SMRTNA ŽETEV PRELAT DR. FRAN KOVAČIČ 19. marca 1939. premi nuli zgodovinar in organi zator znanstvenih ustanov v Mariboru, prelat dr. Fran Kovačič, po svoji prirodi, miselnosti in družabni po vezanosti ni bil meščanska osebnost. V vsem svojem osebnem življenju se je držal navad iz časov, ko je zapustil rodni Veržej in od šel v varaždinske šole. In- strukcije in znanstveno de lo, katerega je začel kot srednješolec, mu niso do puščali časa za ožje stike z meščanstvom, pozneje v Zagrebu, Rimu in v Mari boru pa je živel s knjigami in v knjigah ter z osebami, s katerimi ga je prosvetno in znanstveno delo nepo sredno vezalo. Bil je osebnost, ki je živela sama s seboj, ki zato družabnih stikov ni iskala razen z ne posrednimi delovnimi tovariši in ki je ostala skoro nezaupna do mnogih, ki so iskali stikov z njo. Ko vačič je visoko cenil prijateljstvo, ga iskreno ter do stojanstveno vzdrževal, pri tem pa je jasno ločil pri jateljstvo od znanstva. Posledica tega je bila, da je Kovačič ostal vse svoje življenje ločen od maribor skega meščanstva in vzvišen nad njim ter da je živel z njim, kadar mu je govoril v ustni ali pisani besedi na društvenih sejah, občnih zborih in predavanjih, v dnevnem časopisju ali v znanstvenih revijah. Ni pa doživljal meščanskega razvoja zadnjih desetletij, živel je poleg njega v tradicijah verženjske mladosti. Tako n. pr. ni načelno nikdar kupil konfekcijske obleke ali t Dr. Fr. Kovačič v industriji izdelanih čevljev in je nosil samo ročno izdelane; to je podobno izvajal povsod in bil med zad njimi Mariborčani, ki je cenil in uporabljal domače platno. Kot osebnost s trdno in ostro izklesanimi na zori ni bil Kovačič odporen samo proti po reklami in modi vplivanem toku kulturnega življenja med so dobnim meščanstvom, temveč je odločno odklanjal tudi tehnično racionalizacijo sodobnega meščanskega gospodarstva, z njo pa tudi v precejšni meri industria lizacijo. Od sodobnih tehničnih pridobitev je vzljubil menda samo pisalni stroj. To Kovačičevo gledanje na razvoj sodobnega me ščanstva je izhajalo tudi iz njegovih nazorov o živ ljenju sploh. Poudarek narodnostnega in vsakega živ ljenja je bila Kovačiču duševna kultura, katero pa mora sodobna racionalizacija gospodarstva potisniti v ozadje s tem, ko mehanizira tudi duševno delo posa meznika in s tem širokih ljudskih plasti. Posledica tega je bila po Kovačiču nova morala, ki je baš z me hanizacijo meščanskega gospodarstva iz dežele v me sto priseljenega deželana vodila v tuji narodnostni tabor, ga na deželi iztrgala iz našega narodnostnega telesa ter vključila v štajercijanstvo, povsod pa ga moralno zlomila ter izročila alkoholizmu ali pa go lemu kriticističnemu negativizmu, ki je najožje zve zan z grobim uživanjem in s tem z nujnim propada njem duševne kulture. Proti temu je Kovačič nastopal kot publicist in organizator. Kot publicist z urejeva njem in pisanjem »Našega doma«, katerega je usmeril posebno proti štajercijanstvu, ter kot dolgoletni so- trudnik »Slov. gospodarja« in »Straže«, kot organi zator pa kot začetnik in dolgoletni voditelj maribor skega treznostnega gibanja. Manj do izraza je prišlo Kovačičevo politično in prosvetno organizacijsko delo. Za kratko dobo je 1907. prevzel organizacijo Sloven ske kmečke zveze v