo le for-malno-pravna določila Pravilnika o priznanjih PZS, ki urejajo postopke za podelitev priznanj, pač pa je še kako treba vse bolj upoštevati tudi etična in moralna načela Častnega kodeksa slovenskih planincev. Rotovnik je izpostavil vsa planinska društva in planince posameznike, ki s svojim prostovoljnim delom prispevajo k prepoznavnosti planinske organizacije tudi v širšem okolju, in poudaril, da smo še vedno ena največjih in najaktivnejših nevladnih organizacij v Sloveniji. Ob prihajajoči 120-letnici planinske organizacije je orisal širok spekter aktivnosti skozi celotno leto 2013, od najvišjih svečanosti do številnih aktivnosti meddruštvenih odborov planinskih društev, Slovenskega planinskega muzeja in aktivnosti ob 60-letnici Slovenske planinske poti, najstarejše vezne poti na svetu, kar praznuje SPP v 2013. Slavnostni govornik je bil Iztok Čop, najboljši slovenski veslač vseh časov, dobitnik olimpijskih medalj in medalj s svetovnih prvenstev. Čop, ki je doma ob vznožju Karavank in v krogu navdušenih hribolazcev, je že v zgodnji mladosti veliko planinaril in doživljal gore na najbolj pristen način. Poudaril je pomen prosto-voljstva in planinstva v današnjem času in svetu in dejal: "V preteklosti se je gorniška zavest z gorami v Slavnostni govornik je bil Iztok Čop, ki je poudaril pomen prostovoljstva in planinstva v današnjem času. Foto: Zdenka Mihelič celoti, ne samo s Triglavom, enim glavnih simbolov slovenstva, večkrat izkazala za pomemben povezovalni člen med Slovenci, zato upam, da bo tudi v današnjih časih moralne in materialne krize pripomogla k večji povezanosti in enotnosti med Slovenci ter k prehodu v prijaznejšo družbo. Današnje stanje duha v naši družbi Prejemniki najvišjih priznanj Planinske zveze Slovenije za leto 2012 - svečane listine Foto: Vladimir Habjan Prejemniki najvišjih priznanj Planinske zveze Slovenije za leto 2012 Svečane listine PZS za 2012 so prejeli: Tone Tomše (posmrtno, PD Radovljica), Franjo Kunej (PD Zavod za zdravstveno varstvo Celje), Zdravko Likar (PD Kobarid), Leopoldina Lorenci (PD Slovenska Bistrica), Albina Mahovne (PD Bohor Senovo), France Malešič (PD Kamnik), Matija Močilnik (PD Prevalje), Vinko Pfeifer (PD Trbovlje), Ciril Pleško (PD Škofja Loka), Vojko Pohar (PD Radeče), Slavko Potrata (PD Trbovlje), Rozalija Skobe (PD Krka Novo mesto). Spominske plakete PZS so prejeli: za 60 let: Marija Grohar (PD Ljubno ob Savinji), Jožica Krof (PD Prevalje), Jože Marovt (PD Ljubno ob Savinji), Antonija Mravljak (PD Ravne na Koroškem), Dora Olenik (PD Sežana), Ladislava Stranščak (Obalno PD Koper), Vili Treven (PD Trbovlje), Marcel Vogelnik (PD Gorje), Karlo Žibret (PD Šmartno ob Paki), Planinsko društvo Ravne na Koroškem in Planinsko društvo Sežana; za 65 let: Štefan Keber (PD Prevalje), Franc Korpar (PD Ptuj), Marjan Prelog - Jaka (Šaleški AO Velenje, PD Velenje), Stanislav Tomšič (PD Pošte in Telekoma Ljubljana); za 70 let: Margareta Dremel (PD Rimske Toplice), Franc Fajfar (PD Zagorje ob Savi), Bojan Gorjup (PD Trbovlje), Jože Hribar (PD Pošte in Telekoma Ljubljana), Anton Janžovnik (PD Velenje), Janez Kramar (PD Dovje - Mojstrana), Marija Kravanja (PD Radovljica), Janko Meglič (PD Tržič), Alojz Mohorič (PD Radovljica), Viktorija Pajnič (PD Rimske Toplice), Marija Peca (PD Pošte in Telekoma Ljubljana), Bernarda Pisk (PD Nova Gorica), Martin Vimpolšek (PD Brežice); za 80 let: Viktor Čebela (PD Litija), Andrej Lodrant (PD Prevalje), Vinko Damjan (PD Litija), Janez Meglič (PD Žalec), Anica Razpet (PD Ruše), Terezija Škornik (PD Rimske Toplice). Posebna priznanja: Božidar Lavrič (PD Ljubljana-Matica) je prejel zlati častni znak PZS za zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji, Jaka Kotnik (PD Dravograd) pisno pohvalo za diplomsko nalogo Analiza kakovosti baze planinskih poti, Matevž Lenarčič (PD Trbovlje) pohvalo za odkrivanje nekoristnega sveta, Klemen Triler (PD TSK Olimpik) pisno pohvalo za velik prispevek pri promociji Slovenske planinske poti, Jamarska sekcija PD Tolmin pisno pohvalo za zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji. je treba spremeniti. Planinska zveza Slovenije oziroma planinci bi lahko bili vzor, Častni kodeks slovenskih planincev pa obvezno branje slehernega državljana." S pisano besedo in s pesmijo so slovesnost obogatili moški pevski zbor Vres, dr. Franc Verovnik je predstavil knjigo Naša gora, ki je izšla ob 100-letnici planinske koče na Uršlji gori, alpinist Ludvik Golob pa koroško himalajsko odpravo Koroška 8000, s katero so z doseženim osemtisočakom (Broad Peak, 8051 m) uresničili tridesetletne sanje koroških alpinistov. O INTERVJU O V gorah se moraš obnašati kot gost Pogovor s Petrom Skobernetom Besedilo: Sara Femec Peter Skobeme je predvsem ljubitelj narave, vloga naravovarstvenika pa ga vsakodnevno postavlja pred številne ovire. Sam zase pravi, da je v službenem času prevajalec, ki se trudi jezik narave prevesti v jezik ekonomije, prava in načrtovanja. Ob rojstvu smo kakor nepopisan list. Kje in kdaj ste začeli svojo pot kot naravovarstvenik? V srednji šoli sta me mikali kemija in elektrotehnika. Imeli smo izjemno dobro profesorico biologije, profesorico Križnikovo, ki me je začela usmerjati v naravo. Ta me je začela zanimati, fotografiral pa sem od četrtega razreda osnovne šole. V gimnaziji se je to dvoje "poklopilo". Za fotografsko razstavo sem bil nagrajen s predavanjem v Ljubljani in na avtobusu nazaj grede sem razmišljal, da bi bilo zanimivo, če bi poslikal vse zavarovane rastline v Sloveniji (takrat jih je bilo 56). Sicer sem večinoma slikal v črno-beli tehniki, te pa sem hotel slikati barvno. To je bil za srednješolca tudi velik finančni podvig. Zanimivo je, da teh 56 še danes ni vseh poslikanih. Bistveno je bilo, da sem si jih izbral, ker je bil spisek končen in so me zanimale. Ob tem sem ugotovil, da nimam nobenega znanja botanike, in prva določevanja so bila zelo nerodna. Začel sem sistematično zbirati podatke. V tretjem letniku gimnazije sem se udeležil tekmovanja Gibanje znanost mladini. S to nalogo sem bil tudi na republiškem in zveznem tekmovanju v Novem Sadu. Potem sem se odločil za študij biologije. Med študijem sem sodeloval z Zavodom za spomeniško varstvo, kjer sem se po diplomi zaposlil. Na tem področju ste že vrsto let. Lahko navedete bistvene spremembe? Varstvo narave se je v tem času močno razvilo in spremenilo tako v organizacijskem kakor v pravnem Foto: arhiv Petra S koberneta in konceptualnem delu. Ko sem leta 1978 začel delati na Zavodu za spomeniško varstvo, je bila tam le peščica profesionalcev, okoli pet ali šest. Ni bilo še uprav zavarovanih območij. Danes je ljudi, ki delajo na tem področju, okrog 150. Medtem ko je bilo takrat število predpisov na področju varstva narave skromno (negodovali smo, da je premalo pravnih instrumentov), jih je danes preveč, da bi jih lahko v polnosti zmogli obvladati. Razvijala so se še druga področja, tudi zakonodaja varstva okolja. V 60. letih so se pojavili prvi močni odzivi javnosti ob zamislih za zajezitev Soče ter za gradnjo pregrad na Cerkniškem in Planinskem polju. Sprožili so razvoj nevladne scene, ki je danes mnogo bolj razvejana, ni pa koordinirana. Povezujejo se okrog določenega problema. Pritiski, ki so vedno bili, največkrat nihajo z možnostjo investicij: ko je na voljo več denarja, je hujši pritisk na naravo, v času krize pa je pritisk manjši ali osredotočen zgolj na določena območja. Pritisk na naravo je npr. narasel po vstopu Slovenije v EU, saj so dostopna sredstva iz različnih skladov. Najbolj opazen je razmah industrijsko-obrtnih con, ki jih je nesorazmerno veliko glede na potrebe in velikost naše države. Značilno za cone je, da so zelo razpršene; skoraj vsako večje naselje ali občina ima svoj o. Jih res toliko potrebuj emo ali bi bilo dovolj, če bi imeli regionalne centre? Denar je bil na razpolago in cone so se gradile ... Večerni pogled na Razor Foto: Dan Briški Po drugi strani iz EU pritekajo tudi sredstva za financiranje okoljskih projektov, za zaščito vrst in habitatnih tipov ... Za naravovarstvene projekte je bistveno manj možnosti in sredstev. So sredstva za regionalni razvoj, pri čemer je občinam včasih zmanjkalo idej, kako jih usmeriti v naravo. Čistih naravovarstvenih projektov iz evropskih sredstev je malo (npr. programa Life in Life+), lahko omenim zasebne sklade, kakršen je sklad Kraljevine Monako. V varstvu narave znamo iz malo denarja veliko narediti. Tudi na področju gora. So gore obravnavane kot posebno okolje? Da. Ena od številnih posebnosti gorskega okolja je, da je zanimanje drugih ekonomskih sektorjev, kakršna sta energetika in infrastruktura, majhno. Najmočnejša interesa človeka v gorah, planinstvo in turizem, sta zasenčila prvotnega, tj. planinsko pašo. Zlasti s pojavom množičnega planinstva so se pokazali sezonski in prostorski problemi, npr. vprašanje oskrbe z vodo, kaj narediti z odpadno vodo, oskrba postojank in odpadki. Če bi se nekaj tisoč ljudi razvrstilo enakomerno čez vse leto, ne bi bilo nobenih težav, a je žal značilno, da je pritisk večji ob t. i. konicah in vikendih. Planinstvo je bilo vključeno v varstvo narave že od samih začetkov, saj so zaradi tesnega stika z naravo ravno planinci prvi spoznali, da ima človekova dejavnost lahko negativen vpliv na naravo. Zelo zgovoren primer tega je planika, ki je postala simbol gora prav zaradi planinstva. Ljudje so se v drugi polovici devetnajstega stoletja začeli zavedati izumiranja te rastline in neki trgovec iz Loga pod Mangartom je npr. prodal milijon planik! Planika je v nekaj desetletjih postala izjemno redka. Ker so ostale le še na najbolj izpostavljenih legah, se je pri nabiranju smrtno ponesrečilo veliko ljudi. Planika ostaja zavarovana zaradi tradicije in ker je ljudem postalo jasno, da je zavarovana vrsta. Od tega, da se je ne sme trgati, ker je prepovedana, se je, zahvaljujoč planinski organizacji, razvila druga miselnost: "Planik ne trgam, ker to ni lepo." To je bistveni premik: nečesa ne narediš zaradi osebne odločitve, ne pa zato, ker bi bilo prepovedano in bi bil lahko kaznovan. Foto: Arhiv Petra Skoberneta Gorska straža je bila po vzoru zapeljal gorsko stražo v drugo smer. avstrijske Bergwacht ustanovljena V okviru planinske organizacije leta 1954. Med prvimi poklicnimi so vzgajali inštruktorje za varstvo naravovarstveniki lahko izpostavimo narave. Ti so imeli nato na društveni Angelo Piskernik, sicer pa so bili ravni tečaje za gorsko stražo. Gorska člani gorske straže taborniki, ribiči straža ni imela pooblastil, je pa opo- in planinci. Pozneje je pobudo zarjala in bila zelo široko navzoča. prevzela PZS. Ko je načelnik Komisije Danes je osnovna ideja ostala: gre za za gorsko stražo pri PZS postal Marko opozorilno vlogo, ki ima veliko bolj Selan, je določil, kakšna naj bo le-ta. dolgoročen učinek. Če bi želeli imeti gorsko policijo, bi morali imeti zelo strog sistem dajanja V Sloveniji narašča število pohodnikov, pooblastil. Druga možnost je, da gorski turizem. Je v teh časih so pooblastila skromnejša, zato pa primerno, da se številčnost omeji? sta udeležba in delovanje članov Ena kategorija je visokogorje. bolj razširjena in navzoča. Selan je V Sloveniji imamo načelo prostega dostopa. Težko je, da bi kaj omejevali, poznamo pa območja, kjer s stališča varstva narave množičen obisk ni zaželen. To najlaže preprečimo s fizično oviro. Da pridemo v Malo Pišnico, moramo prebresti rečico. V dogovoru s planinsko organizacijo se določene poti ne markirajo in se ne nadaljujejo nove poti. Še vedno obstaja možnost, da gredo ljudje po brezpotju. Ampak to pomeni, da jih je bistveno manj ali gredo v spremstvu vodnika. Nekatere plezalne smeri ogrožajo določene živali ali celo rastline, zato v takih primerih velja, da se plezanje sezonsko in prostorsko omeji (če so ogrožene ptice, plezanje v času gnezdenja ni dovoljeno). Bolj problematičen je najbrž nadzor. Planinska pot naj bi bila ena sama, a se pred sedli in vrhovi pogosto razširi kot delta ... Ni trdih predpisov. Pomembna je vloga več organizacij, ne samo PZS, da skušajo uveljavljati kodeks obnašanja. Ljudi je treba vzgajati, kar je dolgotrajen proces. Druga stvar je konflikt raznih skupin, ki obiskujejo gore: pohodniki, gorski kolesarji, prosti plezalci in alpinisti. Vsak se ima za suverenega. Upoštevati je treba različne interese. Medtem ko so pohodniki prepričani, da bi morali prepovedati gorsko kolesarjenje po planinskih poteh, s stališča varstva narave te potrebe ni, saj je vpliv enega pohodnika zelo podoben vplivu enega kolesarja. Razlika je le v hitrosti, saj kolesar lahko preseneti kakšno žival več. Večji problem je konflikt med obema skupinama. Čisti "off road" je seveda naravovarstveno problematičen. Vprašanje je, kako uskladiti interese, gre za medsebojno obzirnost. Treba je poimenovati in obravnavati zadeve takšne, kakršne so. Ljudje so marsikaj pripravljeni narediti, če vedo, zakaj. Imamo izkušnjo z roba Trnovskega gozda, kjer skačejo padalci in kjer v steni gnezdijo ptice. Jadralci jadrajo tik ob steni, ker je tam najboljša termika, s čimer vznemirijo ptice. Na opozorilni tabli je pisalo, da je ob določenem času prepovedano letenje ob delu stene. Prijatelju s Škotske smo v pregled dali angleški prevod opozorila. Rekel je, da je prevod sicer v redu, vendar bi pri njih zapisali isto sporočilo na drug način: "Ker v tem času gnezdijo ptice, letenje ni dovoljeno." Čisto drugačen pristop, ker pojasni, zakaj je prepoved. Ne gre za omejevanje svobode posameznika, ampak za obzirno upoštevanje drugega. Konflikte je treba reševati tako, da pojasniš razloge. Veliko živalskih in rastlinskih vrst je zavarovanih. Imamo tudi evropske direktive. Kje so možnosti za izboljšave, je katero področje spregledano? Evropske direktive je treba prenesti v domačo zakonodajo. Zato se je seznam zavarovanih vrst povečal do te mere, da je že težko pregleden. Dobro je, če so seznami kratki, da jih ljudje lahko obvladajo. Treba je graditi na odnosu posameznika do gora. Nevarno je, če se planinec počuti, da je vse, kar počne, v redu. V gore hodi neobremenjen, a za seboj pusti odtis. Pomembno se je zavedati, da si v gorah obiskovalec, da si tja prišel na obisk in da se moraš vesti kot gost. Ko se tega zavedaš, lahko s svojimi odločitvami zmanjšaš svojo obremenitev. To je ključno. Tudi v vsakdanjem življenju. Zavest, da si del narave, od nje odvisen in z njo povezan, je tista, ki nam najbolj manjka. Zaradi načina življenja smo oddaljeni od te povezanosti, bivanjske odvisnosti. Če potrebujem hrano, grem v trgovino, ne v naravo. Moje orožje je denar. Ne nabiram, ne lovim in ne pridelujem. Znajti se moram v džungli mesta. Vseeno mi je, če je ena vrsta v naravi več ali manj. Zato je zavest o povezanosti z naravo ključna. Ko hodiš, fizično čutiš stik z naravo in odvisnost, si žejen in lačen. Se oziraš za jagodami. Seveda pa gre vse to lahko mimo tebe ... Omenili ste konflikt med naravo in ekonomskimi pritiski. Se da priti na pol poti? Osnovni je jezik narave, ekologija. Ker tega jezika ne znamo (več?!), le jecljamo. (Smeh.) Naši predniki so izkustveno bistveno bolj razumeli jezik narave. Naša družba temelji na treh drugih jezikih: jeziku ekonomije, prava in načrtovanja. Varstvo narave skuša biti prevajalec jezika narave v omenjene tri jezike. Jezika narave ne razumemo dobro in jecljamo v teh jezikih. Temeljijo na napačni predpostavki o neomejeni rasti v omejenem sistemu. Enkrat se rast ustavi. Zdaj rast podaljšujemo in pospešujemo z inovativnostjo, novimi načini izkoriščanja virov energije. Ne znamo si več predstavljati življenja brez elektrike, pa jo uporabljamo komaj dobrih sto let. Varstvo narave je eno samo veliko iskanje družbenega konsenza. Tako na primer velike zveri v naravi Slap Boka Foto: Franci Horvat omejujeta količina hrane in primeren življenjski prostor. Obojega imamo v Sloveniji veliko. Lahko bi imeli bistveno večjo populacijo rjavega medveda, a trčimo v socialno vzdržnost: koliko zveri so ljudje pripravljeni v svojem okolju prenesti. To sta dve meji: naravna in socialna. Naravno mejo moraš poznati, socialno upoštevati. Osnovni vzroki sodobnih težav so napuh, pogoltnost in brezobzirno pehanje za profitom. Ta drža je za varstvo narave najbolj nevarna. Napisali ste tudi nekaj knjig, med njimi Naravne znamenitosti Slovenije. Katera pa je vaša priljubljena izletniška točka? Vedno znova sem presenečen, koliko je še zame neznanih krajev, kako bogata je Slovenija. Le petnajst minut vožnje iz Ljubljane in že lahko doživim nekaj novega! V dnevih največje stiske se zatečem na dve takšni točki. Ena je slap Boka. Tam opazujem, kako teče voda. Druga je Rajhenavski pragozd. To so kraji, kjer se ni težko otresti teže vsakdanjih težav in napojiti v neminljivem toku življenja. O POHODI V ZAMEJSTVU 0 Poti Doberdobskega Krasa Skozi deželni naravni rezervat Doberdobskega in Prelosnega jezera Pot me v vseh letnih časih pogosto zanese na Doberdobsko planoto. Ta skrivnostni in malce odmaknjeni svet, prepreden s pešpotmi, mi z leti postaja vse bolj domač. Komaj čakam pomlad, ko navidez skromna in mrtva pokrajina spet povsem zaživi in kot mladenka pokaže vse svoje čare. Vode, skrite v nedrjih zemlje, znova privrejo na dan, čez kraške gmajne se širi omamni vonj matere zemlje. V poletni vročici se znova povsem pritaji, varčuje s sleherno kapljico rose. V jeseni komaj opazni ruj počasi žari in se v neštetih odtenkih ognja plazi preko rahlo zaobljenih gričev. ¡183 ' ,: f i . - i HSHH^^Br Besedilo: Olga Kolenc Doberdobska planota se razteza na najzahodnejšem delu matičnega Krasa. Na severu in severozahodu jo razmejuje struga Soče, na severovzhodu del reke Vipave, na jugu pa regijo loči od morja le ozek predel med Tržičem/Monfalcone in izvirom reke Timave. Najvišjo točko, 275 metrov nadmorske višine, doseže Debela griža/Monte San Michele. V središču planote leži vas Doberdob/Doberdo del Lago, malce nad njo pa sprejemni center Gradina Ruj v jesenski preobleki Foto: Olga Kolenc ^ - ^■HH m m m iHi I -f ' . 'y t fÉ'Mw^ k & ; ' JI , •'•■ . ijkt; J— K "t- i ;t .'h f "V - . I . V ■ ■ t. . £ t;' - - ■ - ÄrM ■ •. 'f ■ " " ' W m ■ ~Qs<\ i />-\ iijS Wm-f : •. . ' ■fiSr- Äi« -■■■A -■ '' ■ í ■ ■ ' ■■ * Mr, ^ / É ^fejtf > m z zgodovinsko-naravoslovnim muzejem. Na skrajnem zahodnem robu kraške planote se nahaja Deželni naravni rezervat Doberdobskega in Prelosnega jezera, ki je vključen tudi v evropsko mrežo Natura 2000. V rezervatu so okolja evropskega pomena in celo takšna s prednostnim pomenom. Zavarovano območje, ki meri 726 hektarjev, je v treh občinah Goriške pokrajine - Doberdob, Tržič in Ronke/Ronchi. Obsega nekaj gričev, njegova največja zanimivost pa sta dve presihajoči jezeri, ki ležita v dveh kraških poljih. Sta edini presi-hajoči jezeri na italijanskem ozemlju, povsem različni tako po velikosti kot tudi po svojem okolju. Čez Gradino do sprejemnega centra Gradina Zeleni val je pljusknil čez Doberdob in z vlago nasičeni zrak je tistega majskega jutra dišal po prebujeni zemlji. Po delu skrite idilične steze št. 78, ki se začne tik ob cestnem odcepu za vas Doberdob v smeri Jamelj/Lamiana, sem kmalu prispela na izpostavljen skalni rob griča Gradina. Podolgovati grič, ki se nad Doberdobskim jezerom v smeri celine strmo povzpne, je v pravem pomenu besede in v pravem trenuku kot košček planinskega raja. Sedla sem v senco starega bora, zrla na rezervat pod seboj in srkala vase vso to lepoto narave. Sledil je občutek, da sem nekje visoko v gorah, čeprav je z vlago zasičeni zrak zmanjšal vidljivost. V smeri morja zaobljena hriba Debeli vrh/Monte Debeli, Gerupa kuopa/ Arupacupa in druge vzpetine zakrivajo dober razgled. V veliki kraški kotanji se je kot na dlani, napolnjeno s polno mero podzemnih voda, zrcalilo Doberdobsko jezero. Tako krotko in mirno bi mi delovalo od tu, če ne bi poznala njegove divje in nepredvidljive narave. Poplavljene krošnje obrežnega gozda so v igri svetlobe in senc ter v paleti zeleno modrih odtenkov ustvarjale videz abstraktne podobe. Sledilo je še nekaj zavojev in že sem stala na vrhu gradišča Gradina. Gradišča so utrjena naselja. Zgradila so jih ljudstva, ki so naseljevala Kras od sredine bronaste do konca železne dobe. Ruševine zunanjega dela obzidja, vojni vihri navkljub, še danes kljubujejo času. Preko griča Gradina, ki se zgoraj povsem izravna, se lahko sprehodimo skozi muzej prve svetovne vojne na prostem. Zapustila sem udobno pešpot, ki nas pripelje do sprejemnega centra Gradina, nato sem malo po stezi, malo po brezpotju raziskovala zaraščen skalni greben. Tišina je objemala grič in vse je bilo nekam daleč. Kras, običajno mrtev in pust, je zdaj prekipeval v zelenju. Strelski jarki in kupi belega kamenja vzdolž gradišča ostajajo neme priče trpljenja in dela preteklih rodov. Specifičen vonj v Zavetišče Casa Cadorna Foto: Olga Kolenc soncu pregretega kamna se je stapljal z vonjem prebujene zemlje in dražil nosnice. Pod nami se v smeri jugozahoda odstira neskončen razgled na ukročeno kraško ravan, ki se v daljavi združi z morjem. Od sprejemnega centra Gradina do zavetišča Casa Cadorna Prišla sem nad vas Doberdob, do raz-ledne točke Črnega hriba/Colle Nero, kjer stoji sprejemni center Gradina. Del široke označene poti št. 77 me je usmeril na vzhod, proti izhodišču. Prišla sem v opuščen kamnolom in pred menoj je bil tisti najlepši delček "prave" planinske poti, ki vodi do zavetišča Casa Cadorna. Cvetoči ruj je pomladno dehtel, sonce v zenitu je že pošteno žgalo. Pot je kmalu prešla v idilično razgledno stezo, speljano po samem skalnem robu Gradine. Jezero pod nami, videno zdaj z nasprotnega konca, je znova na dlani. Površinski kraški svet je naenkrat povsem otipljiv, spomladi in v pozni jeseni tudi presenetljiv v svoji identnični barvni podobi. Prešla sem manjše melišče in obšla nekaj razbitih apnenčastih skal. Krošnje kraške gošče, ki so se bahavo razlezle čez izpostavljeni skalnati rob, so mi tik nad kočo le p onudile senco. Zazdelo se mi je, da je kraški svet ob stvarjenju sveta na tem koncu naenkrat vzkipel, da je želel v nebo, da je želel ustvariti goro, a so moči v nedrjih zemlje prej popustile. Izpele so se že zgoraj, na komaj 156 metrov visoki Gradini. Po stopnicah sem se spustila do majhne koče Cadorna, ki kot orlovo gnezdo kraljuje na samem prepadnem robu Gradine. Bila je zaprta, nekaj glasov je prihajalo le iz smeri plezalnega vrtca. Med prvo svetovno vojno zgrajen, nato pa povsem porušen objekt danes kaže prijazno podobo. Kočo, ki so jo zgradili italijanski vojaki, so obnovili in nato leta 1977 za svoje potrebe ponovno odprli člani italijanskega planinskega društva Club Alpino Italiano (CAI) iz Gorice. Velik vojaški rov, ki nas tik nad kočo zvabi v svoj hlad, nas hitro pripelje nazaj na svetlobo. Na opisnih tablah sem znova našla nekaj precej zanimivih podatkov. Čez od vojne vihre preluknjani rob, kjer je v pomoč jeklenica, sem se povzpela nazaj na Gradino. Na izhodišče sem se vrnila po poti pristopa in sestopila še do jezera. Doberdobsko jezero K jezeru se vračam z različnih smeri, pristopi so le del široko razvejane mreže poti. Tudi jezersko kotanjo Pogled na vzhodni del jezera s skalnega roba Gradine; v ozadju Debeli vrh/Monte Debeli in Gerupa kuopa/Monte Arupacupa Foto: Olga Kolenc skoraj v celoti obkroža pešpot, le na južni strani jezera je ni, saj teren prehaja v ozek pas obrežnega kraškega gozda. Nad gozdom solidna lokalna cesta zaključi krog ter poveže vasi Doberdob in Jamlje. Ob njej naletimo na nekaj stezic, ki pa so v "aktivnem" obdobju voda neprehodne. Podzemne vodne poti, ki iz Soče in Vipave, ob naraslih vodah tudi iz porečja Timave, preko kraških izvirov privrejo na dan, nato pa znova poniknejo v labirintu podzemlja, verjetno ne bodo nikoli povsem raziskane. Še danes burijo naš domišljijski svet in spoštljiv odnos do vsega, kar je neznano. Na pomlad in na jesen ter ob daljših deževnih obdobjih jezero svojo podobo povsem spremeni. Na videz krotka reka, ki mirno vijuga preko kraškega polja, napolni nekaj mlak, od katerih je največja okrog štirideset metrov široka mlaka Bezen, in naenkrat povsem oživi. Na severozahodnem robu kraškega polja privrejo na dan vode iz kraških izvirov in napolnijo kraško kotanjo. Vodostaj v jezeru, ki običajno niha med nič ter dvemi ali tremi metri, se povzpne do višine petih, šestih metrov. Pred nami se zrcali 1200 metrov dolgo in približno 400 metrov široko jezero, kar predstavja 26 hektarjev vodnih površin. Voda preplavi trstičje, vlažni travnik s togim šašem in obrežni kraški gozd. Pester in zapleten, tako rastlinski kot živalski svet, značilen za področja mokrišč, pred nami zaživi v osupljivo lepi podobi. Doberdobsko jezero je v pravem pomenu dragulj, saj je eno najbogatejših mokrišč celotnega Krasa. Skozi različne razpoke na jezerskem dnu in skozi požiralnike, ki se nahajajo na njegovem jugovzhodnem delu, voda ponovno izgine v podzemlje. Na južni strani Debelega vrha vode znova privrejo na dan in napolnijo drugo, manjše Prelosno jezero/Lago di Pietra-rossa. V sušnem obdobju, ko vodostaj Vipave in Soče upade, ostane le še nekaj zelo globokih roj in "beznov" z nekaj metri premera. Prelosno jezero, Debeli vrh in Gerupa kuopa Do Prelosnega jezera, na Debeli vrh in Gerupo kuopo prav tako vodi z različnih koncev planote razvejena mreža pešpoti. Tokrat sem se odpeljala do Jamelj in tik za naselj em našla markirani odcep, ki me je pripeljal pod avtocesto za Trst. Od tu sem sledila oznaki št. 81, ki obide področje z jezerom, in v prijetni senci kraškega gozda uživala v lagodni hoji. Kmalu sem prispela do odcepa poti, ki med gričema Debeli vrh in Gerupo kuopo povezuje jezeri. Udobna pot se med gričema lagodno vzpne, nato pa znova prevesi navzdol, proti Doberdobskemu jezeru. Oznaki št. 72, ki je nekje na sredini poti, sledita odcepa. Na desno izberemo Gerupo kuopo, na levo pa Debeli vrh. Zavila sem na levo stezo in kmalu prišla na zaobljeni Debeli vrh. Hrib se zlije v planotast kraški svet, ki je pod vplivom žarkega majskega sonca in vlage že tonil v daljavi. V smeri zahoda sem prehodila še nekaj svojih starih poti, se vrnila do povezovalne jezerske poti in se povzpela še na s kraškim gozdom poraščeno Gerupo kuopo. Sestopila sem po poti prihoda in se v smeri jezera odpravila kar po brezpotju. Zaman sem iskala 22 hektarjev veliko jezero, ki ga od Doberdobskega jezera loči le nekaj vzpetin. Območje prekriva močvirnat svet, vode so že odtekle. V pisnih virih preberem, da je zaradi melioracijskih posegov v dvajsetih