«OTPIffl If'Bfl "'S. »'t .rv- öJiüf BHöM IriBLA. '-/s, t"
Leposloven tednik. Cislo 31._V četvertek 29. julija 1852. Uff. te Oft j.
Boj z drakonam.
(Iz V. Jarnikove zapuščine.)
» ečerno sonce mrak rodi, Luč v teme pokopuje, V visokim gradu knez sedi, Doline pregleduje: On gleda gor in gleda dól, Pa vsa dežela je okól Ze v mraku pokopana, Vsa trudna in zaspana.
Luč vmira, ino samo le Gor blisketa zvezdišče, In vunder knez le gleda še Dol v temno okolišče; Peteln pozdravlja hladni svit, Kater je že čez nebo vlit ; Pa knez še zmiram čuje, Doline pregleduje.
Sedaj se z bližnih dur glasi Materno zdihovanje: „Odreši kdó nedolžno kri! O pridi pomaganje!" Ino pred bolno knezinjo Kleče^ derži z ljubeznijo. Se hči preljubeznjiva, Na serci jej počiva.
»O sladka moja mamkica! »Kaj bodeš se jokala? »Dolžnost naganja mene ja, »Da se bom v žertvo dala: »Materna roka! žegnaj me, »Za domovino ofram se, »V nebesih moja želja »Dočaka vas veaela.
„Pa mati zdihje: ljub otrok! »Kaj smo taj zadolžili? »Da dete dali z mojih rok „Previdnost me prisili? Al Goratanski vitezi »So dro vsi obnemagali? „Noben ne more vstali, »Drakona pokončati?
„O mati! kaj pomaga nam? »Da žlahtne bi morila? „Deset je vitezov že lam »Zverine sterla sila. »Prestrašili sklep saj slišim še, »K' pušavnik slari zrekel je, „Kir smo prosili njega, „Da bi nas rešil zlega.
»Je djal on: V svojim serdn je »Nam maščevav'c neznani »Sem gor poslal zverino, de »V pregrehe zakopani »Občutijo nebeški serd, »K'je svet oliar skoz nje razdert, »Ker so zavergli véro, »Spolnili grehov mero.
»Razbojnim tini "zadere se — »Si knez ! zanésil v jezi, »Sedaj pa kri narčistejše »Zverini k žerlvi nesi! »Grozi, reži, no žrč drakon, „Pa tudi prej ne henja on, »Da tvoja hči pervolji, »Si smert za ljudstvo zvolji,
»In jutri že — »zavpije knez, »Bi imela ona vmréti! »Kaj vidim vbogi oca jez — »Že zarjo svet odeti! »O joj mene! saj svita že! »Mi sapo smertni strah zapré!" Ničesar več ne vidi In mahne dol per zidi. Gospa pa z kamre perieli, Ki živa smert je bleda, Hudumna k možu perbeži, Oba en strah preseda; Za njo Zvanilda mila gre, Podobe ni prijaznejše, — Na stran jo oča vzame, Se bridko jokat jame.
V dolini megle plavajo, 'S oblak pa rosa pada, In svit kušuje žarijo, Katera ljubi rada ; Pred straham nič ne vidi knez, Ne sliši s kloštra, da za res Že zvoni v den bernijo, Zbuditi se učijo.
Terplenje grenko spričova Premilo zdihovanje, Že obtemni luč upanja, Obrača se v senjanje: Pa vrata jutra se odpró, Resničnost strašno jim odkró, In rane v serce meči Jim bodejo še veči.
(Dalje sledi.)
Maščevanje.
(Konec.)
Peti den je že mirno minul. Od Sestremila ni bilo ne duha ne sluha.— Nastopila je černa noč. Nemirne misli niso Zigvultu spati dale. Na enkrat zagléda na nebu rudečo zarjo. Stopi hitro k oknu in ves prestrašen zau-pije: — »Gori, gori!" V tem se prideró vsi, ki so bili v gradu, v sobo Tn zavpijejo: gori, gori! — »Slrojgnev, reče eden izmed njih, v téj strani je vaš grad; jaz bi dal glavo na to, da je Sestremil vašej so-prugi posvetil."
