363 MED KNJIGAMI TONE ČUFAR, NOVA GAZ že skoraj nekako v navado je prišlo, da ob ponatisih tako imenovane socialne književnosti radi tako privatno malice vzvišeno skomignemo z rameni, češ, saj razumemo: pietetni oiziri, agitacijski momenti in podobno. Te dovolj površne in supcriorne poglede si lahko prav ob literarnem delu Toneta Cu-farja nekoliko razbistrimo. Predvsem je potrebno, da ostro razmejimo in potegnemo trdno in zanesljivo črto ločnico med kričavo modnimi in sentimentalno cukrenimi »sociaOnimi« klici na pomagaj in pa umetniškimi deli, porojenimi iz resničnega vznemirjenja spričo kakofonije predvojnih dni. Zakaj na dlani je, da imajo zmedeni in solzavi izlivi nekakšne imaginarne ljubezni do »sobratov« kaj malo opraviti s pravoi socialno književnostjo, prav tako pa ima malo z njo opraviti zgolj razumsko liotena in aprioristično izvedena agitacijska prizadevnost. Nemara je k temu potreben majhen pristavek, da je slednji le treba priznati pošten namen in objektivno veljav-o in potrebo v določenem kritičnem obdobju narodnega življenja- Tone Čufar se je v svojih najboljših pripovednih tekstih izognil tema nevarnima čerema. Že njegova življenjska pot kaže, da je vse, kar je pisal, resničen del njega samega. Dandanes zveni že morda kar m^lce stereotipno in obrabljeno. če rečemo, da je bil dosleden borec za pravice zapostavljenih in zatiranih. Toda treba se je spomniti in si prikimati prod oči, da je za svoje družbene ideale in humane cilje resnično žrtvoval vse, da se je potikal po zaporih in da je naposled tudi njegovO' mlado življenje ugasnilo pod streli okupatorjev. Naposled je res, da biografski podatki še ne opredeljujejo in določajo pisateljeve umetniške narave (dasi pravilno izluščeni življenjski momenti nedvomno osvetle nekatere bistvene poteze pripovedi). Pa saj ni potrebno imeti posebno predirnega očesa, da človek ugotovi: v novelah Toneta Čufarja socialnost ni umetno podtaknjena in ni nekakšen modni »napredni« rekvizit, ampak je pomembna in nepogrešljiva sestavina pripovedi. Še več: je imanentno bistvo njegovega snotvanja. Nekaj je treba še posebej poudariti: Cufar ima preveč zdravega občutka za življenjsko resničnost, da bi kar načeloina predstavljal ljudi iz delavskih vrst s privzdignjenim koturnom, na nogah in bleščečO' gloriolo okrog glave. Pri njem niso deSavci že apriorno dobri iii moralno' čisti; ne, to so zelo naravni, polnokrvni ljudje. Morda so celo preveč obremenjeni z negativnimi primesmi, tako da ni vselej slutiti in čutiti tiste skrite udarne moči, ki je nekaj kasneje preosnovala družbeni red. Zdi se, da je s tovrstnim prikazovanjem imel pisatelj določen namen: še posebej je skušal poudariti zgrešenost in nagnitost družbenega sistema, ki potiska ljudi v animalične odnose in jih načenja pri samem moralnem jedru. Novi izbor s skoraj simbolnim naslovom »Nova gaz«' osvetli dovollj jasno celotno pisateljevo podobO' in prikaže njegovo umetniško' rast in vzpoii. Pripravil ga je poznavalec njegovega dela. Cvetko Zagorski, Mitja Mejak pa. je s toplimi besedami približal bralcu Cufarjev človeški in pisateljski lik. Težišče izbora predstavljajo tri norvele: Prva, »Marija bi rada živela«, je zvrhana pretresljive človeške tragike. Mlado dekle, polno kipeče sle po življenju, doživlja strahovit brodolom: zavoljo bednih gmotnih razmer si ne more pozdraviti boJncga telesa. Se neki drugi moment pretresa in hromi duševnost občutljivega dekleta: to, da jo doma merijo in vrednotijo zgolj po denarju, ki ga prinaša k hiši. V tem duševnem peklu se ji počasi izteka življenje. Ves ta, proces je prikazan s subtilnim posluhom pravega umetnika, ki mu niso tuji tragični momenti človeškega življenja. Notranja dramatična krivulja je spretno stopnjevana; od prvega uvodnega akorda do sklepnega je pozornost pisatelja osredotočena na osnovni motiv. V drugi noveli, »Gospa iz barake«, je Čufar izklesal nekaj izrazitih postav; naj omenim s tem v zvezi glavno protagonistko in njenega ljubimca. Z nekaj drobnimi in zanesljivimi potezami je znal niansirati osebe; dokaz, da je vsekakor bil zelo oster in pronicav opazovalec življenja. Sugestivno je tudi poustvaril celotno atmosfero, tisto grobo, primitivno ozračje, ki razjeda in uničuje človeške značaje. V tretji noveli. »Zaklenjene duri«, je tudi nekaj dobro orisanih likov (n. pr. gostilničar kot človek z več obrazi), osrednji problem pa je speljan v učinkovit, smiselno poantiran konec. Pri drugih novelah se zdi, da se je Cufar, kar zadeva snov, le s težavo omejeval; na to kaže več motivnih žarišč in bogato število nastopajočih oseb v njih. Večkrat je zavoijO' tega izgubil suveren pregled nad tvarino in ni dovolj ' Tone Čufar. Nova gaz. Uredil Cvetko Zagorski. Uvod napisal Mitja Mejak. Cankarjeva založba. Ljubljana 1958. 364 poudaril njenega osrednjega vozla. Navkljub izrazito epskemu talentu se ni uspeli izživeti v romanu; njego-v daljši pripovedni tekst »Ljudje iz kleti« je žal torzo. Ko to ugoitavljamo, moramo seve upoštevati posebne pogoje, v katerih je pisatelj ustvarjal. Nečesa se človek nehote spomni: Mar ravnamo vedno dovolj previdno z našo kulturno dediščino? Tako radi, včasih že kar z bolestno naslado in prizadevnostjo iščemo za vsako ceno tuje vplive in jih sploh ne ločimo prav in ostro od literarnih vzpodbud, mimo naših resničnih vrednot pa hodimo z zavezanimi očmi. Na to sem mislil, ko sem prebiral Čufarja, in bilo mi je skoraj težko. ,, _„ Marjan Brezovar 365