letih prejšnjega stoletja hidrološki sistem tega jezera precej spremenjen. Vode iz jezera so po kanalu usmerjene v Sabliško močvirje, od tu podzemno v Moščenice in v izvire reke Timave. Prispela sem do informacijske točke Prelosnega jezera in sledila označeni poti, ki tik ob avtocesti pripelje nazaj na izhodišče krožne poti. Končno sem le našla skrito stezo in se po njej spustila do mlak, ostankov jezera, kjer zarasla kraška krajina kaže svojo prvinsko podobo. O INFORMACIJE Doberdobski kras - mreža poti Doberdobski Kras je po dolgem in počez prepreden s stezami in potmi, nekatere povezujejo zaselke tudi na slovenski strani. Poti so označene s številkami in rdeče--belimi markacijami. Goriška in tržiška sekcija Cluba Alpino Italiano (CAI) sta markirali del obstoječe, sicer široke mreže poti, ki obiskovalcem omogoča zahteven kondicijski trening ali pa le prijetno rekreacijo in obenem spoznavanje področja. Pot št. 71 povezuje kraja Gabria Superiore in San Martino del Carso (1.30 ure), pot št. 72 povezuje kraja San Martino del Carso in Jamiano (3.30 ure), pot št. 73 povezuje kraja Rubbia in San Martino del Carso (1.30 ure), pot št. 74 povezuje cesto Vallone in nekdanji mejni prehod Devetacchi (1.30 ure), pot št. 75 povezuje križišče k nekdanjemu prehodu Devetacchi in Jamiano (3 ure), pot št. 76 povezuje kraj Sagrado in Monte San Michele (2 uri), pot št. 77 povezuje Redipuglio in Caso Cadorno (3 ure), pot št. 80 povezuje Redipuglio in Monte Debeli (2 uri), pot št. 81 povezuje Cave di Selz in Lisert (1.30 ure), pot št. 82 Monfalcone in jezero Lago di Doberdo (1.30 ure), pot št. 83 Monfalcone in Lisert (1 ura) in pot št. 84 Cave di Selz in Monfalcone (2 uri). Markirali so tudi novo stezo, ki povezuje in omogoča obisk najpomembnejših gradišč na doberdobskem Krasu, ki se imenuje Steza gradišč - Sentiero dei Castellieri. Označuje jo rdeči trikotnik z belim poljem. V naravi danes najdemo poleg naštetih številk poti tudi dodatne številčne označbe. Zemljevid: Sentieri del Carso Isontino, CAI - Sezione di Gorizia, 1 : 25.000. V okolici so zanimive tudi naslednje krožne poti: Steza rimske ceste (1), ki poteka krožno okoli majhne doline pred Devetaki. Steza kraških naselij (2) z izhodiščem pri gostilni Pri Miljotu. Steza frontnih jarkov (3) z izhodiščem pri Palkišču. Steza stare poštne ceste (4) z izhodiščem pri Palkišču. Steza velike vojne (5) z izhodiščem v Bonetih. Steza grad išča (6) z izhodiščem v Bonetih. Opis krožnih poti v slovenskem jeziku si lahko preberemo na spletni strani občine Doberdob: http://www. comune.doberdo.go.it/turismo/ ZGODOVINA » Tičarjev dom Stoletnica slovenske koče na Vršiču Besedilo: Dušan Škodič Prehod med Kranjsko Goro in Trento je bil od nekdaj zelo pomemben. Že davno preden je bila čez gorski prelaz Vršič (1611 m) z velikimi žrtvami ruskih vojnih ujetnikov zgrajena cesta, je najnižji prelaz v vzhodnem delu Julijcev veljal za pomembno povezavo. Trentarji in Bovčani so čezenj gnali naprodaj svojo drobnico v Kranjsko Goro (prvotno Borovška vas), nazaj pa v krošnjah tovorili potrebščine, ki so jih tam nakupili. Trenta je bila glede tega skoraj izključno vezana na Kranjsko Goro. Le pot čez prelaz z jezercem Prelaz je imel staro ime; Kranjski vrh1, na njem pa je takrat še ležalo tudi romantično jezerce. Sprva je čez Vršič vodila le pešpot, ki je 1 Nemško tudi Mojstrovka Pass. zadostovala nosačem in za gnanje drobnice, pred prvo svetovno vojno pa je bila s kranjskogorske strani zgrajena tovorna pot, po kateri so lahko z dvovprežnimi vozovi vozili hlode s trentarske strani Vršiča. Za izdelavo te poti je bilo v spodnjem delu zaslužno kranjskogorsko županstvo, v zgornjem delu nad Klinom in nekoliko navzdol proti Trenti (do Velike planine) pa je zanjo poskrbel zagnani podjetnik Zakotnik. Ta je bil takrat, naj omenim le kot zanimivost, župan Šiške (Šiška je del Ljubljane od leta 1914, prej je bila samostojna vas). Seveda pa tu še ni govora o cesti, šlo je le za 2-3 metre širok kolovoz, nižje od Velike planine pa je v Trento še vedno vodila le običajna pot. Tudi tokrat borba z nemškimi planinci Slovenski planinci so na Vršič radi zahajali, ker je od tam lepo izhodišče za obisk Mojstrovk in Prisojnika ter kot povezava naprej na Jalovec ali Razor. Zato se je kmalu pokazala potreba po izgradnji planinske koče. Ker v Kranjski Gori še niso imeli svoje podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD), se je za to zavzela podružnica iz Radovljice. Leta 1898 so začeli snovati načrte in iskali primerno zemljišče, na katerem bi postavili kočo. Izbrali so si griček, četrt ure hoda pod Vršičem, ki je ponujal lep razgled in bil hkrati varen Odprtje Tičarjevega doma na Vršiču, 4. 8. 1912, tedaj imenovanega še Slovenska koča Fototeka Slovenskega planinskega muzeja pred plazovi. Iz tega pa žal ni bilo nič, menda po zaslugi nekega preveč zgovornega domačina. Namera SPD je tako postala znana tudi kranjski sekciji nemško-avstrijskega planinskega društva DOVA. Bila so to leta tekmovanja za gradnjo slovenskih ali nemških poti in koč v naših gorah in Nemci, ki so imeli več denarja, so zemljišče na hitro kupili in na njem že leta 1901 odprli Vossovo kočo (Vosshutte, danes Erjavčeva koča, 1515 m). Ta koča, v kateri slovenski planinci niso bili ravno zaželeni, je bila majhna in zaradi razvoja kranjskogorskega turizma ter novozgrajenih planinskih poti navalu planincev že kmalu ni več zadoščala. Vršič končno dobi še slovensko kočo V letih pred prvo svetovno vojno je do svoje koče končno prišlo tudi SPD. Dr. Josip Tičar (1875-1946), predsednik kranjskogorske podružnice SPD (ustanovljene 1903) in soustanovitelj naše gorske reševalne službe, je bil glavni pobudnik gradnje. Dogajanje, povezano z gradnjo, je bilo ves čas čustveno nabito, zlasti Tičarju se je zdelo izredno pomembno zajeziti nemški prodor v naše gore. Z bojevito nastrojenim geslom ("Nobene pedi slovenske planinske zemlje tujcem brez boja!") se je s sodelavci leta 1911 zagnal v gradnjo koče na višini 1620 metrov, ki naj bi postala protiutež nemški Vossovi koči. Blizu mesta, kjer stoji današnji Tičarjev dom, so tako zgradili leseno enonadstropno stavbo, pokrito s skodlami. Spodaj je bila jedilnica z ločeno kuhinjo in posebno sobo za oskrbnika. V prvem nadstropju je bilo pet sob z dvema oz. tremi posteljami, v mansardi pa skupno ležišče za deset oseb. V jedilnici so postavili veliko lončeno peč, vsa oprema pa je bila izdelana iz masivnega macesno-vega lesa.2 Množica še ne sluti temnih oblakov nad novo kočo Svečano odprtje je bilo 4. avgusta 1912. Ljudi se je trlo: iz dve in pol ure hoda oddaljene Kranjske Gore je prispelo okoli petsto navdušenih planincev, železničarji pa so vedeli povedati, da se jih je vsaj petdeset pripeljalo že dan prej in se s postaje odpravilo naravnost na Vršič, kjer so prenočili. Med obiskovalci je bilo tudi več prijateljskih planincev iz tujine, 2 Opis še neodprte koče je podal dr. Tominšek v PV 1/1912. predvsem Čehov in Hrvatov. Kakor je zapisal Tominšek, so za vso to silno množico lepo poskrbele gospe in gospodične, prijateljice planinske podružnice, ki so pripravile pogostitev, za blagoslov nove planinske pridobitve pa je poskrbel župnik Jakob Aljaž. Vsak planinski dom je zahteven za vzdrževanje in njegovemu upravitelju pojé velik del denarja, ki ga ima ta na voljo za delovanje. Najlaže se denar seveda nateče v blagajno s primernim obiskom in že v naslednjem letu se je društveni kronist pohvalil, da je bilo v "posetniku", torej v vpisni knjigi, zabeleženih 828 planincev, ob pripombi, da se jih mnogo niti ni vpisalo. Leta 1913 so za planince priredili tudi silvestrovanje, vesele družbe, ki so sanke pripeljale od doma in privlekle na Vršič, pa so se razposajeno spuščale tako na zgornjesavsko kakor na bovško stran. Kronist je za konec nekoliko kislo pripomnil, da je bilo v spodnji Vossovi koči še nekoliko bolj živahno ... Istega leta so amaterski igralci iz Kranjske Gore in okolice pripravili tudi dobrodelno igrano dramo, katere izkupuček je šel v celoti za pomoč za lepši zagon nove planinske koče. Kočo zasede vojska, jezerce pa je uničeno Naslednje leto se je naša takratna domovina Avstro-Ogrska zapletla v svetovno vojno. Italija, ki je bila sicer še vedno njena zaveznica, je vzbujala Dr. Josip Tičar med nagovorom zbranim planincem Fototeka Slovenskega planinskega muzeja velike pomisleke in za primer, da bi prestopila na drugo stran, so Avstrijci začeli načrtovati cesto, ki bi omogočala oskrbo zaledja precej verjetne fronte na Soči. Na obeh straneh, v Trenti in v Kranjski Gori, so zrasla skladišča in barake, kamor so pripeljali ruske vojne ujetnike, ki so jih zajeli na vzhodni fronti. Slutnje so se izkazale za pravilne. Italija je 24. maja 1915 zamenjala stran in izgradnja ceste je bila še kako nujna. O gradnji, trpljenju ujetnikov, tisočih smrtnih žrtvah in strašnem plazu z Mojstrovke 8. marca 1916 tokrat ne bom pisal, pač pa se bom raje držal zgodbe o usodi uboge koče na Vršiču, ki se je nenadoma znašla prav v frontnem zaledju. Namesto planincev so se vanjo takoj naselili avstro-ogrski vojaki. Cesta se je koči izognila, te sreče pa ni imelo malo jezero na vrhu prelaza. Tega so delavci med gradnjo zasuli, na njegovo mesto pa postavili konjski hlev in od tedaj ga najdemo le še na redkih arhivskih fotografijah. V koči se šopirijo financarji, a nakaže se druga rešitev Po vojni je kazalo, da je koča za naše planince dokončno izgubljena, saj se je znašla na novem italijanskem ozemlju in Italijani so vanjo namestili svoje finančne stražnike. Slovenskim planincem pa se je takrat pokazala nova rešitev: brez lastnika je po propadu monarhije ostala spodnja Vossova koča, ki je bila sicer poškodovana in izropana, lesene podnice pa uničene, ker so jo uporabljali kot hlev za tovorne mule, a je vseeno morala prevzeti svojo vlogo. Odločili so se, da staro in premajhno nemško kočo obnovijo in predvsem povečajo. Seveda se v kranjskogorski podružnici niso kar tako sprijaznili z izgubo le nekaj ovinkov više ležeče koče. Iz zapisnika rednega občnega zbora podružnice je razvidno, da je njihov zastopnik dr. Pretner novembra 1923 od poveljstva finančne straže v Trstu dobil dopis z odgovorom na njihovo pritožbo. Podružnica je zahtevala, naj poveljstvo finančne straže za zasedeno planinsko kočo plačuje najemnino ali pa jo pošteno odkupi. Italijani so zahtevo prostodušno zavrnili z utemeljitvijo, da financarji koče sploh niso zasedli, da so se, tako kakor vsi drugi, ki občasno potujejo čez prelaz, le zatekli v njeno zavetje, saj da je po koncu vojne ostala zapuščena in dostopna vsakomur. O nakupu koče pa tudi niso razmišljali, ker je niti ne potrebujejo niti jih to ne zanima pod pogoji, ki jih je postavila SPD. Koča je bila tako izgubljena za naslednji dve desetletji. Po vojni je treba skoraj od začetka Po drugi svetovni vojni so kočo v zelo slabem stanju v upravljanje prevzeli planinci iz PD Jesenice. Popravljeno Ruski vojni ujetniki in njihovi stražarji med gradnjo vršiške ceste in na novo opremljeno so ponovno odprli 15. septembra 1946. Istega leta je umrl dr. Josip Tičar in koča je bila njemu v spomin preimenovana v Tičarjev dom. Kljub spodnji Erjavčevi koči ni bilo dovolj prostora za planinske, turistične in tranzitne obiskovalce, zaznati je bilo tudi vedno več tujcev, zato so Jeseničani v Planinskem vestniku (6/1963) napovedali, da nameravajo dom preurediti. Ni ostalo zgolj pri preurejanju; poleg dotrajanega starega doma je zrasel nov, velik in sodobno urejen planinski dom, staro kočo pa so podrli. Uradno odprtje je bilo 31. julija 1966. Plaz povzroči razdejanje Spomin na uničujoč plaz z Mojstrovke, ki je zasul ruske vojne ujetnike med gradnjo ceste, je ponovno oživel v začetku aprila 1975, ko je bela pošast porušila čelno stran doma. Nekaj dni prej je zapadlo toliko snega, da je bil kiosk s spominki pokrit z dvema metroma snega. Z Mojstrovke je tedaj privršela puha-lica, to je pršni plaz suhega snega, ki doseže veliko hitrost in pred seboj ustvari močan zračni udar. Ta je poleg koče podrl tudi veliko dreves na trentski strani prelaza. Bilo je 1. ali 2. aprila, ko ni bilo na Vršiču na srečo nikogar, razdejanje pa je slučajno opazil pilot helikopterja, ki je letel od Kanina proti Ljubljani. Jeseniški planinci so bili ob novici pretreseni, saj je komisija, ki je odšla naslednjega dne na ogled, naletela na opustošenje. Vendar se Jeseničani niso predali. Bila so leta, ko se je marsikaj delalo in naredilo udarniško, in že 1. maja se je na Vršič odpravila delovna brigada. Najdeno opustošenje še najbolje opiše podatek, da je štirideset prostovoljcev dva dni samo odkopavalo trdno zbito plazovino. Šele potem so lahko ocenili nastalo škodo. Ponovna obnova in sedanje stanje V tedanjih časih naše zavarovalnice žal še niso poznale zavarovanja proti plazovom, zato je za Jeseničane nesrečni dogodek pomenil pravo katastrofo. Dom so obnavljali delavci remontnega podjetja iz Bovca, sredstva je zagotovilo planinsko društvo s pomočjo PZS, za prostovoljne prispevke pa so prosili tudi med vsemi planinci. Dom je bil naslednje leto ponovno odprt za obisk. Danes je Tičarjev dom ena od naših najbolj obiskanih in po številu ležišč večjih planinskih postojank. Le malo ljudi pa v njem prespi. Čeprav nosi ime "planinski", je med današnjimi Prelaz Vršič s Tičarjevim domom. Na vzpetini nad njim je manjši Poštarski dom, desno zadaj ostenje Prisojnika. Foto: Oton Naglost obiskovalci le majhen delež planincev. Večina se jih na prelazu z avtom ustavi le za krajši čas, mnogo je motoristov in kolesarjev, v glavnem so tujci. O Kot jagoda na tortici Ferata Kaiser Franz Joseph i stop v jamo Rossloch, potem ko smo emagali previsno steno in pred tem, ko se je potrebno povzpeti pod strop. Kratka ferata težavnosti E zahteva kar nekaj moči v rokah, saj smo pred tem kar štiri ure premagovali ferato KFJ. Če nimamo toliko moči, da bi predhodno opravili še s ferato KFJ, se lahko do ferate Rossloch povzpnemo tudi po markirani poti 822. Foto: Tone Železnik Besedilo: Sebastjana Klepec Ferata nad jezerom Leopoldsteinersee je svoje ime dobila po našem nekdanjem cesarju Francu Jožefu, ki je tam menda rad plezal in predvsem lovil gamse. Gre za zelo dolgo in težavno športno ferato. V neposredni okolici nekdaj rudarskega mesta Eisenerza so sicer štiri ferate: najtežja je Kaiserschild, 270 m, D/E, najlažja Eisenerzer Steig na Pfaffenstein, 320 m, C/D, najlepša Kaiser Franz Joseph (KFJ) in za posladek še dodatek v jamo Rossloch. Na spletu so vse predstavljene do zadnje potankosti in vsaka zase je vabljiva na poseben način. Zagotovo nikomur od ljubiteljev ne bo žal, če jih bo preplezal. O Jr&ifjs, 1 mm, Na koncu ferate KFJ nas pričaka krajši viseči most, ki služi psihološki pripravi na "jamsko" fe&to Rossloch. Ves čas rfas spremljajo fantastični pogledi na jezero Leopoldsteinersee. Foto: Tone Železnik ■ni .ppppp ■RV, Jk rum 1!|' ■ I Im i 11 - • 1 vi i parkirišča, pred okrepčevalnico seestuDri,tik od Leopoiasteinersee,se vzpnemo po ^^H jerse razcepi. Leva pot (822) je pohodna pot na vrh Hochblaserja, desna pa nas pripelje do I Nevarnosti: Gre za zelo dolgo ferato, iz katere po vstopni steni ni več zasilnega izhoda in je MmrnmrnBMmmmMmmmmDmMMmimmm •d 121 • prav pro lokrepč i; V-V * i\ Na ferati KFJ najdemo odlične vertikale, na katerih nas spremljajo prelepi razgledi na jezero Leopoldsteinersee. Na dolgih vertikalah nam bo za počivanje še kako prav prišla kratka popkovina. Odseki na ferati so označeni s tablicami (zaporednimi številkami), ki služijo natančnejšemu orientiranju. Morda je na ferati nameščenih preveč skob, vendar so tam verjetno zato, da imajo reševalci čim manj dela. Foto: Tone Železnik w A c * * >V \ m- -f. rata Rosslocl Itop ^^H izstop s leiaie i\rJ oziroma Rossloch-Hochblaser 30 i Sestop po markirani poti 822 (leva varianta) ;am fiffrniT ■M ■sjHojs IZjfjiit se n dsilkOM ■■ |f|M Ea eiBj[|jčj^ vs BB D. Obiskovalci, ki imajo v vstopni * I ■h iklenica je speljana po vertik 1 m. Pne se po izpostavljenih a, ob tem pa premaga več ni višini 860 metrov. Na konc fiseči most, ki je lahko tudi ps io Rossloch. Od tu lahko nami ;rožni ferati v jamo Rossloch , oj za nadaljevanje je, da nam >stalo še dovolj moči v rokah! h (težavnostna stopnja E) je rej je treba čez previs navzdo pod strop, po jeklenici na dru ikozi ozek kamin v gladko in me. Zares nepozabno dožive iči v rokah. Nikar ne pozabim i ure zelo intenzivne telovadi eratarska "jagoda" namenje glavnem meniju ostane še dico. i >\ I mi H^^^ihQöQ^Tiht^^iWWWIbeuES^^^ I at/de/touren.aspx?ID= I I ida: BEV ÖK KH^^^^fl ■ hjEJ , , L-VV 1 Z NAMI NA POT » w " S ^HE ■ Blegoš in raj okoli njega Vrhovi nad Poljansko dolino Pri pogovoru z domačini Poljanske doline se boste morali navaditi na njihovo simpatično narečje. Če vas vprašajo, če greste na "Blegaš", jih namreč zanima, če greste na najvišji vrh Škofjeloškega hribovja, na 1562 metrov visoki Blegoš. Poljanci se svoje govorice prav nič ne sramujejo in prav je tako. Celo občinsko glasilo so poimenovali Podblegaške novice. Domačini, ki jih boste srečali, vam bodo z veseljem svetovali in morda povedali kakšno zanimivost. Hodite z odprtimi očmi, poglejte, kako skrbno je tukaj obdelana zemlja, še vedno so pokošeni skoraj vsi travniki - zato bodimo spoštljivi do kmetov in njihovega dela. Pod Blegošem "Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed Ratitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, katero si moral prehoditi do tratnate njegove strehe." Tako je napisal Ivan Tavčar v svojem morda najbolj znanem delu Cvetje v jeseni. Zapisal pa je še nekaj: "Če bi po vaseh okoli Jelovega brda povpraševali, bi se takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva še nikdar ni bilo na Blegošu. Naši kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo!" Danes ni več tako. Tudi tamkajšnji prebivalci si vzamejo čas za obisk svojega Blegoša in okoliških vrhov. A to ni le raj za pohodnike, temveč je območje zanimivo za zgodovinarje, botanike, lovce, gorske kolesarje. Ko se pripeljemo v Poljansko dolino, ob cesti pri vstopu v občino Gorenja vas - Poljane opazimo prijazne table z napisom "Pozdravljeni v raju pod Blegošem". Na sliki avtorice Maje Šubic so narisani Blegoš, simbol Poljanske doline, slovenski kozolec in kmetica z grabljami. Blegoš je razgledna gora, ki jo po pleši na vrhu prepoznamo z vseh strani, ob poteh stojijo številni kozolci - a le še malo vidimo kmetic z grabljami. Vsekakor pa vas, če se boste odločili za potepanje tod okoli, čaka veliko krasnih razgledov, srečanj z domačini, če ne boste preglasni, morda tudi z živalmi, občudovali boste tišino zime, prebujanje pomladi s čudovitim cvetjem, poslušali čričke na travnikih ali pa se zamislili ob pogledu na ostanke vojaških utrdb na nadmorski višini nad 1500 metrov. Bogata zakladnica naravnih danosti, ... V dolini Kopačnice leži vrelec z zdravilno vodo, ki ga je omenjal že znani zdravnik in biolog Belsazar Hacquet. Občina Gorenja vas - Poljane je ob njem v zadnjih letih uredila bazen in enostaven gostinski objekt, načrtujejo pa tudi gradnjo toplic. Hotavlje so že dolga leta poznane po "hotaveljčanu" ali rdečkastem hotaveljskem marmorju. To ni pravi marmor, izdelke pa lahko najdemo ne le po Poljanski dolini, temveč na območju celotne bivše Jugoslavije in še kje. Še vedno ga kopljejo in še vedno je cenjen. Na poteh pod Blegošem se lahko razveselimo ob pogledu na slapove (slap Rancka pri Gorenji Žetini), zanimiva je tudi "tadebela smreka" ob poti iz Javorij do Gore. ... kulture, ... Prebivalci Poljan nad Škofjo Loko so ponosni na slikarsko rodbino Šubic, v številnih cerkvah so freske, ki so jih naslikali slikarji te rodbine, še danes pa ustvarja njihova potomka Maja Dolores Šubic. Rojstna hiša rodbine Šubic je bila obnovljena v letu 2009. Mogočni dvorec Visoko, včasih Kalanov kmečki dvorec, ki leži na desnem bregu Poljanske Sore, je bil prebivališče Ivana Tavčarja, ki ga vsi poznamo kot pisatelja, najbolj morda po njegovih delih Cvetje v jeseni in Visoška kronika, mogoče manj poznano pa je, da je bil tudi advokat, slovenski politik in župan Ljubljane. Ivan Tavčar je pokopan v grobnici v bližini dvorca, pred dvorcem pa stoji njegov bronasti kip. Tavčarjeva rojstna hiša na levem bregu Poljanske Sore, nekoliko odmaknjena iz centra vasi, obiskovalcem ni na ogled - na hiši visi spominska tabla, pred njo pa njegov doprsni kip. V Dolenčicah, vasi pod pobočjem Starega in Mladega vrha, se je leta 1862 rodil znani slikar Anton Ažbe, eden od prvih svetovno znanih Leskovica - začetek poti na Blegoš Foto: Andreja Erdlen Koča na Blegošu Foto: Andreja Erdlen osebnosti v sodobni slovenski likovni umetnosti. Leta 1891 je v Munchnu ustanovil znamenito slikarsko šolo, pri njem so se šolali tudi najboljši slovenski impresionisti. Kip Antona Ažbeta pred njegovo rojstno hišo v Dolenčicah je iz hotaveljskega Razgled z Blegoša Foto: arhiv Planinskega vestnika marmorja izdelal kipar, a tudi velik ljubitelj gora, alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec Tone Logonder. ... in zgodovine Pot na Blegoš je vključena tudi v Pot Rupnikove linije. Utrdbe na tej bojni črti, ki je dobila ime po generalu Leonu Rupniku, so začeli graditi leta 1938. Najprej so dela opravljali rezervni vojaki, ker pa jih ni bilo dovolj, so za dodatni zaslužek delali tudi domačini. Sistem utrdb je potekal čez Vrh Blegoša v snegu Foto: Mare Bitenc žirovsko-cerkljansko hribovje, tudi skozi poljanske vasi. Ker so bila dela ob začetku druge svetovne vojne prekinjena, je mnogo objektov ostalo nedokončanih. Obrambna linija pravzaprav nikoli ni služila svojemu namenu, a je v teh krajih kljub temu pustila neizbrisen pečat. Zaradi gradnje objektov so namreč odprli nekaj kamnolomov, INFORMACIJE K Dostop: V Poljansko dolino se lahko napotimo iz Škofje Loke, kjer se bomo še vedno primorani peljati skozi stari del mesta, saj obvoznice še ni, ali pa s primorske strani. Iz Cerknega imamo dve možnosti: pod Črnim vrhom skozi Leskovico ali preko prelaza Kladje, iz Idrije oziroma Spodnje Idrije pa se lahko pripeljemo skozi Ledinsko Razpotje skozi Žiri. Koči: Koča na Blegošu, 1391 m, telefon 04 512 06 67; Zavetišče GS na Jelencih, 1185 m, telefon 041 451 684, 041 591 997. Literatura: Andreja Erdlen: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. PZS, 2011; Božidar Lavrič: Polhograjsko hribovje. PZS, 2010. Spletne strani: http://www.obcina-gvp.si, http:// www.skofja-loka.com/, http://www.poljanska--dolina.si/tag/td-gorenja-vas/. Zemljevida: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, izletniška karta; Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000; Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Turistična karta in vodič, Kartografija, 1 : 40.000. zgradili so potrebne ceste, oživela je lokalna obrt. Pred nekaj leti so občine in turistična društva sklenili obiskovalcem razkriti tudi ta del zgodovine. Ostanke Rupnikove linije bomo srečali na vrhu Blegoša ali pa že ob poti - če se bomo odločili za prečenje Stari vrh-Mladi vrh-Koprivnik-Blegoš. Nema priča dogajanj v novejši zgodovini je vrh, "popravljen" z nekdaj 1029 metrov nadmorske višine najvišjega vrha Polhograjskega hribovja, Pasje ravni, na 1020 metrov. V sedemdesetih letih preteklega stoletja je namreč Jugoslovanska ljudska armada na vrhu, ki ga je zravnala, postavila raketno bazo. Še danes so vidni ostanki podzemnih skladišč in prezračevalnih sistemov. Priporočam tudi obisk muzeja v Škofji Loki, pred obiskom teh krajev Bunker - ostanek Rupnikove linije Foto: Lado Brišar pa morda preberite katero od del Ivana Tavčarja. Od Starega vrha do Blegoša Za tiste, ki si želijo daljše ture, je prečenje od Starega vrha do Blegoša prava poslastica. Sledili bomo markacijam Loške planinske poti, ki nekaj časa vodi skupaj z evropsko pešpotjo E7, nabrali nekaj višinskih metrov in se naužili krasnih razgledov. Za začetek ture predlagam vas Javorje. S parkirišča za gostilno Blegoš se odpravimo skozi Murave in Četeno Ravan najprej do Gostišča Stari Kmetija Košir na Črnem vrhu, v ozadju Pasja ravan Foto: Andreja Erdlen Slap Rancka Foto: Andreja Erdlen vrh. Do vrha Starega vrha je manj kot pol ure hoje. S Starega vrha se spustimo po grebenu navzdol do sedla (možen sestop v Podvrh) "na jamah" in nadaljujemo po grebenu na Mladi vrh. Z vrha se spustimo do ceste, ki povezuje Selško in Poljansko dolino. Po cesti lahko obidemo Koprivnik - če smo se utrudili - ali pa sledimo smerokazu in se povzpnemo na njegov vrh. Preko manj opaznega vrha, Romovca, dosežemo preval Črni kal, od koder nas čaka še približno ena ura dokaj strme hoje mimo bunkerjev Rupnikove linije do vrha Blegoša. Sestopimo lahko še do Koče na Blegošu ali pa se z vrha spustimo na južno stran proti Prvi ravni in nato po cesti do prevala Črni kal. V Javorje se bomo vrnili skozi Gorenjo Žetino, najbolje mimo slapa Rancka, in skozi simpatično vas Podvrh. Za prečenje moramo rezervirati kar ves dan (8-9 ur). Poti so odlično označene, seveda potrebujemo tudi zemljevid. Turo lahko na več mestih prekinemo oziroma skrajšamo, če bi bilo le preveč utrujajoče ali bi se vreme poslabšalo. Raj samo za pohodnike? Nikakor! Raj pod Blegošem odpira bogate možnosti tudi za gorske kolesarje. Občina Gorenja vas - Poljane je izdala zloženko Kolesarski krog Občine Gorenja vas - Poljane, ki je na voljo tudi na spletni strani http://www. obcina-gvp.si//assets/kk_gvp_spre-dnja_stran.pdf. Že pred drugo svetovno vojno so bile po teh hribih zgrajene ceste, nekatere so danes asfaltirane in služijo kot osnovne prometne povezave, nekaj pa jih je makadamskih, zato priporočamo uporabo gorskega kolesa. Predvsem pa velja: cest je dovolj, ne vozite po nadelanih planinskih poteh! Na Starem vrhu, le nekaj kilometrov od vasi Javorje, je Smučarski center Stari vrh, poznan po tem, da gosti tudi tekme evropskega pokala. Alpinisti se lahko pozimi preizkusijo na zaledenelem slapu Rancka pri Gorenji Žetini. Se dobi kaj za pod zob? Poleg dveh planinskih postojank je na območju nekaj turističnih kmetij ter gostišče Stari vrh in gostilna Blegoš, ki nudita tudi prenočišča. Zavetišče gorske straže na Jelencih je odprto v zimski sezoni od 1. oktobra do 31. maja, in sicer vsako soboto od 11. ure do nedelje do 16. ure. Zavetišče ni odprto med božičnimi in velikonočnimi prazniki. Če se bomo napotili na Blegoš iz Leskovice ali pa iz Poljan nad Škofjo Loko oziroma iz Volake (pristop tukaj ni opisan, je pa dobro označen), nam bo nudilo prijetno zatočišče pri vmesnem postanku. Postregli nam bodo člani PD Gorenja vas, ki opravljajo prostovoljno dežurstvo. Slabih dvesto metrov pod vrhom Blegoša, na grebenu med Selško in Poljansko dolino, so škofjeloški planinci leta 1977 odprli Kočo pod Blegošem. Koča je ob ponedeljkih zaprta (če je v ponedeljek praznik, je odprta), sicer pa nudi planincem prijazno zatočišče vse dni v tednu. Kdaj je najlepše? Pri vseh turah sem napisala, da priporočam obisk v kopnih letnih časih. Zaradi številnih obiskovalcev tega območja pa je mogoče brez posebnih težav nekatere vrhove obiskati tudi pozimi. Po navadi je pozimi uhojena pot iz Leskovice do Koče na Blegošu in naprej na vrh. Pozimi lahko brez težav pridemo na Goro in do Bukovega vrha, manj uhojene so poti proti Mlademu vrhu in Koprivniku. Seveda moramo biti pozimi posebej previdni. Je pa lahko prav vzpon v prijetem, sončnem zimskem dnevu posebej prijeten. Kdaj pa je najlepše? Pozimi, ko je vse belo in mirno, spomladi, ko se prebujajo prve cvetice in poganja prvo nežno zeleno listje na drevesih, poleti, ko hodimo med živahnimi travniki in vonjamo sveže seno, ali jeseni, ko narava zažari v jesenskih barvah, spotoma pa morda naberemo še nekaj gob in kostanja? Vsak letni čas nas drugače obogati. Morda pa je imel prav Ivan Tavčar, ko je napisal: "Vsak letni čas je tukaj po svoje lep. Prav gotovo pa je bilo tukaj najlepše takrat, ko je pomlad s svojim krilom plavala nad dolino. In če je v Poljanski dolini lepa pomlad, tedaj je malokje lepše." Če je res, kar je napisal, se lahko prepričamo sami. O D. v Škofjeloško Blegoš, 1562 m, iz Leskovice SLO hribovje h! Blegoš, ki mu domačini pravijo "Blegaš", je razgleden vrh, dostopen tako iz Selške kot iz Poljanske doline, poznan tudi po utrdbah Rupnikove linije. Pod vrhom, na grebenu med Selško in Poljansko dolino, je prijazna koča. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Nadmorska višina: 1562 m Višina izhodišča: 800 m Višinska razlika: 762 m Izhodišče: Leskovica. Iz Škofje Loke zavijemo v Poljansko dolino (smer Žiri) skozi Poljane nad Škofjo Loko v Hotavlje. Tu zavijemo levo in se pripeljemo do izhodišča. Pri cerkvi v vasi je manjše parkirišče, ki pa je ob nedeljah praviloma zasedeno. Lahko se zapeljemo izven vasi (nekaj 100 metrov) in parkiramo ob cesti. WGS84: 46,147453, 14,086531. Koči: Koča na Blegošu, 1391 m, telefon 04 512 06 67; Zavetišče GS na Jelencih, 1185 m, telefon 041 451 684, 041 591 997. Časi: Leskovica-Koča na Blegošu 1.30 ure Koča na Blegošu-Blegoš 30 min Sestop 1.30 ure Skupaj 3.30 ure Blegoš Foto: Andreja Erdlen Gora, 987 m Škofjeloško SLO hribovje hI Vas Javorje Foto: Andreja Erdlen Pred verigo vrhov Stari vrh, Mladi vrh in Javornik je kljub skromnejši višini opazna vzpetina Malenski vrh. Malenski Vrh je tudi vas, skozi katero pelje pot do Gore, ki je pri domačinih in pohodnikih veliko bolj poznana. Le slabih sto metrov pod 1053 metrov visokim Malenskim vrhom, na katerega ne vodi markirana pot, stoji na Gori cerkev Marijinega vnebovzetja. Od cerkve je lep razgled na Poljansko dolino, Rovtarsko ter Idrijsko in Cerkljansko hribovje, ob lepem vremenu bomo videli tudi Snežnik. Na cerkvici je tabla z opisom notranjosti. Tudi v tej zgodnjebaročni cerkvi, ki so jo zgradili v letih 1703-1705 na mestu nekdanje gotske cerkve, najdemo dela Šubicev: Štefana (obnovil je veliki zlati oltar in narisal sliko v desnem oltarju sv. Tomaža) in Alojzija (slika sv. Andreja v levem oltarju). Pod lipo pri cerkvi stojita klop in miza. Na Goro vodi Loška planinska pot iz Hotavelj skozi vasi Čabrače, Suša, Malenski Vrh in Jazbine, tukaj pa bomo opisali pristop iz sončne vasice Javorje. Zahtevnost: Lahka označena pot. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Nadmorska višina: 1053 m Višina izhodišča: 697 m Višinska razlika: 350 m Izhodišče: Javorje. Iz Škofje Loke zavijemo v Poljansko dolino proti Žirem, v Poljanah nad Škofjo Loko zapeljemo proti Delnicam, vendar pred njimi levo zavijemo za Javorje (iz Poljan nad Škofjo Loko približno 7 km). Avto pustimo na parkirišču za Gostilno Blegoš. WGS84: 46,158485, 14,17849. Koče: Na tem območju ni planinskih koč. Časi: Javorje-Gora 1 ura Gora-Javorje 1 ura Skupaj 2 uri Sezona: Kopni letni časi. Blegoš, 1562 m, iz Leskovice Sezona: Kopni letni časi. Vodnika: Andreja Erdlen: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, PZS, 2011; Božidar Lavrič: Pol-hograjsko hribovje, PZS, 2010. Zemljevida: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, izletniška karta; Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000; Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Turistična karta in vodič, Kartografija, 1 : 40.000. Vzpon: Mimo cerkve sv. Urha po makadamski cesti proti gozdu pridemo do obsežne poseke (parkirišče, oznaka za Zavetišče GS na Jelencih). Za zavetiščem nadaljujemo strmo v gozd (levo Laze) do križišča poti na nadmorski višini 1319 m (Murove, parkirni prostor). Na križišču se združijo poti s Črnega vrha in Davče ter s Črnega kala po cesti. Zavijemo desno in kmalu zagledamo Kočo na Blegošu na prostornem travniku približno 200 metrov pod vrhom. Od koče gremo fil po stezi preko travnika. Pot proti vrhu se kmalu razcepi (spodnja za Prvo ravan) in začne strmo vzpenjati med redkimi drevesi. Kmalu pridemo na vrh. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Povratek do izhodišča je možen tudi skozi vasico Laze, in sicer sestopimo do parkirnega prostora (Murove) in še navzdol do vasice Laze (odcep), ki je od Leskovice oddaljena le dober kilometer. Po cesti se vrnemo do izhodišča. Andreja Erdlen Gora, 987 m Vodnik: Andreja Erdlen: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, PZS, 2011. Zemljevida: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, izletniška karta; Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000; Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Turistična karta in vodič, Kartografija, 1 : 40.000. Vzpon: Od parkirišča se mimo gostilne Blegoš spustimo do ceste, po kateri smo se pripeljali, in na prvem odcepu zavijemo v vas Dolenčice. Sledimo zeleno-rumenim markacijam proti gozdu, prečkamo potok in gremo mimo velike osamljene hiše. Markacije nas (puščica) usmerijo levo v gozd, prečkamo potok in gremo po zgornjem (desnem) kolovozu navzgor. Na naslednjem križišču zavijemo levo (spodnja pot), markacije pa nas že po nekaj korakih usmerijo strmo navzgor proti "tadebeli smreki". Od Škofjeloško SLO hribovje fil smreke se vzpnemo strmo navzgor na travnik, ob robu katerega gremo do ceste, ki nas pripelje do cerkve Marijinega vnebovzetja. Vrnemo se na cesto pod cerkvijo, po kateri se spustimo do prevala Hleviše oz. do asfaltirane ceste, ki povezuje Javorje z Gorenjo Žetino. Na cesti zavijemo desno, do Javorij bomo po cesti hodili dobra dva kilometra. Andreja Erdlen Mladi vrh, 1374 m, in Koprivnik, 1393 m Na gozdnatem Mladem vrhu se radi zadržujejo gamsi - na to nas opozori obvestilo na drevesu. Prepoznaven je po svoji značilni stožčasti obliki v Blegoša. Mladi vrh je poraščen z redkim bukovim gozdom, zato ne nudi posebnega razgleda. Na vrhu nas pričaka prijetna klopca, ki je nameščena tako, da verigi vrhov od Starega vrha do je prav pred nami Lubnik. Zahtevnost: Lahka označena pot. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Nadmorska višina: Mladi vrh, 1374 m, Koprivnik, 1393 m Višina izhodišča: 697 m Škofjeloški hribi - Blegoš, Romovec, Koprivnik, Mladi vrh, Stari vrh 'to: Andreja Erdlen Višinska razlika: 850 m Izhodišče: Javorje. Iz Škofje Loke zavijemo v Poljansko dolino proti Žirem, v Poljanah nad Škofjo Loko zapeljemo proti Delnicam, vendar pred njimi zavijemo levo za Javorje (iz Poljan nad Škofjo Loko približno 7 km). Avto pustimo na parkirišču za Gostilno Blegoš. WGS84: 46,158485, 14,17849. Časi: Javorje-Mladi vrh 1.30 ure Mladi vrh-Koprivnik 1.15 ure Koprivnik-Črni kal-Javorje 2.15 ure Skupaj 5 ur Sezona: Kopni letni časi. Vodnik: Andreja Erdlen: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, PZS, 2011. Zemljevida: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, izletniška karta; Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000; Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Turistična karta in vodič, Kartografija, 1 : 40.000. Opis: Od parkirišča za gostilno Blegoš sledimo Bukovvrh , 832 m, in Pasja ravan, 1020 m Polhograjsko SLO hribovje nI Pasja ravan je bila s 1029 metri nadmorske višine nekdaj najvišji vrh Polhograjskega hribovja. Po odhodu jugoslovanske vojske, ko je postal dostop na vrh ponovno mogoč, so ugotovili, da je bil zaradi posegov v naravo vrh "znižan" kar za devet metrov in je tako moral prepustiti prvo mesto 1021 metrov visokemu Tošču. Na starejših kartah je še vedno označena višina 1029 metrov. V bližnji prihodnosti bosta na Pasji ravni zrasla meteorološki radar (radarski stolp bo visok 20 metrov) in pridružena avtomatska meteorološka postaja. Zahtevnost: Lahka označena pot. Oprema: Običajna pohodniška oprema. Nadmorska višina: Bukov vrh, 832 m, Pasja ravan, 1020 m Višina izhodišča: Približno 390 m Višinska razlika: 630 m Izhodišče: Hotovlja. Iz Škofje Loke zavijemo v Poljansko dolino proti Žirem, v semafori-ziranem križišču v Poljanah nad Škofjo Loko zavijemo levo, nato zapeljemo po mostu čez Soro. Avto lahko pustimo ob cesti tik pred vasjo ali pa nekaj metrov naprej od začetka pešpoti na Bukov vrh. WGS84: 46,120254, 14,192344. Lahko ga pustimo tudi pri turistično-informacijski pisarni v centru Poljan nad Škofjo Loko (v semaforiziranem križišču desno). Bukov vrh, v ozadju Blegoš, Koprivnik, Mladi vrh in Triglav Foto: Andreja Erdlen Mladi vrh, 1374 m, in Koprivnik, 1393 m fil zeleno-rumenim markacijam po asfaltni cesti, nato zavijemo levo na travniški kolovoz ter po cesti pridemo v vas Murave. Na križišču (levo Gorenja Žetina) zavijemo ostro desno proti Staremu vrhu, 1217 m, in nato levo na kolovoz. Pri prvi hiši v vasi Podvrh (št. 9) zavijemo desno in gremo do prvih vikendov. Sledimo smerni tabli (Stari vrh, Mladi vrh) in markacijam do sedla med Mladim in Starim vrhom. Zavijemo strmo levo na Mladi vrh, 1374 m. Prečimo ga in se strmo spustimo do križišča, kjer zavijemo na desno preko gozdne jase spet v gozd in do sedla, kjer dosežemo cesto, ki pripelje iz Selške doline (z desne) in nas pelje naravnost proti Koprivniku. Na razpotju sledimo smerni tabli za Koprivnik. Pot vodi sprva po kolovozu, nato po strmem pobočju (prečimo kolovozno pot), lahko pa ostanemo na kolovozu, ki nas prav tako M adi Mili 11/d.rr O ČrniMili-HDS m^ 9Sli..vr=J217M 11 " «i-' " ■ k JS «T—i ■ zanesljivo pripelje na vrh. Z vrha se spustimo po markirani poti na zahodno stran proti prevalu Črni kal, 1103 m. S Črnega kala gremo najprej do Gorenje Žetine (po cesti ali gozdni poti pod cesto z zele-no-rumenimi markacijami). V Gorenji Žetini pri turistični kmetiji Andrejon sledimo smerokazu za slap Rancka. Od slapa nadaljujemo pot v smeri - - ^¿ileliSi Javorje (zeleno-rumene markacije) do križišča v Podvrhu in nazaj do izhodišča. Andreja Erdlen Bukovvrh , 832 m, in Pasja ravan, 1020 m Polhograjsko SLO hribovje nI Koče: Na tem območju ni planinskih koč. Časi: Hotovlja-Bukov vrh 1 ura Bukov vrh-Pasja ravan 45 min Sestop 1.20 ure Skupaj 3 ure Sezona: Kopni letni časi. Vodnik: Božidar Lavrič: Polho-grajsko hribovje, PZS, 2010. Zemljevida: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, izletniška karta; Geodetski zavod Slovenije, 1 : 50.000; Škofjeloško, Idrijsko in Cerkljansko hribovje, Turistična karta in vodič, Kartografija, 1 : 40.000. Vzpon: Preko mostička gremo po poti, ki se strmo vzpne, v gozd. Ko strmina popusti, pridemo na jaso. Pot se kratek čas nadaljuje po kolovozu do velike ograde, ob kateri se povzpnemo do domačije. Pred sabo že zagledamo Bukov vrh, 832 m, na katerem stoji cerkev Žalostne matere možje. Od izhodišča do cerkve je približno ena ura hoje. V nadaljevanju se spustimo proti jugu proti domačiji in sledimo oznaki na skednju (Vinharje, Pasja ravan, Črni vrh). Nadaljujemo po široki razgledni poti proti jugu in na začetku gozda zavijemo desno. Pozorni moramo biti na oznake, ki nas kmalu usmerijo v levo na travnik in kasneje ponovno v gozd. Pot nas pripelje na cesto in v nekaj minutah dosežemo zravnan, obsežen vrh Pasje ravni, 1020 m. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Andreja Erdlen Prestreljenik/Monte Forato, 2499 m i Skljipina^calnina Prestreljenik/Monte Forato sodi med najvišje samostojne vrhove v Kaninski skupini. Privlačna gora je poleti sorazmerno lahko dostopna, priljubljena pa je tudi pozimi, saj lahko opravimo več zanimivih turnosmučarskih tur. Klasični pristop na vrh vodi s prelaza Prevala/Sella Prevala preko Škrbine pod Prestreljenikom, ki je hkrati tudi najvišja točka smučišča. Pred nekaj leti je bil pristop na Prevalo z Nevejske-ga prevala mimo koče Rifugio Celso Gilberti še pravi turni smuk, zdaj pa poteka po trasi smučišča in je zaradi žičniških naprav manj privlačen. Je pa lep cilj za manj zahtevne turne smučarje in začetnike. Za vzpon na vrh s Škrbine potrebujemo cepin in dereze ter izkušnje gibanja pozimi. Najdrznejši lahko opravijo tudi alpinistični smuk z vrha. Prestreljenik s severa Foto: Bor Šumrada Druga privlačna tura, ki pa vsaj v zgornjem delu poteka odmaknjena od žičnic, je vzpon do Prestreljenikovega okna. Zahtevnost: Zahtevna turno-smučarska tura. Vzpona na Prestreljenik in pristopa do okna se moramo lotiti v povsem stabilnih snežnih razmerah, saj sta obe turi izpostavljeni plazovom. Predvsem smučanja s Prestreljenika naj se lotijo le zares izurjeni smučarji. Oprema: Popolna turnosmučar-ska oprema, za vzpon na vrh ali do Prestreljenikovega okna potrebujemo dereze in cepin. Nadmorska višina: 2499 m Višina izhodišča: 1162 m Višinska razlika: ok. 1200 m Izhodišče: Nevejski preval/Sella Nevea. Do sem se iz Slovenije pripeljemo skozi Rateče, pri Trbižu zavijemo levo do Rabelj-skega jezera, nato pred njim zavijemo desno in se po Jezerski dolini pripeljemo do prevala. Iz Bovca je dostop mogoč skozi Log pod Mangartom, čez prelaz Predel do Rabeljskega jezera, kjer zavijemo levo in nato po Jezerski dolini pridemo na preval. WGS84: 46,387655, 13,473195. Koča: Koča Rifugio Celso Gilberti, 1850 m. Časi: Nevejski preval-koča Gilberti 1-1.30 ure Koča Gilberti- prelaz Prevala 1 ura Prevala-Škrbina pod Prestreljenikom 45 min Škrbina pod Prestreljenikom-vrh 1 ura Spust 1 ura Skupaj 5-6 ur Sezona: Od januarja do maja. Vodnik: Igor Jenčič: Slovenija, Turnosmučarski vodnik, Sidarta, 2002. Zemljevida: Alpe Giulie Occiden-tali Tarvisiano, Tabacco 019, 1 : 25.000; Julijske Alpe, zahodni del, PZS, 1: 50.000. Vzpon: S parkirišča se ob smučišču odpravimo proti koči Rifugio Gilberti. Pri tem moramo biti previdni zaradi Sedlo Vršič/Sella Ursic, 2280 1 Sedlo Vršič/Sella Ursic je eden od priljubljenih smučarskih ciljev pod kaninskim grebenom. Nahaja se v stranskem grebenu, ki poteka od vrha Srednji Vršič do markantne Bele peči nad kočo Gilberti. Julijske Alpe, I skupina Kanina S sedla lahko presmučamo po več sorazmerno strmih smereh. Zaradi visoke severne lege je v ugodni zimi možno smučati še pozno v maju. Zahtevnost: Zahtevna turno-smučarska tura. Potrebne so dobra vidljivost in ugodne razmere, saj so pobočja povsod naokoli plazovita. Oprema: Popolna turnosmučar-ska oprema. Vzpon proti sedlu Vršič Foto: Bor Šumrada Nadmorska višina: ok. 2300 m Višina izhodišča: 1162 m Višinska razlika: ok. 1100 m Izhodišče: Nevejski preval/ Sella Nevea. Do sem se iz Slovenije pripeljemo skozi Rateče, pri Trbižu zavijemo levo do Rabeljskega jezera, nato pred njim zavijemo desno in se po Jezerski dolini pripeljemo do prevala. Iz Bovca je dostop mogoč skozi Log pod Mangartom, čez prelaz Predel do Rabeljskega jezera, kjer zavijemo levo in nato po Jezerski dolini pridemo na preval. WGS84: 46,387655, 13,473195. Koča: Koča Rifugio Celso Gilberti, 1850 m. Časi: Nevejski preval-koča Gilberti 1-1.30 ure Koča Gilberti-sedlo Vršič 1-1.30 ure Spust 1 ura Skupaj 3-4 ure Sezona: Od januarja do maja. Vodnik: Igor Jenčič: Slovenija. Turnosmučarski vodnik, Sidarta, 2002. Prestreljenik/Monte Forato, 2499 m Julijske Alpe, I skupina Kanina smučarjev in upoštevati redarje na smučišču. Do koče se lahko pripeljemo tudi z žičnico, tu pa se odločimo za cilj ture. Prva možnost je vrh Prestrelje-nika, 2499 m, s prelaza Prevala, 2067 m. Od koče se usmerimo v dobro vidno dolino pod severnim pobočjem Prestreljenika s Prevalo na koncu. Vzpenjamo se ob smučišču, v slabših snežnih razmerah je lahko nevarno zaradi plazov, saj je dolina na koncu kar ozka. S prelaza se nam odpre pogled na dolino Krnico na slovenski strani. Z njega se na desno vzpnemo še do Škrbine pod Prestreljeni-kom, 2282 m, kjer večina zaključi turo, bolj izkušeni pa se lahko vzpnejo še na Prestreljenik. Druga možnost pa je vzpon do Prestreljenikovega okna. Od koče se prečno strmo vzpnemo v smeri jugovzhoda do strmega žleba, po njem pa v okljukih do položnejšega sveta oziroma prostrane planote pod stenami Prestreljenika. Tu se usmerimo v smeri dobro vidnega okna (zahodno je sedlo Vršič). Strmo se vzpenjamo proti oknu, petdeset metrov pod njim pa je najbolje, da snamemo smuči. Previdno zaradi morebitnih opasti! Sestop: Smučamo po smeri pristopa oziroma po smučišču. Bor Šumrada Sedlo Vršič/Sella Ursic, 2280 1 Julijske Alpe, I skupina Kanina Zemljevida: Alpe Giulie Occiden-tali Tarvisiano, 019, 1 : 25.000; Julijske Alpe, zahodni del, PZS, 1 : 50.000. Vzpon: S parkirišča se ob smučišču odpravimo proti koči Rifugio Gilberti, 1850 m. Pri tem moramo biti previdni zaradi smučarjev in upoštevati redarje na smučišču. Do koče se lahko pripeljemo tudi z žičnico. Od koče se prečno strmo vzpnemo v smeri jugovzhoda do strmega žleba, po njem pa v okljukih do položnejšega sveta. Proti zahodu prečimo pobočje do dobro vidnega sedla Vršič, 2280 m. Druga možnost pristopa na sedlo je, da se od koče Gilberti usmerimo zahodno proti manjšemu sedlu Bela peč/Sella Bila pec, 2005 m. Ko se začne dolinica strmeje vzpenjati proti sedlu, se obrnemo na jug in po manjših krnicah in dolinicah dosežemo pobočje pod kaninskim grebenom. Če imamo zadosti energije, lahko v enem dnevu presmučamo obe možnosti pristopa. Sestop: Smučamo po smeri pristopa. 1381 Bor Šumrada Škrbina Vrh Strmali/Forca dei Disteis, 2201 m I skupina Montaža J^ Škrbino Vrh Strmali leži pod vršno gmoto Montaža, in sicer med Montažem/Špik nad poli-cami/Jof di Montasio, 2754 m, in bližnjim Curtissonsom, 2240 m. Tura je zaradi južne lege in blagih pobočij sorazmerno varna pred plazovi in prijetna skozi vso zimo, tudi v zelo mrzlih dnevih. Primerna je za manj izkušene turne smučarje, seveda z vso potrebno opremo. Zahtevnost: Lahka turnosmu-čarska tura. Plazovom je izpostavljena le v zadnjem delu pod škrbino Vrh Strmali. Zaradi blagih strmin lahko smučamo celo zimo. Oprema: Popolna turnosmučar-ska oprema. Nadmorska višina: 2201 m Višina izhodišča: 1162 m Višinska razlika: ok. 1100 m Izhodišče: Nevejski preval/ Sella Nevea. Do sem se iz Slovenije pripeljemo skozi Rateče, pri Trbižu zavijemo levo do Rabeljskega jezera, nato pred njim zavijemo desno in se po Jezerski dolini pripeljemo do prevala. Iz Bovca je dostop mogoč skozi Log pod Mangartom, čez prelaz Predel do Rabeljskega jezera, kjer zavijemo levo in nato po Jezerski dolini pridemo na preval. WGS84: 46,387655, 13,473195. Koča: Koča Giacomo di Brazza, 1660 m Časi: Nevejski preval-planina Pecol 1-1.30 ure Pecol-Vrh Strmali 2 uri Spust 1 ura Skupaj 4.30-5 ur Sezona: Od decembra do marca. i t Nad planino Pecol se dviga Montaž, levo od njega Škrbina Vrh Strmali. Foto: Bor Šumrada l" k Al Škrbina Forca de la Val, 2352 m I skupina Montaža Krni dol oziroma tura na škrbino Forca de la Val z Nevejskega prevala sodi med najbolj priljubljene turne smuke zmerne težavnosti v okolici. Poteka po južni strani z zmerno strmino in večkrat dobrimi razmerami skozi vso zimo. Škrbina leži vzhodno od grebena Poliških Špikov in ga tudi zaključuje. Zahtevnost: Zahtevna turno-smučarska tura. Zaradi ugodne lege lahko smučamo skozi vso zimo. Dolina Krni dol/La Val je obdana s strmimi pobočji in stenami, zato pazljivo v dneh po sneženju. Oprema: Popolna turnosmučar-ska oprema. Nadmorska višina: 2352 m Višina izhodišča: 1162 m Višinska razlika: ok. 1200 m Izhodišče: Nevejski preval/ Sella Nevea. Do sem se iz Slovenije pripeljemo skozi Rateče, pri Trbižu zavijemo levo do Rabeljskega jezera, nato pred njim zavijemo desno in se po Jezerski dolini pripeljemo do prevala. Iz Bovca je dostop mogoč skozi Log pod Mangartom, čez prelaz Predel do Rabeljskega jezera, kjer zavijemo levo in nato po Jezerski dolini pridemo na preval. WGS84: 46,387655, 13,473195. Časi: Nevejski preval-planina Krni dol 1 ura Planina Krni dol-škrbina Forca de la Val 2 uri Spust 1 ura Skupaj 4 ure Sezona: Od decembra do marca. Zemljevida: Alpe Giulie Occiden-tali Tarvisiano, 019, 1 : 25.000; Julijske Alpe, zahodni del, PZS, 1 : 50.000. Skrbina Vrh Strmali/Forca dei Disteis, 2201 m I skupina Montaža Vodnik: Igor Jenčič: Slovenija, Turnosmučarski vodnik, Sidarta, 2002. Zemljevida: Alpe Giulie Occiden-tali Tarvisiano, 019, 1 : 25.000; Julijske Alpe, zahodni del, PZS, 1 : 50.000. Vzpon: Od Nevejskega prevala se odcepi stranska cesta na planino Pecol, ki pozimi ni plužena. Po njej se lepo vzpenjamo skozi vedno redkejši gozd do planote, višje gremo mimo koče Rifugio Brazza. Od koče nadaljujemo proti južnim stenam grebena vrhov desno od Montaža, višje pa severozahodno proti dobro vidnemu sedlu pod vršno Montaževo gmoto. V zadnjem delu se pobočje postavi bolj strmo in v okljukih dosežemo razgledno sedlo. Sestop: Smučamo po smeri vzpona oziroma po najboljši liniji zaradi planotastega sveta v smeri Pecola. Bor Šumrada v Skrbina Forca de la Val, 2352 1 Vzpon: Parkiramo pri vlečnici na desni strani asfaltne ceste in se ob njej najprej vzpnemo do gozdne ceste, po cesti skozi gozd pa dosežemo planino Krni dol/Casere Cregnedul di sopra, 1515 m. Od tukaj se nam že odpre pogled na dolgo dolino La Val, ki jo na koncu zaključuje škrbina Forca de la Val, 2352 m. Orientacija je precej enostavna, saj se po najboljših prehodih vzpenjamo proti škrbini, nemalokrat nam je v pomoč že sled predhodnikov. Proti koncu doline pod škrbino nas čaka nekaj strmih metrov, ki pa ne povzročajo težav. Pogled s škrbine pritegnejo kaninski greben na jugu in vrhovi Visokih Tur v Avstriji na severu. Sestop: Smučamo po smeri pristopa. Bor Šumrada Julijske Alpe, I skupina Montaža Z NAMI NA POT 0 Smučarski raj pod Kaninom in Montažem Nevejski preval/ Sella Nevea Turno smučanje je iz leta v leto bolj priljubljeno in smučarji, ki obiščejo večino priljubljenih turnih smukov pri nas, se kasneje, ko apetiti sežejo čez mejo, kmalu srečajo z bogato izbiro turnih smukov nad Nevejskim prevalom/Sella Nevea. Nevejski preval ali V Žlebeh leži na severni strani kaninskega grebena in ločuje dve gorovji v Julijskih Alpah, skupino Kanina, 2587 m, na jugu ter skupini Montaža/Špika nad Polica-mi/Jof di Montasio, 2754 m, in Viša/ Smuški raj nad Nevejo: levo Lopa, desno Prestreljenik, v ospredju gozdnati Pobič. Foto: Irena Mušič Habjan Jof Fuart, 2666 m, na severu. Ture nad prevalom so zelo priljubljen cilj tako naših kot tudi italijanskih turnih smučarjev, tako da bomo v lepem vremenu in dobrih razmerah sami na turi kvečjemu med tednom. Raznolika izbira ciljev Na severni strani Nevejskega prevala se dviga mogočna skupina Montaža oziroma Špika nad Policami. Zaradi Besedilo: Bor Šumrada njegovega ugodnega južnega pobočja sezona turnega smučanja ponavadi traja od prve obilne snežne pošiljke pa tja do konca marca. Kasneje je sonce že premočno, snežna odeja se tanjša in snega hitro zmanjka, pa tudi svet je v veliki meri travnat. Ob vznožju grebena Poliških špikov se visoko nad Nevejskim prevalom razprostira tako imenovana Montaževa visoka planota, kjer je poleti pravi cvetlični raj, medtem ko pozimi to postane prijeten smučarski svet. Planota je v začetku kar položna, strmejša postane šele pod vznožjem stene. Med vrhovi ležijo škrbine, ki so pozimi pogosto obiskane in nudijo vrhunske terene za smučanje. Eden najbolj priljubljenih ciljev nad planino Pecol je škrbina Vrh Strmali/Forca dei Disteis, 2201 m, tik Prestreljenik Foto: Bor Šumrada ob Montaževi južni steni. Primerna je tako za začetnike kot za ljubitelje lepih razgledov in smučanja po osončenih strminah. Nad planoto je še nekaj škrbin -Škrbina nad Cijanerico/Forca del Palone, 2242 m, Škrbina nad Tratico/ Forca de lis Sieris, 2274 m, in še katera druga - ki jih ob ugodnih in varnih razmerah možno doseči s turnimi Uživanje v aprilskem pršiču pod Lopo Foto: Bor Šumrada smučmi. Za vse te ture se moramo z Nevejskega prevala najprej povzpeti do planine Pecol kar po markirani poti, ki vodi po cesti. Poleti je prevozna za avtomobile, pozimi pa je ne plužijo, tako da se lahko po njej lagodno vzpenjamo s smučmi. Na obrobju skupine Špika nad Policami, na njenem vzhodnem delu, pa je še en priljubljen cilj. Škrbina Forca de la Val, 2352 m, leži nad dolino Krni dol oziroma La Val. Dolga dolina se dviga nad planino Krni dol/Casere Cregnedul di sopra, 1515 m, do katere pridemo z Nevejskega prevala mimo vlečnice in skozi redek gozd. Dolga, sorazmerno varna in zmerno strma dolina ter sončna lega sta pravi recept, Po prostranih pobočjih do strmega grebena Poliških špikov Foto: Vladimir Habjan da si bomo to turo želeli opraviti vsako sezono. Tudi to je priljubljen cilj in ena od zimskih tur, ki jo priporočam vsakemu smučarskemu ljubitelju. Druga stran Nevejskega prevala pa je pravo nasprotje. Tukaj bomo zaradi severne lege pod kaninskim grebenom večkrat v sezoni deležni boljših smučarskih razmer, pršič pa se lahko v višjih legah pod grebeni Proti sedlu Prevala , v ozadju Montaž (levo) in greben Poliških špikov. Foto: Bor Šumrada ob primernih temperaturah dolgo obdrži. Edina slaba stran je neposredna bližina smučišča. Nekaj let nazaj so bile proge speljane samo do koče Rifugio Celso Gilberti, 1850 m, zdaj pa je narejena povezava s slovensko stranjo, tako da so ture ponekod izgubile svoj čar. Vendar še zmeraj vsaj v zgornjem delu doživimo pravo zimsko avanturo, saj se lahko v več različnih variantah povzpnemo visoko pod glavni kaninski greben. Ker zaradi visoke lege in senčne strani sneg ponavadi ostane vse do maja, bomo pri koncu sezone, ko snežna odeja do doline ni več strnjena in smučišče neha delovati, deležni po večini samotnih tur. Razmere pa so spomladi skorajda podobno uživaške kot v trdi zimi. Nekaj najbolj priljubenih