8 Zaradi naraščanja človeškega prebival- stva se povečuje tudi potreba po urba- nizaciji. Večinoma se vrstna pestrost zaradi širjenja mestnih površin manj- ša, populacije določenih vrst pa lahko v mestih dosežejo celo večjo gostoto zaradi izkoriščanja stabilnih člove- ških virov hrane in zatočišč. Navadna lisica (Vulpes vulpes) je najbolj razšir- jena kopenska vrsta zveri in je zaradi svoje ekološke plastičnosti, zmožnosti toleriranja zelo raznolikih razmer v okolju, ena izmed redkih vrst, ki ji šir- jenje urbanega okolja ne predstavlja težav. Na primeru samice lisice, ki smo jo odlovili na Ljubljanskem barju in jo opremili s telemetrično ovratnico, smo opazovali vedenje in aktivnost osebka te vrste v bližini človeka. Navadno lisico najdemo v zelo raznoli- kih okoljih; od tundre, puščav in gozdov do središč mest ali velemest. V mnogih okoljih se zdi, da so lisice tesno poveza- ne s človekom in so celo uspešnejše na Spremljanje suburbane lisice Špele na Ljubljanskem barju Besedilo: Maša Zagorac intenzivnih kmetijskih območjih. Glavni dejavnik, ki prispeva k uspehu lisice, so njene prehranske navade. Lisice so opor- tunistični vsejedi, kar pomeni, da se pre- hranjujejo s tem, kar je v danem trenutku v okolju na razpolago. Njihova prehrana zajema sesalce, ptiče, nevretenčarje, sad- je in zelenjavo. Pogosto se prehranjujejo z mrhovino, v urbanih okoljih pa posegajo po odvrženi hrani. Glavni sovražniki li- sic danes smo ljudje s posrednim stikom (strupi, trki v prometu, krčenje prostora) ali neposrednim ubijanjem (lov). Za lisice marsikje še vedno velja, da so škodljivci, zato jih z različnimi intenzitetami lovijo na skoraj vseh območjih njihove razširje- nosti. Mestno okolje ima visoko gostoto člove- ških struktur v primerjavi z naravnim okoljem, ki ga obdaja. Ljudje smo ključna vrsta mestnega ekosistema. Vplivamo na razširjenost, pogostost in vedenje pro- stoživečih živali. Zveri, ki uspešno bivajo v suburbanih ekosistemih (jazbec, kuna belica, vidra itd.), imajo določene skupne lastnosti: so majhne do srednje velikosti in imajo visok razmnoževalni potencial (samice so zgodaj spolno zrele, v leglu, ki ga lahko imajo vsaj enkrat letno, imajo več mladičev). Najpomembnejša lastnost zveri, ki uspevajo v človeških okoljih, pa je, da so prehranski generalisti. V Slove- niji je lisica najpogostejša prostoživeča zver. Še posebej se je razširila po uspešni kampanji cepljenja proti steklini po letu 2013, ko se je začela širiti po celotnem območju države. V sklopu moje magistrske naloge z naslo- vom Značilnosti rabe prostora in aktivnost lisic v (pri)mestnem okolju smo na Katedri za ekologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete naredili raziskavo, ki je bila del večjega CRP projekta Divjad v naseljih, na cestah in drugih nelovnih površinah: težave, izzivi, rešitve. Z njo smo želeli ugotoviti, kako se lisice obnašajo v spre- menjenem polnaravnem okolju ter kako človeška bližina in strukture vplivajo na Navadna lisica (Vulpes vulpes). (foto: Aleksander Kozina) 9 aktivnost osebkov tam živeče populaci- je. V mnogih evropskih mestih (London, Berlin, Varšava) so lisice namreč stalni prebivalci, ki dobro prenašajo motnje an- tropogenega izvora – hrup, svetlobo, inte- rakcije s človekom in hišnimi ljubljenčki itd. V neposredni bližini ljudi imajo svo- ja skrivališča, pogosto se prehranjujejo z ostanki človeške hrane, s hrano za hišne ljubljenčke, brskajo po vrtovih ali kompo- stih. V raziskavo smo zaradi tega vključili tudi makroskopsko in mikroskopsko ana- lizo na terenu najdenih lisičjih iztrebkov, da bi ugotovili, s čim se lisice v takem okolju prehranjujejo. Cilj raziskave je bil preučiti aktivnost in rabo