»Žulavec! moj grad — moja supruga" tožuje Strojgnèv. »Hitro konje — kdor je moj prijatelj, naj gre s menój! — Zigvult! da naj grom udari v taj grad! Bog me kaznuje za to grešno pomoč, ki sim ti jo podal !"
In tako preklinja Zigvulta, Rozalio in njuno dètce.
»Zigvult, s Bogom!« je drugi začel, »Sestremil je bolj pameten ko mi, ki tukej sedimo in se veselimo. On udarja v slabejšo stran. Lahko je gradove prepadati in jih požigati, kadar gospoda doma ni."
„Pomagajte sedaj sami sebi« je zopet trelji rekel, „mi moramo sedaj sami sebi pomagati. Znale kar stari pravijo : »Bolj je jedno oko svoje, kakor tuje dvoje.«
Takó se je jeden za drugim od Zigvulta ločil.
Groza obide v pervem trenutku Zigvulta, zakaj v strahu si je, da sam ne bo zamogel grad proti Sestremilu braniti. Ves zamišljen gre v spalnico Rozaliino in Zavila za njim.
»Ona spi tako mirno, tako sladko« pravi Zigvult.
»Kdor imä mirno vest, tudi mirno spi," odgovori Zavila. »Tudi vi ste v svojej hiši mirno in sladko spali, pa v ukradenem gradu ni mira — ni spanja."
Rozalia se je prebudila. „Alj se že svila? Odkod je taka zarja?"
„O moja Rozalia !" »reče Zigvult,« vstani, preljuba, sedaj ni časa ležati, vstani, poklekni tje pred božjo martro in moli za sebe, za svoje dète in za mé—jaz nezamorem sedaj svojih misli k nebesoin povzdignuti.«
Rozalia je pokleknila in molila. Zigvult in Zavila sta molčč zraven nje stala. Strašna tihota je postala v gradu in ognjena zarja se je žalosti nepravih prebivavcov gradii le posmehovati zdela.
Po dokončanej molitvi je Rozalia vstala. »Ljubi Zigvult,« je djala „alj te ti ogenj toljko straši ? Ako misliš, da bi ga znal veter sem donesti, tedaj ne gubimo časa, vzemimo svoj zaklad, svoje dete in pojdimo v gojzd na Svobodo, — tam bodemo oddaljeni od ognja in bomo mirno do zjutra pospali.«
Zigvult je dolgo molčal — slednič, kakor bi se iz sna bil prebudil, je zaupil: „Ne Rozalia! nikar, ne bom opustil gradu, kterega dobiti sim si moral toliko prizadjati! — Ha! dokler se še ta roka telesa derži — pri samem Bogu! — do slednega trenutka hočem ti grad braniti. Rozalia bodi le dobre misli; hujši je dobiti, kakor dobito vzderžati. In ti Zavila vsedi se na konja in poglej, kaj je to, kar nam toliki strah naganja. Hitro se zopet verni in povej, kar si vidil in najdel.
Zavila stori, kakor mu gospod zavkaže. Berš jo leti v to stran, kjer je gorelo. Une iz družine je poslal Zigvult v druge strani, in je rsim ojstro zaukazal, se hitro nazaj vernili. Vsi so se sicer hitro ver-nuli — pa nobeden ni mogel povedati kakšen ogenj da je to. Le samo Zavila še ni bilo nazaj. Že drugokrat je petelin zapel, in Zavila še ni duha ne sluha. — Po dolgem zaslišijo konja v gojzdu pridirjati. Že pride — že pride« so vsi vpili in so leteli k vratarn. Konj je hitro letel in je bil že blizo — pa po noči niso še jezdca poznati zamogli. „Kaj tamo Zavila? so vpili vsi na jezdečega. Nobeden pa ni odgovoril, zakaj konj se je vernul brez — jezdca.
