Naši bratje in sestre po svetu. Ko bo naš narod obhajal letos 10letnico ustanovitve lastne države, ki nosi v naslovu tudi ime Slovencev, je prav, da se spomnimo naših bratov in sester po svetu. Z njimi smo ena družina, ena kri, en rod. Druži nas isti ljubi materinski jezik. Kot mi, tudi oni kličejo Slovenijo kot svojo domovino. ZakaJ so šli po svetu? Naša domovina ni dovolj bogata za vse, ki so njeni. In tako so že pred vojno hodili v tujino. Šli so v Nemčijo, Ameriko in druge kraje širom sveta, da sebi in svojim oskrbijo življenje. Nekateri so si res zelo opomogli, drugi pa živijo v težkih razmerah. Marsikje so bili sprejeti kakor tujci. In to so še posebno postali, ko se je ustanovila Jugoslavija in je pre nehala prejšnja zaščita delavcev po svetu. Naša skrb gre z njimi. Dokler SLS ni prišla v vlado, se tudi nihče ni zmenil za to, da bi naša država ščitila te svoje ljudi, v tujini razkropljene. Naša stranka, ki je edina prava stranka slovenskega naroda, je tudi v tem oziru storila takoj vsaj to, da se je dobil stik s Slovenci, ki živijo na Nemškem. Letos so nas ti Slovenci obiskali. O počitnicah smo sprejeli njihovo deco, da je spoznala dom svojih staršev. Sedanja vlada je po našem ministru g. Bariču odposlala posebno odposlanstvo v Nemčijo, ki bo vse potrebno uredilo, da se zaščitijo pravice in olajša življenje naših bratov v tujini. Ista skrb se posveča tudi Slovencem v drugih delih sveta. Tudi obe oblastni skupščini sta to vprašanje vzeli tako resno, kakor je važno. Ustanovili sta skupni izseljeniški urad, ki ima nalogo, da gre onim, ki so v tujini ali morajo iti v tujino, na roko. Ta urad je velik dokaz, kako čutimo z onimi našimi, ki so po svetu!  —-——""^5 NaSim onstran naših mej. Kakor nam je težko, da mora toliko naših bratov in sester živeti daleč po svetu, tako in še bolj nas boli, da je meja naše države padla tako, da je odrezala skoroda polovico slovenske zemlje in stotisoče naših ljudi, ki so ostali izven lastne države. Mi vemo, kaj trpe. Trpljenje Koroš- cev je veliko. Trpljenje Primorcev je — mučeniško. Kje je narod, ki bi toliko trpel, kakor trpi naš narod na Primorskem? Evropa, kulturna Evropa, v svoji sredini trpiš sramoto, ki ti jemlje sloves, da si kulturna! Tako tudi divji narodi ne mučijo svojih sovražnikov, kakor fašizem muči Slovence na Primorskem. Vidimo jih, kako jim visi meč nad glavami in da zdržijo do zadnjega. Vidimo jih, kako vežejo culico in gredo — z lastne zemlje, z lastnega domo, kjer bi lahko živeli — v tujino. Vidimo, kako fašizem izganja duhovnike, učitelje, vse boljše gospodarje. Naše občine morajo vsaj po šest družin fašistov preživeti na občinske stroške. S slovenskim denarjem si fašizem vzreja svoje ljudi. Naš jnbilej — poživitev narodnoobrambnih organizacij! Ko bomo obhajali jubilej lOletnice lastne države, spomnimo se onih svo jih, ki niso z nami. Spomnimo se njihovega trpljenja. In naša proslava bodi v tem, da bomo poživili narod- no-obrambne organizacije. Zelo se motijo oni, ki mislijo, da slovenski narod ni dolžen več delovati v narodno-obrambnem smislu. Še niti od daleč nismo na cilju. Slovenski narod mora kljub težkemu položaju ohraniti svojo lastno narodno zavest in željo združitve vsega slovenskega ozemlja. Zato je treba, da pomagamo mi, ki v narodnem oziru ne trpimo, onim, ki trpijo. Treba je torej poživiti narodno-obrambne organizacije in se lotiti dela z obema rokama. »Slovenska Straža« — nastopil Po naših društvih smo imeli nekoč odseke »Slovenske Straže«. Tiho in vstrajno so delovali. Vzgojili so nam požrtvovalne in junaške ljudi. In tako smo zdržali mejo proti nemškemu navalu. Hujši, veliko bolj drzen in divji je sedaj naval fašizma na primorske Slovence. Njihov klic prihaja, kakor klic umirajočega, ki se zvija iz rok nasilnika. Tolažbe potrebujejo, da bodo močni sami v sebi. Gospodarske pomoči kličejo, ker jih je fašizem izmozgal do konca. Storimo, kar le moremo storiti! Za to »Slovenska Straža« — nastopi!