84 Inclusive judo and the ethics of involving athletes with special needs in the regular sports environment Abstract The inclusion of athletes with special needs is promoted at many levels. At the declarative level, it is justified in the slogan "Sport for All", in a document from the European Commission called White Paper on Sport, in the National Sport Program 2014–2023, in the Disabled Action Program 2014–20121 and the like. In practice, we find only a few sports clubs that involve athletes with special needs. The inclusive judo in Slovenia has been in operation for over twenty years and is an example of good practice of “Judo for All”. The ethics of martial arts is based on the notion of respect and therefore represents a stimulating environment for inclusion. In the article, we clarify the concept of inclusion in sport. We also provide guidelines for the development of inclusion based on previous experience in the Slovenian judo. Key words: sport for all, ethics of martial arts, inclusive judo, athletes with special needs, diverse abilities, inclusion, sports clubs, equal opportunities. Viktorija Pečnikar Oblak, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek Inkluzivni judo in etika vključevanja športnikov s posebnimi potrebami v običajne športne sredine Izvleček Vključevanje športnikov s posebnimi potrebami se spodbuja na mnogih rav- neh. Na deklarativni ravni je utemeljeno predvsem v sloganu »šport za vse«. V po- membnih dokumentih lahko izpostavimo Belo knjigo v športu Komisije evropskih skupnosti, Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji 2014-2023 ter Akcijski program za invalide 2014-2021. V praksi kljub temu najdemo malo športnih klu- bov, ki v svojo dejavnost enakovredno vključujejo športnike s posebnimi potre- bami. Inkluzivni judo v Sloveniji deluje že prek dvajset let in je primer dobre prakse juda za vse. Etika borilnih športov bazira na pojmu spoštovanja in zato predstavlja spodbudno okolje za inkluzijo. V članku pojasnimo pojem inkluzije v športu. Po- dajamo tudi smernice za razvoj inkluzije na podlagi dosedanjih izkušenj v sloven- skem judu. Ključne besede: šport za vse, etika boril- nih športov, inkluzivni judo, športniki s po- sebnimi potrebami, raznolike sposobnosti, inkluzija, športni klubi, enake možnosti. Foto: arhiv Judo kluba Sokol iz prakse za prakso 85 Uvod „ Tako v strokovni literaturi kot v nacionalnih in svetovnih dokumentih (ustave, konven- cije, zakoni in programi) najdemo mnogo pozitivnih usmeritev za enakopravno in enakovredno vključevanje segregiranih skupin. Veliko je že narejenega na področju integracije v šole, opozarjanja na potrebo po podpornem zaposlovanju namesto za- ščitne zaposlitve in različnih oblik integra- cije na vseh življenjskih področjih. Šport je pomemben segment, skozi kate- rega se lahko osebe s posebnimi potre- bami oziroma raznolikimi sposobnostmi enakovredno vključujejo v družbo in si pridobivajo družbeno priznanje. Namesto konceptov ljudi z oviranostmi ali s poseb- nimi potrebami, ki ohranjajo segregacijski (ločevalni), pa tudi manjvrednostni učinek poimenovanja ljudi (KidsMetter, 2017), bo- mo mestoma uporabili vključevalni kon- cept “oseb z raznolikimi sposobnostmi”, ki temelji na sposobnostih (Diverse Abilities, 2018). Z vključevanjem pripadnikov segregira- nih skupin v športna društva se večajo možnosti za njihovo inkluzijo v družbo. V Smernicah za šport in rekreacijo invalidov je zapisano: »Vključenost športnikov invalidov v društvo pomaga premagovati predsodke in strahove pred to populacijo, ki so predvsem posledica nepoznavanja življenja invalidov zaradi njihove socialne izoliranosti, kar velja tako za otroke kot tudi odrasle. Spodbuja tudi medsebojno druženje in spoznavanje na dru- štvenih prireditvah, kar pomeni polnopravno socializacijo invalidov. Za društvo oziroma ponudnika športa in rekreacije to v končni fazi pomeni boljšo podobo v okolju v katerem se nahaja, saj preko raznovrstnosti programov skrbi za dobrobit celotne populacije« (Mi- horko, Štrumbelj, Čander, Cimerman Sitar, 2014, str. 6). Naš cilj je, da osvetlimo pomen in oprede- limo doseg obstoječega enakovrednega vključevanja, inkluzije judoistov z motnjo v duševnem razvoju, judoistov z ADHD mo- tnjami, judoistov z motnjami pozornosti, judoistov s težavami v duševnem zdravju, judoistov s paralizo in drugih judoistov, ki se srečujejo z različnimi psiho-fizičnimi izzivi, a se ukvarjajo s športom v običajni športni sredini, v športnem klubu in ne v specializirani invalidski organizaciji. Poimenovanje