Vsi so se prestrašili. Jeden pravi: »Gospod, dovolite, da naj grem jaz.« Zasede konja in čez nekoliko ur spet nazaj prihiti.
Ni mogel skorej besedice zinuti, — komej je jedno pa strašno besedo izustil: »Tatari!«
Strašen te glas se je v kratkem poterdil. Rozlegal se je po nočnej lemnoti oglas dalnih zvonov in berž na to so se prikazale velike trume bežečega ljudstva pred Tatari, ki so bili že poprej pribivavcem polske dežele znani in strašni. —
Je to bila grozna, strašna noč. Te trume obupajočega ljudstva, to vpitje jednih in jok drugih je imélo kej žalostnega. Cela truma je pred gradom obstala in vsi so vpili: „Bežite, Tatari, Tatari!«
Zigvult pa serčnosti ni zgubil. Po celem gradu je letal, je razstavljal straže in je vse k serčnosti in pazljivosti opominjal. Zastonj je ga Rozalia prosila, da naj bi zapustili grad in rajši pobegli na Svobodo, ktera je bila v gojzdu pred Tatari skrita. Zastonj se je prizadevala, Zig-vulta prepričati, da ne zamore on sam proti tolikej brezštevilnej trumi divjih Tatarov gradii vbraniti in da jih slednič vender le gotova strašna smert, alj kar je od tega še hujšega, grozno sužanstvo čaka.
Zigvult pa je bil že tak; kar je sklenil, je tudi storil. — Tatari so stali že pred gradom, vse pokončevaje kar jim je v pest prišlo. Rozalia je v svoji sobi klečala in molila;—tu pndere ves žalosten Zigvult: »Smo zgubljeni" pravi „Rozalia nobene pomoči več ni! Ah meni ni žal mojega žlvlenja; ali kaj bo iz tebe, kaj iz tega déteca? — Gorjé mi
nesrečnemu, da sim vaji v to nesrečo pripravil.« —
„Jaz sim dokončala" je djala Rozalia „sedaj svojo molitvo! — naj tudi sedaj končam svoje živlenje! — O Zigvult! ne pusti svoje žene od Tatarov v sužanstvo zavleči — v sramoto in posmeh! Rajši mi sam živlenje odvzami, ktero mi več ohranili ne moreš!« —
Se enkrat se je hotel Zigvult v bran svoje žene postaviti, pa že na pragu je bolestno izdihnil: „Zastonj! sim ranjen, tatarska strela je mi roko raztrupila. Jaz te ne morem braniti, — povdaj se v voljo božjo.«—
V tem pridere v sobo neznan starec.
„Pojdite za menò — za menò; jaz vaji bom izpeljal iz grada. Le hitro — drag je vsaki trenutek!«
Zigvult pogleda neznanega: »O ti izdajavec! Jaz te dobro poznam; ti si Sestremilov sluga! Ali me hočeš sedaj Tatarom izdati! — Poberi se od mene.«
„Ah, pojdi saj li nesrečna žena! zaupaj meni, hiti in ohrani sebe in to nedolžno dete, dokler je še čas —• v kratkem bo že prepozno.«
Rozalia pogleda v oko starca in po kratkem premišlovanju vzame z eno roko dete, s drugo prime Zigvulta in ga pelje za sebo. Skoz skrite duri so prišli po stopinjah v temni liram. Dolgo so odtod pod zemljo hodili, kar se znajdejo na enkrat v kraju, kteri je bil od vsih slran s gostim hrastjem obdan. Starec je le bežati opominjeval. Dete v naročji imajoč je šla Rozalia za njim. Za njimi je Zigvult ves zamišljen koračil. Dogodbe tega dné, še bolj ranjena še nezavezana roka so ga tako oslabile, da se ni mogel več na nogah deržati. Rozalia priskoči k njemu — on omedli.
Precej časa je minulo. Zigvult se zdrami iz svoje medlobe in se jame okoli sebe ozirati. Kmalo spozna, da je v nekej pečini. — Pri njim je stal en človek. Zigvult ga pogleda in spozna svojega največjega sovražnika— Sestremila. „Alj bedim, alj sanjam?« je zaupil „ti si Sestremil, moj naj hujši sovražnik?"