ciljev je tudi tukaj, zaradi prostranosti terena pa lahko izbiramo tudi svoje možnosti na razna sedla in vrhove. Seveda moramo območje poznati, saj lahko v nenadnih vremenskih spremembah (megla) orientacija postane zelo težavna. Med bolj obiskanimi cilji je tudi prelaz Prevala/Sella Prevala, do kamor vzpon lahko poteka bolj ali manj ob smučišču. Žal ne moremo odsmučati po celem snegu, saj smo zaradi konfiguracije terena primo-rani uporabiti urejeno smučarsko progo. Vzpon si boljši smučarji lahko Montaž in pobočja pod škrbino Vrh Strmali Foto: Bor Šumrada popestrijo s strmim in izpostavljenim spustom z vrha Prestreljenika/Monte Forato, 2499 m. Priljubljena cilja sta še Prestreljenikovo okno in sedlo Vršič/ Sella Ursic, 2280 m. Vzpon nanju od koče Gilberti je povsem turnosmu-čarski, saj tam ni nobenih smučarskih prog. Sezona tukaj traja od prve debele snežne odeje daleč v pomlad. Smučarsko avanturo v trdi zimi malce pokvari bližina smučišča, medtem ko so razmere za smučanje ponavadi zelo dobre. Topli spomladanski dnevi in samota zaradi nedelovanja žičnic naredijo turo bolj divjo in samotno. Rana ura, zlata ura Naj omenim še eno svojih lepših dogodivščin na turah nad Nevejskim prevalom. Bilo je pred dvema ali tremi leti, nekaj dni pred prvim majem, ko je ves petek obilno snežilo, ponehalo pa naj bi šele proti večeru oziroma ponoči. Zaradi toplih dni je snežilo samo nad 1500 metri nadmorske višine, nižje pa je deževalo. Vseeno smo se s kolegi že v petek zmenili, da bomo šli naslednji dan, ko je bila napoved zelo lepa, pogledat, koliko je snega nad Nevejskim prevalom. Navijal sem za zgodnjo uro odhoda, tako da smo s prevala startali ravno, ko se je začelo daniti. Bili smo prvi, ki smo bili tako zgodnji, smuči pa smo nataknili okoli sto metrov višje na smučišču, kjer se je začela neprekinjena snežna odeja. Do koče Gilberti » IP Snežna kaninska prostranstva nad Nevejskim prevalom Foto: Bor Šumrada smo se vzpenjali kar po smučarski progi, kjer ni bilo ne duha ne sluha o novem snegu. Ko pa se nad kočo teren prelomi, je tudi snežna odeja postajala debelejša, predvsem pa smo smučino začeli vleči v povsem suh svež sneg, ki je zapadel prejšnji dan. Nad kočo smo se kot prvi usmerili proti Prestrelje-nikovemu oknu, daleč za nami pa ni bilo še nobenega. Višje je bilo snega že preko kolen, tako da smo izbirali čim bolj varna pobočja, na koncu pa smo namesto k škrbini zavili malce bolj desno in dosegli visoko sedlo tik pod glavnim kaninskim grebenom. Šele sedaj smo nižje pod sabo pri koči opazili prve turne smučarje. Nasmeh na naših obrazih je bil do ušes, saj smo komaj čakali spust po neverjetnem smučišču. Ker sem večkrat ob takih trenutkih zelo nestrpen, sem hitro začel s spustom in prvih nekaj zavojev samo vriskal, saj je sneg pršel povsod naokoli. Že med spustom smo srečali prve zasledovalce, ki so nevoščljivo pogledovali na naše zavoje. Pri koči smo se odločili, da nadaljujemo še v smeri Prevale, kamor se od množice turnih smučarjev, ki se je v tem trenutku že nabrala, ni odpravil še nihče. Še pred prelazom smo zavili bolj levo in vzpon zaključili na sedlu po Lopo, 2406 m. Od tam smo odsmučali direktno po širnih pobočjih pršiča vse do spodnjega dela smučišča, ker smo sneli smuči le nekaj minut hoje do avtomobilov. To je bila nepozabna tura, kjer smo videli, da se je zgodnje vstajanje obrestovalo. O Dostop: Do Nevejskega prevala se iz Slovenije pripeljemo skozi Rateče, pri Trbižu/Tarvisio zavijemo levo do Rabeljskega jezera/Lago del Predil, nato pred njim zavijemo desno in se po Jezerski dolini/Rio del Lago pripeljemo do prevala. Iz Bovca je dostop mogoč skozi Log pod Mangartom, čez prelaz Predel/ Passo del Predil do Rabeljskega jezera, kjer zavijemo levo in nato po Jezerski dolini pridemo na preval. Avto pustimo na velikem parkirišču ob spodnji postaji gondolske žičnice. Planinske koče in bivaki: Koča Rifugio Giacomo di Brazza, 1660 m; koča Rifugio Celso Gilberti, 1850 m. Koča Brazza je pozimi ponavadi zaprta, medtem ko je koča Gilberti odprta zaradi bližnjega smučišča. Literatura: Igor Jenčič: Slovenija. Turnosmučarski vodnik. Sidarta, 2002. Paul Ganitzer, Christian Wutte, Robert Zink Skialpinismus: in den Julischen Alpen West. Versante Sud, 2012. Zemljevida: Alpe Giulie Occidentali Tarvisiano, Tabacco št. 019, 1 : 25.000; Julijske Alpe, zahodni del, PZS, 1 : 50.000. ZIMSKI POHOD »X Iz Hotedršice v Žir Med zmrzaljo in soncem Besedilo: Rafael Terpin Vas še spi v svoji napol temi. Hladno je kot vrag, takoj si potegnem kapo čez ušesa. V Žejnih dolinah bo še precej huje, si rečem. Onkraj zadnje hiše stopim na makadam. V tej čudni zimi mi namesto snega pesek škriplje pod podplati. Pred mano je špancir po ravnem. Med nizkimi gozdnatimi griči in obpotnimi travniki, pozneje tudi ob tihem potoku, se cesta komaj komaj napenja. Hitim le zato, da me ne bi v prste na nogah zazeblo. Vem, da je jutranji čas za obisk Žejnih dolin zelo neprimeren: pozimi je dolina vedno bela - od sreža, od slane, od ledu. Poleti je hladna, vlažna in senčna. Sredi dne je pot mnogo prisrčnejša. Sredi zmrzali - o rožah Obpotni travniki med cesto in potokom so v spomladanskem času polni rož. Takrat tod kraljujejo kukavičevke, predvsem majska in mesnordeča prstasta kukavica, pa seveda oblasta, "pegasta" in piramida-sti pilovec (zadnji dve ne v mokrem, pač pa nad cesto). Mesojedo navadno mastnico je tudi ob njenem ljubkem plavem cvetenju težko opaziti. Tik preden se dolina prevesi k Žejskemu potoku, onkraj nove kamnite zajezitve, se desno ob cesti stiska pravzaprav majhen, hudo moker travniček, pravi botanični biser. Da se ja ne bi kdo domislil izsuševati tisti kotiček! Poleg znanih kukavičevk ponuja kraj še izjemno bogat prt trilistnega mrzličnika, rastline, ki s svojimi skoraj belimi in grobo kosmatimi cvetovi izredno spominja na hijacinto. Tu uspevata ena ob drugi okroglolistna in dolgolistna rosika, obe mesojedki. Vrh te strašne botanične lestvice je pa izredno redka Loeselova grezovka, močvirska kukavičevka, ki jo zaradi neznatnega videza nadlegujejo le botaniki, z izsu-ševanjem mokrotnih travnikov pa bi ji znali narediti nepopravljivo škodo. Družbico izrednih rastlin napaja urejen studenček. Prijeten in hladen kotiček je to, le nekaj metrov stran od poti. Pod cesto in kratkim klančkom že mehko vijuga zmeraj vodnati Žejski potok, sprva kar lepo skrit v zavetju visokih smrek. Nedaleč stran, ko z neprepustnih peščenih tal priteče do apnencev, se nemudoma spusti v žrelo svojega ponora. Vsa okolica onega žekna je hudo kraška. Bližnje brezno s tremi vhodi razkazuje ogromne notranje prostore (take imam v spominu), višje Kmetovo brezno pa ponuja izredne globine. Po letu 1960 smo idrijski jamarji stikali tod okrog. Takrat sem srečno naletel na pravzaprav majhen vhod v Kmetovo brezno. Misleč, da je pred nami nova bogve kakšna dogodivščina, so me na vrvi privezanega spustili po lojtrcah v temo. Na beli dan sem lahko sporočil le to, da so lojtrce prekratke in da breznu ni videti dna. Pozneje so fantje v arhivih naleteli na ime Kmetovo brezno. Raziskovali so ga že Italijani. Cesta je od tod naprej trda, danes vsa dokončno zmrznjena. Dan se je že napol naredil, po obronkih Medvedjega Brda in Žibrš se lovi šibka rdečkasta svetloba. V dobro vzpodbudo mi je. Vsekakor se bo s soncem izcimil prelep dan. Ob cesti ali pa nedaleč nad njo se rojeva cela vrsta žuborečih izvirov. Po kakšnem deževju imaš tod občutek, da cesta kar plava na vodi. Kako vzpodbudno je pohajati skozi tako vodnate, torej bogate gozdove! V "dvoje" po gričih Na križpotju zavijem desno proti Rovtarskim Žibršam. Rad bi čim prej pridobil nekaj višine, da se bom lahko z večjim zadovoljstvom oziral v puščobo te zmrznjene Žejne doline. Dolina se kajpak vleče bolj v levo. Tudi cesta po njej. Mimo Kodermaca pelje ta hitra bližnjica proti Tratam, še prej se odcepi cesta v podaljšano dolino Pikajc. Zamislim si, v kaj se preobrazijo v maju ti danes belo Rafael Terpin, Pri Šinkovcu, Medvedje Brdo, 70 x 60 , akril, 2000 omrznjeni travniki. Na tisoče majskih kukavic se požene iz skromne travice. Po svoji simpatični naturi se napol raz-cvetijo, ko so še vse pritlehne. Takrat so najbolj očarljive. Pozneje se jim stebla podaljšajo, socvetja jim zažarijo v pestrih rdečih barvah. Pa potem? Kaj potem! Z naslednjimi dnevi začnejo barve bledeti, njihove postave posta- Denimo: neprevidno bi jo bilo vprašati, ali je doma. Kje pa naj bom, bi mi vrnila. In potem bi se usulo. Nekam nespodobno bi ji bilo v takih trenutkih razlagati, da po mobijevi zaslugi že dolgo hodiva v dveh po gričih. Navsezadnje me je lani bogve kako prisilila, da hodim naokrog z vključenim telefonom. A si mislite! Rafael Terpin, Pri Trovtu, Dole, 70 x 60, akril, 2011 nejo opletave (vešelaste,1 bi se lepo reklo) in vse bolj in bolj so podobne drugim vrstam. Naj nekoliko po moško zaključim, da je primernejše gledati kaj mlajšega. Cesta se vse bolj dviga proti žibrške-mu grebenu, tudi proti soncu, ki na ljubljanski strani že bode iznad smrek. Asfalt. Na staro deželno cesto Idrija-Logatec stopim v Rovtarskih Žibršah. Nekaj višje proti Tratam me dobi prvo sonce. Nič ne de, če me skoraj oslepi. Izpod srajce potegnem prepoteni mobi in se ji prvič danes oglasim. "Oho, živjo! Kako si? A si jo že vzdignila?" Seveda, naprej gre po ustaljenem ritualu: Kje trenutno sem? A je bilo hudo? Sem se močno usopel? A kaj zebe? Kot priden šolar odgovarjam po vesti in ves čas pazim, da ne dregnem tja, kamor se ne sme. 1 Grdorazraščene. Klanci so pač klanci Moja cesta, ki ji sledim do Trat, je bila v letih 1760 do 1765 razširjena iz prejšnje tovorne poti. Dolgo vrsto let je bila edina cestna povezava Idrije s svetom, vse do leta 1859, ko so zgradili novo cesto skozi Zalo. Iz časa posodobitve moje hribovske ceste je ohranjen kamen z vklesanim napisom. Zelo domiselno in zgovorno so ga kdove kdaj vgradili v obpotno kapelico. Malo pred Tratami. Od lokala Tavžentroža na Tratah do Rovt sta menda dva kilometra. Cesta kajpak. Najprej makadam, potem asfalt. Pot je slikovita, razgledna, precej sončna. Zajele so droben kraj, kjer se cesta zaj eda med dva griča, z logaškega se prekobali na žirovsko. Prav tam stoji vsem na očeh stara gostilna. Na listku prav od blizu preberem, da jo odpirajo že ob sedmih. To je nekaj, si pravim. Ne tisti bifeji in okrepčilnice, kjer si človek lahko opomore šele po dvanajsti ali pa še celo le pod večer. Sedem v toploto prijetnega prostora, čajček si naročim. Trije gostje smo. Zgovornejši razpreda, da bo loto pač igral, saj sedmica še ni bila izžrebana. A veliko denarja zadeti se ne splača, razpredata. Denar človeka uniči, pohabi in ubije. Če ga nimaš, živiš bolj zdravo in nič ti ne visi nad glavo. Prav, kimam onima dvema. Mene tovrstna sreča ni prav nikoli obletavala, mogoče tudi zato ne, ker nisem nikoli kupoval srečk in pisal listkov za ta ali oni loto. V Popitovo grapo vodi označena pot proti Svetim trem kraljem. Sicer so mi po griču razvlečene Rovte kar všeč. Z neverjetnim pogledom proti Triglavu in sosedom so sploh krasne. A med hišami nimam kaj početi. Znancev tod nimam, lačen nisem, da bi me vleklo v štacuno po laket dolg sendvič, čajčkal sem pa na Zajelah. Nič. Torej jo ubrišem po zmrznjenem travniku navzdol. Z vsakim korakom mi je romarska cerkev na Vrhu sv. treh kraljev bližje. Še to grozno osojo Popitove grape preživim, pa bo. Bližnjica preseka rajdo. Še malo in sem v Hlevnem Vrhu. Staro pot so pred leti preusmerili mimo obsežnega kamnoloma, lahko greš zložno naokoli ali sopihaje strmo v klanec. Izbral sem si - drugo: strmo in z obilo sape. Klanci so pač klanci. Z leti se v njih bolj matramo, a smo zgoraj videti zadovoljnejši. Mene je to pot še posebno ogrel napis na tablici ob robu pokončnega travnika. Na njegovem zgornjem robu so se namreč že svetile šipe v župnišču in tudi na zvoniku je bilo nekaj blešča-vega. No, na tablici piše naslednje: Vsaka roža ima rada moža, kmet pa travo! A viš, mi gre na smeh. Če gre za obojestransko ljubezen, bi se smelo reči, da imajo možje radi rože, kmetje pa travo. Ali: možakarji vidijo v travi tudi rože, kmet pa le hrano za svoje Cike in Liske. Smisel napisa pa je nedvomno v tem, da se trave in rož ne sme mečkati po nepotrebnem, če je pot dobra in te tako ali tako privede do cilja. Včasih so še dodali: tisto o mečkanju trave velja za čas po sv. Juriju (24. april). Na gor postavljenem travniku, a gladko napetem, ob koncu kopnega januarja ni nobenih rož, le kakšen zametek telohov v grmovju. Vseeno me posrka lepa, široka pot. Privede me do glavne ceste, šole in planinske kočice nad njo. Zaprto! Sreda je le preveč sredi tedna. V knjigo se po starem običaju vpišem. Res malce nerodno, med trimarje. Prekasno zamerkam, da imajo obiskovalci pred mano dodane številke: 167 x, 152 x in tako naprej. Pa namesto te divje matematike vnesem: Hotedršica-Žir. Nalašč Žir! Saj smo vsaj Idrijčani zmeraj govorili, da gremo - u Žir. Iz Žerov smo pa prihajali. Mrzla in kopna zima plete svoje strune Do vrha hriba (884 m) je res kratka pot. Še bližnjica je vmes. Ob starodavnih, grintavih in polomljenih lipah se gre mimo kapele, čedne mežnarije do farovža in prelepe cerkve z majhno ladjo in velikim zvonikom. Dvorišče med cerkvijo in farovžem je tlakovano, ob robu gladkega se najde klopca, bolj droben britof je skoraj skrit. Jasno je čez in čez, z vzhoda hladno vleče. Na klopci sede zevam preko Žirov. Nad Mrzlim vrhom, za Poreznom se belijo vse naše gore. Od tod je Triglav z Rjavino prav poseben. Vse sveže pobeljeno, tudi Porezen in Blegoš, a le po vrhu. Drugod le mrzla in kopna zima plete svoje strune. Naši govci (morda mislim na Javornik, Nanos, Golake) so zadekani v popoldanski mrč, čeprav še poldan ni. Kot gladke temne ploskve režejo v nebo, le tu in tam se na njihovih robovih blešče zaplate novega snega. Dolin od tod ni videti. Najbrž spe potopljene v svoje osoje. Tu zgoraj ni nobenih osoj. Sonce se blešči na romarski cerkvi Sv. treh kraljev, gotovo se blešči tudi v mojih očeh. Do bolečine izpostavljen se vrtim na vse strani, da mi ne bi kaj ušlo. Dan je vseskozi svetel in razkošno lep. Oblački kot redki popotniki čez nebo raznašajo nekaj nezemske barvitosti. Njihove poti so neznanke. Naj bodo! Poberem se s klopce. Z obrobja pocoklanega štejem zvonike v Za-vratcu, Vrsniku, Ledinskih Krnicah, opazim Gradišče nad Ledinami, tudi Šajsno Ravan, Čelkov vrh, Špik, Špičasti vrh in Malo goro na zahodu. Drobno plavo megličevje se iznad hiš vleče preko host. Tudi ognje kurijo. Na odprtem. Na gosto valovi kmečka kulturna krajina, tod, pod vznožjem Sv. treh kraljev gospodarsko urejena, včasih na videz iztrošena, tam zadaj v govcih ali v prepadnih stenah nad Idrijco, Belco in Nikovo nedotaknjena in včasih kristalno čista, tudi prvobitna. Na vsak način ima tudi lepota današnjega dne opraviti z rožami, s travo in s kravami. No, roke sem si v žepih pogrel, zdaj lahko telefoniram Marti. Najprej ji iztresem poročilo o tem, kje sem, kako je šlo in podobno. O razgledu ji razložim. A po mobiju izrečene besede so puste in okleščene. Mi bo šlo doma na štiri oči bolje? "Le dobro hodi še naprej in ahtaj se!" mi naroči na koncu. Seveda, ahtal se bom. Kdo bi sicer s tabo hodil na trim do Stare Nikove? Kdo bi zjutraj še pred dnem zakuril v štedilniku? Kdo bi se v kuhinji obte obregnil? Kdo bi ti včasih z netaktnostjo zasolil dan? Kdo bi občasno svojo sitnost stresal? Kdo bi umazanijo v hišo prinašal? Kdo bi se naslonil k tebi ob popoldanskem kofečku, za mizo sede? Kdo bi ti kdaj pa kdaj dahnil ono vse odrešujoče ATAT, saj veš, tisto zelo zgodnjo ljubezensko izjavo najinega ta prvega? In za konec - eno samo veselje Ahtal se bom torej tudi na izredno živahni kmečki poti s Sv. treh kraljev do Goropek in Žirov. Varno bom prestavljal klekeljne, četudi mi bo v gležnjih, kolenih in kolkih škripalo na vse mile viže in bom vse bolj podoben Miklajčevemu vozu.2 2 Pri Miklajču na Vojskem so uporabljali tako zguncan voz, da so se za njim vedno videle štiri kolesnine, čeprav je peljal naravnost in po ravnem. Rafael Terpin, Velecvetna Orlica, 60 x 70, akril, 2011 Čez Krog (zaselek Opale) me bo poravnana vozna pot sredi nekdanjih žitnih njiv peljala naravnost Triglavu v naročje. Tako bo videti. Vem. Prav z zlatom me bo klical in vabil z mojih omrznjenih travnikov. In nad Goropekami bo mrzlo, kot je danes povsod. Preko vaškega zvonika se bosta bolj od daleč pogovarjala Porezen in Blegoš, oba z belima kapama pokrita. Stari Triglav bo od zadaj zavzeto prisluškoval. Pisan oblaček se mu bo smukal nad temenom. Hiše se bodo belile v polnem soncu in strehe bodo rdečile. Umirjena, hladna lepota čistega zimskega dne, ki mu le sneg manjka, mi bo potihem in naglas grela željno dušo. Tudi klanec do Žirov ne bo ničesar spremenil. Sveti Martin bo bleščavo oblečen s soncem in žirovska pozidana ravan bo za zidovi svojih hiš pestovala prijaznost ali pa odljudnost človekovega vsakodnevnega bivanja. O TUJA GORSTVA Miniaturna lepota veličastne ___ __ ^ M. Besedilo: Urša Vilhar Utrinki s trekinga rs. aV i ■ - v >.3^1: •• ï v. -sel* y . XS^?«. v'^ fe B . ' 4 "t. ■ . Kpu VLlamacoralu, kampu Narodnega parka Huascaran, so našim šotorom delale družbo tri lesene hišice. Naši fantje so se razveselili hladnega piva, ki so ga ponujali domačini, dekleta pa smo opazovala fantiča na hrbtu starejše ženice. "Dobro jutro, gospa, kam greste?" "V bazni tabor pod Alpamayo grem prodajat pivo. Karavana oslov s tovorom je šla tja včeraj, danes pa grem z vnukom še jaz." Na 3800 metrih nadmorske višine, štiri ure hoda od zadnje vasice Cashapampa, je gospa prenočila pri znancih. V hiši, ki bi jo mi opisali kot zasilno prebivališče iz lesenih desk, so ljudem delali družbo trije prijazni kužki in čreda koz. Domačinka je ob prvem svitu v hitrem tempu odhitela v svojo prodajalno pijač v bazni tabor na 4329 metrih. Njen zagoreli in zgarani obraz nedoločljive starosti je pričal o težkem življenju, ki bo morda za vnuka, zavitega v culo na njenem hrbtu, lažje. Obisk tujcev v pogorje Cordillere Blance je vsako leto večji, saj čudoviti šesttisočaki vabijo tako alpiniste, pohodnike, kolesarje kot tudi druge ljubitelje naravnih lepot. Narodni park Huascarán Narodni park Huascarán je bil ustanovljen leta 1975, leta 1985 pa je bil uvrščen na Unescove svetovne dediščine. Razteza se na 340.000 hektarih v perujski provinci Ancash in obsega celo Cordillero Blanco, najvišjo gorsko verigo v tropskem pasu. To gorovje se kot 180 kilometrov dolga kača vij e ob obali Pacifiškega oceana, široko pa je le 20 kilometrov. Na zahodu meji na reko Río Santo, ki se izliva v Tihi ocean, na vzhodu pa na reko Marafí on, ki se nato usmeri proti Ekvadorju in se pridruži porečju Amazonke. Bogastvo flore in favne, zasneženi vrhovi ter čudovita ledeniška jezera so prispevali k svetovnemu slovesu Cordillere Blance, ki jo vsako leto obišče več turistov. Masiv Huascaran predstavljata dva vrhova: severni vrh (desno) je s 6768 metri najvišja gora Peruja in peta najvišja gora Južne Amerike. Prvič je leta 1932 severni vrh Huascarana osvojila nemško-avstrijska odprava. V ospredju modri cvetovi divjega boba (Lupinus mutabilis), katerega ljudsko ime je Chocho silvestre, tarwi ali tarhui. Sodi med metuljnice (Fabaceae). Seme je užitno in je pomembno živilo lokalnega prebivalstva. Foto: Urša Vilhar Narodni park Huascaran je dobil ime po najvišji gori Peruja, 6768 metrov visokem Huascaranu. Poleg tega je v parku še petnajst šesttiso-čakov in sedemnajst vrhov nad 5500 metri. Najbolj znani so Alpamayo, 5947 m, ki je bil leta 1966 razglašen za "najlepšo goro sveta", Taulliraju, 5830 m, Nevado Pisco, 5752 m, in še bi lahko naštevali. Ledenikov je v parku več kot 660, a se pojavijo šele na nadmorski višini 4500 metrov. Zato je večina poti speljanih po travnikih in gozdovih, ne pa po snegu in ledenikih. Kot vsem ledenikom v Andih tudi tukajšnjim spreminjanje podnebja ni prizaneslo. Od leta 1970 pa do danes se je njihova površina zmanjšala vsaj za 15 %, nekaj pa jih je tudi izginilo. Največje spremembe so se dogajale v obdobju El Niña v letih 1997 in 1998. Po najbolj črnogledih napovedih naj bi do leta 2015 izginili vsi ledenki do nadmorske višine 5500 metrov, to pa je hkrati večina ledenikov v Peruju. Celotna Cordillera Blanca v svojih ledenikih skladišči kar tretjino vsega ledu v tropskem pasu. Ledeniki so pomemben vir vode za celotno dolino Río Santo. Staljeni sneg in led se v ledeniških potočkih stekata v nižje ležeče vasi in mesta ter zagotavljata pomemben vir vode, predvsem v sušnem delu leta. Hkrati pa ledeniki predstavljajo stalno grožnjo prebivalstvu v dolinah. Leta 1970 se je zaradi potresa zrušila severna stena gore Huascarán, pri čemer je nastal plaz skal, ledu in snega, ki je skupaj s potresnimi sunki povzročil eno največjih tragedij v zgodovini Peruja. Povsem porušeni sta bili mesti Yungay in Ranrahirca. 80.000 ljudi je bilo mrtvih, več kot milijon pa jih je ostalo brez domov. Človekova prisotnost v regiji sega v antične čase. V okolici Cordillere Blance je veliko arheoloških najdišč predvsem iz kultur Chavin in Inka, ki pričajo o več stoletjih kulturnega razvoja. Lokalno prebivalstvo še vedno uporablja stare kmetijske terase, sisteme namakalnih jezov in kanalov ter tlakovane poti. Dandanes živi v Narodnem parku Huascarán po ocenah 200 družin oziroma 850 ljudi. Ukvarjajo se z ekstenzivnim kmetijstvom in tradicionalno obrtjo, brez dostopa do sodobnih tehnologij. Razmah turizma v parku predstavlja eno od njihovih možnosti za dodatni zaslužek in ohranitev tradicionalnega načina življenja. Živali in rastline Zaradi ostrega visokogorskega podnebja je pestrost rastlinskih in živalskih vrst v Andih majhna. Deževno obdobje je sicer od decembra do marca, vendar količina padavin z nadmorsko višino upada. Nižje ležeči predeli spominjajo na polpuščavo z grmičevjem in travami, imenovano puna. Tudi ekstenzivno kmetijstvo in paša vse do obronkov ledenikov že od predinkovskih časov sta okrnila pestrost rastlinskega in živalskega sveta. Namesto domačih čred vikunj (Vicugna vicugna) se na redkih travnikih pasejo govedo in konji. Za srečanje s katero od divjih živali, ki živijo v teh prostranstvih, kot so andska mačka (Orailurus jacobita), andski medved - očalar (Tremarctos ornatus) ali kondor (Vulturgryphus), bi morali daleč od obljudenih poti preživeti več časa, kot je ponavadi namenjeno povprečnemu obiskovalcu teh krajev. Smo pa imeli srečo s cvetlicami, ki so ravno v času našega obiska bujno cvetele. Najbolj znana rastlina v Narodnem parku Huascarán je puya raimondi (Puya raimondii, Harms), endemič-na vrsta perujskega in bolivijskega altiplana (visoke planote). Spada v družino bromelij. Njena rastišča so na nadmorski višini od 3200 do 4800 metrov. Ogromno socvetje z več kot 3000 cvetovi je največje na svetu in doseže višino desetih metrov. Vsaka rastlina zacveti le enkrat in nato odmre. Cvetove oprašujejo kolibriji in molji, za druge živali pa so strupene bodice zelo nevarne. Življenjska doba te rastline je štirideset let in sodi med ogrožene rastlinske vrste. Največje presenečenje za Evropejce, vajene iglastih gozdov na zgornji gozdni meji, nas je čakalo na nadmorski višini 4000 metrov. V manjši dolini smo naleteli na pravi pravcati listnati gozd quefiuala (Polylepis sp. Ruiz & Pav.). Ljudska imena so tabaquillo, quenual ali que noa. Spada v družino rožnic (Rosace-ae) in je endemična vrsta vzhodnih Andov. Rastišča so poleg Peruja tudi v osrednji Argentini. Je edino drevo, ki raste nad 5000 metri. Treking Santa Cruz-Jezera Llanganuco V desetih dneh, kolikor je trajal naš obisk Cordillere Blance, smo imeli priložnost spoznati le manjši del Narodnega parka Huascaran. Iz Lime smo z nočnim avtobusom pripotovali v Huaraz, mestece pod vznožj em gore Huascaran. Je glavno mesto province, ki spominja na perujsko Švico, in glavno izhodišče za večno alpinističnih ter drugih odprav v Cordillero Blanco. Nastanili smo se v majhnem hotelu gospoda Emilia, starega znanca slovenskih obiskovalcev Huaraza. Po dveh dneh Taulliraju (5830 m) sodi med težavnejše vrhove in le redki gorski vodniki ga uvrščajo v svojo ponudbo. Prvi ga je leta 1956 osvojil francoski alpinist Lionel Terray, ki je svoj vzpon opisal v knjigi Osvajalci nekoristnega: od Alp do Annapurne. Preteklo je več kot dvajset let, preden je ponovni vzpon uspel japonski odpravi. Foto: Urša Vilhar m Quenual ali Polylepis (sp. Ruiz & Pav.), listnato drevo, ki dosega najvišje nadmorske višine, saj raste tudi nad 5000 metri. Foto: Urša Vilhar aklimatizacije in lažjih vzponih na bližnje griče smo se iz Huaraza z avtobusom odpeljali do vasice Cashapampa, ki je bila izhodišče za naš treking. Spremljal nas je lokalni gorski vodnik Holmes, katerega vzdevek j e bil Apu, naša dekleta pa so mu zaradi tankih nog nadela ime Čaplja. Tam smo nosačem predali svojo prtljago, ki so jo skupaj s šotori, hrano in prenosno kuhinjo oprtali čredi oslov. Nosači so odhiteli naprej in pozno popoldne, ko smo prispeli do prvega tabora Llamacoral na 3760 metrih, so nas že čakali postavljeni šotori in topla večerja. Navdušeni nad čudovitim nočnim nebom, obsijanim z luno, ter polni pričakovanj, kakšne lepote nam prinesejo prihodnji dnevi, smo utrujeni zaspali. Naslednji dan smo se po serpen-tinasti poti mimo dveh ledeniških jezerc povzpeli do Taullipampe. Na pašnikih ob jezerih so se pasli osli, krave in konji. Večji del poti smo lahko občudovali zasneženi vrh Al-pamaya in njegove ledenike, prenočili pa smo v šotorih na 4250 metrih. Nekateri člani skupine niso upoštevali Apujevih navodil, naj si priskrbijo dobre spalne vreče. Reveži so vso noč zmrzovali v šotorih, zato so jim v naslednjih nočeh nosači posodili dodatne odeje. Kuhar nas je prijetno presenetil s svojimi umetnijami, le ploščice iz semen in suhega sadja, ki jih je pripravil za nas, smo prepustili nosačem. Tretji dan so fantje razglasili za najlepši dan trekinga. Vzpenjali smo se po gorski stezi mimo jezerc, ob katerih so se pasle krave, ves čas s pogledom na Alpamayo. Razgled na goro je bil čudovit in fotoaparati so skoraj pregoreli od neprestanega slikanja. Na pašniku smo videli prvo in edino čredo vikunj, sicer so se na pašnikih pasle krave, oslički in konji. Vzponu na prelaz Punta Union, 4750 m, je sledil dolg spust v dolino in precej članov skupine je bilo že pošteno utrujenih. Najbolj utrujeni so pričeli zaostajati, vendar je imel Apu rešitev tudi za take primere. Zadnji v skupini je vedno hodil njegov pomočnik s konjem, ki ga je lahko