Uredništvo v Gornji Radgoni, Spod. Griz štev. 7,1. nadstropje. Rokopisov ne vrača. Izhaja zjutraj II. Poštnina plačana v gotovini. .aJM GLASILO OBMEJNIH SLOVENCEV Upravništvo v Gornji Radgoni, Spod. Griz štev. 7, I. nadstropje. Telefon štev. 7. •••••• Inserati : Ena šest-stolpna petitvrsta (prostor 3 mm visok in 41 mm širok) 2 K. Pri večkratni objavi primeren popust. Posamezna številka 11. tO. štev. Gornja Radgona, dne 7. oktobra M ill. leto. Sami se obsojajo! V modernem času, kraljestvu fraze, prazne besede se mnogo naglaša in skoro vsakokrat oskrunja sveta beseda : Svoboda. Zakaj oskrunja? Nikdar Še, odkar se, menda človeštvo zaveda, da živi na planetu, ki se mu pravi zemlja, ni bilo toliko nasilstva, krivičnosti in terorizma, kakor v današnjih časih. V vsakem kotu se pojavlja kak več ali manj spreten pridigar o svobodi in javni morali, a ene roke mu ne vidi resnice in resnične svobode in prave morale lačna in žejna množica; to roko skriva za hrbtom in skriva v njej bič, drugi bombo, tretji kako gnilo jajce. Življenje pa — propada v nemoralnost najrazličnejših smeri : korupcija, slavi svoje orgije, zločini nad državljansko svobodo se množe in ponavljajo s posebno slastjo, krivica se je zajedla v meso in kri poštenega človeka in tako jadramo s polno paro v kaos brezizrazne gnusobe. Zamanj so dobre in iskrene besede plemenitih rodoljubov, zamanj je vse klicanje k pravi morali; glas vpijočega v puščavi izginja v gluho noč in puščavo, a množice padajo v prah pred Zlatim teletom. Njegovemu kultu so podredili Čut domovinske ljubezni, čut poštenosti, čut bratstva, pravice in — dostojnosti. Skratka vse je prijadralo v razmere onega časa pred 1921 leti, ko je nastopil Božji Sin, Učitelj velike ljubezni. — Sedaj bi bilo treba, da se znova pojavi s tako silnim vplivom, kakor takrat. Njega ni ; njegov duh izginja iz svetovne pozornice mestoma in na njegovo mesto prihaja duh neke svobode, ki pa je vse drugo prej, samo svoboda ne. Duh te „svobode“ je zapeljal človekovo vest tako daleč, da ne razlikuje več pravično od krivičnega, pošteno od nepoštenega, dostojno od nedostojnega ... In zagovorniki te strupene struje so neodgovorni krivci ; zapeljali so mase in oslepili njih razum in razsodnost. To se mi je zdelo umestno, da povem za uvod današnjemu uvodniku, katerega posvečam najrazličnejšim odmevom še dolgo nepozabljenega obmejnega škandala. Pri nas, takozvanih „kleriki'ih“ je čisto nov Človek, neupeljan v krajevne razmere, ne- R. B.: Trgatev. (Slika s slovenskih goric.) Trgatev! Beseda priprosta, vendar polna bogate vsebine. Za Prleka je izraz praznika, izraz izobilja in uživanja. Stari Bacchus (poganski rimski bog, zaščitnik vinske trte) praznuje svoj praznik, kakor pred umolklimi tisočletji. Kakor daljni odmev davne prošlosti je to praznovanje. Danes se je svet v tem pogledu streznil. Ko pa je Bacchovo božanstvo med ljudmi še veljalo, takrat so si ljudje ob praznikih vinske trgatve opletali lase z vinsko trto; slavile so se te slovesnosti s pijančevanjem do onemoglosti in z vsem, kar je z učinkom alkohola v zvezi. Danes pa se vzame povabilo kakega iskrenega prijatelja na trgatev z zadovoljstvom na znanje in vsi se zadovoljujejo s tem, da so le „veseli“. To je znamenje napredka, ali pa onemoglosti časa in človeštva. Prepustimo to vprašanje skrivnostni moči trtinega soka in žlahtne vinske kapljice, kateri poje slovenska narodna pesem toliko slavospevov-------- Ima pa oktober, mesec branja ali trgatve nekaj res