„Sim Sestremil. Ti si prepadel moj grad, si ga kakor razbojnik poplénil, si pobil vso mojo družino in si pahnul iz zibke moje dete.«
^ „To sim storil« pravi Zigvult »sedaj me imaš v svojej oblasti. Maščevaj se, kakor ti je ljubo, — ubij me! Pa mi le poprej povej, kje je Rozalia, kje moje dete. In ako si njih umoril, tedaj mi pokaži njih grob in polič stori s menoj kakor hočeš."
»Povzdigni se in poglej okoli sebe. Temna je sicer (a pečina in strašna, pa vender sedaj boljši ko grad Libuša, ker nas pred Tatari hrani. GradI, kterega dobiti si se loljko trudil, je sedaj v oblasti poganov. Ti baraš po ženi? Alj ne vidiš tamo Rozalio, kako sladko počiva? — Blo-dečo sim njo v gojzdu najšel, slabo in trudno sim njo s kruhom in mlekom pokrepčal, in tebe pol mertvega sim v to pečino prinesel. Alj hočeš tvoje dete videti? Vstani, približaj se sem, in boš vidil, kako se s mojim delcem objemata !" — —
Dolgo ni mogel Zigvult ne ene besedice progovoriti. Obilne solze, kakor jagode debele, mu lice polijejo. Stegne svojo roko Sestremil, jo prijazno prime in sereno se objameta naj hujša sovražnika. „Zigvult« pravi po dolgem molčanju Sestremil, »odselej sva si brata, saj sva sina jednega
naroda.«--Se ni dokončal Sestremil in Rozalia se prebudi in hiti k
svojemu Zigvultu. Brez kraja in konca je bilo to (veselje, — prijateljstvo pa med Zigvultom in Sestremilom je večno ostalo.	F. F.
Opis nekterih staroslavenskih bogov.
(Konec.)
IV rod o v,«bog vremena, je bil starec s golo glavo. Stal je na dolgej ribi; v Ievej je deržal kolo, v desnej pa poüodo, ki je bila s cvetjem in sadjem napolnjena
Živa ali Zi vena, slavjanska Venera. Nje priiine krasnollisata pomeni nje lepih dolgih las. Bila je boginja ljubezni in Krodonova so-pruga. Nje podoba je bla krasna naga devojka, ktera je v desnici zlato jabelko in v levici grozd deržala. V tej podobi so jo naši molikovavski prededi v bogato okincanej molivnici v Raceburgu častili, kjer je tudi Zivi posvečen log bil.
Darovali so jej ne samo živali; ampak tudi ljudi, posebno vjele kristjane.	r
Morena, pri Cehih boginja smer ti. Ona je pevaje človeka k smerli vspavljala, katero so cerno noč imenovali. Po njih veri je duša v kervi prebivala, pri smerli v podobi ptiča iz ust vmir^jočega zletela in se na bližnje drevó vsedla, dokler se ni truplo sožgalo. Sele potem je pokoj našla.
Rugevit, tudi bog boja na Rugenskem otoku. On je imel sedem človeških obrazov, sedem mečev v mečnicah in ednega v desnici. Njegova naj veča molivnica je bila v Kareni, kjer so tudi Porenuta in Pore-vita častili. Vsi ti bogovi so kaznovali prešeštvo in nečistost.
Kurent bog veselic, toraj tudi razujzdanosti, prešeštva in nečistosti.
Kors, bog zdravja in dobrega živlenja. Njegova podobšina je bila gola; debela glava je bila s hmeljem ovenčana in sedel je na prekuc-njcnej bečvi.