zajahal najbolj izčrpani član skupine in tako pravočasno prispel v tabor. Za dodatno uro hoje so poskrbeli goniči oslov s kuharjem, ker so postavili tabor na bolj oddaljenem travniku, kot je načrtoval naš vodnik. A se nam je kuhar oddolžil s čudovito večerjo, družbo pa nam je delala čreda vikunj z mladički. Četrti dan smo hodili mimo vasic, ceste so bile polne otrok, psičkov in majhnih črnih prašičkov. Prebivalci se preživljajo z obdelovanjem polj, na gorskih travnikih pasejo živino, nekateri pa občasno zaslužijo kaj v turizmu. Med postankom pri lokalni gostilni so si fantje privoščili hladno pivo. Naš Apu je počitek izkoristil za umivanje svojih dolgih črnih las v vodnjaku, s čimer je še dodatno zmedel glave našim dekletom. Prenočili smo v kampu Paccha na 4000 metrih. Peti dan nas je čakal vzpon na prelaz Portachuelo de Llanganuco, 4770 m. Na njem se nam je odprl čudovit razgled na gorske vršace Huandoy, 6395 m, Nevado Pisco in Huascarán. Daleč v dolini so se bleščala jezera Llanganuco čudovite turkizne barve, cilj našega trekinga. Široka cesta čez prelaz že od predin-kovskih časov povezuje pacifiško obalo z notranjostjo dežele, nas pa je opomnila, da se bližamo koncu čudovitega popotovanja. S prelaza smo se spustili do avtobusa, ki nas je odpeljal nazaj v Huaraz. Spotoma smo se ustavili pri najlepših jezerih v pogorju Cordillere Blance, jezerih Llanganuco, ki smo jih opazovali s prelaza. Dve jezeri v ozki ledeniški dolini imata zanimivi imeni: večje se v jeziku kečua imenuje Chinan-cocha (Žensko jezero), manjše pa Orconcocha (Moško jezero). V jezeri se stekajo ledeniške vode izpod Huascarána, obdajajo pa ju čudoviti gozdovi queñuala. O Svizci danes Foto: Dan Briški Besedilo: Aljoša Medveš Jeseni se svizci pripravljajo na hibernacijo. Rod svizcev velja za največje rastlinojede, ki hibernirajo. Bistven pomen hibernacije je preživetje neugodnega dela leta. Med zimskim spanjem se jim upočasni presnova, posledično pa tudi zmanjšata poraba kisika in temperatura telesa. Poleg počasnejše presnove jim omogočajo preživeti zimo tudi mehanizmi, ki selektivno zmanjšajo maso tkiv organov, ki niso v uporabi v času mirovanja (prebavila). Svizci ne pripravljajo hrane za zimo, ampak pridobijo podkožne zaloge za obdobje mirovanja. Poletni čas je izrednega pomena za njihovo preživetje. Hranijo se predvsem z rastlinami, posegajo pa tudi po najrazličnejših žuželkah, jajcih ipd. Iz popisa, ki ga je izvedel TNP v letu 2003, je razvidno, da populacija svizcev v zadnjih letih narašča. Evidentirano je bilo povečano število bivališč, kjer gre povečini za majhno število živali. Tu so izvzeti svizci na planini pod Matajurjem oziroma Idrski planini, ki so na planino prišli z italijanske strani Matajurja v sredini 80. let. Kasneje so lovci LD Kobarid doselili še šest osebkov, ulovljenih na Mangartu. V naslednjih letih se je število povečevalo, žal pa se v zadnjih letih kaže upadanje. Ob doselitvi je bilo pričakovano, da se bo skupina povečevala, saj sta bila prisotna oba spola, razmere za preživetje so bile dobre. Hrane je tu vedno dovolj, snega, ki uravnava mikroklimo, prav tako. Ni pa se pričakovalo, da bo v prihodnosti oziroma danes prišlo do upadanja skupine. V času doselitve so na italijanski strani Matajurja še vedno živeli svizci, ki pa so žal izginili. Ravno izoliranost te skupine je pripeljala do današnjega stanja oziroma upadanja števila, saj je zaradi nje prekinjena migracija med osebki. Tako v skupino ne prihajajo novi osebki, ki bi se razmnoževali, osebki, ki so tu, pa se ne razmnožujejo. S tem primerom naselitve bi izpostavil lovce, ki so z veliko dobre volje precej prispevali za to vrsto pod Matajurjem. V zadnjem času je prišlo do kritik glede odvzema svizcev z odstrelom v TNP, natančneje na Mangartskem sedlu. Tu ne vidim nič spornega, ta predel namreč uvrščamo v 2. varstveno območje park, kjer se dovoljuje odstrel svizca. Do leta 2010 oziroma do sprejetja novega zakona se je odstrel svizca izvajal izključno na ozemlju izven območja TNP. Svizci so bili odstreljeni po strokovnem predlogu, ki ga poda Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Iz načrta za triglavsko lovsko upravljavsko območje za obdobje od 2011 do 2020, ki ga je izdelal ZGS (OE Tolmin), lahko razberemo, da je skupni odvzem v letih od 2001 do 2010 znašal le 45,2 % od načrtovanega. Najnižje je bil načrt dosežen s 15,8 % v letu 2006, najvišje s 69,2 % pa v letu 2004. V načrt so vključene tudi izgube. Med naravnimi izgubami so najpogostejši plenilci, kot so orel, lisica ali ris. Mladiče dodatno plenijo še kragulj, kuna, krokar ipd. Zelo izpostavljeni so še naravnim vplivom, predvsem v neugodnem delu leta. V tem času so predvsem ranljivi mladiči, ki nimajo toliko podkožne zaloge, da bi lahko preživeli zimo. Človek je veliko vplival na samo vrsto tako v preteklosti kot tudi danes. Posebej velja izpostaviti, da je svizec uvrščen na rdeči seznam Svetovne zveze za varstvo narave (International Union for the Conservation of Nature), natančneje v kategorijo najmanj ogroženih vrst. To pomeni, da je vrsta zunaj neposredne nevarnosti, da bi izumrla. Tu je potrebno še naprej delati v smeri, da bo stanje stabilno. Prednost svizca je, da je njegov življenjski prostor na območju, kamor ljudje v večji meri ne posegamo. Še najbolj se mu približajo obiskovalci gora, za katere pa na splošno velja, da živijo z naravo in se jo trudijo ohraniti takšno, kakršna je. Pretiran obisk ali bližnji stik svizcem škodita. Občasno se pojavijo slike, kako ljudje svizce hranijo. To ne bo prineslo vrsti v prihodnosti nič dobrega, ker ni domača žival, ki jo je potrebno hraniti. Kot najpogostejše negativne vplive človeka bi izpostavili še prekomerni turizem, hrup in prah, ki ga povzročajo vozila, v določenih primerih pa tudi pašo živine in pse. V zadnjem času se pogosto pojavlja vprašanje, kakšen vpliv ima svizec na prostor, ki ga poseljuje. Nekateri ga štejejo za škodljivca. S tem izrazom se ne bi strinjal. Kljub temu da so jih pri nas naseljevali od 7. stoletja naprej, so tu živeli že v času ledene dobe, natančneje v pleistocenu, kasneje pa so izumrli. Vrsta predstavlja pomemben element v prehranjevalni verigi ekosistema. Hkrati s svojo prisotnostjo, prehranjevanjem, kopanjem in umiranjem predstavlja pomemben element trdnosti in stabilnosti okolja. Svizec velja za indikatorja okoljskih sprememb, ki jih povzroča človek. Te napake so najrazličnejše, od poškodb površin za potrebe pašništva in smučarskih dejavnosti do izgradenj prometnih infrastruktur. Vse to prinese svizcem nemir. V takšnih primerih se najraje umaknejo na mirnejša območja. Seveda so znani tudi primeri, ko se je družina svizca aklimatizirala na moteče dejavnike. Svizci predstavljajo pomemben element našega visokogorja. Ob pogledu na to žival je naš obisk gora še bolj poln prijetnih občutkov. Zato se nam splača potruditi z njihovim varstvom, da nam bodo še naprej lepšali trenutke. O ZA CISTE ALPE m Tudi gore niso imune na odpadke Besedilo: Andreja Potočnik Alpe segajo od Genovskega zaliva pa vse do reke Donave pri Dunaju. Na območju osmih evropskih držav, ki ga gorstvo prečka, živi 14 milijonov ljudi. Del alpskega gorskega masiva je tudi v Sloveniji. Na njenem severozahodnem delu najdemo tudi najvišji vrh Slovenije. Triglav je s kopico nižjih vzponov zelo priljubljena točka vseh obiskovalcev gora. Nanj se vsako leto povzpne veliko ljubiteljev gora, ki s sabo prinesejo sendviče, vodo, sadje, energijske ploščice ... Letno se v Triglavskem narodnem parku (po ekoloških otokih, gospodinjstvih in iz skupnih zabojnikov) po analizi stanja komunalne infrastrukture zbere nekaj manj kot 600 ton odpadkov. To je glede na končno številko celotnega ozemlja Slovenije, ki je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije leta 2011 znašala 6,5 milijonov ton, zanemarljivo malo. Vseeno pa je pomembno, kako ravnamo z njimi, kje jih odložimo in kakšna je njihova nadaljnja pot. Leta 2010 smo v Sloveniji reciklirali 65 odstotkov ločeno zbranih odpadkov. Ločevanje odpadkov je pomembno, ker le s pravilnim ravnanjem z odpadki omogočimo njihovo recikliranje in kasneje tudi ponovno uporabo. Družba Slopak ima pri tem pomembno vlogo, saj zagotavlja predelavo ločeno zbrane odpadne embalaže. Uspešnost zbiranja odpadkov je odvisna tako od prebivalcev kot tudi od obiskovalcev gorskega sveta ter od njihove okoljske ozaveščenosti. Želja je, da bi bilo odpadkov v gorah vse manj, divja odlagališča pa bi postala le še preteklost. V lanskem letu naj bi jih našteli 33. Odvržene plastenke za razkroj potrebujejo 450 let, kar je sedem človeških življenj. Če poskrbimo za plastenke in jih pravilno odložimo (v zabojnik za embalažo) ter s tem omogočimo njihovo reciklažo, pa bodo prej kot v enem letu znova na policah. Tudi razni žvečilni gumiji in cigaretni ogorki sodijo v zabojnike (za mešane odpadke), saj odvrženi v naravo ostanejo tam še nekaj let. Pritisk na gore je vse večji, kar opažajo predvsem domačini, kajti njihovi zabojniki in ekološki otoki so med poletno planinsko sezono precej bolj polni. Nekatera komunalna podjetja v tistem času postavijo večje število zabojnikov, hkrati pa opozarjajo pohodnike, da odpadke odnesejo s seboj v domače okolje in jih tam odložijo v prave zabojnike. Tudi devet ekoloških otokov z zabojniki za embalažo, papir in steklo na območju Triglavskega narodnega parka ne vzdrži pritiska, ki ga z odpadki nanje povzročajo pohodniki. Količine V zabojnik za embalažo lahko odvržemo plastenke, pločevinke, plastične vrečke, jogurtove lončke, embalažo mleka in pijač, folijo, konzerve. V zabojnik za papir odvržemo papir, kartonsko embalažo, kataloge, letake, časopise. V zabojnik za steklo pa odvržemo steklenice, kozarce za vlaganje, drugo embalažo iz stekla. odpadkov so (pre)velike tudi v nekaterih planinskih kočah. Med njimi so takšne, kjer odvoz odpadkov zahteva posredovanje helikopterja, tovorne žičnice, konjev ali kombijev. Nekatere planinske koče so se na povečano količino odpadkov že nekoliko prilagodile. Tako vam bodo pijačo ponudili v steklenem kozarcu in ne več v plastičnem. Prilagodili pa so se tudi planinci, ki uporabljajo vse manj plastenk. Opaziti je veliko termovk, bidonov in plastičnih posod, v katerih hranijo hrano in pijačo. Še največ pa lahko kot ljubitelji gora prispevate tako, da odpadke od hrane, pijače in priboljškov, ki jih v polnih nahrbtnikih nesete v gore, prinesete tudi nazaj. Vedno boste našli dovolj prostora za plastično vrečko, aluminijasto folijo od sendviča in plastenko, ki vas je na poti navzgor odžejala. Slednjo sploščite in skupaj z vrečko ter aluminijasto folijo potem odložite v zabojnik za embalažo, ostanke sadja in papirnate robčke pa odvrzite v zabojnik za biološke odpadke. Dovolite, da odpadki postanejo surovina za nov izdelek. O BOIF Bovec, 28. - 30. December 2012 6. BOVEC OUTDOOR FILM FESTIVAL Filmski festival o športu in naravi, ter: 3. Mednarodni festival snežnih skulptur Okrogla miza Freeride delavnice Fotografska razstava www.boff.si Predavanja f Bovec DOLINE NAVDIHA c SLOVENSKI FOttkl CÊNtt« AGÉNCIM SLOVENIAN RLM CCNTHE PETZL QpTitTj-v VARSTVO NARAVE 0 Zimsko druženje sorodnikov Ščinkavec in pinoža Besedilo: Dušan Klenovšek1 Samec ščinkavca Foto: Dušan Klenovšek Ena od milijonske jate pinož, ki je omagala in po oskrbi spet poletela. Foto: Dušan Klenovšek Zimski čas nas med potepanji po naravi ne obdari tako pogosto z opažanji živali ali rastlin. Rastline odmrejo (večina zelnatih vrst) ali upočasnijo svoje življenjske aktivnosti (lesnate vrste), mnoge živali pa se odselijo ali so sredi zimskega spanja. Seveda je živahno tam, kjer si lahko aktivne živali najdejo hrano. Tako se vodne ptice zbirajo na nezaledenelih vodnih površinah, semenojede ptice pa pridno obiskujejo krmilnice. Tu jim največ ljudi ponudi semena, običajno sončnična. Tokrat bi predstavil ščinkavca (Frin-gilla coelelbs) in pinožo (Fringilla montifringilla) - dve ptičji vrsti istega rodu, ki tudi obiskujeta ptičje krmilni-ce, a ju pogosto spregledamo. Zakaj? Ker je naša pozornost namenjena letečim obiskovalcem na krmilnici, ne pa tudi prostoru pod njo. In ravno ta dva na tleh iščeta hrano. Za obe vrsti je značilen kratek in močan koničast kljun, s katerim ob pomoči jezika spretno luščita semena. Ščinkavec je v naših krajih ena najpogostejših ptičjih vrst. Pretežno gnezdilka naših gozdov lahko poseli tudi parke, travniške sadovnjake ali vrtove. V gnezdilnem obdobju teritorialne ptice se v jeseni zbirajo v jate, ki se jim pogosto pridružijo tudi "sestrične" pinože. Te pri nas ne gnezdijo stalno (znani so le posamezni primeri), priletijo pa k nam prezimo-vat. V zase manj ugodnih razmerah (več snega, manjši obrod bukovega 1 Kozjanski park. žira) so to jate do nekaj deset osebkov, ki se v iskanju hrane rade pridružijo ščinkavcem. Tudi pod ptičjo krmil-nico na vrtu. Sinicam, zelencem, dleskom in drugim obiskovalcem namreč marsikatera drobtinica pade na tla, kamor pa omenjene vrste, vse dokler je hrana v krmilnici, ne zaidejo. Tako se lahko najedo vse semenojede vrste. Pinože se lahko v naših krajih pojavijo tudi v zelo velikem številu. Najbolj je verjetno mnogim med bralci znan primer zime 2004/2005. Izredno obilnemu obrodu bukve je sledila jesen (in zima) brez snežne odeje in Slovenijo je "okupirala" jata več milijonov pinož. Za skupinsko prenočevanje so si izbrale gozd v bližini Planine nad Sevnico. Manjše jate - če lahko tako rečemo stotisočglavim - so pred mrakom priletele iz različnih smeri. Najprej so izvajale raznolike zračne skupinske akrobacije, nato pa so se ob ščebetanju umirile na krošnjah dreves gozdnega roba, nato pa so se pomaknile v sam gozd. Vsaka veja v krošnjah posameznih dreves je v trenutku imela več ptic kot poleti listov. In množice ljudi so jih prihajale opazovat do svečnice, ko je zapadel obilnejši sneg. Tedaj je večina pinož poletela v toplejše kraje brez snežne odeje, manjše jate pa so se (tudi v družbi ščinkavcev) razkropile po vsej Sloveniji. Letos bukev ni obilno obrodila, zato bomo ne glede na snežne razmere lahko opazovali le posamezne pinože v manjših jatah ščinkavcev. Vzemite si čas in opazujte te izredno pisane pernate prijatelje - med sprehodom v gozdu ali parku, skozi okensko steklo pod krmilnico na vrtu. Hitro boste znali ločiti obe vrsti (pinožine barve so toplejše), pa tudi samca in samico ščinkavca (samci so pri ptičjih vrstah praviloma bolj pisanih barv). Zaradi njihove večje previdnosti bo tudi fotografiranje večji izziv. Pri tem pa ne pozabimo, da jim lahko s fotografsko vnemo otežimo preživetje v zanje že tako težavnem obdobju. Ne samo iz etičnega vidika, saj sta konec koncev obe vrsti tudi zavarovani. Krmilnica pa naj bo nameščena tako, da bodo ptice varne tudi pred mačkami. Te namreč zelo hitro zaznajo večjo prisotnost ptic in zase lažji lov. Tudi pokanje petard in raket naj se na vrtu s krmilnicami ne izvajata. Če bo vaš fotolov uspešen, pa lahko s predstavitvijo fotografij in opisom zanimivih trenutkov razveselite še prijatelje. Tudi sam jih bom z veseljem pogledal. Pa srečno! O GORSKA MEDICINA 0 Zakaj me boli koleno ? Besedilo: Petra Zupet Koleno je eden najbolj obremenjenih sklepov človeškega telesa. Je tudi med najpogosteje poškodovanimi sklepi, bolečina na sprednji strani kolena pa je najpogostejša težava, zaradi katere ljudje obiščemo zdravnika specialista športne medicine ali fizioterapevta. Predstavlja namreč 20-40 % težav, vezanih na kostno-mišični sistem. Zato ni čudno, da se z njo pogosto srečujemo tudi tisti, ki radi zahajamo v hribe. Anatomija kolena Vzrokov za bolečino na sprednji strani kolena je lahko več. Najpogostejša izvirata iz sklepa med pogačico in stegnenico ter iz ligamenta pod pogačico. Za bolečino pri hoji ali teku navzdol je najverjetnejši krivec sklep med pogačico in stegnenico, za bolečino, ki se pojavlja pri hoji navkreber, pa ligament, ki se od pogačice pripenja na sprednji del stegnenice. Da si bomo lažje predstavljali, o čem govorimo, si s pomočjo priložene slike poglejmo osnovno anatomijo kolena. Kolenski sklep sestavljata stegnenica in golenica. Pred stegnenico leži še manjša kost, ki ji rečemo pogačica. Ta ob upogibanju kolena potuje po sprednji strani stegnenice navzgor in navzdol. To gibanje je odraz krčenja in raztegovanja štiriglave stegenske mišice, ki leži na sprednji strani stegna in s svojo tetivo objame pogačico ter se pripne na sprednjo stran golenice. V samem kolenskem sklepu imamo za boljše prileganje sklepnih površin stegnenice in golenice dva vezivno--hrustančna vložka (meniska), za boljšo stabilnost sklepa pa dve križni vezi (sprednja in zadnja). Dodatno stabilnost sklepu dajejo še stranske vezi (slika). Vzroki za težave Težave v sklepu med pogačico in stegnenico ter v ligamentu pod pogačico nastanejo zaradi relativnih preobremenitev, ki so posledica nesorazmerja v mišični moči, ali pa zaradi ponavljajoče se obremenitve sklepa. Predvsem so problematične tiste obremenitve, ki jih nismo vajeni. Pritisk na sklep med pogačico in stegnenico je pri hoji navkreber na primer do 16-krat večji kot pri hoji po ravnem. Razvoj težav je odvisen tudi od naše telesne teže, hitrosti hoje, tipa tal in obutve. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da teža nahrbtnika, ki ga nosimo s seboj, dodatno prispeva k naši telesni teži in obremeni kolenski sklep. Pomembni pri nastajanju težav pa so tudi tako imenovani intrinzični dejavniki, ki so že predhodno v organizmu. Mednje spadata nepravilna oblikovanost spodnjih okončin (na primer X položaj kolen) ter nezadostna elastičnost stegenskih in golenskih mišic. ZVD ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d. Ko vas pri hoji navzdol zaboli koleno cmSr ■ Vrhunska in hitra diagnostika v športu ni več rezervirana le za vrhunske športnike Pri planincih in alpinistih se pogosto pojavijo težave s koleni, gležnji, rameni,... Za odpravljanje teh težav Vas vabimo na ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d. v Center za medicino in šport, kjer vam nudimo: • ustrezen pregled in pripravo programa zdravljenja, • po potrebi ultrazvočni pregled mišic, tetiv in sklepov, • pripravo ocene mišične moči in splošne fizične pripravljenosti, • pripravo ocene ravnotežja, • individualno fizioterapevtsko obravnavo in rehabilitacijo, • druge storitve s področja športne medicine. Za dodatne informacije oziroma naročilo pokličite 01 585 51 10 ali 031 637 880 ZVD Zavod za varstvo pri delu, d.d., Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana - Polje, www.zvd.si Preprečevanje bolečin v kolenu Bolečine v kolenih, ki so posledica prekomerne obremenitve in nesorazmerja v mišični moči, lahko v veliki meri preprečimo. Hoji v hribe dodamo nekaj vadbe doma, predvsem vaje za krepitev in raztezanje mišic spodnjih okončin in trupa, in verjetnost, da bomo zaradi ljubljene aktivnosti potrebovali zdravnika, bo minimalna. Posvetimo se tudi pravilni obutvi, kar se da racionalno opremimo nahrbtnik, da bo čim lažji, in realno razmislimo, ali morebiti ne bi bilo dobro, da bi tudi sami izgubili nekaj kilogramov. Če se bolečina kljub temu pojavi, ne od-lašajmo predolgo z obiskom zdravnika. Prej kot bomo začeli z zdravljenjem, hitrejši in boljši učinek bo imelo. Zdravnik bo ocenil tudi vse intrinzične dejavnike, ki bi lahko posredno povzročili težave, in začel z zdravljenjem. Zavedati pa se moramo, da ni uspešnega zdravljenja brez sodelovanja pacienta. V tem primeru to pomeni tudi, da se bomo morali v času zdravljenja odreči vsem aktivnostim, ki povzročajo bolečino, tudi hoji v hribe, sicer zdravljenje ne bo imelo pozitivnega učinka. V hribe zatorej tudi s stališča "nebolečih kolen" hodimo po pameti. Začnimo s kratkimi in položnimi turami, predvsem izbirajmo polo-žnejše sestope, saj je pri hoji navzdol obremenitev kolen še večja kot pri hoji navzgor. Šele kasneje postopno izbirajmo vedno daljše in vedno strmej-še poti. Zagotovo pa je najslabše postavljanje rekordov v smislu "prišel sem na Triglav, čeprav prej nikoli nisem bil v hribih". In ne pozabimo, da mišična moč, ki je eden od predpogojev za dobro delovanje sklepov, že ob kratkotrajni telesni neaktivnosti močno upade. Zato naj bodo ture po pavzah, ki trajajo več kot en mesec, ne glede na to, ali smo zelo izkušeni gorniki, bistveno lažje in krajše, kot smo jih sicer vajeni. O NOVOST V STATUTU PZS m Varuh pravic gora -utopija ali stvarnost? Besedilo: Borut Peršolja Z novim statutom Planinske zveze Slovenije (v nadaljevanju: statut) je uveden nov organ - varuh pravic gora. Preden ga dejansko dobimo, je morda pravi čas, da predstavimo nekatera razmišljanja o delovanju varuha pravic gora. Gre za povzetek strokovnih podlag in razmišljanj, ki so nastajala v procesu oblikovanja statuta v okviru delovne skupine za njegovo pripravo. Pričujočega besedila ne smemo in ne moremo razumeti kot obvezne razlage statuta (70. člen), temveč kot neobvezujoč komentar. Statut Planinske zveze Slovenije 39. člen (varuh pravic gora) (1) Varuh pravic gora je od organov PZS neodvisen strokovnjak, ki se: a) v imenu PZS hitro odziva na nedovoljene ali sporne dejavnosti ter posege v gorah in b) pripravlja predloge za izboljšanje zakonodaje glede dejavnosti in posegov v gorah. (2) Varuh pravic gora je za svoje delo odgovoren predsedniku PZS in skupščini PZS. (3) Organi PZS in strokovna služba zagotavljajo varuhu pravic gora odzivnost in strokovno pomoč na njegov poziv. 52. člen (volitve varuha pravic gora) (1) Za varuha pravic gora lahko kandidira član društva, ki: a) ima najmanj visokošolsko izobrazbo, b) je uveljavljen strokovnjak s področja varstva narave ali sorodnih področij in c) ima vsaj pet let izkušenj dela v društvih ali organih PZS. Že v razpravi ob sprejemanju statuta je bilo večkrat izraženo mnenje, da "gore pač nimajo pravic in zato tudi ne potrebujejo varuha". So gore lahko "stranka v kakršnem koli postopku"? Pojavljala so se vprašanja, kaj bo varuh počel, kakšni bodo rezultati njegovega dela in kdo je sploh primeren za opravljanje te funkcije. Izpostavljeni so bili dvomi o smiselnosti uvedbe varuha pravic gora (imamo že gorsko stražo in varuhe gorske narave1 ter seveda celotno Komisijo za varstvo gorske narave), o njegovi neodvisnosti oziroma o razmerju, ki ga bo imel do planinskih društev in Planinske zveze Slovenije. Gore ostajajo slabo razumljive Za odgovore na ta vprašanja je treba poseči nekoliko v teorijo, saj moramo v prvi vrsti dojeti kompleksnost in povezanost različnih delov narave, katere del smo tudi sami. "V polni človečanski misli morata biti obsežena človekov odnos do narave, do duhovnega sveta in do transcedence" (Musek 1994, 20).2 Horvat3 precej prepričljivo pravi: "Gore ostajajo slabo razumljive in prepoznavne, čeprav jih človeku natančno opiše in razloži že srednja šola." Pred razširitvijo etike na primer na gore je treba najprej sprejeti, da dojemamo vse sestavine pokrajine kot del velikega naravnega 1 Varuh gorske narave je strokovni naziv, pridobljen z usposabljanjem za delo v društvih na področju spremljanja in usmerjanja različnih dejavnosti (usposabljanje, vzdrževanje, označevanje in nadelava planinskih poti, oskrba in gradnja planinskih koč ...) v skladu z načeli varovanja gorske narave. 2 Musek, J. (1994): Psihološki portret Slovencev. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 3 Horvat, J. (2006): Tihožitje z goro. Ljubljana: Cankarjeva založba. procesa. Kot opozarja Grušovnik,4 smo lahko "etični le v odnosu do nečesa, kar vidimo, občutimo, razumemo, imamo radi ali kako drugače v to upamo. Brez podobe, ki nas nagovori, ne moremo upati na etični odnos do naravnega sveta. Dojeti, da smo vsi povezani v krogotok energije, da smo vsi del velikanskega, pa tudi dolgotrajnega, naravnega procesa, pa ni enostavno." Nedvomno v sedanjem svetu prevladuje antropocentrični odnos, ki na naravo gleda v okviru njene funkcionalnosti, koristnosti za ljudi, najpogosteje kot rezervoar naravnih virov. Pri tem gre pogosto tudi za ne-reflektirano ljubezen do nje, ki se je prelevila v še eno obliko izkoriščanja. Ob tem je treba biti pozoren tudi na tako imenovani mehki antropocen-trizem, ki si naravni svet lasti pod pretvezo ljubezni do narave. Okoljevarstvo pomeni varovanje človekovega okolja na vseh ravneh -ciljna skupina okoljevarstva je izključno človek. Ciljna skupina naravovar-stva pa so vse druge vrste na planetu. Obe obliki varstva izvajamo ljudje, zato si obe lahko nasprotujeta - zastopata povsem različne interese, ker so ciljne skupine različne. Navada je železna srajca Vprašajmo se, zakaj nam ne uspe spremeniti nekaterih naših prepričanj in navad navkljub prepričljivim dokazom o njihovi škodljivosti za 4 Grušovnik, T. (2011): Odtenki zelene. Humanistične perspektive okoljske problematike. Ljubljana. okolje. Je možno, da smo se znašli v (ne)hotenem zanikanju? Z okoljskim zanikanjem se soočamo, ker svojih navad in prepričanj nismo sposobni spremeniti, zato ker jih ne želimo spremeniti. Pred desetletjem so Pelletier in drugi (1999, v Grušovnik) identificirali štiri razloge za posameznikovo pomanjkanje motivacije pri prevzemanju okoljevarstvenega vedenja. Našli so jih v amotivaciji zaradi strategije, kapacitete, napora in prepričanj nemoči. Strnjeno jih lahko izrazimo kot stanje, v katerem se znajdemo ljudje, ko nismo zmožni predvideti, kako bi lahko prispevek posameznika doprinesel k zaželenim rezultatom v velikem merilu, zato se izognemo osebnemu okoljsko zavednemu delovanju. Naučiti se naravo Vloga izobraževanja pri soočanju z okoljskimi problemi in priložnostmi je zato ključna. Okoljsko izobraževanje, ki je integrirano v celotni sistem formalnega izobraževanja na vseh ravneh (tudi v planinski organizaciji, v obliki usposabljanja), lahko zagotovi znanje, razumevanje, vrednote in veščine, ki so potrebne javnosti in posameznim strokovnim skupinam za njihovo sodelovanje pri izoblikovanju rešitev okolj skih vprašanj. Logično sledi vprašanje, kakšno naj bo to izobraževanje? Najbrž zgolj abstraktno podajanje vednosti ne bo dovolj: danes sta naše zavedanje in poznavanje okoljskih procesov na abstraktni ravni že precej razširjena - osnovne naravne procese in ekološke koncepte pozna domala vsak izobražen človek, a vendar se zdi, da je to premalo za dejansko spremembo, za dejanski tretji korak. Kar potrebujemo, je izobraževanje, zmožno posredovanja vednosti, ki bo dejansko lahko inducirala praktično spremembo. Da bi izobraževanje doseglo svoje cilje, tako za posameznika kot tudi za družbo, mora temeljiti na izkustvu -ki je zmerom dejansko življenjsko izkustvo posameznika. Zato Thoreau pravi, da "ni pol toliko pomembno vedeti, kot čutiti" (Cornell 1994, 7). Cornell je v svoji lastni izkušnji in izkušnjah drugih spoznal, da le takrat, ko se globlje zavedamo narave, resnično spoznamo svoje mesto na svetu (1994, 8). Narava nam omogoča, da se navdušimo, poučimo in si pridobimo izkušnje. Upam si trditi, da z usposabljanji, ki jih izvaja Komisija za varstvo gorske narave, uspešno dosegamo ta cilj. Še vedno pa nimamo odgovora na to, kako in na podlagi česa vključiti v tak miselni proces naravo. Kako se lahko narava zagovarja, kdo je lahko njen zagovornik? Pokrajinska etika odpira vrata Zato je treba na pomoč poklicati pokrajinsko etiko, ki "razširi meje skupnosti tako, da vključujejo zemljo, vode, rastline in živali, ali, vzeto skupaj: pokrajino" (Leopold 2010, 75). Pokrajinska etika spremeni vlogo Homosapiensa iz osvajalca pokrajinske skupnosti v njenega preprostega člana in državljana. Kaj je za filozofa in naravovar-stvenika Leopolda tisti temelj, tista izhodiščna lastnost, ki omogoča razširitev etike na nečloveške subjekte? Še drugače: kaj imamo vsi skupnega, da smo lahko del istega (moralnega) univerzuma? Ponavadi v etiki za takega skupnega imenovalca vseh moralnih subjektov, ki je hkrati tudi izhodiščna točka morale, velja bodisi razum (kot pri Kantu) bodisi čutnost oz. sposobnost čutenja (kot pri Benthamu). Kot pravi Callicott, se lahko, če je tak kriterij - kot ga sam imenuje - uglašen dovolj nizko (kar pomeni, da z razumom mislimo denimo na samozavedanje oziroma s sposobnostjo čutenja na zmožnost zaznave bolečine in neugodja), v etiko zlahka vključijo nekatere višje razvite živali (če je tak kriterij razum) oz. kar lepo število vrst favne (če kot kriterij vzamemo sposobnost čutenja). Če kriterij še nekoliko posplošimo, kot ga posploši Albert Schweitzer, in ga postavimo v spoštovanje življenja, lahko v etiko vključimo že celo kopico bitij. Standardni model iskanja kriterija v psihološki lastnosti etiške teorije pa ne priskrbi nikakršnega temelja za moralno premišljevanje o celotah - o ogroženih populacijah živali in rastlin, endemičnih, redkih oziroma ogroženih vrstah, o biotskih skupnostih ali, v najširšem smislu, biosferi v njeni totalnosti - kajti celote per se nimajo nobenih psiholoških izkustev. Etiški model, ki za izhodišče etike vzame posameznika, ni zmožen koherentno prenesti razširitve etike na skupnosti, kot to zahteva Leopoldov "tretji" korak, ki med moralne subjekte prišteva tudi ekosisteme kot celote. Ključ se skriva v razumevanju, da smo vsi skupaj preživeli proces naravne selekcije zaradi prednosti za preživetje in uspešno reprodukcijo, ki ju nudi družba. Iz Darwinove evolucijske teorije zato izhaja, da ima vse življenje na zemlji skupnega prednika. (Pokrajinska) etika ima zato svoj izvor in temelj v teženju soodvisnih posameznikov ali skupin po izoblikovanju načinov sodelovanja. Ta razširitev etike na pokrajino, ki so jo doslej preučevali zgolj filozofi, je dejansko tudi proces znotraj ekološke evolucije (Leopold 2010, 74). Zagovorništvo narave Glede na ta izhodišča in upoštevajoč dejstva, da je planinska organizacija tudi (ne pa samo!) naravovarstvena organizacija, ki je v preteklosti na primer aktivno sodelovala pri ustanovitvi Triglavskega narodnega parka in ki naravovarstvene vsebine posreduje v vseh programih gorniškega usposabljanja, se zdi, da je korak k vzpostavitvi varuha pravic gora prelomen za razumevanje našega odnosa do gora in ravnanja. Varuh pravic gora je zagovornik narave, torej živali, rastlin in neživega sveta. Njegovo funkcijo je treba razumeti kot poslanstvo in ne kot funkcionarsko nalogo, kot protiutež črkobralskemu in golo formalističnemu odnosu do prava, kot odločen nadzor nad delom vseh, ki posegamo v gorski prostor, kot nalogo pogumnega, ustvarjalnega in razvojnega branja statuta PZS. Njegovo delo je treba razumeti kot priložnost za em- Pot, na katero stopamo z uvedbo varuha pravic gora, je težavna, ni pa nujno, da tudi neprijetna. patijo oziroma sposobnost vživljanja v položaj posameznika - pritožnika in povzročitelja. In ne nazadnje kot funkcijo, ki je ne smejo zasesti posamezniki, ki se s svojim preteklim delom niso dokazali kot suvereni poznavalci problematike gora ali kot ljudje s primernim poklicnim in intelektualnim odnosom do prava. Idejni temelj delovanja varuha pravic gora je lahko geslo, ki ga je mednarodna organizacija za varstvo Alp CIPRA strnila v "Živeti v Alpah". Naloga varuha pravic gora je ugotavljati in preprečevati nedovoljene ali sporne dejavnosti in posege v gorah ter odpravljati njihove posledice. To lahko počne na dveh ravneh. Prva raven je ukvarjanje s posamezno prijavo zatrjevane nedovoljene ali sporne dejavnosti ter posega v gorah, druga pa sistemsko, promocijsko in preventivno delo. Ozaveščanje posameznikov o nedovoljenih ali spornih dejavnostih in posegih v gorah, izobraževanje ljudi o primerih dobre prakse oziroma načinih za preprečevanje kršitev ter spodbujanje širše javnosti k razpravi. Varuh pravic gora se bo na primer lahko zavzemal, da bi vsi preprečevali nedovoljene ali sporne dejavnosti in posege v gorah, predvsem planinska organizacija in vsi, ki živimo in delamo v gorskem svetu. Če imamo na eni strani stanje nezakonitosti, na drugi pa idealno stanje dogajanja v gorah, delujejo v prvem delu predvsem upravni in inšpekcijski organi ter sodišča oziroma drugi formalni kontrolni mehanizmi. Varuh pravic gora bo nekje na sredini med eno in drugo stranjo in bo skrbel predvsem za primere slabega delovanja, ki niso sankcionirani z zakoni. S svojim delovanjem bo lahko prispeval k premiku proti idealnemu stanju. Pot samoomejevanja in samokontrole In ne pozabimo: v alpskem svetu je praktično povsod kot protiutež gospodarski, s tem pa nujno tudi okoljsko obremenjujoči planinski organizaciji, ki je "kriva" za planinske poti, planinske koče in s tem tesno povezani množični obisk gora, nastala naravovarstvena organizacija Mountain Wilderness. Imeli smo jo tudi v Sloveniji, vendar je po nekaj letih delovanja ugasnila. Tako slovenska planinska organizacija edina (?) nima zunanjega civilnodružbenega nadzornika (če odmislimo neorganizirano gorniško javnost), zato je varuh pravic gora nastal tudi iz te potrebe. Neodvisnost njegovega delovanja bo zagotovljena s tem, da se v njegovo izbiro vodstvo PZS ne more vmešavati. Po pozivu h kandidaturi bodo v okviru volilne komisije ugotovili (ne)izpolnjevanje pogojev posameznih kandidatov, v izbor - opravili ga bodo delegati skupščine PZS s tajnim glasovanjem - pa bodo šli vsi kandidati, ki izpolnjujejo s statutom določene pogoje. Pot, na katero stopamo z uvedbo varuha pravic gora, je težavna, ni pa nujno, da tudi neprijetna. To je točka, kjer se združijo filozofija, teorija, pravo, izobraževanje, praksa in izkušnja. Lahko samo upamo, da bo delovanje varuha pripomoglo k večji praktični uveljavitvi pokrajinske etike, predvsem pa k izboljšanju našega ravnanja in odnosa do gora ter vseh pokrajinskih sestavin, ki sestavljajo gore - doma in po svetu. Pri tem pa ohranimo zdravo skepso, ali kot pravi De Botoon5 v Umetnosti potovanja (2003, 198), da je vsaka realistična slika izbor tistih prvin resničnosti, ki bi jih opazovalec rad poudaril. Nobena slika zato nikoli ne prikazuje celote, kot je pikro opozoril tudi Nietzsche: Realistični slikar "Povsem zvest naravi! - kakšna laž! Saj narava je za sliko prevelika! Vsak njen drobec je neomejen. Zato slikar naslika tisto, kar ima zanj neko draž. A kaj je to? Pač tisto, kar lahko naslika!" O 5 De Botton, A. (2003): Umetnost potovanja. Ljubljana. KLIC DIVJINE » Misliti kot gora Besedilo: Aldo Leopold Med strminami odmeva globoko zavijanje, spušča se po pobočjih gore in se izgublja v temi noči. Izbruh neukročene, divje otožnosti, ki prezira vse težave tega sveta. Vsa živa bitja (in verj etno tudi številna neživa) s spoštovanjem prisluhnejo temu glasu. Za jelena je to opomin na usodo vsega mesenega, za borovec opomin na polnočne spopade in na krvave sledi na snegu ... Za kojota je obljuba pojedine, za pastirja opozorilo, za lovca izziv. Toda za vsemi temi očitnimi strahovi in upanji se skriva precej globlje sporočilo, ki ga pozna in razume le gora sama. Samo gora obstaja dovolj dolgo, da lahko nepristransko prisluhne zavijanju volka. Tudi tisti, ki ne razumejo skrivnega sporočila, vedo, da je tukaj - v vsej volčji deželi ga občutiš, kajti prav to je tisto, kar jo ločuje od vseh drugih pokrajin. Zagomazi v hrbtenjači vsakogar, ki sliši nočno zavijanje volkov, in tistih, ki podnevi naletijo na volčjo sled. Celo, kadar volka ni videti ali slišati, se kaže v stotini drobnih dogodkov: nenadni strah tovornega konja, kamenčki, ki se vsujejo čez steno, dolgi skoki prestrašenega jelena, sence, ki se skrivajo pod starimi smrekami ... Samo popoln topoumnež spregleda prisotnost volkov, pa tudi dejstvo, da ima gora o njih svoje skrivno mnenje. Jaz sam sem o tem popolnoma prepričan od dne, ko sem videl volka umreti. Malicali smo na skalnem pomolu, pod katerim se je vrtinčila reka. Sprva smo mislili, da je tisto, kar plava po Volk Foto: Miha Krofel vodi, košuta. Toda ko se je iz vode povzpela na breg nasproti nas in stresla svoj rep, smo spoznali svojo zmoto: bila je volkulja. Pol ducata odraslih mladičev je priteklo izpod vrbovja in jo pozdravilo, mahaje z repi in z igrivim renčanjem. Pod našimi nogami se je na ravnini ob vodi motal pravi klobčič volkov. V tistih časih ni nihče niti pomislil, da bi zamudil priložnost za strel na volka. V trenutku smo namerili v kožuhast klobčič pod sabo in ga zasuli s svincem, toda bili smo bolj razburjeni kot natančni: strel strmo navzdol je zmeraj begajoča zadeva. Ko so bile naše puške prazne, je volkulja ležala na tleh. Do nje smo prišli ravno ob pravem času, da smo videli, kako umira zeleni ogenj v njenih očeh. Takrat sem spoznal nekaj, kar me nenehno spremlja od tistega trenutka dalje ... Spoznal sem, da je bilo v tistih volčjih očeh nekaj, kar mi je popolnoma tuje in kar sta poznali samo volkulja in gora. Takrat sem bil mlad in poln lovske vneme. Mislil sem, da manj volkov pomeni več jelenov, nič volkov pa lovčev raj. Toda odkar sem videl smrt tistega skrivnostnega zelena ognja v volčjih očeh, sem prepričan, da se volk in gora ne strinjata s takim mnenjem. A Sand County Almanac. Ballantine Books; Reissue edition, 1986. Prevedla Marjeta KeršičSvetel O fiW I mm 111 NAGRADNA iGRA! i VEČ NAlwwW.WshßkSI -f f THE NORTH .FACE a SHOP www.tnfshop.si SVETOVNI POKAL V ŠPORTNEM PLEZANJU 0 Zadnja tekma svetovnega pokala je odločila o skupnem seštevku Besedilo: Tina Leskošek V nedeljo, 18. novembra 2012, se je v športni dvorani Zlato polje v Kranju pod okriljem Mednarodne zveze za športno plezanje IFSC odvijala zadnja tekma svetovnega pokala v športnem plezanju. Zagreti navijači smo si imeli priložnost ogledati, kako se je v finalni smeri pomerilo osem najboljših športnih plezalk in plezalcev s celega sveta, končne razvrstitve pa so bile odvisne prav od te zadnje tekme. Tekma je bila napeta in odlično pripravljena, prav tako so vse svoje sposobnosti in izvrstno pripravljenost pokazali vsi finalisti. Najprej smo si ogledali moški finale, kamor se na žalost ni prebil noben slovenski tekmovalec, čeprav ga je Urban Primožič zgrešil le za las - osvojil je 9. mesto. Zmagal je Jakob Schubert (Avstrija), drugo mesto si je priplezal Sachi Amma (Japonska) in tretje Magnus Midtboe (Norveška). V skupnem seštevku v težavnosti je zmagal Sachi Amma, drugi je bil Ramón Julian Puigblanque (Španija) in tretji Jakob Schubert. V skupnem seštevku v kombinaciji je zmagal Jakob Schubert, drugi je bil Sean Mccoll (Kanada), tretji pa Sachi Amma. Sledil je ženski finale, do katerega se je dvorana že dobro napolnila. Da je Mina Markovič zmagovalka v skupnem seštevku svetovnega pokala v kombinaciji, v kateri šteje pet najboljših tekem v dveh od treh disciplin (težavnost, balvani, hitrost), je bilo jasno že pred kranjsko tekmo, za zmago v težavnosti pa se je borila s Korejko Jain Kim. Obe slovenski tekmovalki v finalu, Mina Markovič in Maja Vidmar, sta se izvrstno odrezali, padli pa sta na istem mestu, nekaj oprimkov pod vrhom. Enako daleč je priplezala tudi Japonka Momoka Oda, tako da je odločil rezultat iz polfinala. Jain Kim je priplezala malenkost nižje. Prvo mesto je tako v Kranju osvojila Mina Markovič, drugo Momoka Oda in tretje Maja Vidmar. Mina je s tem zmagala tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnosti 2012, kjer je tudi sicer vodila vse od prve letošnje tekme. Drugo mesto je osvojila Jain Kim in tretje Johanna Ernst (Avstrija). V skupnem seštevku v kombinaciji je zlato prav tako pobrala Mina, srebrna je bila Jain Kim in bronasta Akiyo Noguchi (Japonska). Sanjski razplet za Slovenijo! Mina Markovič je torej na tekmi branila skupni zmagi svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji iz leta 2011. Tudi v Kranju je že zmagala leta 2009, lani pa je bila druga. Naša druga odlična plezalka Maja Vidmar se je v finale kranjske tekme svetovnega pokala uvrstila še vsakič od 2002, zmagala pa je v letih 2006 in 2007. Tako slovenski športni plezalci že kar nekaj let ostajajo v svetovnem vrhu zahtevne športne panoge, ki je v medijih in po splošnem poznavanju velikokrat zapostavljena in premalo cenjena. Slovensko himno smo letos v Kranju poslušali kar trikrat, upajmo, da jo bomo še čim večkrat! O O Marmot FOR LIFE QUASAR JACKET Minlmaluna taia, maksimalna [opleta - vse v flnam paksiul Nova Quasar Jakna za ianska in lunine t»hla samo 255g (moSfca) In 321g (ienska) in i« prava toplotna tvor. Vrhunski 900 gosji puh znotraj ultra lahka Perte* Quantum zunanje tkanine. Jakna Quasar ee iskaio. kot vrhunski ko» oblačila pa naj «i do kot vrhnji ali Izolacijski sloj. Quasar |a tohnlčno In ostotsko tul dovrečen jzdolokl Kblcfcclju Miutitol naldatt t Uflovin^: MJMAPUfllM, Krttuio} : BIH J. . uHiina Atfmturašttfrt itesJQHican casta lil :! '::k]l.=iiCricq ACTtDHHMFJlA. l-jrci S - ■ jiitjlJSHE ^ (vil 5(1*1 Hm entica. . | r-i. .■ ■. r ■ Mye i. .■ „ CulL Dol«-:. jDCJ.Lavrti S«! sssrH), i.rivä tE, jhw'iw PmHImn,; hill.' j;hk; f'^i- www.aiinapurna si wwwniarmot.eu O NOVICI RTIKA Pomembnejše ponovitve V torek, 9. oktobra, sta Jure Leban in Nejc Kurinčič (oba Soški AO) opravila prvo ponovitev smeri Sončni steber (VI+/ VI, 120 m) v Srednjem vrhu v Krnskem pogorju. Smer je delo generacije primorskih alpinistov, ki so dokazali, da se tudi na tej strani Alp dobro pleza. Janko Humar, Mitja Lo Duca in Žare Trušnovec so imena, ki bi morala biti poznana tudi širši slovenski alpinistični javnosti. Boštjan Mikuž (AS Ajdovščina) in Nejc Kurinčič (Soški AO) sta 21. oktobra uživala v odlični skali Stebra sv. Martina (VII/V-VI, 400 m) v južni steni Jerebice. Smer sta na Martinovo nedeljo leta 1986 preplezala Pavle Kozjek in Peter Podgornik. Pelc nad Klonicami sta obiskala Blaž Grapar in Jure Zmrzlikar (oba AO Rašica) in po 21 letih opravila drugo ponovitev in s tem prvo prosto ponovitev smeri Krč (VI+, 200 m). Prvo ponovitev pa je že po tednu dni doživela smer Iskalec sanj (VI I/VI, 190 m) v Klemenči peči. Opravila sta jo Ursula Hribernik in Gorazd Pipenbaher (oba AK Slovenska Bistrica), ki sta nad smerjo navdušena. V nedeljo, 21. oktobra, sta eno od številnih ponovitev Amonita (VIII-/VII+, 230 m) opravila Luka Pavlovčič in Andrej Erceg (oba ČAO). Gregor Šetina in Robert Krštinc (oba AO Novo mesto) sta verjetno prva ponovila Adrenalin (VII/VI+, 350 m) v jugovzhodni steni Skute, ki jo je kot prvi preplezal Andrej Markovič, sam in brez varovanja. Smer ponuja lepo plezanje v dobri skali z izjemo najtežjega raztežaja, kjer je potrebno preplezati rdečo krušljivo poč. Miha Zupan in Maja Duh (oba AO Tržič) sta v Velikem Draškem vrhu povezala najlepše dele Lomske, Slaparske, Spominske smeri dr. Tomaža Ažmana, Črne maše in Tržiške smeri. Čeprav v gorah ni običajno poimenovati kombinacij z novim imenom, sta vzpon posrečeno imenovala Venček tržiških (VI, V+/IV-V, 350 m), saj so vsi avtorji omenjenih smeri tržiškega porekla. Klemenča peč Janko Oprešnik in Bogdan Napret (oba AK Slovenska Bistrica) sta v Klemenči peči dodala še eno smer. Levo od Levega raza sta preplezala Raztrgano besedo (VI-, A1/V+, A0, 230 m). Kljub relativno nizki oceni ju je že prvi, mokri raztežaj zelo upočasnil (smer sta plezala d evet ur). V nada ljeva nj u sta namesto lepih prehodov naletela na drobljivo skalo, luske, veliko naloženega kamenja in blokov ter seveda zemljo in travo. Ker so bile poči zasigane, je bilo nameščanje varovanja prava umetnost. Tak opis najbrž ne bo privabil veliko alpinistov, nekaj avanture željnih pa se bo že našlo. Stenar Marko Turk (AO Rašica) in Silvo Kragelj (AO Ljubljana-Matica) sta letos res veliko plezala in poleg številnih novih smeri v zahodni steni Triglava preplezala še pet novih smeri v jugozahodnem boku Stenarja. Tako sta v življenje obudila steno, ki jo je že marsikdo gledal, a očitno spregledal. Do 230 metrov visoka stena ponuja zanimive razčlembe in, vsaj po slikah sodeč, tudi izvrstno skalo z veliko možnostmi za nameščanje varovanja. Nastalo je pet smeri s težavami do VII- in kakšnim tehničnim mestom, ki čakajo prve ponavljavce, željne plezanja v samotnem in uživaškem ambientu. Za vse smeri uporabimo dostop čez Sovatno (1.30 h). Za vse smeri je urejen spust po vrvi, ki se začne 10 m desno od Centralnega kamina pet metrov pod robom stene (55- in 45-metrski spusti). V smereh sta pustila kar nekaj klinov. Že 27. julija sta preplezala smer Centralni kamin (VI/IV-V, 230 m), ki poteka po najizrazitejši razčlembi - kaminu. Naslednja je 17. septembra nastala smer Brke z razgledom (VI/IV-V, 230 m). Grob opis je težak, saj ne sledi kakšni izraziti razčlembi. V spodnjem delu poteka rahlo proti desni in išče prehode preko zajed in polic, v drugi polovici pa okvirno sledi manj izrazitemu stebru. 21. septembra je bil dan za Spominsko smer Milenka Arnejška - Prleta (VI+, A0/V, 230 m), ki poteka najbolj desno od vseh. Sledi izrazitemu navpičnemu sistemu zajed, poči in kaminov, le pod robom stene krene proti desni. Po oceni še najtežjo Spominsko smer Luke Levstka (VII-, A0/V, 230 m) sta preplezala 8. oktobra. Po začetnem strmem delu smer poteka po rahlo proti levi usmerjeni razčlembi kaminov, poči in polic. Sredi meseca, 19. oktobra, sta Turk in Kragelj omenjenim smerem dodala še peto. Smer Rajski vrtovi (VI+ A0/V, 230 m) poteka med Centralnim kaminom in Spominsko smerjo Luke Levstka, skoraj na sredi med obema in v navpični li nji naravnost proti robu stene. Vevnica Omeniti moramo še novo smer v severni steni Vevnice, ki sta jo sicer že lanskega septembra, 10. septembra 2011, preplezala furlanska plezalca Roberto Mazzilis in Fabio Lenarduzzi. Območje je prežeto z dosežki slovenskih alpinistov in pravje, da dosežek na kratko omenimo. Klemenča peč: od leve proti desni -Centralni kamin, Rajski vrtovi, Spominska Luke Levstka, Brke z razgledom in Spominska Milenka Arnejška Foto: Marko Turk Smer Mazzilis-Lenarduzzi (VII A0/VI-V, 645 m) gotovo sodi med najtežje v steni. Vstop je med smerjo Levi Piussi in Planikinim cvetom na desni. Malo višje gre za trenutek skupaj z Levim Piussijem, ki ga kmalu zapusti in nadaljuje po robu velikega napušča, od koder ni več mogoče nazaj. Sledi zelo izpostavljeno plezanje, višje smer prekriža Levega Piussija in nadaljuje med Barbaro in Belim križem, ki ga pod velikimi napušči sredi stene prekriža. Nadaljuje samostojno pod rob stene do stika z Belim križem, po katerem izstopi. Skala je mestoma kompaktna, večkrat pa tudi krušljiva. V deževnem obdobju je vršni del stene zaradi melišč in oblike terena lahko zelo izpostavljen kamenju in vodi. Novi vrh Rado Lapajna in Marko Leban (oba AO Cerkno) sta v nedeljo, 21. oktobra, v Novem vrhu preplezala novo smer v Mali steni. Jesenska smer (IV-/III, 100 m) poteka levo od Črva po lepih belih ploščah. Vstopi v izrazit globok kamin in ga po 15 metrih zapusti v desno prek plitve zajede, nadaljuje pa po počeh. V smeri so ostali štirje klini. Isti dan sta preplezala še novo varianto smeri v vzhodni steni, ki je mnogo bolj poznana po zimskih smereh. Priljubljene so bile pred nekaj desetletji, danes pa kljub dobri skali večinoma samevajo. Lapajna in Leban sta preplezala prvenstveno varianto Varianta po zajedi na raz (V-/III-IV, 100 m). To je raz, ki se povzpne prav na vrh Novega vrha. Začetek je sicer krušljiv, že kmalu pa preide v odlično kamnino in izpostavljeno linijo. Na vstopu v zajedo, kjer se smer začne, je ostal klin za lažjo orientacijo morebitnim ponavljavcem. Smer višje preseka Lepo varianto in nato pelje po gredi vzporedno z razom, dokler se ta ne konča Triglav Janko Oprešnik - Zumba in Tomaž Brglez sta ponovno preplezala novo linijo, tokrat prvenstveno vstopno varianto smeri Prusik-Szalay. V nedeljo, 21. oktobra, je nastala Sitna bližnjica (V+/VI-, IV, 250 m) v kateri sta avtorja pustila tri kline za pomoč ponavljavcem. Varianta se začne levo od Vstopne variante Prusik-Szalay, jo po nekaj metrih prečka, nato pa se obrne naravnost navzgor Brusnice z ginesom in Smer novih začetkov v Lanežu Foto: Ivan Štornik po stebru in čez kompaktne položne plošče. Preko previsne zapore - strehe poiščemo prehod po viseči poklini in nad ogromnim balvanom prečimo poševno desno ter takoj zatem naravnost navzgor, do krušljivih plošč in previsov. Prečimo nekaj metrov v desno in čez krušljiv kamin navzgor do lažjega in kompaktnega dela stene. Sledi lepi, uživaški peti raztežaj, ki poteka po v levo navzgor usmerjeni rampi - plošči. Ta pripelje v širok kamin pod smerjo Prusik-Szalay. Nadaljujemo skozenj in levo na raz do stolpa ter stika z omenjeno smerjo. Marko Turk (AO Rašica) in Silvo Kragelj (AO Ljubljana-Matica) sta zadnje lepe jesenske dneve, natančneje 25. oktober, izkoristila za novo, letos že svojo osmo smer v Steni. Ledena luna (VI+/IV-V, 400 m) se začne na Zlatorogovih policah levo od Nemškega turnca, poteka po grebenu in višje po kaminih, zajedah in počeh levo od Zimmer-Jahnovega izstopa. Zaključi se na Frelihovi polici in predstavlja malo zahtevnejšo alternativo za nadaljevanje Kratke Nemške namesto Zim-mer-Jahnove variante. Lanež, Skuta in Mrzla gora Arne Jeglič (AO Ljubljana-Mati-ca) in Matic Košir (AO Jesenice) sta v Skuti želela preplezati smer Zagiftomanija in po njej tudi začela, a sta nato že spodaj zgrešila in nadaljevala preveč proti desni. Preplezala sta Zgrešeno varianto (VI/V, 200 m), ki se nadaljuje po policah v spodnjem delu stene, dokler jih ne zaprejo strmi odlomljeni skladi. Tu se obrne naravnost navzgor proti južnemu razu po izraziti h razčlembah - zajeda h, počeh in kaminih. Koroški plezalci so letos dodobra obdelali severno steno Laneža, predvsem vse mogoče lažje variante. Težke linije je že pred leti preplezal Grega Lačen. Stena je tako dobila že pet stometrskih smeri nižjih težav. 