Mama bodo umrli
Pri Kosovih se je oglasila nevarna pljučnica in po-ložila mamo na bolniško posteljo. V hišo so prihajali do-mači drug za drugim in s strahom opazovali, kako se razvija bolezen. K bolnici so prihajale sosede in s skrbjo na obrazu se ozirale zdaj na bolno sosedo, zdaj na ubogo družinico, ki bo znabiti izgubila svojo skrbno mamico,
»Veš kaj, Jože,« je svetovala gospodarju Dolinarjeva mati, samo v božjih rokah imaš še svojo ženo. Če ji Bog ne bo pomagal, ji ne bo nihče več. Daj, daj za eno sveto mašo pa za olje pri Modrinovem križu.«                             
»Pa nesi, Jožek, no! Za sveto mašo pa vi, mati, kajne? Naj se zgodi božja volja!«                                                     
Kolikor je mogel, toliko je tekel Jožek, da bi bil preje pri Modrinovem križu. Tam je spustil denarje v pušico in dirjal nazaj proti domu, da bi videl, kako bodo maina ozdraveli.
Ozdraveli?-----------                                                       
Bolnica je bila čimdalje slabša; bolezen se kar ni ho-tela obrniti na boljše.
»Noč jo bo vzela,«   je zašepetala napoltiho Križna- i rica svoji prijateljici sosedi.
»Bo jo, bo.«                                                                    
»Kaj pravite, mati?« je posegla vmes desetletna Ko- sova Ivanka. Sosede so mislile, da spi- pri peči.                 
»Matna bodo umrli, Ivanka.«                                         
»Pa ne smejo.«                                                         
»Bog te usliši!«                                                       
»Ne, mama ne bodo umrli. Saj so dali ata za olje, žek je pa nesel.«                   •                                                
          »Težko bo kaj, težko.«                                                   
          »Že vem, kaj bom naredila.«                                          
         Urno steče deklica v zgornjo hišo. Tam v skrinji je |
hranila svetlo kronico, ki jo je dobila lanski Božič od svoje botre. S to kronico v roki je pohitela k Modrino-vemu križu in jo spustila v darilnik. Nato je pokleknila in molila prav iskreno molitev za svojo ljubo mamo. Pre-dcn je odšla, je pristavila za slovo še tole: »Glej, moj Je-zus, ves denar sem ti dala, kar sem ga imela.    Pusti mi
                                                                                                                                                    141
mojo mamico. Če je premalo, bom pa še prinesla; saj bodo ata radi dali. Prosim te, prav lepo te prosim, Jezus!«
Vsa potolažena je odhitcla proti domu, Če bi bil mo-gel kdo z denarjem odkupiti svojo mamico, gotovo bi jo bila Ivanka.
Bog pa je odločil drugače. Ko je prišla Ivanka domov, mamino srce že ni več bilo. Sosedje so že postavljali mrtvaški oder, sosede so pa pripravljale rajno mamo, da jo polože v mrliško rakev, ki jo je šel iskat Kopačev Jože.
Torej nisi bila uslišana, Ivanka! Kje je torej tvoj dobri Bog! Poglej, kako te je zapustil!
Nikakor!
Ivanka ve, kje biva njeha dobra mamica. Kolikrat ji priplava pred oči njena podoba, In vselej se ji zdi, da ji ponavlja besede, ki jih je tolikrat ponavljala svojim otro-kora: »Če bi tudi na vse pozabili, kar vas sedaj učim, na Boga in na Marijo nikdar ne požabite.«
Mama je pri Bogu. Ivanka pa hoče in mora k Bogu radi Boga in radi mame. To je pač več vredno kakor če bi imela mamo celih sto let na zemlji.           J. E. Bogomil