Popravljajte gozdna pota.
Ker moram obilo po gozdih hoditi, znaua so mi gozdna pota. Po potu od Strane ali Št. Mihela na Nanos šel sem uže večkrat. Ta pot je večinoma zelo nagnjena, po nekaterih krajih tudi strma. Deževne plohe so odnesle vso šuto ia jo preorale, da so nastali glo-*;oki jarki.
Na tem potu srečal sem čestokrat voznika, ko je peljal les za drva iz tam se nahajajočega gozdnega dela. Vpreženo je bilo par volov. Naloženih kakih 5 srednje debelih bukev, pa samo na prednja kolesa, zadej se je vleklo po tleh; vkljub temu je bilo še eno prednje kolo zavrto.
Po enih krajih so voli težko vlekli, po drugih jih je zopet gnalo. Eden druzega sta pa vedno pehala. Zarad spehanja molela sta jezike iz gobcev in pot je curkoma tekel od njih. Želel sem trenutek sodnik biti in kaznovati občino, ki pripusti nezaslišano trpinčenje živine. Zraven tega tudi vozovi in drugo orodje veliko trpi in vendar se more le malo naložiti. Tem potom enaki so še v občinah: Višnje — Col, od Vodic na Col, dalje v bistriških, kneških, šent-peterskih, se-nožeških, vipavskih in drugih gozdih.
Kako se kratkočasijo občani v lepem, brezsnežnem zimskem dnevu, je razvidno iz sledečega: Neki dan pridem v večo vas. Na cesti opazim cele trope fantov in mož ;;baiincati". Imate li praznik? vprašam. Ne, se mi odgovori, a druzega dela nimamo. In ravno v tistem kraji so gozdna in poljska pota tako v slabem stanu, da gredo kolesa do pesta v blato.
Kam pridemo, ako se bodo koristna dela zanemarjala in ljudstvo z duhomornimi igrami se bavilo! Lenoba je huda bolezen, in ako se polasti celega naroda, mora kmalu propasti, kajti:
Lenega čaka strgan rokav, Palca beraška in prazen bokal!