25. oktobra sta Marta Krejan in Ivan Štornik (oba AK Ravne) v Lanežu najprej preplezala Brusnice z ginesom (V-/III-IV, 100 m) in Smer novih začetkov (IV/III, 100 m). Obe ponujata uživaško plezanje v kompaktni skali. Brusnice z ginesom se poleg tega odlikujejo z lepo zajedo (V-), Smer novih začetkov pa ima v prvem raztežaju zanimiv kamin z zagozdeno skalo na koncu. Marko Mavhar in Sara Zalo kar (oba AO Grmada-Celje) sta v soboto, 20. oktobra, v južni steni Mrzle gore preplezala novo smer S&M (V/III-IV, 150 m), ki kljub poraščenosti ponuja zelo lepe prehode v dobri skali. Kombinirano plezanje Dejan Koren se že pridno pripravlja na zimsko sezono in je že poprijel za cepine, saj trenira v plezališčih za kombinirano plezanje oz. drytooling. Tik za mejo, v priljubljenem plezališču Grotta Santa Catarina, je uspešno opravil s sedem let starim projektom Maura Dejan Koren v My day (Grotta Santa Catarina) Boleta - Bubuja. Veliko truda, treningov in neuspešnih poizkusov je bilo potrebnih, da je bila smer preplezana prosto in je dobila svoje ime in oceno. Ena najtežjih tovrstnih smeri se imenuje My Day in nosi oceno oz. predlog ocene (D13+/14-). Gre za eno najtežjih tovrstnih smeri na svetu, čeprav je bilo v preteklosti na temo ocen pri tovrstnem plezanju napisano res veliko. Pa tudi ta zvrst plezanja sama ni več tako popularna kot še pred nekaj leti. Novice je pripravil Peter Mežnar. NOV JIN Začetek nove sezone v Patagoniji Švicar Michael Lerjen-Demjen in Argentinec Jorge Ackermann sta v vzhodni steni Fitz Roya opravila pomemben prvenstveni vzpon, ki bo še nekaj časa odmeval v plezalskih krogih. Ne samo zato, ker sta z novo smerjo odprla začetek nove patagonske sezone, temveč tudi zaradi težavnosti, dolžine in predvsem načina plezanja. Plezala sta namreč na alpski način, brez fiksnih vrvi in brez zavrtanega svedrovca, v steni pa sta bivakirala dvakrat. Tudi težave vzpona so spoštovanja vredne - 7a, A3, M4, 1200 m. Med 14. in 16. novembrom sta nanizala 28 novih raztežajev, potem pa sta smer priključila k EVROPSKI MLADINSKI POKAL 2012 Dvojno zlato za Domna Škofica "Ni nam para na svetu!" je nad uspehi mladih tekmovalcev navdušen selektor slovenske mladinske reprezentance v športnem plezanju Borut Kavzar, s čimer misli predvsem na fante, predstavnike mladinske ekipe. Osemnajstletni Domen Škofic je že naš "stari znanec", ki pa si ponovno več kot zasluži našo pozornost. Radovljičan je namreč zmagal tako na zadnji tekmi evropskega mladinskega pokala, ki je bila konec novembra v Kranju, kot v skupnem seštevku! Slovenske barve je na zadnji tekmi zastopalo enaintrideset tekmovalcev in kar trinajst se jih je uvrstilo med deset najboljših v vseh kategorijah. Če omenimo zgolj najboljše v finalu in njihove skupne seštevke: starejši deček Anže Peharc si je v Kranju priplezal bronasto medaljo in srebro v skupnem seštevku, kadet Gregor Vezonik srebrno medaljo in v skupnem seštevku šesto mesto, Martin Bergant pa je bil v skupnem seštevku četrti, v Kranju pa tik za Vezonikom, torej mu je prsi krasil bron. Mladinec Sergej Epih je bil v skupnem seštevku tretji, v Kranju pa šesti. Tjaša Kalan, kadetinja, je v Kranju priplezala na šesto mesto, skupno na enaindvajseto. Med mladinkami je na zadnji tekmi evropskega pokala Tina Šušteršič dosegla peto mesto, skupno je bila dvanajsta, Anja Šerbinek pa osmo mesto, skupno osemnajsto. Domen Škofic je po tekmi v Kranju med drugim povedal: "Sezona ne bi mogla biti bolj uspešna, morda bi lahko zmagal še na mladinskem svetovnem prvenstvu v Singapurju, a verjetno bi bilo to že malo kičasto. Upam, da bo šlo tako še naprej - brez poškodb in z veliko uspehi." Marta Krejan Domen Škofic na tekmi evropskega mladinskega pokala v Kranju 2012 Foto: Stanko Gruden Ferrarijevi smeri, po kateri sta opravila še šest raztežajev do vrha gore. Smer sta imenovala Un Mar de Sueños ali po naše Morje sanj. Nova tehnično zahtevna smer v Himalaji Širšo okolico osemtisočaka Manasluja obišče precej manj alpinistov kot na primer deželo Khumbu pod Everestom in zato lahko nekoliko bolj zvedavi alpinisti še vedno skoraj z lahkoto najdejo nedotaknjene stene, če že ne kar cele gore. Letošnjega oktobra sta se v ta del nepalske Himalaje podala ukrajinska alpinista Serhij Bublik in Mikola Shimko. Kot prvima jima je uspelo priplezati na vrh Simnang Himala (imenovanega tudi P2), visokega 6251 metrov. Ta bor pod steno sta postavi la na višini 4800 metrov in 19. oktobra vstopila v steno. Smer je bila s težavami kar radodarna (navpični odstavki ledu, previsne poči itd.), veliko manj pa s prostori za prenočevanje. Vrh sta dosegla 23. oktobra, sestopila pa sta v osmih urah. V steni sta pustila nekaj klinov le pri spuščanju, sicer pa ničesar. Smer sta imenovala Redpoint, njena višina je 1250 m, ocena pa 6c+, A3, M6, W16. Legendarna naveza Fowler-Ramsden spet uspešna Nekateri so kot vino, s starostjo so vedno boljši. Redki pa svojo odličnost vlečejo tako dolgo, kot to zmore angleški alpinist Mick Fowler. Skupaj s Paulom Ramsdenom tvorita najdaljše plezalsko partnerstvo na Otoku, vsaj kar se odprav tiče, saj skupaj plezata že več kot dvajset let. Svoje sledi sta (skupaj ali v navezah z drugimi soplezalci) pustila tako rekoč povsod po svetu, za vzpon v Siguniangu pa sta leta 2002 prejela tudi zlati cepin. In oba "starca", ki imata krepko čez 50 let, sta letošnjo jesen ponovno udarila v Indiji, kjer sta oktobra preplezala prvenstveno smer The Prow of Shiva (ED+) v Mt. Shivi (6142 m). Prvi pogledi izpod stene so kazali na zelo slabo skalo in izpostavljeno plezanje. Ampak angleška veterana sta že vedela, da morata zadevo potipati od blizu. Tam se je izkazalo, da je skala fantastičen granit, na katerega je nalepljen odličen led, kakršnega sta navajena iz domačih škotskih sten. Še vreme je bilo menda odlično. Kar predstavljamo si, kako se je obema mojstroma smejalo, ko sta počasi premagovala meter za metrom in so se jima stvari poklapljale na najboljši možni način. Za vzpon sta potrebovala sedem dni in še dva za sestop. Sicer je Fowler priznal, da je bil uspeh na tehtnici do zadnjega metra, in na koncu še sklenil: "Ne bi moglo biti boljše." Vrnitev na staro prizorišče Švicarski alpinist Roger Schaeli in njegov južnotirolski soplezalec Simon Gietl sta letos opravila prosto ponovitev smeri Fior di Vite (6193 m, 90°, M5, 5.11 d) v stolpih Arwa v indijski Himalaji. Schaeli je bil sicer že član švicarske odprave, ki je omenjeno smer preplezala v prvenstvenem vzponu leta 2002. Pri tem so fantje - poleg Scha-elija še Bruno Hasler in Stephan Harvey - uporabili nekaj tehnike. Smer so takrat ocenili z 90°, VI+/5.10b, A2. Odsihmal ga je ideja o prosti ponovitvi morila vse do lanskega leta, ko sta se s Simonom Gietlom v družbi nemškega snemalca Daniela Ahnena odpravila pod Arwo, da opravita prosti vzpon. Toda še pred začetkom resnejšega plezanja se je odprava spremenila v tragedijo, saj je Daniel Ahnen padel v ledeniško razpoko. Roger in Simon ga nista mogla več rešiti. Še več - s spusti po vrvi sta ga iskala celih pet dni in pri tem še sama ogromno tvegala, a jima ga ni uspelo najti. Oba plezalca sta se pod goro vrnila letos. Tokrat sta ju spremljala fotograf Frank Kretschmann in gorski vodnik Andrea di Donato. Tokrat je vse šlo, kot je treba. V spomin na Daniela Ahnena so s seboj nesli tudi medaljon z napisom budistične mantre Om ManiPadmeHum in ga pustili na vrhu Arwe. Na čelu z britansko damo v El Capitanu Britanski plezalci Hazel Findlay, James McHaffie in Neil Dyer so pred približno mesecem dni končali svoj vzpon v El Capitanu, kjer so kot drugi prosto ponovili smer Pre-Muir. Gre za kombinacijo treh smeri, ki vodijo prav po sredi Capitanove stene, in sicer Muir Wall, The Shaft in The Shield. Vse skupaj nanese več kot 30 raztežajev, težavnost pa sega do 5.13c/d oziroma 8a+/b. Hazel Findlay, sicer ena najmočnejših trad plezalk na svetu, je tokrat veljala za najšibkejši člen tričlanske naveze, a se je zelo izkazala. Raztežaj z oceno 8b sta Findlayeva in McHaffie preplezala presenetljivo hitro in brez težav, tako da so "na polici nad njim imeli kar majhno zabavo. Do tam sploh nisem čutila kakšne obremenitve, ker sploh nisem verjela, da bi ta raztežaj lahko preplezala s takšno lahkoto," je na svoj blog zapisala Findlayeva. 'Ampak od tam naprej se je zgodilo prav to," je še dodala. Kamen se jim je od srca odvalil šele zadnji dan, ko je Findlayeva preplezala še drugi najtežji raztežaj z oceno 5.13c (8a+) in so vsem trem od vse hrane ostali le še štirje litri vode. Kakorkoli, najtežji raztežaj je Hazel opisala takole: "Ključni raztežaj je eden najlepših, kar sem jih kadarkoli preplezala. Začne se z navpičnim kotom, brez oprimkov izven poči in stopov." Hazel sicer ni novinka v Yosemitih, saj je v El Capitanu lani prosto preplezala Golden Gate (8a, 1000 m). Nova smer nad Chamonixom Plezalci iz Chamonixa Jeff Mercier, Julien Desecures, Korra Pesce in v Chamu živeči Anglež Jon Griffith so izkoristili odlične razmere v okolici Aiguille du Midi in v Aiguille du Peigne preplezali novo ledno in kombinirano linijo. Smer z variantami sledi stari Britanski smeri, ki jo poleg nekaj plošč z oceno VI krasijo tudi tehnična mesta A2 in A3. Četverica lokalcev je z izpostavljenim vzponom opravila hitro in gladko. Dan pred vzponom so za lažji začetek naslednjega dneva fiksirali vrvi v prvih dveh raztežajih, potem pa po tankih in ozkih ledenih trakovih v enem dnevu priplezali na vrh prej omenjene granitne igle. Smer so imenovali Full love for dry and ice, ocenili pa s V, 5+, M6, 85°, R, 500 m. Plezali so 17. in 18. oktobra 2012. Novice je pripravil Urban Golob. Mladinska knjiga Trgovina Slovenska 29, Ljubljana T: 01 2410 656, E: konzordj@mk-trgovina.si Pestra izbira knjig s področja gorništva, alpinizma, fotomonografij in potopisov National Ski Patrol Mountain Travel & Rescue: National Ski Patrol's Manual for Mountain Rescue Mountaineers Books; december 2012 (mehka vezava; 288 strani; 26,09 €) Svet zelenih gozdov Roman Mihalič: Dolenjska, Bela krajina, Notranjska: planinski vodnik. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije, 2012. 160 str. PLANIK - tfo&Hi ¡PplerffsMI; Uiti» LIrjJhjj OlftlJHH^j Pri Planinski zvezi Slovenije je izšel vodnik Romana Mi-haliča z naslovom Dolenjska, Bela krajina, Notranjska, ki pomembno zapolnjuje zbirko vodnikov, izhajajočih pri tej ustanovi. Zajame tri prepoznavna območja Slovenije, pogled na kazalo pa natančneje prikaže vsebino. Razdelki z zemljepisnimi območji si slede v naslednjem zaporedju: Gorjanci, Bela krajina, Kočevski rog, Kočevsko in Zgornja Kolpska dolina, Stojna, Goteniška gora in Go-teniški Snežnik, Borovška gora in obkolpske stene, Ribniška dolina, Dobrepolje, Trška gora, Kumljansko hribovje, Stična, Višnja gora, Litija, Grosuplje, Velike Lašče, Krimsko pogorje, Borovnica in Vrhnika, Loški potok, Loška dolina, Cerknica, Javorniki in Snežnik. To je obširno gozdnato območje, zato je ena najbolj pogostih besed v vodniku prav gozd z izpeljankami. To se ujema tudi z opozorilom, ki takoj za uvodnim poglavjem o obsegu, kamninski zgradbi, podnebju, vodah in drugih značilnostih tega območja v Praktičnih napotkih omeni, da je "to območje močno poraščeno z gozdovi, v katerih se zlahka izgubimo". Mogoče lahko k temu pripomorejo tudi pragozdovi, ki jih je kar nekaj posejanih na teh predelih (Rajhenavski pragozd, pragozd Strmec, Krokar). Vendar ne gre povzročati strahu. Opisi poti so pregledni, z omembami razpoznavnih točk, malo pa še povprašamo mimoidoče pa zagotovo pridemo do cilja. Območje je bilo v preteklosti zaradi znanih zgodovinskih dejstev odmaknjeno širši javnosti, zato pa je s političnimi spremembami v zadnjih desetletjih postalo toliko bolj zanimivo. Na zemljevidih še ni vrisanih vseh poti, čeprav so markirane. Tovrstno opozorilo avtorja Romana Mihaliča je na mestu. Oštevilčeni tipizirani opisi posameznih enot se ustavijo pri številki 267. V njej niso zajeti le vrhovi in poti, vabljive za pohodnike, ampak tudi večji kraji (Vrhnika, Grosuplje, Postojna itd.). Sicer pa je ob vsaki pohodniški enoti opisan čas dostopa, podrobnosti na poti do cilja, še posebej pa pritegne razdelek Zanimivosti. V tej rubriki so faktografsko navedene naravne znamenitosti (jame, izviri vod, slapovi, drevesa ipd.), arheološka najdišča, arhitekturne posebnosti, sakralni spomeniki in drugo. Bralca zamika, da bi videl vasi Pugled, Rigelj, Željne, kočevarsko naselje Rajhenav ali celo razvaline naselij (Žiben in Rdeči kamen). A vse pač ne more biti opisano; namen pa je dosežen, saj vodnik s tem vzbuja radovednost. Primerno je, da sta poleg partizanskih obeležij omenjeni povojni grobišči Dvojno brezno in Jama v Rugarskih klancih. Opazno je prizadevanje po slikovitem izražanju. Med opisi dostopov sta namreč večkrat uporabljena izraza čok (skalnati čok) in vlaka (gozdna vlaka). Besedi sta v splošnem jeziku redkejši, a jima z rabo pomagamo živeti. Rudolf Badjura, ki izhaja prav s tega področja, je nabiral prav take klene izraze iz ljudske terminologije. Pa ne gre samo za te besede iz splošnega jezika, prav je, da so zapisani tudi redkejši geografski pojmi, na primer Kumljansko hribovje. Zakaj bi rekli območje okoli Kuma, če pa slovenščina premore izviren pridevnik? Mimogrede, tu živi endemitska živalska vrsta, ki nosi ime po Kumu -majhen svetlo rjav hrošček, kumski jamski brzec ali kumski brezokec. Bi ga dodali v morebiten ponatis? V tem kontekstu je mogoče omeniti še besedne zveze križev pot št. 1, št. 3 itd.? Likovna umetnost govori o postajah križevega pota. Vodnik je opremljen s fotografijami, ki so prav tako delo Romana Mihaliča. Poleg panoramskih posnetkov privabijo še posebej tiste, ki prikazujejo detajle iz narave. Fotografija s primerjavo medvedove šape in človeške noge pa ni samo zanimiva, ampak tudi poučna, saj nakazuje morebitno srečanje s to živaljo. V vodniku je vse polno drobnih in večjih namigov, ki človeka vabijo, da bi raziskal, kaj se skriva za njimi. Zato brž pot pod noge. Doslej neznani kotički nas čakajo. Milka Bokal Plezalni vodnik za Kamniško Bistrico Tone Golnar, Silvij Morojna, Bojan Pollak: Plezalni vodnik Kamniške in Savinjske Alpe. Kamniška Bistrica. Tretja, popravljena in razširjena izdaja. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije, 2012. 374 str. KAMNIŠKA BISTRICA Spoznanje je bilo kruto. Nekje nižje doli sem zgrešil pravo smer in se zaplezal. Ocena težavnosti smeri in dejansko stanje v steni se nista več ujemala. Morda bi lahko nadaljeval še meter ali dva, vendar bi nato obtičal in si otežil ali onemogočil varno vrnitev. Odločil sem se za umik. Zabil sem klin. Skozi njegovo uho in okoli glavne vrvi sem napeljal pomožno vrvico. Namesto nje bi lahko uporabil tudi vponko z matico, vendar bi ostala v klinu. Dovolj je bilo že, da sem moral žrtvovati klin, nisem hotel zapraviti še vponke ... Med vračanjem v dolino sva s prijateljem bentila (predvsem jaz) čez vodniček, njegovega avtorja, sračja gnezda skic smeri in slabo razvidne labirinte vrisov smeri na fotografijah. Če bi pred več kot dvajsetimi leti imel na voljo najnovejšo izdajo plezalnega vodnika Kamniška Bistrica, se v Planjavi takrat verjetno ne bi zaplezal. Med prvo izdajo iz leta 1988 in najnovejšim vodnikom je ogromna razlika v kvaliteti tiska, preglednosti skic in vrisov. Novi vodnik je bogatejši za okoli sto novih smeri. Tone Golnar v uvodu pojasni, da niso mogli preveriti vseh opisov in skic, zato morda posamezni podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Seveda je iluzorno pričakovati, da bodo avtorji preverili (preplezali) prav vsako smer v knjigi. Se bo pač treba zanesti na podatke, ki so jih posredovali prvi plezalci. Zato je pomembno, da alpinisti, ki ugotovijo nepravilnost, to posredujejo avtorjem vodnika. Žal med nami ni več Prleta, ki se je rad razpisal o napakah pri opisih, skicah ali vrisih smeri. Njegova pedagoška žilica mu ni dala miru, tako da je včasih celo svetoval pravo kombinacijo gibov na ključnem mestu in jo zabelil s svarilom - navajam po spominu - "Stori tako, sicer ne boš več dolgo plezal." (Milenko Arnejšek Prle: Moje gore). Uvodu sledi zgodovinski pregled področja s kratkim povzetkom zgodovine prvih pristopov na vrhove in razvoja alpinizma v gorah nad Kamniško Bistrico. Za poglavjem Opis območja je zanimivo in berljivo napisana Geologija Kamniških in Savinjskih Alp Alenke Jamnik. Pri naravnih in kulturnih znamenitostih najdemo kar 34 kratkih opisov oziroma navedb. Žal se je tu pripetila majhna nerodnost: soteska Sedelščka je na isti strani vpisana dvakrat, opisa se razlikujeta samo v enem dodanem stavku. Sledijo navedbe možnosti prenočevanja, uporabljene ocene težavnosti skalnega in kombiniranega plezanja ter pomen simbolov na skicah plezalnih smeri. Škoda, da na tem mestu ni tudi uporabljenih okrajšav, ki so šele proti koncu knjige. Opisi plezalnih vzponov zajemajo stene gora od leve proti desni, od Mokrice do vršnega dela vzhodne stene Planjave. Skalnim smerem sledijo zaledeneli slapovi in nekaj alpinističnih smukov. Ob robu strani je levo spodaj in desno zgoraj napisan naslov vodnika, levo zgoraj in desno spodaj pa ime gore in njene stene, da na vsakem listu vemo, kje smo. Vrisi na črno--belih fotografijah so dobro razvidni predvsem zato, ker so začrtani z rdečo barvo. Če se vam bo zdelo, da so včasih preveč zgoščeni in zato težje pregledni, potrpite, saj se na naslednjih straneh razvidneje ponovijo v povečanem izrezu dela stene. V primerjavi s prvo izdajo so skice napredovale več svetlobnih let. Zlasti razveseljiv je pogled na smeri, ki sta jih prva preplezala Suzana in Viktor Relja. Skoraj vse imajo vpisano dolžino posameznih raztežajev. Našel sem nekaj razlik med nekaj ocenami pri imenih smeri pri opisih in tistimi na skicah. Razlikujejo se tudi za celo stopnjo, kar je lahko za koga že problematično, če razlika presega njegove sposobnosti. To sem opazil v Štruci pri smereh Srebrna griva (V/IV proti III+) ter Pesem ptic trnovk (V+ proti V) in v Kranjski Rinki pri smereh Smer skozi okno (IV+ proti IV-) in Ribeželj (IV proti III). Morda sem katero še spregledal. In na koncu veselo presenečenje: slovensko-angleški-nem-ški-francoski-italijanski slovarček. Podrobnejši pregled pa je skazil moje veselje. Slovarček je precej skromen pri izbiri besed. Tako je pri črki C edino geslo cesta. Ne vem, zakaj ni vsaj še cepina. Pri D pogrešam dereze, pri L ledni vijak, pri P plaz, pri S snežno coklo; ni gesel za osnovne vozle, ukaze pri gibanju naveze itd. Tudi pri angleških prevodih imam nekaj pripomb, na primer krušljiv je tudi loose, oprimek je hand hold, varovališče je belay, stena face itd. Torej - slovarček vsekakor da, vendar bogatejši. Omeniti moram še en neljub pojav, ki se je kot epidemija razpasel po vseh slovenskih založbah in je njegov virus okužil tudi naš vodnik. Imenuje se pomanjkljiv ali nikakršen jezikovni pregled. Kot kaže, pri nastanku vodnika nista sodelovala niti lektor niti urednik (nista navedena v kolofonu), posledica česar so tipkarske in pravopisne oziroma slovnične napake. Mire Steinbuch Gola gora Viki Grošelj: Gola gora : Nanga Parbat, 8125 m, 2., dopolnjena izdaja. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije, 2012. 260 str. G O L A GORA Ni še dve leti, ko smo v naši reviji predstavili prvo izdajo Gole gore (PV 1/2011). A knjiga je medtem hitro pošla in "zgodila" se je odmevna odprava na Nanga Parbat pod vodstvom Irene Mrak. Avtor knjige, Viki Grošelj, je bil, za razliko od drugih odprav, na slednji le član. Torej je goro in navezo Irena Mrak-Mojca Švajger opazoval z nekoliko drugačnimi očmi. A vendar je, sodeč po šestdesetih dodatnih straneh besedila v knjigi, z dušo, telesom - in predvsem z živci - tesno sodeloval pri podvigu. In na ta način goro, na katero sicer med svojimi vzponi ni stopil, spoznal do obisti. Sicer je trdo vezana knjiga večjega formata dostojen poklon gori presežnikov, ki še vedno ponuja izzive, predvsem pa ljudem, ki so stopili na njena mogočna pobočja, grebene in vrhove. Mere gore so izjemne: južna, Rupalska stena, velja za najvišjo pravo steno na svetu, saj je visoka preko 4500 metrov, severna plat gore se od doline Inda preko ledenika Rajkot (tudi Rakhiot) do vrha vzpne za skoraj 7000 metrov, na gori je tudi najdaljši greben (10 km) kateregakoli osemtisočaka na svetu, Mazeno, ki je bil končno preplezan letos poleti. Ni čudno, da je Nanga Parbat dobesedno uročila številne alpiniste ali celo tiste, ki so prišli zgolj ob njeno vznožje. Mednje gotovo sodi pisec slovenske Gole gore (enak naslov namreč nosi tudi knjiga Reinholda Messnerja, ki je na gori po uspešnem vzponu leta 1970 izgubil brata Guntherja, po tem dogodku je bil pred kratkim posnet tudi igrani film). Prav prvopristopnik na to goro, Hermann Buhl, je tudi Vikijev veliki vzornik še iz mladostniških dni, kar potrjuje tudi Vikijev šolski spis, objavljen v knjigi. Zanimivo -Nanga Parbat je tudi edini osemtisočak, kjer se je prvič na vrh povzpel posameznik, drugi vrhovi so bili prvič osvojeni v navezah. Vsa dramatična zgodovina in glavni "igralci" - od prvih, ki so poskušali priti na goro, do Stevea Housea in Vincea Andersona, ki sta prva zmogla slovito Rupalsko, južno steno gore - so v knjigi predstavljeni z dejstvi, navedki in zajetnim fotografskim gradivom. Med njimi najdemo Marijo Frantar in Jožeta Rozmana, ki sta kot edina Slovenca doslej stala na vrhu gore (leta 1990), in seveda Tomaža Humarja, ki se je večkrat "boril" z južno steno, nazadnje pa so ga leta 2005 iz nje v izjemnem helikopterskem in logističnem podvigu rešili gotove smrti. Prav pa je, da tu spregovorimo še o tistih dodatnih šestdesetih straneh v knjigi, ki so posledica uspešne odprave na Nanga Parbat leta 2011. Irena Mrak in Mojca Švajger sta na njej preplezali Diamirsko steno, a vrha nista dosegli (na robu stene, na višini 7590 metrov, sta se obrnili). Kljub vsemu je njun dosežek eden največjih ženskih podvigov na takih višinah, ob dejstvu, da je stena izjemno nevarna, da sta v njej preživeli devet dni, da sta plezali v alpskem slogu. Ob njunem uspehu je bilo veliko razprav, na koncu jima je ves svet, začenši z Reinholdom Messnerjem, dal ustrezno priznanje. Viki Grošelj še posebej poudarja "naravni" slog plezanja na gore, ki ga poosebljata tudi obe alpinistki: "... Alpinizem je zame prispodoba svobode in takšen bo vedno ostal. V tem vidim njegov smisel... Smisel plezanja je, da svoje znanje in pripravljenost dvigneš na nivo, ki ga za preplezanje stene ali dosego vrha zahteva gora. Ne pa, da z umetnimi posegi in pripomočki prilagajaš goro svojim sposobnostim." Knjiga je tako dostojen poklon vsem, ki so pisali zgodovino Gole gore Nanga Parbat. Škoda je le, da se je prav zadnje poglavje, očitno v celoti, "izognilo" lektoriranju (lektorja tudi ni v kolofonu knjige!). Škoda za knjigo, kakršna je Gola gora, za pisca, kakršen je Viki Grošelj, in za našo vodilno planinsko založbo. Upajmo, da je to le enkratna "nerodnost". Kajti sicer je knjiga zares odlična, prav privoščil bi ji še kakšen ponatis, morda z dodatnimi uspehi naših alpinistov v njej. In seveda z besedo Vikija Grošlja, ki navduši, pritegne in hkrati izrazi klene misli o sobivanju alpinizma z goro. Prav zaključno poglavje knjige z naslovom Za konec (iz katerega je tudi predhodni navedek) je namreč nekakšen alpinistični manifest Vikija Grošlja. Naravno in etično. Saj drugače na tako mogočni gori, kot je Nanga Parbat, verjetno tudi ne gre. Marjan Bradeško Kamen in krog Janez Bizjak et al.: Ostaline megalitske kulture v slovenskih Alpah ali Odmevi megalitske kulture v slovenski krajini in v njenem kulturnem izročilu. Bled: Inštitut Alpe; Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2011. 80 str. Krog. Geometrijsko znamenje in obenem simbol, ki buri duhove. Janez Bizjak s sodelavci se je lotil odkrivanja staroverskih znamenj, ostalin megalitske kulture, v naših Alpah. Zanimivo, navdušujoče, a vendarle - na koncu je več vprašanj kot odgovorov. Začetni del knjige je posvečen krogu - prasimbolu, simbolu in znaku. Natančneje, krožnemu risu. Z nekaj fotografijami so predstavljeni primeri - simboli kroga iz sveta in Slovenije, od suhih kamnitih ovalov do cerkvenih obzidij - morda ostankov gradišč ali česa drugega, tudi iz našega hribovitega in alpskega sveta. Nekateri krogi so res presentljivi, delo človeških rok, a težko pojasnljivi. Samotna planina Bošinca nad Dednim poljem, zaselek Logje nad Bavšico, Ogradi. Mimogrede, zakaj ograd? Da zajame živino ali - da živini prepreči dostop na ograjen svet prostor? Novo vprašanje: od kod nenavadni krogi na Goliču na Kraškem robu, kjer sledov človeka ni? Knjiga potem preide na simbol kamna, kamna, s katerim se že leta ukvarja tudi Pavel Medvešček, eden od soavtorjev, strokovno geološko mnenje pa dodaja še dr. Jože Čar (soav-torji so še Milan Bremšak, Pavel Jamnik in Jože Munih). Megalit, ki se pojavlja v naslovu, ni nič SLOVENSKE STENE SLOVENSKE STENE Izbor najlepših plezal-skih vzponov Tine Mihelič, Rudi Zaman Cena: 24,99 € SFINGA zadnja skrivnost triglavske stene Ante Mahkota Cena: 39,99 € Akcijska cena: 19,99 € PAVLE KOZJEK (knjiga + DVD) Življenje alpinista Pavle Kozjek Cena: 39,90 € Akcijska cena: 17,99 € EVEREST Sanje in resničnost Viki Grošelj Cena: 24,99 € Akcijska cena: 17,99 € Ob vsakem naročilu darilo! Znižane cene veljajo od 1.12. do 31. 12. 2012 oz. do odprodaje zalog. Poštnina znaša 3,59 €, za naročila nad 40 € pa je brezplačna. @ 04 5320 203 ^ www.didakta.si S zalozba@didakta.si drugega kot - velik kamen. In taki, najrazličnejših oblik in v zanimivih kombinacijah stoje vsepovsod po svetu, v Evropi največ na Irskem, v Bretanji ... Nekaj primerov velikih samostojnih kamnov ali skupin le-teh je predstavljenih tudi v knjigi. Tudi nekaj strokovnih razlag o kamnu je vstavljenih v knjigo. Ka r pa zvedav bralec pog reša, je več veznega besedila, "lepila", ki bi nekako držalo skupno nit in vsebino bolje povezalo v celovito zgodbo. Vse domneve o krogih v naših gorah, najbolj značilen in največji je pod planino Zaslap v Krnskem pogorju, so seveda domneve. Pri tem se Janez Bizjak sklicuje na Arhimedovo izjavo, nekakšno potrditev intuicije: "Nekaj je prav, če slutimo, da je prav." Četudi, kot smo rekli, je v knjigi nekaj strokovnih mnenj, eno je celo precej zahtevno za laičnega bralca, je večji del knjige naravnan na odkrivanje, iskanje, ugibanje ... kajti dokazov, ki bi razložili, od kod kamenje, ogromne skale v krožnih risih, ni. A bralca to potegne, da bi še sam šel iskat, da bi pogledal iz zraka (kot je to storil avtor lepih letalskih posnetkov Matevž Lenarčič), da bi morda kar vzel kramp in pričel kopati ... V knjigi me moti to, da je v njej kar nekaj fotografij, kjer je kot vir naveden Google ali celo določena knjiga. Prepričan sem, da bi z ustrezno poizvedbo pred izdajo knjige pri slovenskih fotografih urednik dobil vse želene fotografije, verjetno še bolj privlačne in boljše, in bi bila knjiga potem zares v celoti domače delo. Ker zaključek knjige (Zaključek - konec z nadaljevanjem) nakazuje, da to ni zadnji glas staroverskih odkritij v naših Alpah, se lahko nadejamo obsežnejšega in zares dodelanega dela. Vsekakor pa knjiga našim goram daje novo razsežnost - odpira razmišljanje še o tistem, za kar ni praktičnih razlogov, kar ni posledica rudarjenja, pašništva, lovstva ali obiskovanja gora. Gre za poganske, predpoganske, verske, staroverske sledove? Janeza Bizjaka in sodelavce je očitno to vprašanje že povsem uročilo, prav je, da tudi sami razmišljamo, kdo in kje je hodil, kaj je počel, zakaj je čakal na zimski solsticij, ki je v črti presijal krog v smeri, kjer stoje najvišje skale ... Vprašanja brez zaključka. Zato še toliko bolj razburljiva. Marjan Bradeško V drncu preko gora Kilian Jornet: Teči ali umreti. Celje, Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2012. 230 str. Kilian Jornet Teci ali umreti "Ko bom velik, bom prešteval jezera," je učiteljici v osnovni šoli rekel avtor knjige Teči ali umreti. Kilian Jornet, rojen ob vznožju Pirenejev, Katalonec. In danes počne prav to - in še več. Ko kot gorski tekač preči Pireneje, ga pot "nese" mimo številnih jezer. Ko v dveh dneh obkroži ogromno jezero Tahoe v ameriškem Snežnem gorovju (Sierra Nevada), je spet v neprestanem stiku z jezerom. Presenetljivo, športnik, drobcen mladenič (1,71 m, 56 kg), star komaj petindvajset let, v knjigi odstira svoje zelo zrele poglede na življenje in šport - ki je pravzaprav vse njegovo življenje. Kilian je vrhunski gorski tekač in tekmovalni turni smučar, vztrajnostni gorski tekač, gorski "kratkoprogaš" (tek, ki premaga 1000 m višinske razlike; mimogrede, Kilian to stori v 31 minutah in 52 sekundah). Predvsem pa ve, da človek cilje doseže po korakih, vztrajno, načrtno, z voljo in zavestjo, da se mora osredotočiti le na tisto, kar je določenega dne najpomembnejše, na primer tekma: "Ena tekma je eno življenje, rodi se zjutraj, ko vstaneš, in umre, ko prečkaš ciljno črto." Ve, da je treba garati, kajti: "... nadarjenost in genetika nista nič vredni brez dela. Dela, ki mora spremljati vse življenje športnika. Od trenutka, ko vstanemo, do trenutka, ko gremo spat." In kljub športnemu duhu, ki prežema vse njegove podvige, se Kilian, od mladosti zraščen z naravo (s starši je živel v planinski koči v Pirenejih), zaveda, da je narava sveta, da jo je treba spoštovati, da mora človek ostati v sozvočju z njo. Povedano z njegovimi besedami: "... toda vsak ima svoj popoln način teka. Svojega sem že odkril: ta je teči v skladu z naravo, trudeč se, da bi z vsakim korakom predajal tisto, kar narava predaja meni ... Teči, kot bi lebdel nad potjo, tako da zemlja skoraj ne bi čutila mojih stopal, ki se dotikajo njenega kamenja." Na skoraj dvodnevnem teku okoli jezera Tahoe se po pretečeni noči v zgodnjem jutru spominja Indijancev: "Vonjam lahko njihov duh med mahom, vidim lahko njihove sence, ki tečejo ob meni med skalami, ki jih preskakujem, videl bom njihov odsev v reki, iz katere bom pil vodo, kot so pili oni." Ko po sedmih dneh prečenja Pirenejev zagleda Sredozemsko morje, s točke, s katere ga je v mladosti pogosto opazoval, ga oblijejo solze: "In mene, kot starca, ki se po številnih letih izgnanstva vrne domov, premagajo čustva." Morda prav iz tega stavka zaznamo, za kakšne podvige gre - da se še njemu samemu zdijo dolgi kot življenje. Številke so neverjetne: Pireneje od Atlantika do Sredozemlja preteče v slabih osmih dneh (700 km, 40 km višine); z ultramaratonsko preizkušnjo Western States (161 km) opravi v dobrih petnajstih urah; vzpon od vhoda v narodni park do vrha Kilimandžara in nazaj (skoraj 4500 m višinske razlike) mu "vzame" 7 ur in 14 minut, in ob tem še doživeto občuduje sam vrh! In takih impresivnih številk, v ledu najvišjih vrhov Alp ali v pustinjah ameriškega zahoda, je še ničkoliko. Izjemno zanimivo je tudi brati o vsem, kar se v neskončnih urah, da, celo dneh teka dogaja v glavi gorskega tekača. Vsakdo pomisli na taktiko, strategijo. Avtor pa za trenutke odločitve -o tem, kdaj pospešiti, "napasti" sotekmovalce - pravi: "To je trenutek, ki ga ni mogoče načrtovati, voditi te mora utrip intuicije. Dobro premišljena akcija nikoli ne prinese dobrega rezultata." Knjiga v prevodu Veronike Rot je odlično motivacijsko branje in presenetljivo, kljub mladosti avtorja, premore tudi večinoma zelo lep jezik. Branje je pravi užitek, saj kljub "drvenju" naprej opazimo čudovite podobe narave, začutimo sam oto noči ali strmino ledenega pobočja. Kdor misli, da ne zmore več, kdor misli, da je čas odnehati -naj prebere to knjigo! In gotovo mu bo dala novega zagona, da najde samega sebe. Kot nosi naslov tudi eno od poglavij v knjigi: Teči daleč, da bi našel samega sebe. Kar pa je posebej pomembno za knjigo, ki je v izvirniku izšla v katalonščini, je avtorjeva sposobnost, da nam v živo približa gorske tekaške discipline, da čutimo z njim. Četudi je Kilianu njegovo bivše dekle o podajanju izkušenj drugim nekoč reklo "Ne boš mogel doseči, da bi njihove oči jokale ... da bi njihovo srce razbijalo močneje ...," pa vendar bralec dobesedno sliši tekačevo dihanje. Odlično delo. Marjan Bradeško Rastline Trnovskega gozda Elvica Velikonja: Rastejo pri nas: Rastline Trnovskega gozda. Samozaložba, Predmeja, 2012. 