čudovitega in mamljivega na sebi. Zelenje se poslavlja v zlato in vse umira z neko ljubeznijo in željo po miru in pokoju. — Le obrazi vinskih kmetovalcev in viničarjev so v orijentiran o razmerju raznih* slovenskih strank ob državni meji — uvedel strogo preiskavo za orožjem in municijo. Bogve-zakaj bi to državopreobratni klerikalci rabili, ali ena verzija pravi, da baje za nek — karlistovski puč... Neverjetnosti, ki prihajajo v smešnost, ako bi ne bile tako prozorno zlobne, ne glede na netaktnost istih. Sicer je preiskava že daleč za nami, vendar te žalitve ne bodo ostale brez kazni, ako le kje obstoja pravica in se tudi nikakor ne dajo v doglednem času — pozabiti. Ljudje, ki naperjajo take škandale proti narodno zavednim sodržavljanom, se s takim početjem sami obsojajo. In s tem činom so se vsi odgovorni in neodgovorni elementi, ki so bili zapleteni v to nezaslišno krivico podpisali svojo obsodbo. Kako se ta obsodba glasi, bodo izvedeli ob pravem času, morda pa še preje, kakor pričakujejo. Žalostno pri vsem tem je, da ljudje, ki imajo vpliv in dostop do visoke ličnosti gospodina policijskega koijiesarja niso storili potrebno, da bi neorijentiranega človeka poučili, da nikakor ne gre, na državni meji in nad ljudmi, ki so za državo postavljali svojo glavo, med vojno pa svoje življenje na kocko izvrševati take nasilnosti. Da so to nasilnosti, je nehote in brez besed priznal gospod cenzor sam, ki je gotovo zelo tankovesten in n, zaplenil niti enega stavka cele naše zadnje številke. To nam je delno zadoščenje in ljudstvo, ki je povsod nenaklonjeno oblasti, mora objektivnega in pravičnega uradnika spoštovati, medtem ko naj krivičnež in nerazsoden fanatik zamanj išče v ljudstvu spoštovanja. Našemu listu gotovo ne more nikdar ničesar očitati, da smo delali proti državi ali proti jugoslovanstvu. Nasprotno! Listi nam načelno nasprotnih strank so priznavali našo objektivnost in resno delo za narodno probujo na meji, zdaj pa pride od nekod človek in se hoče znositi nad „klerikalci“, ker je menda nekje čital ali slišal kak „štifel“ o teh groznih klerikalcih in misli, da je ubil klerikalnega zmaja. Kljub vsem uradnim zatrdilom, da se je pomotoma izvršila preiskava v uredništvu „Murske Straže“ se zahvaljujemo za take pomote, teh dneh tako čudovito resni. Na njih brazdah leži težka skrb radi vina, vremena, vinskih cen, kupcev —. Skozi že hladno ozračje frčijo liki vešče najrazličnejše vesti o vinskih cenah, izvozu, carini, trošarini, naredbah in taksah in sličnih strašilih —. Povsod pojo klopotci svojo monotono pesem in vzbujajo človeku spomine na mladost in minljivost. Pridni kletarji trkajo na sode, poslušajo, perejo; kleti se izmetajo, pitani purani in mladi prasci se koljejo —. Čudne in velike priprave za praznik trgatve. Pa^ni tako lahko in brez težav dandanes napolniti vinsko klet. Vinska trta je bila svojčas pohlevnejša, pridnejša — tako se mi vsaj dozdeva. Dandanes je pa nekako nervozna m ka-pricasta kakor sitna ženska. Videl sem vinsko trto, bledo in nežno kakor bledolično gospodično — kako je povešala svojo glavico in z neslišnim vzdihljajem vmirala. Kadar vidita kmet in viničar take gospodične, sežeta v žep in nabavita zdravila: železno galico, žveplo; začne se skrbno delo škropljenja, žvepljanja. Listje, poprej zeleno, postane modrikasto, trta si opomore in raste. Nebroj nesigurnih slutenj spremlja ves ta čas skrbno viničarjevo srcé, dokler ne zasije v zlatu jesenskega listja in solnca vinotok, mesec ökto-ber, čas