ljutomerskem okraju, drugače pa je agitiral samo za časa volitev zlasti po Dravski do- 113 lini. Prosvetno pa se je Kovačič uveljavljal kot od bornik Tiskarne sv. Cirila v Mariboru, Narodne od brane in Jadranske straže ter kot podpredsednik Ljudske univerze v Mariboru, kar je v zvezi s Kova- čičevim delom na popularizaciji Slomška, v katerem je gledal slovenskega Grundtvviga. Kovačičevo delo na popularizaciji in beatifikaciji A. M. Slomška zavzema zadnjih 10 let njegovega živ ljenja in je izraz njegove koncepcije narodnosti. Mali narod je sposoben, da ohrani svojo bodočnost samo, ako za svoje področje razvije v kvalitetah vse panoge duševne kulture, katere gojijo veliki narodi. Iz teh razlogov je Kovačič deloval v Mariboru na ustanovitvi zgodovinskih znanstvenih organizacij in na njih rasti. Enako kakor je potrebno, da mali narod sam živi lastno znanstveno življenje, pa mora sodelovati z dru gimi narodi tudi v svetniškem življenju; in narod po stane popolen in enakovreden drugim šele takrat, ko dokaže, da je rodil in dal svetu tudi svetnike. V tem pojmovanju narodnosti je Kovačič povezal zgodovino Slomškove dobe s proučavanjem Slomškove osebnosti ter pomagal s tem svojim delom na prvih početkih poti, da postane Maribor tudi Slomškovo mesto. Delo na Slomšku in vse narodnostno, znanstveno in pro svetno Kovačičevo delo je obsegalo zlasti Podravje in Pomurje in predvsem preko tega vključevalo vanj tudi Maribor; posebno poglavje v življenju Kovačiča- meščana pa zavzema delo za priključitev Maribora Jugoslaviji. O Mariboru smo ob prevratu imeli edino žerjavove statistične študije, edini, ki pa je poznal podrobne krajevne prilike, je bil Kovačič. Kaj je to pomenilo 1. 1918., naj ilustrira dejstvo, da ni imel o Božiču 1918. — za časa Kovačičeve odsotnosti — Maribor niti ene ga človeka, ki bi znal kartografsko vrisati v skico 1 : 25.000 narodnostno mejo na severu od Ostrega vrha in je bilo treba radi tega poslati sla k domačemu župniku na Sv. Duh! Kot član Narodnega sveta za Štajersko je Kovačič že pred koncem oktobra 1918. izpopolnil svoje podatke o narodnostni meji ter bil z njimi pri roki generalu Maistru, ki je po njih usmeril svoje akcije na Muri in na Kobanskem. Kovačič je osebno videl v tem rešitev Maribora za Jugoslavijo, katero je mirovna konferenca legalizirala za državno mejo s koncem 1. 1918. upravno in vojaško Jugoslaviji priključeno slovensko zemljo z narodnostno mejo na severu. Istočasno je podal sliko zgodovinske, narod nostne in geografske povezanosti Maribora s Slovenci in Jugoslovani in iz tega izhajajočo zgodovinsko, na rodnostno in zemljepisno pravico Jugoslavije do Ma ribora. Na tradiciji mladosti, s svojim vrednotenjem du ševne kulture za javno življenje in s svojim pojmo vanjem narodnosti se je Kovačič dvignil nad vsakda njega mariborskega meščana. Z narodnim znanstve nim in organizatoričnim delom je soustvarjal današ nji kulturni in ustvaril današnji znanstveni Maribor, katerega pred Kovačičem ni bilo in s katerim bo Kovačič trajno živel. Ne samo z Mariborom, z vso Slovenijo in Jugoslavijo pa bo živel s svojim ustme- nim izročilom pred smrtjo, da mora nam vsem biti pred očmi vedno in povsod to, kar Jugoslovane druži in ne kar smo izpovedovali prvih 20 let Jugoslavije 114