252 str. RASTEJO PRI NAS V literaturi je o Trnovskem gozdu, svetu, uklinjenem med I d rijco, Sočo in Vi pavo, veliko napisanega. Ravno tako je moč najti mnogo prispevkov in razprav o njegovem rastlinju. Že skoraj pol tisočletja ga raziskujejo domači in tuji strokovnjaki zdravilstva, farmacije, botanike ... V šestnajstem stoletju ga je obiskoval P. A. Mattioli (1501-1577), nato idrijski zdravniki, kirurgi in lekarnarji; J. A. Scopoli (1723-1788), B. Haquet (1739, 1740?-1815), Freyerji (tri generacije farmacevtov), Hladnik in mnogi drugi. To so bili časi, ko so jim bile rastline skoraj edino pomagalo pri zdravljenju. Dobro nam je predstavljena izjemna pestrost rastlinstva, ki ji ni enake, kajti tu se mešajo zelo različni geološki, geografski in podnebni dejavniki. Na severozahodnem robu Dinarskega gorstva, pred vrati visokih Alp, se srečujejo topli mediteranski in ostrejši gorski vetrovi. Toliko različnih rastišč; od suhih prevetrenih južnih visokokraških travnikov s planikami in primorsko košeničico do strmih vlažnih severnih grap Govcev s Zoisovo zvončico in travnolistno vrčico. Od podnebnih in rastlinskih obratov v globokih gozdnih vrtačah do povsem alpskih vršnih delov Golakov. Končno pa je Trnovski gozd dočakal samostojno monografijo o svojih rastlinah. Elvica Velikonja, učiteljica z Gore, je zbrala, dopolnila in v imenitno knjigo strnila gradivo, ki ga je že štirinajst let objavljala v časopisu Gora. Opisane niso vse vrste, teh je več kot tisoč, med nastopajočimi so predvsem znamenite, endemične, redke, posebne in zavarovane. Avtorica je poleg župnika Alojza Filipiča (sicer rojen na Ravnici pri Grgarju) edina tu rojena in živeča Gor-janka. S svojim raziskovalnim delom je veliko prispevala k razpoznavanju posebnosti, z mnogimi novimi najdbami pa je tudi dopolnila vedenje o rastju ne samo Trnovskega gozda, ampak Slovenije sploh. Poleg verodostojnih botaničnih podatkov v zapise občuteno tke svoja čustva, zgodbe o in ob rastlinah. To so zgodbe o ljudeh, zgodbe, ki jih je pisalo življenje, največkrat odvisno od narave nekdaj in danes. Knjiga je pripoved o prijateljih. Poleg svojih fotografij, ki rastline za bralčevo lažje prepoznavanje prikazujejo v različnih podobah, je knjigo opremila še z mnogimi slikami Rafka Terpina. Akademskega slikarja bralci Planinskega vestnika dobro poznamo tudi kot plodnega pisca ter zelo dobrega poznavalca Trnovskega gozda in njegovega življenja. V uvodu je pisatelj Franc Černi-goj, ki je delo tudi lektoriral, med drugim zapisal: "Njeni zapisi o rožah in ob rožah so hkrati polni navdušenja nad življenjem, nad stvarnico Naravo in nad našo Goro. Iz njih sije hvaležnost, da nam je dano vse to doživljati. In to je tisto, kar iz knjige žari v bralčevo dušo. Zato je še bolj dragocena." Strokovni boter knjige je dr. Igor Dakskobler, izjemen slovenski botanik, ki meni, da je knjiga na svoj način zelo posebna: "Zapisov o rastlinah Trnovskega gozda ne berem samo kot podrobne in verodostojne botanične opise za te kraje povsem običajnih, pogostih, redkih, zelo redkih, znamenitih, celo izjemnih rastlin. V njih prepoznavam zgodbe o ljudeh, o njihovih domačijah, o botanikih, ki so te rastline odkrivali in jih opisovali v preteklosti. Tako zlitje strokovnega in doživljajskega v poljudnem botaničnem pisanju ni pogosto, a bralca navadno zelo pritegne." Za oblikovanje in računalniško postavitev sta poskrbela kar Elvičina sinova Jure in Nejc v domači hiši, za tisk pa v Grafiki Soča v Novi Gorici. Čestitke avtorici, to je njena druga knjiga. Bralcem pa; knjiga je povabilo - pojdimo na pot! Anka Vončina Suunto CORE - Tehnološka dovršenost in izjemen stil! Nova športna outdoor ura je obvezna oprema zavse, ki radi svoj prosti čas preživijo aktivno. Združuje preciznost in vsestranskost z enostavno uporabo. SUUNTO CORE je ročni inštrument z vgrajenim elektronskim kompasom, omogoča merjenje nadmorske višine, zračnega pritiska in tudi globine. Tako na eni strani preseneča s svojo elegantno in prefinjeno obliko, hkrati pa vas ves čas obvešča o vseh podrobnostih okolja, kjer se nahajate. Kot zmogljiva športna naprava pridobiva podatke iz okolja z digitalnim kompasom, dnevnikom nadmorske višine, termometrom, višinomerom in barometrom. Ekstremisti boste navdušeni nad alarmom pred nevihto, ki omogoča napovedovanje nepredvidenih vremenskih razmer. Vsakodnevna uporaba vključuje dvojni prikazovalnik časa, datum, alarm, predvideni čas vzhoda in zahoda sonca, ter zaklepanje tipk. Suunto CORE - vaš novi spremljevalec pri športnih podvigih in v mestu! Več na: www.suunto.com 64. skupščina IKAR Od 2. do 7. oktobra 2012 je v kraju Krynica na Poljskem pod pokroviteljstvom predsednika republike Poljske g. Bronislawa Komorowskega potekalo zasedanje strokovnih komisij in skupščina Mednarodne komisije za reševanje v gorah -IKAR. Letošnjemu zasedanju je prisostvovalo 57 članic s 275 reševalci, poleg njih pa še proizvajalci opreme, potrebne pri gorskem reševanju. Prvi dan zasedanja so potekale celodnevne terenske demonstracije posameznih veščin reševalne tehnike, s katerimi se je na osmih deloviščih seznanjalo, si jih ogledovalo ali v njih sodelovalo 142 reševalcev. Eno od teh demonstracij je predstavila tudi ekipa gorskih reševalcev iz Slovenije. Naslednja dva dneva in pol teoretično-praktičnega programa, ki sta potekala vzporedno v štirih komisijah ter dveh podkomisijah, sta seznanjala z rezultati študij, neizmernim bogastvom novosti iz reševalnega dela in za to potrebne tehnike, dopolnitvami že uporabljene doktrine in tehnike, težavami, ki jih je bilo treba ob reševalnih nalogah premostiti in drugimi informacijami. Če omenim le najpomembnejše: Komisija za tehniko reševanja - vitel s pogonom štiritaktnega motorja, reševanje ponesrečenega izpod previsa, izvedba sidrišča v travnatem terenu, napihljivo gorsko nosilo, primerjava obnašanja dynema in statičnih vrvi pri izgradnji žičnice, izpopolnjeni aparati za iskanje pogrešanih; Komisija za urgentno gorsko medicino - modularna oprema prve pomoči za alpiniste, gorske vodnike in zdravnike v visokogorju, izkustvena priporočila za reševanje v soteskah, smrt reševalca v teku reševanja, v pripravi je več priporočil za delo; Komisija za reševanje iz plazov -iskanje s snegom zasutih oseb ob uporabi ustreznih sredstev, preizkus in uvedba novih pla-zovnih žoln enostavne izvedbe za najširši krog uporabnikov, priprava standardov za sondiranje, doktrina za razvoj načina dela iskalnih psov pri iskanju pogrešanih oseb, tehnične značilnosti plazovne žolne pri iskanju več zasutih; Komisija za letalsko reševanje - uskladitev potrebne opreme posadke helikopterja z zahtevami predpisov glede varnostnih pasov pri gorskem reševanju, pogoji za uspešno delo medicinske ekipe v helikopterju, priprava pravil za delo helikopterja z dvojno kljuko, inštrumentalni poleti ter za to potrebna oprema in znanje. Štirim članom predsedstva IKAR se je iztekel mandat, med njimi tudi Danilu Škerbinku, članu GRZ Slovenije. Za aktivno in prizadevno delo v preteklih dvanajstih letih smo prejeli naslov častnega člana IKAR. V novo sestavo predsedstva je bil izvoljen tudi Dušan Polajnar, ki ga je predlagala GRZS. Danilo Škerbinek ■■CI Gore in varnost V Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS na Igu je 28. novembra potekal 8. strokovni posvet Gore in varnost, ki so ga pripravili Planinska zveza Slovenije, Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) in Odbor Gore in varnost v sodelovanju z Upravo RS za zaščito in reševanje. Udeležilo se ga je preko 40 udeležencev. Letos so slušateljem predstavili eno temo z različnih vidikov, vse pa v povezavi s področjem preventive in varnosti v gorah. S posvetom so želeli organizatorji analizirati stanje na področju uporabe mobilnih navigacijskih naprav v gorah in dileme, ki se porajajo ob tem. Strokovni sodelavec PZS, alpinist in gorski reševalec Matjaž Šerkezi je predstavil uporabo mobilnih navigacijskih naprav in aplikacij v planinstvu, prednosti in slabosti uporabe GPS v gorah, ali je lahko GPS--sled vodniku PZS nadomestilo za ogledno turo, kakšna je varnost uporabe sledi na spletnih straneh ter katero mobilno GPS-aplikacijo izbrati, da nam bo najbolje služila. In kdo je iPlaninec? "To je nihče drug kot informirani planinec. Pomembno je pridobiti informacije, znanje, izkušnje in vse skupaj v praksi znati uporabljati," je dejal Šerkezi. Jože Rovan, markacist inštruktor PZS, je predstavil planinske poti in kataster poti, podal svojo kritično oceno o deležu posnetih poti z GPS in o kakovosti posnetkov, svoje izkušnje pri sodelovanju in pripravi planinskih zemljevidov Planinske založbe PZS ter odnos med kartami na papirju, elektronskimi kartami za računalnike in kartami v GPS-napravah. Jani Bele, predsednik Komisije za informiranje in analize GRZS, je na dejanskih primerih predstavil uporabo GPS pri reševanjih in iskanjih ter podal pregled reševalnega dela v gorah v letu 2012 s poudarkom na gorniških in alpinističnih nesrečah. Gorski reševalci so v letošnjem letu izvedli 395 reševalnih akcij, od tega četrtino vseh tolminski reševalci, ki so kar 64-krat sprožili akcijo zaradi reševanja jadralnih padalcev. V dosedanjih akcijah je bilo udeleženih okoli 410 ponesrečencev, smrtnih žrtev je bilo 28, med njimi 14 tistih, ki so se ponesrečili med opravljanjem planinskih aktivnosti. Najpogostejši vzroki nesreč v gorah so še vedno padci in zdrsi, skrbi pa dejstvo, da se večino teh zgodi ob sestopu med 13. in 15. uro, kar pogosto kaže na premajhno psihofizično pripravljenost. Pogosta vzroka za nesreče sta neustrezna osebna ali tehnična oprema ali neznanje njene uporabe. Največ nesreč se zgodi ob sobotah in nedeljah in v poletnih mesecih, od junija do septembra kar dve tretjini vseh nesreč. V tem času reševalci izvajajo dnevno dežurstvo na brniškem letališču. Helikopterje letos sodeloval v 41 % akcij, kar pomeni, da je še vedno skoraj 60 % akcij opravljenih klasično. Okoli 70 odstotkov nesreč se je zgodilo pri planinskih dejavnostih, ostalih 30 pa pri drugih dejavnostih v gorskem svetu ali tam, kjer so gorski reševalci s svojo tehniko in znanjem najbolj usposobljeni za reševanje. Iztok Butinar iz TNP je predstavil mobilno informacijsko točko (sodobno predelano in opremljeno vozilo), ki je zaživela maja letos. Na zanimiv in izviren način skuša približati TNP obiskovalcem na kraju samem. Letošnjo zimo bo med drugim namenjena tudi preventivnim nalogam ozaveščanja obiskovalcev gora pri varnejšem gibanju v zimskih razmerah, kot nadgradnja oziroma podpora na terenu obstoječi internetni strani www.plazovi.info, kjer se trudijo lokalno predstaviti nevarnosti snežnih plazov na območju TNP. Zdenka Mihelič Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Planinska zveza Slovenije (PZS) je v obdobju od zadnje številke Planinskega vestnika svoje sile usmerila v številna področja in bila pri tem uspešna. Konec oktobra so se sestali predstavniki PZS in RTV Slovenija z namenom obogatiti sodelovanje in obuditi oddajo s planinsko vsebino na TV Slovenija. Sestanek so predstavniki sklenili z obojestransko zavezo o tesnejšem sodelovanju v prihodnje, TV Slovenija pa bo v programski načrt za leto 2013 uvrstila štiri oddaje s planinsko tematiko, ki jih bo ponudila zunanjim producentom na javnem razpisu. Pripravili so vse podrobnosti in navodila za članarino planinske organizacije v letu 2013, priporočena cena Planinske zveze ostaja enaka, je pa nekaj več ugodnosti med ponudniki oz. partnerji. Članske znamkice bodo lahko planinska društva, ki so poravnala vse svoje obveznosti in oddala obračun za 2012, prevzela že 15. decembra. Foto: ZdenkaMihelič Planinska zveza je ob jesenskih poplavah pripravila seznam alpskih dolin, ki so bile nedostopne, in nekaterih dostopov, ki so bili zaradi poplav in podorov neprevozni, in o tem obvestila širšo javnost. PZS je na svoji spletni strani prenovila forum, kjer se najde veliko zanimivega in koristnega, namenjen pa je seveda izmenjavanju mnenj, vtisov, izkušenj, opisov poti, splošni problematiki in tudi malim oglasom. Konec novembra je v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje RS na Igu potekal 8. strokovni posvet Gore in varnost (več o tem v posebnem članku). Planinska zveza je v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom zaradi velike pomembnosti Načrta upravljanja TNP za izvajanje planinskih dejavnosti v našem edinem narodnem parku povabila predstavnike planinske organizacije in zainteresirano planinsko javnost na posvet, ki bo 13. decembra ob 17. uri v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. 1. decembra je na slovesnosti na Prevaljah podelila najvišja priznanja Planinske zveze, spominske plakete in svečane listine PZS, ob tem pa tudi posebna priznanja. Slavnostni govornik je bil najboljši slovenski veslač vseh časov, olimpionik Iztok Čop. Isti dan popoldne je na Prevaljah na svoji 13. seji zasedal tudi upravni odbor Planinske zveze. Na 12. seji, ki je potekala 8. novembra, so člani upravnega odbora potrdili program praznovanja 120-letnice planinske organizacije v naslednjem letu, vodstvo Zveze pa je predstavilo zaključke s sestankov, ki so jih imeli na pobudo PZS na več ministrstvih. Člani upravnega odbora so med drugim potrdili pravilnik o članstvu posameznikov in Bojana Rotovnika kot novega predstavnika PZS v svetu TNP (namesto pokojnega podpredsednika PZS Toneta Tomšeta); razpravljali so tudi o problematiki Aljaževega stolpa glede neurejenega zemljiškoknjižnega stanja parcele, na kateri stoji Aljažev stolp vrh Triglava, in s tem samega stolpa. V Planinski zvezi so poročali z več mednarodnih dogodkov, ki Zaradi nekoliko prekratkega roka, smo se odločili za podaljšanje literarnega natečaja ob 120-letnici PZS. Svoje zgodbe z zgodovinsko tematiko ali navezavo na preteklost, lahko tudi domišljijske, nam pošljite na elektronski naslov pv@pzs.si s pripisom "Literarni natečaj PV" do 31. januarja 2013. Dolžina zgodb naj bo do 8000 znakov s presledki. Zgodbo v Wordovi priponki podpišite s psevdonimom ali šifro, ki jo navedite poleg svojega imena in priimka v spremnem besedilu elektronske pošte. Zgodbe bo ocenila tričlanska komisija, najboljše tri bodo nagrajene s 300, 200 in 100 € in objavljene v Planinskem vestniku. Člani uredništva in stalni sodelavci na natečeju ne smejo sodelovati. Sodelujejo lahko samo zgodbe, ki še nikjer niso bile objavljene. so se jih udeležili predstavniki PZS - z Alpskega tedna 2012, s skupščine Združenja planinskih zvez alpskega loka CAA, skupščine Združenja za reciprocite-to, mednarodnega simpozija Evropske planinske poti E6 in E12 v funkciji turizma v BiH, s sej Gorniške in Mladinske komisije Mednarodne zveze planinskih organizacij UIAA. Iz Himalaje se je 11. novembra vrnila alpinistična odprava Janak 2012. Naveza Luka Stražar-Nejc Marčič je dosegla glavni cilj odprave: preplezala je novo, prvenstveno smer v zahodni steni Janaka in šele kot druga naveza stala na vrhu 7090 metrov visoke gore; tudi prva naveza je bila slovenska, in sicer dvojica Andrej Štremfelj-Rok Zalokar. Športni plezalci, člani in mladinci, so bili izredno uspešni, Domen Škofic je postal mladinski evropski prvak na prvem mladinskem evropskem prvenstvu, ki je potekalo v začetku novembra v Franciji, na zadnji tekmi mladinskega evropskega pokala v Kranju so mladinci Sloveniji priplezali kar štiri odličja (zlato Domen Škofic med mladinci, srebrno Gregor Vezonik med kadeti ter bronasto odličje Martin Bergant med kadeti in Anže Peharc med starejšimi dečki), v skupnem seštevku pa tri: Domen Škofic je blestel in zmagal v skupnem seštevku med mladinci, srebrn je bil Anže Peharc med starejšimi dečki, mladinec Sergej Epih je bil tretji. Na zadnji tekmi svetovnega pokala v težavnostnem plezanju v Kranju sta bili uspešni tudi Mina Markovič in Maja Vidmar (o tem več v posebnem članku). Vse komisije so staknile glave in za vse udeležence in zainteresirane pripravile knjižico F3!_I EE F=ICDF=;^:r^lf=ll_l|--JE usposabljanj PZS v 2013. Raziskovalna skupina PZS je prvič podelila posebno pohvalo in prvo nagrado iz sklopa opravljenih in zaključenih nalog; prejemnika: Jaka Kotnik (pohvala) in Nejc Bobovnik (nagrada). Mladinska komisija je izdala novo številko revije Gremo pod objem gora. 10. novembra so na treh osnovnih šolah potekala 24. regijska tekmovanja Mladina in gore; najboljših 26 ekip se bo v januarju pomerilo na državnem tekmovanju na Vranskem. Na zboru mladinskih odsekov je Mladinska komisija dobila tudi novo vodstvo za nadaljnji dve leti, novi predsednik je Matej Ogorevc iz PD Domžale. Na zboru so podelili tudi priznanje PD Tolmin za izjemne dosežke pri vzgoji in izobraževanju otrok v planinstvu, ki se izražajo pri znanju in udejstvovanju otrok na lokalni ravni. Razvojna skupina za programa Ciciban planinec in Mladi planinec MK PZS pa je razpisala natečaj za ime dnevnikov teh dveh programov. Rok za oddajo predlogov: 15. januar 2013. Vodniška komisija, ki letos praznuje 10-letnico ustanovitve, je na svojem rednem Zboru vodnikov PZS potrdila poročila in program za naprej ter podelila najvišji priznanji Vodniške komisije, priznanje zaslužni vodnik PZS (prejelo ga je 6 vodnikov PZS) in naziv častni vodnik PZS, ki ga je prejelo 13 vodnikov PZS. Komisija za varstvo gorske narave PZS je razpisala nadomestne volitve za načelnika komisije in objavila razpis za zbiranje predlogov kandidatov za načelnika Komisije za varstvo gorske narave UO PZS. Rok za oddajo kandidatur je 31. januar 2013. .TestiraTTsmo CEBE Očala Cougar Iz Športe ch serije so tipična m uiti športna očala primerna za srednje velike velikosti obraza. Na področju športnih očal so odlična dopolnitev segmenta teh, tek na smučeh, kolesarstvo, pohodnl4tvo, odbojka na mivki.,. Očala odlikujejo naslednje značilnosti: Adjustable Ergo Temples (AET) - 5 stopenjski nastavljiv ušešnik (gumirane ročke) za večjo prilagodljivost, stabilnost in boljši oprijem na obrazu; zaradi revolucionarne oblike se sila porazdeli po večji površini, enostavna, hitra menjava stekel, nosnik nastavljiv v dveh stopnjah za optimalno prileganje obrazu (2D matic adjustable nose), kompatibilnost s šestimi različnimi lečami. Stekla "baza 6" s 100% optično pravilnostjo (re popačijo slike in ostalih linij). Leče Cebe Variochrom Perfo Polycarbonate nudijo aktivno zaščito (hitra potemnitev v primeru močnejše svetlobe m osvetlitev v primeru slabše vidljivosti), zato so očala zelo primerna za vožnjo. V očala je mogoče vstaviti poseben klip, kamor optik lahko vgradi leče z dioptrijo. Snemljivi ročki lahko zamenjamo z elastičnim trakom za popoln oprijem (Idealno za ekstremne Športe). Gre za objektiven komentar ekipe Sokola. Naročena objava Cena: 115,95 EUR www.bushnell-europe.com/cebe Uvoznik: Rodeo Team d.o o., Kranj www.rodeoteam.si Komisija za planinske poti je pozvala planinska društva in markaciste pripravnike k oddaji poročil ter objavila seznam nekaterih podorov ob jesenskih poplavah. Planinska zveza je z izdelki Planinske založbe PZS sodelovala na dveh večjih dogodkih v mesecu novembru, 17. in 18. novembra na finalu svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju in od 21. do 25. novembra na 28. slovenskem knjižnem sejmu. Na obeh prireditvah so izžrebali tudi knjižne nagrade in različne popuste. Pripravili so nova kompleta prve pomoči PZS, osebni komplet je namenjen vsem planincem, vodniški komplet pa je namenjen vodnikom PZS, mentorjem planinskih skupin, staršem ..., pa tudi zahtevnejšim obiskovalcem gora. Od 30. novembra do 31. decembra poteka darilna prednovoletna akcija "Vi obdarite vaše najdražje, mi obdarimo vas", v kateri lahko kupci izbirajo še med dodatnimi osmimi darilnimi kompleti, prilagojenimi različnim željam in aktivnostim obiskovalcev gora. Zdenka Mihelič NARODNIPARk V novembru in prvi polovici decembra so po različnih lokalnih skupnostih v TNP potekale javne predstavitve dopolnjenega osnutka Načrta upravljanja TNP 2014- 2023. Dokumentje do vključno 29. decembra 2012 na ogled v prostorih občin Bled, Gorje, Jesenice, Kranjska Gora, Bovec in Kobarid, v Tolminu v Knjižnici Cirila Kosmača, v Bohinju v Kulturnem domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici in v Kulturnem domu v Stari Fužini ter na spletni strani TNP www.tnp.si. Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka je dokument, v katerem so jasno in pregledno začrtani cilji in ukrepi za upravljanje zavarovanega območja za obdobje desetih let. Povezuje vse deležnike in uporabnike prostora in jih zavezuje k uresničevanju ciljev in namenov narodnega parka. Informacijsko središče TNP Dom Trenta in Informacijsko središče TNP Triglavska roža na Bledu (urnik in program na www.tnp.si) sta v zimskem času osrednji prizorišči dogajanj. V sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in zunanjimi partnerji pripravljamo program ozave-ščevalnih dogodkov in prireditev, namenjen različnim starostnim in interesnim skupinam Vsako tretjo soboto v mesecu -tokrat 15. decembra 2012, med 10. in 12. uro - pred Info središčem TNP Triglavska roža na Bledu poteka Triglavska tržnica, kjer kmetje z območja in okolice TNP prodajajo svoje pridelke in izdelke, decembrsko dogajanje bo obogateno z odprtjem razstave Ženska ročna dela Zgornje bohinjske doline skozi čas. Vzporedno pa poteka družinski program Brihta, v decembru bo namenjen izdelovanju božično-novoletnega okrasja iz naravnih materialov. Sredini gledališki večeri v Info središču TNP Triglavska roža na Bledu so namenjeni predstavitvi gledališki skupin z območja in okolice TNP. 19. decembra 2012 ob 19. uri se predstavlja Gledališče Belansko (KD Bohinjska Bela) s predstavo Pigmalion. Januar 2013 bomo začeli z mitologijo. Sredin literarni večer s predavanjem Dušice Kunaver o Zlatorogovem kraljestvu v ljudski dediščini bo 9. januarja 2013 ob 19. uri v Info središču TNP Triglavska roža na Bledu. V sodelovanju s Pediatričnim oddelkom SB Jesenice za male paciente v okviru Gostovanj TNP v četrtek 17. januarja 2013 ob 10. uri odpiramo izkustveno razstavo Netopirji - živali ki letajo z rokami in gledajo z ušesi. V sodelovanju z občino Jesenice in Slovenskim planinskim muzejem konec meseca januarja v okviru Tedna gora pripravljamo fotografske razstave in filmske večere, ki se navezujejo na Triglavski narodni park oz. zavarovana območja, več vjanuarski številki Planinskega vestnika. V letu 2013 vam na vaših poteh v Triglavskem narodnem parku želimo veliko strumnih korakov, mnogotero lepih razgledov in polno malho čudovitih vtisov, začinjenih z globokim spoštovanjem do edinega slovenskega zavarovanega območja narodnega pomena. Majda Odar Želimo vam vesele božične in novoletne praznike. V prihodnjem let pot pogosto zanese tja, kamor greste najraje, v naravo, v skalni svet, Srečno pot skozi leto 2013! Uredniški odbor Planinskem tOŠB »i jesenska doživetja narave m ff/ vsak petek ob 17.02 h mr tn v tmwt'. ^ na radiu Ognjišče (lU^B z Blažem Lešnikom m PCI NAS POSIDŠAM0 (imurni M^sm 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. jrimor^i Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. dobro jutro Planinski vestnik tudi v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE ALPINE ASSOCIATION OF SLOVENIA PLANINKE IN PLANINCI, LJUBITELJI GORA, IZKORISTIMO MOŽNOST IN NAMENIMO DEL DOHODNINE NAŠIM GORAM! NE DA BI NAS TO KAJ STALO. Namenimo del dohodnine za varnejšo in urejeno Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana! Zaradi množičnosti in odprtosti delovanja imamo Planinska zveza Slovenije in večina planinskih društev status organizacije v javnem interesu. Zato smo upravičenci do sredstev iz naslova dohodnine: zave- J zanci za dohodnino lahko do 0,5 % odmerjene dohodnine namenimo Planinski zvezi Slovenije ¡L5t in/ali planinskemu društvu. Preveč nas je, ki te možnosti še nismo izkoristili. LEJ s Letos smo s tako pridobljenimi sredstvi financirali obnovo Hanzove poti na Prisojnik, poti Vrata-Luknja in poti s Kredarice na Mali Triglav. Stopimo v dolini skupaj tisti, ki se srečujemo na planinskih poteh in ki se zavedamo koristnosti dejavnosti planinske organizacije! M ["¡*[ Namenimo ji del sredstev, ki bi sicer pripadel |»h državnemu proračunu. Davčni upravi (DURS) sporočimo svojo odločitev do 31. decembra ijSTi letos, lahko tudi s pomočjo predizpolnjenega 1X5* obrazca na spletni strani PZS. www.pzs.si