dozorelega grozdja. Ko priplove jesen v te lepe slovenske gorice, v katere je sam Bog zapisal svoje ime in začnejo ki so precej iluzorne za kraj'kakor je Gornja Radgona, ki šteje menda nekaj nad dvajset hiš. — Vsak poštenjak brez razlike političnega prepričanja se ne čudi samo takemu netaktnemu početju, ampak se ogorčeno zgraža. Radujejo se samo brezvestni informatorji policijske oblasti, ki pa so včeraj še bili črno-rumeno-rdeče ali pa laško pobarvani. Za nas pa sledi iz tega dober nauk: Delajmo tiho in vneto za narod, njegovo gospodarsko, socijalno in prosvetno povzdigo! Skupno narodno delo - fraza. Preiskava po orožju, s katero se je proslavil častivredni g. Joso Karabajič, obmejni komisar v Gornji Radgoni in katere uspeh je velikanska blamaža slavnih oblastij in peklenska Škodoželjnost Nemcev in nemškutarjev, ta preiskava nam je doprinesla dokaz, da je bedak, kdor še misli na skupno narodno-obrambno delo. Za ves trud, nesebičnost, požrtvovalnost na narodno-obramb-nem polju — hišne preiskave po bombah in granatah. Človek ne ve, ali bi se smejal, ali jokali Posojilnica, ki je bila v stari Avstriji;edini narodni branik v Gornji Radgoni in v katerem zavodu se je spočel in izvršil marsikateri čin, ki nikakor ni bil na škodo narodni stvari in jugoslovanski ideji, ta Posojilnica postane v Jugoslaviji kar čez noč „prevratni element“ katerega treba naskočiti z vso oboroženo silo Jugoslavije. Gospodarska zadruga, katere namen je, skrbeti za korist ljudstva t. j. države, ki pridno stopa na prste domačim in tujim oderuhom, v to zadrugo pripelje g. Joso Karabajič celo armado policajev in financarjev, ki pretaknejo vse kote, vtaknejo nos v vsako luknjo, na sledu za — bombami in granatami. In slednjič Panonija in „Murska Straža“. Akoravno podjetji, ustanovljeni v prvi vrsti v narodno-obrambne svrhe, podjetji, ki se borita edinole z uma svitlim mečem In nikakor ne z orožjem brutalnega značaja — vse nič ne pomagal Bistroumni in bistrovidni g. Joso Karabajič sluti tudi pod kupom starih časopisov bombe in granate, odredi preiskavo in jo tudi izvrši. Ali ni, da bi se človek smejal? Da, ko bi se to zgodilo kje sredi Slovenije ali Macedonije, kjer take stvari ne pridejo na svetlo. Toda to se je zgodilo v Gornji Radgoni, na skrajni severni točki, Nemcem pred nosom, v dobi, ko je skupno delo za probujo obmej. prebivalstva največje važnosti 1 S tem neprevidnim, da ne rečemo zlobnim dejanjem pa se je razrušila sloga, ki je dosedaj vladala vsaj na narodno-obrambnem polju. Če ostanemo črički nemirno prepevati ob spremljanju večno-nove pesmi klopotcev, dozori žlahtna vinska trta. Takrat «e nad vinogradi, v katere je zarita skrb viničarjeva, porošena z znojem njegovega dela in ljubezni do zemlje — nekaj kakor neizpeta pesem lepote in sladkosii. V ozračju plavajo svilnate pajkove mreže in padajo na pozlačeno grmovje. Zrak je čist. Raz drevje se smejijo jabolke in hruške — in zdaj pa zdaj pade katera, kakor odtrgana od silnega hrepenenja do majke zemlje. — Jesen je velika umetnica, zares ... Kakor s čopičem je prebarvala travnike, griče in gozdove, pozlatila kuruzo in dala ajdi tisto lepo žarečo barvo---------. Medtem pa počiva njen sladki poljub na grozdju. Na jagodah se pozna še sled njenega diha. V teh lepih dneh se guga po vinogradih kak dobrc-rejen gospod. Okoli okroglega trebuha mu visi zlata verižica, na nosu zlata očala. Njegov navidez strokovnjaški pogled spremlja kmetova skrb in tista bojazen, ki se neprenehoma