prostora lisice v primestnem okolju Ljubljanskega barja. S tem namenom smo novembra 2019 odlovili samico lisice v okolici Črne vasi in jo opremili s teleme- trično ovratnico. Ob spremljanju njenega gibanja smo želeli na podlagi pridobljenih prostorskih podatkov ugotoviti oziroma potrditi sposobnost habituacije te živali na človeško bližino in aktivnost. Gre za prvo tovrstno raziskavo na tej vrsti v Slo- veniji. Območje telemetričnega spremlja- nja lisice je bilo na jugozahodnem delu Mestne občine Ljubljana, zajemalo je del Črne vasi ter vasi Lipe in njene okolice v velikosti 9 km2. Skozi območje teče reka Ljubljanica, prečka ga ena večja cesta in več manjših, nekaj tudi makadamskih. Večina bivalnih hiš in drugih zgradb sto- ji neposredno ob glavni cesti vasi, gre za obcestno naselje. V začetku novembra 2019 smo ujeli odraslo samico, ki smo jo poimenovali Špela. Lisico smo spremljali slabe pol leta – do sredine aprila 2020, po tem je ovratnica prenehala delovati. Na terenu smo preverili točke, na katere se je lisica pogosto vračala, in o videvanju lisice poizvedovali pri prebivalcih vasi in lastnikih hiš, v bližino katerih je lisica po- gosto zahajala. Opazili smo, da se je lisica veliko časa zadrževala v bližini človeških struktur (kar 20 % lokacij je bilo na pozidanem zemljišču, čeprav ta habitatni tip pred- stavlja le 2,6 % študijskega območja), kar je značilno za lisice v suburbanih oko- ljih. Izbira počivališč v človeški bližini lisicam namreč omogoča hiter dostop do antropogenih virov hrane ali jim nudi za- vetišče. Domači okoliš proučevane lisice je bil relativno majhen, ob koncu našega spremljanja je obsegal 1,7 km2. Za mlade lisice je značilno, da s starostjo povečuje- jo domači okoliš, dokler se ne ustalijo in vzpostavijo celotnega teritorija. Lisičino gibanje je bilo skoraj v celoti omejeno na antropogene prostorske strukture, kot so melioracijski jarki in ceste, kar je dalo obliki njenega teritorija videz geometrij- skega lika, ki se je skladal z mozaičnostjo antropogenega prostora Ljubljanskega barja. Po 13. marcu ovratnica devet dni ni uspe- la pridobiti nobene lokacije, prav tako pa ni bila v območju dosega signala GSM, za- radi česar domnevamo, da je bila lisica v tem času v lisičini, kjer je skotila mladi- če. Na podlagi tega datuma smo določili okvirna socialna obdobja spremljane lisi- ce. V predparitvenem obdobju je bila ve- likost domačega okoliša lisice najmanjša, kar sovpada s tem, da je bila takrat lisica mlajša in še ni vzpostavila končne veli- kosti svojega teritorija. V času parjenja je svoj teritorij povečala, kar nakazuje na izhajanje iz osnovnega teritorija zaradi is- kanja potencialnih partnerjev za parjenje. Med brejostjo je bilo območje gibanja li- sice večje, saj je verjetno iskala primeren kraj za brlog in kotitev, prav tako so ener- gijske potrebe v tem času večje, zato mo- rajo lisice zaužiti več hrane. Med vzrejo mladičev je bil domači okoliš najmanjši, saj v tem času lisice večino časa ostajajo v bližini brloga in mladičev. Opazili smo povišano aktivnost lisice v mraku, najnižjo aktivnost pa je ovratnica beležila okrog 11. ure dopoldan. Ob tem času se je lisica skoraj vsak dan zadrže- vala v neposredni bližini zapuščene hiše in kmetije. Njen lastnik nam je povedal, da je videl lisico, kako je spala med ba- lami pod kozolcem. Razlog za povečano dnevno aktivnost bi lahko bila tudi pove- čana aktivnost travniških vrst voluharic podnevi, saj te predstavljajo glavni plen lisic. Pregled točk, na katere se je lisica vračala, nakazuje, da je v bližini hiš iskala in izkoriščala prehranske vire, ki jih je za- gotavljal človek z odlaganjem organskih odpadkov in hranjenjem domačih