Mati in deca.                                       Ernest Šušteršič.
etvero svoje dece je ljubila mati z enako ljubeznijo. Vsa v skrbeh. zanjo, jo je učila, naj veže njihova srca vez pravtolike ljubezni, kakor je njena. Nikoli naj ne umre v njih dušah spomin, da so oni deca, ki jo je dojila ena mati in ji pela nad zibelkami sladke pesmi ljubezni v istem jeziku. »Ko pojdete po svetu, naj vam bo jezik svet, ki sem ga jaz vas učila.«
In četvero dece je zapustilo materino hišo. Šli so po svetu, go-voreči vsi besede domače. In v njih srcih je ostala sveža podoba skupne matere dolgo, dolgo.
Sčasom so si pa vsi štirje ustanovili lastna gospodarstva. Spomin na mater jim je tedaj jel bledeti. Vsak si je nadel celo drugo ime. Tisti, ki si je postavil domačijo med Dravo in Adrijo, se je imenoval Hrvat. Na jugovzhodu od tega si je zgradil bivališče Srb. Tretji otrok je pa zašel v sužnost. Toda bil je krepak in ni poginil v robskem trpljenju. Radi svojih dobrih lastnosti ga je pričel gospodar ljubiti. Naučil se je njegovega jezika, prevzel njegove šege, ki so se mu zdele boljše od lastnih. Naposled mu je dal gospodar celo svojo hčer Mongolo za ženo^ Zapustil mu je tudi vse gospodarstvo, njemu in vnukom, a tudi svoje ime B o 1 g a r.
Četrti otrok je pa potoval najdalje po svetu. Zadržali ga niso ne sovražniki, ne orjaške planine. Do svoje matere je pa ohranil toliko spoštovanje, da ni hotel niti izpremeniti svojega imena. Imenoval se je Sloven ali S1 o v e n e c.