Lada, božiča krasote, je sedela na zlatem vozu, v klerega sla dva labuda in dva goloba vprežena bila. Bila je ženska posebne lepote in telo jej je bilo bolj belo od snega, oči polne ognja, lice rumeno, zlati kodrasti lasjé do kolen, na glavi venec od cvetja; v smejočih ustih je deržala popoljak od rožice, v desnej roki zlato jabuko in v Ievej kroglo, na kterej je celi svet naslikan bil. Za njo so stale 3 lepe devojčice Miloš tenke, ki so jej zlato jabuko dajale. Naj lepše hramove je imela ta božiča v Nitri, Devinu in Berni.
Nemisa božiča pravice. Na glavi je imela 3 sončne žarke in krilo, na kterem je ležala golobica s razprostertimi perut ami.
Zi m ste ria božiča spomladi pri Rusi h. Ona in nje ljub ček Pogoda sta prijazna bila in hrano in uspeh delila. Nje ime pomeni, da je zimo prepodila in prijazno spomladno sonce prinesla. Tudi je ta božiča vsakdajno zoro pripeljala. Zimsterlo so si slikali krasno devojko « rožnim vencom in krasnim pasom.
Glavna pogreška vsih poganskih, torej tudi staroslavenske vere je bila tä, da so si več bogov izmislili, misleči, da eden bog vse človeške potrebe namiriti ne more. — Vendar v tem so bili Slaveni pametniši od Gerkov in Rimljanov, da so imeli jednega najvišjega boga, kteremu se nobén drugi bog protiviti ni inogei. Tudi jim služi na čast, da je bil njihov bog pošten, ter se ni v nobenej opačini okaljal, dočim je Jupiter vse mogoče pregrehe počenjal.	B. — K,
R o % a 1 k a.
i.
Zemlja se je bila zbudila iz svojega zimskoga spanja in spomladanski čas se je bil sopet vcrnul kot mladi ženin, s svojo nevesto, novo oživljeno ztmljo, ženitbo obhajati. Polje se je spet ozelenilo in rožice na travnikih so zbujene od sončnega žarka spet svoje glavice iz trave uzdigo-vale. Tudi slavček se je bil vernul, si pojiskal svoje znane ljube kraje u tihej dolinici, ter je začel prepevati svojo pervo milo pesem, z katero je vse cvetlice pozdravil. Pel je od ljubezni in njenih sladkih čutov, pa tudi od njenih bolečin, pel je od ženitbe spomladi s krasno naravo. Potoček se je bil tudi že znebil svoje zimske ledene odeje in je šumljajo pravil sanje svojega zimskoga spanja vejicam dreves, koje so poleg potoka stoje o večernom vetercu šepetale.
Per potoku pa je sedela lepa Rozalka, rožica cele vasi, je zamišljeno gledala za valovi ter si pušelc poločnic naberala, da bi si jih u venec spletla. „Spomlad se je spet vernula in je travnike s cvetlicami lepó okinčala« — je govorila sama per sebi — »jas se. pa vse te lepote vonder ne morem veseliti. — Oj Bernarda še ni nazaj ! Ze je minulo tri leta, kar je pred mojega očeta stopil in k njim takole govoril: »Oče, dajte mi Rozalko, vašo hčerko, za ženo." — Oho, so djali moj oče na to, Rozalka, je še le šestnajst let stara, in ti nimaš ne hiše ne posestva, in nisi takó premožen, da bi zamogel žene preživiti. Na to so oče vzeli iz omar ja mošnjico zlatov, jih podali Bernardu ter mu rekli: Veš, fant, jas imam te rad, tudi vem, da te moja Rozalka prav za ljubo ima. Vonder ljubezen kruha ne daje, ako si ga sami ne prislužimo. Uzemitaj ove zlate, jidi po svetu, nauči se kaj pravega, in kadar bo ovo malo darilo narastlo in se tako pomnožilo, da sto svetlih zlatov nazaj prineseš, tedaj naj pa bo Rozalka tvoja.