vrača v njegovo dušo leto za letom. Tako oblazi vsak breg, skrbno izogibaje se vinogradov, kjer je padla šiba božja — toča ... Njegov obraz se spreminja ob pogledu na dobro in slabše grozdje. Kmeta spremlja up in strah in ko je vinska kupčija sklenjena, — objame njegovo dušo tisto razočaranje, ki mu je stalen gost. Kljub temu pa je veselje povsod veliko, razpoloženje praznično „klerikalci“ vkljub vsej požrtvovalnosti in delavnosti na narodno-obrambnem polju še nadalje „prevratni elementi“, potem nimamo pač nikakega vzroka več, se še nadalje udejstvovati kot narodni delavej. Naša mesta naj zavzamejo tisti, ki menijo, da čuvajo jugoslovanstvo v zakupu! Nikakor ne pripisujemo glavne krivde obmejnemu komisarju. Krivda ga zadene v toliko, da vkljub svojemu že več mesečnemu bivanju v Gornji Radgoni še ne pozna tukajšnjih razmer in ljudij, ker drugače bi ne mogèl nasesti zlobi gotovih ljudij in odrediti preiskave v izrazito narodnih podjetjih in hišah. Glavni krivci so ant elementi iz nasprotnih političnih strank, katerim je v njihovi sièpi strankarski strasti vsako sredstvo primerno, samo da uničijo „klerikalce“, Xi ljudje so nasvetovali obmej. komisarju hišno preiskavo v naših podjetjih, ali, če jo nišo nasvetovali, pa vsaj storili niso ničesar, da bi jo preprečili. . V interesu narodno-obrambnega delaje, da se s temi ljudmi enkrat za vselej obračuna. Sicer bo pa pokazala bodočnost, ali je političnim nasprotnikom skupno narodno delo kaj več, nego fraza ! Nov dokument upravne nenaklonjenosti. V stari Avstriji so nas zatirali naši narodni nasprotniki, Nemci in nemškutarji, med drugim tudi na ta način, da so nam preprečevali pridobitev raznih državljanskih pravic. Če se je potegoval kak Slovenec za kako boljšo službo, ako si je hotel pridobiti kako obrtno ali gospodarsko pravico ali ugodnost, so se našli njegovi narodni nasprotniki, pönaj večkrat pa narodni odpadniki ter ga na višjih merodajnih mestih očrnili, denuncirali, obrekovali ter posredovali v tem smislu, da vkljub vsem zakonitim predpogojem ni mogel priti do pristoječih mu pravic. Zavrnili so mu njegovo prošnjo z utemeljitvijo, katera je bila navadno zlobnosmešna in tako prozorna, da je vsak pravicoljuben človek lahko takoj Spoznal vso ogabno krivico in zatiranje. Sledil je morebiti z velikimi stroški zvezan priziv, kateri je romal na uradnem „šimelnu“ mesece in mesece, večkrat tudi na leta — zaman. Medtem pa si je kak Nemec, nemškutar ali drug vladni podrepnik omislil enako ali slično stvar, posluži! se je malo kake protekcije in takoj je bilo vse v redu. Dana je bila potreba in izpolnjeni vsi predpogoji. Ubogi zatiran Slovenec, uvidevši to krivico, je samo zaškripa! s zobmi, a pomoči za njega ni bilo. Ogorčen do skrajnosti bi samo segel še po orožju, da si izvojuje pravico... Tako je bilo nekdaj, ko smo bili v tuji, nam mačehovski državi. - In sedaj? Sanjali smo o svobodni jugoslovanski narodni državi, delali in borili se za njo, da bi oživali enkrat tako zaželjeno svobodo, ob enem pa, da bi vsaj nekoliko in temeljito obračunali z našimi narodnimi nasprotniki in odpadniki, z našimi pijavkami in tirani. Naše sanje se niso vresničile. Varali smo se. Nekdaj so nas zatirali v tuji državi tujerodci, naši naravni sovražniki, danes pa nàs zatirajo in teptajo naši lastni bratje, naše lastne, od nas samih postavljene oblasti. Biti od tujca zatiran, prenašati prikrajšanje, zapostavljanje in batine, to toliko ne boli; saj od tujca in sovražnika razposajeno. Vse