živali (npr. mačk), posamezne človeške objekte pa je uporabljala tudi kot zatočišča. Vi- deti je, da lisice ni motila niti prisotnost psov, ki so bili privezani ali spuščeni na dvoriščih in v nekaterih primerih tudi ze- lo teritorialni. Edina aktivnost, pri kateri je bilo opaziti izogibanje človeku, je bila vzreja mladičev. Brlog, v katerem je lisi- ca najverjetneje kotila, je bil v manjšem gozdičku med njivami, kjer ni bilo videti človeških sledi. Po pregledu iztrebkov smo ugotovili, da so v prehrani lisice prevladovali mali glodavci, predvsem voluharice. Poleg teh smo v iztrebkih našli tudi ostanke nutrij in srnjadi, kjer je verjetno šlo za povože- ne živali. Ptiči so se v iztrebkih pojavili le trikrat v poletnem času. Majhen domači okoliš proučevane lisice nakazuje, da je obravnavano območje razmeroma pre- hransko bogato. Slabost analize iztrebkov je dobra prebavljivost vseh tipov hrane, ki bi bili za našo raziskavo posebej zanimi- vi, kot je hrana za hišne ljubljenčke, hra- na človeškega izvora, kompostni ostanki. Če bi želeli zaznati te tipe hrane, bi bila potrebna analiza želodcev lisic – metoda, ki je veliko bolj invazivna in zamudna. Na izkoriščanje antropogenih virov hrane nakazujejo drugi viri informacij (zadrže- vanje v neposredni bližini hiš in kmetij, ustni viri prebivalcev naselja). Opazovana lisica je uspešno sobivala s človekom, kar sovpada z ugotovitvami iz drugih evropskih mest, ki govorijo o veli- kih populacijah v primestnem in mestnem okolju. Špela je neprestano zahajala v Lisica Špela v prehodni zabojni pasti. Past je opre- mljena z alarmnim sistemom GSM ter s fotopastjo kot dodatnim sistemom alarmiranja v primeru ujetja tarčne ali netarčne vrste. (foto: Jaka Črtalič) Lisica je bila pred nameščanjem telemetrične ovratnice primerno uspavana, nato pa pregle- dana; odvzet je bil genetski bris iz ustne votline. (foto: Jaka Črtalič) 10 bližino človeških struktur in jih celo ko- ristila za svoja skrivališča ali počivališča. Pri tem je niso ovirale niti ceste ali priso- tnost hišnih ljubljenčkov ter rejnih živali. Prebivalci vasi so lisico videvali na svojih vrtovih in kmetijskih površinah. Opazili so tudi, da se je prehranjevala s hrano za hišne ljubljenčke, analiza iztrebkov pa je vseeno pokazala prevladovanje naravne- ga plena, predvsem voluharic. Za uspešno sobivanje z divjadjo, pred- vsem z zvermi, je potrebno natančno po- znavanje biologije in ekologije vrst. Tako lahko ljudem predstavimo živali v pravi luči in spremenimo morebitno negativ- no mnenje o njih, ki velikokrat temelji na neresničnih dejstvih in prepričanjih. Glede na hitro širjenje mestnega okolja so takšne raziskave ključne za omogočanje vzpostavitve ravnovesja med sodobnim človekom in naravo. V prihodnosti bi bi- lo smiselno s telemetričnimi ovratnicami opremiti več lisic v Sloveniji, saj na pod- lagi enega osebka ne moremo potegniti gotovih zaključkov. Seveda pa vsaka in- formacija šteje in je zelo koristna za na- daljnje raziskave. Zapuščeno poslopje, v bližini katerega se je lisica zadrževala skoraj vsak dan. Podrti kosi lesa in od- prtine v hiši lahko predstavljajo potencialna skri- vališča zanjo in za njen plen. (foto: Maša Zagorac) Lisičina ali lisičji brlog, skopan v koreninski sis- tem drevesa. Brlog je bil skrit v gostem rastju in je imel tri vhodne/izhodne odprtine. Pred njim so bile vidne stečine (pot ali steza skozi podrastje, po kateri hodi divjad) in ostanki plena – perje. (foto: Maša Zagorac) Prostor za shranjevanje na kmetijskem poslopju, kjer je bilo zabeleženih veliko lokacij pojavljanja lisice. Tak prostor je za lisico lahko zanimiv zaradi skrivališč in antropogenih virov hrane. (foto: Maša Zagorac)