« — »Oh, je odrekel Bernard, prej da jaz sto zlatov pridobim, böte vi že na me pozabili, vašo hčerko pa bogatomu Franju, županovomu sinu dali, in prej da pridem, je Rozalka že udana in meni zgubljena.« »Ne tako, — so oče odgovorili, dèklé more pa se čakati tri leta, in ako tebe tačas nazaj ne bo, tedaj pa mora županova Franja vzeti.« — Tako so jo oče odrezali, Bernard pa me je še enkrat kušnul, in s solznimi očmi sem gledala za njim, ki je bil iz naše doline odšel. Poprej pa, da je dom zapustil, je taistih dvajset zlatov, koje so mu oče dali, svojej vbogej inamki u roke stisnul, in mamka so se od veselja jokali in so ga tisučkrat blagoslovili Zdaj pa je že minulo tri leta in en mesec, in mojega Bernarda vonder še ni nazaj, — le sam večni Bog ve, al bo še prišel!«
Rozalka pokrije obličje z rokico in solze grenke žalosti so j eie se vtrinjati in kapetati skoz njene nježne perstice. — Spet pogleda za šum-ljajočim potočkom in pravi: »Ljuba vodica, tako daleč in tako dolgo tečeš ti od tod, dokler se kot velika reka u široko morje ne izliješ. Koljko mest in ljudi vidiš ti stati na tvojih bregovih! Alj ne vidiš tudi morebiti mojega Bernarda? — Ako ga vidiš, o pozdravi ga tisučkrat ter mu povej, da ga vedno še perserčno ljubim. Joj, on je pa morebiti že pozabil na me!"
In ko Rozalka za tekočo vodico gleda, se med tém samička slav-čeka u germovju žalostno oglasi in začne prav mile, tužne pesmice žvergoleti, zakaj slavček je jo bil zapustil. Prav globoko jej seže u serce milo zdihovanje ptičice, gre zamišljena med drevjem proti domu, ne sliši šumljanja veterca, in zdihne s prav • žalostnim sercem: »Oj gotovo je Bernard že vmerl.«	(Konec sledi.
Zmes.
Slovenski pregovori.
(Nabral V o j t. K urnik.)
— Stanovitnost človeškega živlenja je, kar stalnost pri kolesu, kar kremen na produ, kar kaplja na drevesu.
—	Vsak pod svojim plajšem ravna.
—	S pokušanjem se tudi nasiti.
—	Učenec pri slabem učeniku učen je ko pri dimu kuhana jed.
—• Koprivi ne škodje toča ne slana.
—	Povitice pridejo le v gostje.
—	Raca pusti zlate zerna ležati, da le zamore po mlaki šlabrati.
—	Porok je do smerti otrok.
—	Gerdi dnevi so večkrat šteti, lepi clo malo v misel vzeli.
—	V slogi bo takrat svet, ko se bo hodila muha s pajkom na «once gret.
—	Tukaj na kraju, tam na sredi v raju,
—	Navada pride nazaj rada,
—	Kar ni prenarediti, je nar gorše pozabiti,
—	Ko je vinjena glava, marsikaj skritega iz serca priplava.
—	Kdor godov ne pozna, tega tudi godovi ne,
—	Dostikrat je skopega zaklad že razdeljen, predenj je na pare položen.
Modri izreki.
Ljubezen do starišev je podlaga vsega dobrega, seme vsih blagih lastnosti.
Palica in kazen izmodrite; deček pa, kteremu se lastna volja pusti, dela sramoto svojej materi.
Slabo seme, slab sad; kar se je vsjalo se bo želo
Kar za konja berzda in vajet, to je za otroka domači strah
Kakor «i razserdena bčela, ko piči, z zgubo žela sama sebi naj več škodje, tako si tudi jezni s svojim vihranjem večidel naj veči škodo samemu sebi stori.
* Nagrobek K oli ar a se že dela v tovarni Wasserburgerja poleg načerta Bergmanna v bizantinskem slogu. Napis bode:
Jan Kollàr
nar. v Mošeovcech dne 29. července 1793; zemr. ve Vidni dne 24, ledna 1852.]
Živ jsa v srdci cely närod nosil, Zemrev žije v srdci narodu celého.