dela in pripravlja prihod veselega dne: trgatve. Ogenj gori v vseh ognjiščih, staro vino se pripravlja, koljejo se purani, piščanci, mlada praseta, pečejo se gibanice, mesijo se potvice in lačna očesca viničarjeve dece gledajo to nenavadno razpoloženje v sladkem in neiz-raznem pričakovanju... Prvo, kar vznemiri kmeta, je vreme. Če je lepo, koliko veselja! Začne se vrvenje in življenje nepopisne in mrzlične naglosti : ženske in možki trgajo ali režejo sladko grozdje z vinske trte, devajo v škafe in mečejo potem v „pute“ ali brente, ki se praznijo v temotni „preši“ — stiskalnici, kjer se grozdje stlači in dene v koš. Tam dovršijo zadnje nasilno delo težki hlodi, katere stiska priprosta, kakor ogromen stroj izgledajoča preša. — Kako kipi mlado vino in kako teče žlahtni sok trtine krvi v sod! Vsa človlčja norost in modrost je združena v tem soku: Veselost in pijanost, razigranost in sladka neumnost, nebrzdanost in okrutna jeza — vse to je v tem vrelcu in ljubezni še prav posebno ne manjka. > Vonj mladega vina udarja v večerni zrak. Po vinogradih se 'uje glasno ukanje, ki odmeva od bližnjih griče’,. Fantje in dekleta izmenjajo tihe pogitde brez besed in laži in vendar je v vsakem pogledu pesem, ritem, verz in rima ... Godci ne manjkajo. Slovenska pesem, milozvočna poskočna in otožna, praznuje svoj veliki dan. na vse zadnje ne moremo nič boljšega pričakovati. A biti teptan, zatiran od lastnega brata, brez-Lažje je prenašati batine od tujca, kakor pa zapostavljanje, zatiranje in zaničevanje od lastnega brata. Kako se po starih avstrijskih manirah postopa v naši državi proti lastnim bratom tudi danes, dokažemo z novim uradnim dokumentom. V Gornji Radgoni, v hiši št. 8 na glavni cesti, kjer se nahaja danes Gospodarska zadruga, je vpeljana trgovina že najmanje trideset let. Vsi poprejšnji posestniki so izvrševali obrt trgovine z najrazličnejšim blagom nemoteno že od pamtiveka do najnovejšega časa. Dva zadnja trgovca, HoiVat in Krempl, oba „Nemcém prijazna“, sta izvrševala obrt trgovine z vsem blagom, kakor ga ima danes zadruge, že pred vojskp, med vojsko in celo že v Jugoslaviji. Takrat, ko je bila Radgona z svojo inočno razvito trgovino še naša in je lahko vsak svoje potrebščine kupil v Radgoni, trgovini v Gornji Radgoni v današnji zadružni hiši nikdo ni nasprotoval in je bila torej potrebna. Ko pa seje ustanovila Gospodarska zadruga -ter preyzela že obstoječo trgovino, se je deželna vlada še le po enem letu obstoja te zadruge domislila, da mora tudi zadruga kakor vsak drugi trgovec imeti obrtne liste in koncesijo za trgovino. Zadruga, sklicujoč se na zadružni zakon in njena pravila, se je tej vladni zahtevi upirala, kar pa ni pomagalo ter je bila od deželne vlade pod grožnjo s kaznijo prisiljena prositi za potrebna Obrtna dovoljenja in koncesije. Med drugim je prosila zadruga za podelitev koncesije za izvrševanje komisijske trgovine, dalje trgovine z mešanim blagom na debelo in sicer trgovine S kolonialni^, špecerijskim, materijalnim in manufakturnim blagom na debelo, končno trgovine z deželnimi pridelki na debelo in sicer z vsemi Vrstami žita, mlinskimi izdelki vseh vrst, suhim sočivjem, krompirjem, senom in slamo. Pa pod pritiskom in pretijo kazni od strani deželne vlaide vložena prošnja Gospodarske zadruge pa je bila — strmite — gladko odklonjena z utemeljitvijo, ker ni dana krajevna potreba za ustanovitev takega obrta. Kakor svojčas pod Avstrijo 1 V nekdaj naši Radgoni smo imeli tri velike trgovine z