*	28. julja smo sopet pokopali ednega naših domorodcev, namreč Lenarta Jcrala-ta, bogoslovca 3. leta iz lavantinske škofije. Bil je blaga duša, iskren rodoljub. Naj v miru počiva.!
*	Novice pišejo: Časopis ruske akademije »Petrograške po imenu „izvestija imperatorskoj akademii nauk« presojuje i jako hvali vsa dela našega siovečega jezikoslovca prof. drja. Miklošiča. Tako le govori presojevaje jih učeni vredovavec imenovanega časopisa g Srez-nev8ki, čigar misli se z Miklošičevimi le v nekterih mervicah po vse ne skladajo, v ruskem, lahko razumevnem jeziku: »Prežde vsego sčita-jem dolgom privčstvovat'zaslugi učenago Horutanina ')> kotoryj, pošedši po puti svojega sootčiča Ko pi t ar a v korotkoje vremja zanjal roeždu filologami Slavjanskimi odno 3) iz samyh vidnyh mést ; my govorim 4) g. pofessorè Vènskago universiteta Fr. Miklošič«. V nastojaš-čeje vremja — po zamečaniju našego znamenitago sočlena Vostokova on odin iz pervyh znatokov Slaroslavjanskoj pismenosti i dejateljnejšij spodvižnik na jetom poprišče.«
Smésnica. Kakor je znano, nima nobena aristokracia toliko naslovov kakor španjolska.—Enkrat je neki španjolski velikaš popotoval. Po noči zajde in pride pred neko samotno kmečko stanovanje. Poterka in prosi mu odpreti, da bi ga čez noč tam ohranili. Gospodar pokrivka skoz okno in vpraša: „Kdo je?« — Ponosno mu napihnjen Španjolec odgovori : »Jaz sim : Don Diego de Mendoza, Silva Ribiera Guzman, Piemantcl Osorio Ponce de Leon, Zuniga Acuna, Telezy Giron, Sando-valyRoseas Velasko Mon—in še ni vse svoje imena in naslove naspočital, ko mu kmet besedo preseče rekoč: »Idite s milim Bogom; še za polovico vašega druživa ni kraja pri meni" — in spet okno zaklene.
Druživo sv. üotiora v Celovcu.
Dalej so pristopili p. n. sledeči gospodi: 460. g. Mih. Tekonja, posestnik v Andrenčah ; 461. g, Jan. Gomzi, kmetovski sin v Andrenčah; 462. g. Jo/,. Borko, kmet v Cogetincah; 463. g. Jak. Seebacher, bogsl. v Celovcu; 464. g. Jož. Tavšic kapi. v Otmänjah; 465. g. Jož. Anderiaš, exposit v Maria-Hülf; 466. g. Ant. Križan, usnar v Lambergu pri No-vicerkvi; 467. g. Ign. Tavšel, župn. pri sv. .lederti; 468. g. Mart. Ko-vačič, kapi. v Hartmansdorfu; 469. g. Alojz Krajcar, učitel na Žili; 470. g. Fr. Kramar, učitel v Trebovljah; 471. g. Ant. Bichler, učitelj v Belace; 472. g. Jož. Plešnar, kapi. v Smledniku; 473. g. Jan. Rome, bogosl. v Ljubljani; 474. g. Drag. Hafner, bogsl. v Ljubljani; 475. g. Jem. Dolžan, kapi. v Leskovcu; 476. g. Sim. Dobajnikar, spovednik pri gospah Uršulinarcah v Celovcu; 477. Dr. Fr. Miklošič, prof. slov. jezikoslovja na Dunaju; 478. g. Dr. M. Dolenc, c. k. pravdosrednik na Dunaju; 479. g. Jan. Navratil, uradnik c. k. najvikše sodnije na Dunaju; 480. g. Feliks Kramberger, korar v Yoravi.
') Gorotana menda zato, ker se je Kopita;r tako imenoval. s) Rojaka, ') Eno, jedno. 4) Govorimo.
Odgovorni izdatel in tiskar: F er d. ž t. Kleinraajr v Celovcu,