manufakturnim blagom, več veletrgovin s kolonialnim, špecerijskim in materijalnim blagom, dve veletrgovini s senom in slamo itd. n- Radgona danes nf naša, njeno mesto v trgovskem oziru pa je prevzela po večini Gornja Radgona., Za prebivalstvo Prekmurja, Apačke kotline, Slovenskih goric in Murskega polja jé bilo trgovsko mèsto prej Radgona, danes prihajajo v Gornjo Radgono. Gornja Radgona pa nima danes niti ene navedenih veletrgovin. V kljub temu pa za taki obrt Gospodarske zadruge v Gornji Radgoni — ni dana krajevna potreba. Enako je z drugimi naštetimi obrti, katerih v Gornji Radgoni večinoma še nimamo ali pa prav neznatne, malopotezne. — Vendar pa taki obrti v Gornji Radgdpj dokler prosi za nje „klerikalna“ Gospodarska zadruga, niso potrebni. ' Vlada, ki se toliko trudi za dobre prometne zveze vseh naših navedenih krajev z najmanje tritisoč prebivalci, da smo že preko eno leto pdrezani od vsega sveta, ter moramo vlačiti in spravljati naše potrebščine in pridelke iz ozir. v oddaljene kraje po skrajno slabih cestah z vozovi in dragimi avtomobili, ta vlada ne dovoli ustanoviti v našem trgovskem središču potrebne veletrgovine temveč narekuje in zapovedujo Ta dan nikdo ne misli na spanje. Kdo bi spal? Nocoj, ko vse pleše, poje in se vse vrti: stara mati in dedec, gospodar in gospodinja, viničarji, delavci, gostje in celo deca in celo zlate zvezdice na nebu plešejo kolo, da se tupatam usuje kar celi snop isker v neskončni vsemir. Izpod preše pa izvira studenček neumorno, dokler ne zaspi ob pesmi zadnjih kapljic ... Svane jutro. Mir je nad vinogradi in v vseh dušah kraljuje. Pred kletjo stojijo vozi s polnimi sodi. Čriček je utihnil in sive meglice padajo kakor sanje na zemljo; kakor velike mrtvaške rjuhe ... Tupatam zapoje klopotec in zalaja kak pes vriesensko samoto. Trgatev je končana! Vzorni oče. Žena: „Ali moj ljubi mož, zakaj si spravil otroke tako zgodaj v posteljo?“ — Mož: „Ker so me preveč motili pri delu“. — Žena: „Ali so se pustili radi sleči?“ — Mož: „Samo ta tukaj v kotu je grozno vpil“. — Žena (pogleda v kot): „Ta? To pa že verujem, saj je sosedov Pepček 1“ Dve nesreči. A.: Kaj pa je danes tebi, da si tako slabe volje? B.: Kako, da bi ne bil, ko pa imam mlado ženo, ki je zmeraj bolna! A.: Bodi potolažen, jaz imam staro ženo, ki pa je vedno zdrava. ljudstvu, da mora še nadalje trpeti, da mora še naprej svoje pridelke po ceni prodajati, svoje potrebščine pa drago plačevati. Ljudstvu se ne sme nuditi nobena gospodarska ugpdnost temveč ono se mora še nadalje izrabljati. Tako želi1 vlada ! In zakaj se je odbila prošnja Gospodarske zadruge ? To povemo naravnost. Ker se je proti temu izrekla odločno trgovska in obrtna zbornica v Ljubljani, ker so posredovali proti temu samostojni poslanci. Iz kakega vzroka? Ker je to želel samostojni trgovec Franc Korošec v Gornji Radgoni, kateri se boji za svoj obstoj in ima strah, da ga zadruga ubije. Kot načelnik Obrtne zadruge trgovcev se je skril za isto ter proti podelitvi koncesije Gospodarski zadrugi najodločneje protestiral. Sam se je vozil v Ljubljano posredovat k trgovski in obrtni Zbornici, k njegovim samostojnim poslancem, da SP lagali in farbali vlado, katera je rada verjela in ugodila, kakor hitro je slišala, da se gre proti „klerikalcem“. . Tak način vladanja, razsojevanja, podeljevanja in odtegovanja najprostejših, v zakonu zajamčenih pravic imenujemo javno, odkrito in pv vsej pravici korupcijo. Za podjetje, katero je vzdrževalo po pre-vràtù celo prehrano vsega Prekmurja, zasedenega ozemlja Radgone in skoraj vseh Slovenskih goric in Murskega polja, ni obstoja in ni dana krajevna potreba. Podjetje, katero je po krivdi naših ljubez-njivih upravnih oblastih v svojem po naročilu oblasti izvrševanem poslovanju izgubilo po krivdi istih 800.000 K je nepotrebno in naj izgine. Podjetju, iz katerega je finančna uprava vkljub povzročeni zgubi znala izžemati 450.000 K davkov, se mora v zaščito zasebnih koristi posameznika preprečiti nadaljni obstoj. Ali ni to ogabna korupcija na najvišjem mestu ? Toda tega si ne damo dopasti. Borili smo se v Avstriji, bili hude boje, a se nismo upehali. Čutimo še moč v naših žilah in mišicah, vajeni smo ijutega boja in izvojevati hočemo zmago resnice in pravice nad korupcijo današnje vladne klike in njenih priveskov. •«■■»•■■■■»«■■•■■■■■•■■■■■Ml Politične vesti •■««•■MB ■»•■»»■••■««■ Kralja Aleksandra nezgoda v Parizu. Pressbiro je prejel iz Pariza vest, da je kralj Aleksander doživel malo nezgodo na bulvardu, ko se je vozil v avtomobilu. Avtomobil je trčil z nekiip drugirn i$ se je neznatno poškodoval na kolesih. Druge nesreče ni bilo. Kralj se je nato mirno odpeljal v Versailles. — Položaj v Albaniji je še zmeraj jakp opasen. Sovražnik, ki se je te dni utrdil na postojankah Malega Valterisa, je z dvema topovoma začel bombardirati naše postojanke pri Arasu. Opazilo se je tudi, da se sovražnik nadalje utrjuje na teh postojankah, posebno na koti 950. — V Pečuhu, katerega smo pred kratkim izpraznili, se nahajajo močne madžarske čete. V mestu je sedaj nad 6000 madžarskih oficirjev, ki vodijo propagando za restavracijo Madžarske in javno govore, da v kratkem madžarska zopet združi vse dežele Štefanove krone. Povsod preganjajo naše somišljenike. Po vseh vaseh Baranje so velikanski letaki, ki poveličujejo kulturo Madžarske. •■»■»•■■■■■■■■■i «■■■■•■■■■■■• Tedenske novice •«■■»•■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■• Važno za prireditelje veselic in zabav. Vsakdo, kdor priredi kako predstavo ali zabavo, prijaviti mora isto najkasneje 24 ur prej pristojnemu davčnemu uradu, ozir. oddelku finančne kontrole, predloživši dovoljenje za prireditev. Zato morajo stranke skrbeti, da dobe pravočasno potrebno pisano in redno kolekovano dovoljenje od politične oblasti. Prijaviti se mora vsaka zabava ne glede na to, ali je podvržena plačilu takse, ali pa je pogojno takse prosta. Finančna oblast se presoja o pravici na prostost takse odnosno o porabi čistega dobička takse prostih veselic. Kdor priredi zabavo ali predstavo, pa je, kakor je predpisano, ne prijavi pravOčasnd pristojnemu oblastvu, kaznuje se v denarju oo 200 do 1000 dinarjev in kazen se iztirja od predstavnika podjetja ali lastnika lokalov. Opozarjamo vsa društva na dolžnost, ki jo imajo do Slovenske krščansko socialne zveze v Ljubljani glede poročanja. Osrednja pisarna $KSŽ v Ljubljani je razposlala vsem društvom, katerih sedež ji je znan, posebne društvene izkaze (tiskane!), ki naj bi jih društva točno izpolnila In tej pisarni vrnila. Doslej se je odzvalo komaj pekaj nad sto društev, kar je komaj okoli 30% yseh društev« Naj bi vendar društva že enkrat razumela, da je točna statistika naši prosvetni pentrali hudo potrebna, in bi ji šla v tem oziru v najizdatnejši meri na roko. Društva, ki so izkaz prejela, naj ga zato takoj izpolnijo in vrnejo. Društva, ki pa izkaza niso prejela, naj istega v interesu prospeha krščansko socialne slovenske, » organizacije takoj zahtevajo pri