špor- „ tnikov s posebnimi potrebami Izhajamo iz stališča, da imamo vsi ljudje do- ločene posebne potrebe in različne psiho- fizične sposobnosti. Te osebne lastnosti in fizična stanja lahko v spodbudnem okolju prek interakcije z drugimi nadgrajujemo in tako oblikujemo bolj etično družbo, pri čemer se zavedamo, da morata družba in politika poskrbeti za ustrezne okoliščine. Da bi poudarili moči in sposobnosti špor- tnikov judoistov ne glede na njihovo ovira- nost, bomo uporabljali besedne zveze, ki se vse bolj uveljavljajo tudi v svetu. Namesto invalidi (ang. »invalid« pomeni neveljaven), hendikepirani (ang. »handy cap« pomeni prosjaka), športniki s posebnimi potrebami (te imamo vsi ljudje), bomo uporabljali be- sedno zvezo judoisti z raznolikimi sposob- nostmi. V tuji literaturi se vse bolj uveljavlja besedna zveza »athletes with additional ne- eds« (KidsMatter, 2017), kar bi lahko prevedli kot »športniki z dodatnimi potrebami« ali »athletes with diverse abilities«, kar bi pome- nilo »športniki z raznolikimi sposobnostmi«, kar še bolj utrjuje pozitivne vidike posame- Judo borba s prilagojenimi pravili inkluzivnega juda z začetnim položajem sede. Foto: arhiv Judo kluba Sokol Prvo državno prvenstvo inkluzivnega juda – 1. Festival juda za vse Jožeta Škrabe 15. 4. 2017. Foto: arhiv Judo kluba Sokol 86 znika (Diverse Abilities, 2018). Kadar so lju- dje del običajnih športnih sredin govorimo v prvi vrsti o športnikih. Po načelih norma- lizacije (Brandon, 1990) in enake obravnave se bolezen ali stanje pri športniku izposta- vlja šele tedaj, ko ga to ovira pri nadaljnjem športnem udejstvovanju. Po socialnem modelu definicije oseb z ovi- ranostjo (angl. »persons with disabilities«), ki je bila sprejeta s strani Združenih narodov (ZN) in Evropske skupnosti, gre za koncept, ki se nenehno razvija. V YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa so besedo invalidi, ki v prevodu pomeni nemočni, nezmožni, neveljavni ali nesposobni za- menjali z besedo hendikepirani ali ovirani. V Konvenciji ZN o pravicah oseb z ovirano- stjo prvi člen pravi, da so to »ljudje z dolgo- trajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi ena- ko kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«. Zaviršek (2000) v knjigi Hendikep kot kulturna travma opozarja na številne pasti in dileme v povezavi z uporabo terminolo- gije in pravi: »Hendikep je kulturna travma, ki se prenaša z govorico.« Čačinovič-Vogrinčič (2008) poudarja pomen uporabe jezika in navaja: »Tudi mi potrebujemo besedo, ki presega razlikovanje med »nami« in »njimi«, pojem, ki zajame posebnost sodelovanja v socialnem delu.« Organizacija YHD (Fajdiga in Živkovič, 2013) v Manifestu Neodvisnega življenja izpostavlja, da se skuša hendike- piranim posameznikom odvzeti pravica kreiranja lastnih odločitev prek ideologije znanstvenih klasifikacij, ki temeljijo na me- dicinskem diskurzu. Spodbujanje vključe- „ vanja oseb s posebni- mi potrebami v obi- čajne športne sredine Vključevanje športnikov z raznolikimi spo- sobnostmi v običajne športne sredine na vseh nivojih, tako rekreativnih kot vrhun- skih, laičnih in profesionalnih, v vseh staro- stnih obdobjih in v vseh športnih panogah je eden od temeljnih nacionalnih in evrop- skih interesov. Enakopravno vključevanje vseh ljudi v športne dejavnosti je z vidika državnih in mednarodnih usmeritev za- pisano v dokumentih, kot so Nacionalni program športa v RS 2014-2023, Akcijski program za invalide 2014-2021, Bela knjiga o športu, Strategija EU o invalidnosti 2010- 2020, Konvencija o pravicah invalidov in drugih. Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji od 2014 do 2023 leta (v nadalje- vanju NPŠ) deli programe na štiri področja, in sicer: šport v vzgojno-izobraževalnem sistemu, prostočasna športna vzgoja in obštudijske športne dejavnosti, tekmovalni šport ter š p o r t o s e b z d r u g a č n i m i z m o- ž n os tm i . Končni cilj vseh področij je šport za vse, ki se izvaja na nivoju športne rekrea- cije, pri čemer je potrebno poudariti, da pri tem pomemben del ljudi vadi zunaj špor- tnih organizacij. »Posamezne oblike športa imajo različne cilje in so programsko prilago- jene različnim skupinam ljudi, njihovim zmo- žnostim (znanju, sposobnostim, lastnostim in motivaciji) in njihovi starosti. Športni progra- mi, kot najbolj viden del športa, predstavljajo praviloma strokovno organizirano in vodeno športno vadbo« (NPŠ RS, 2014, str. 13). Š p o r t o s e b z d r u g a č n i m i z m o ž n o s t m i se v NPŠ nadalje deli na: športno vzgojo otrok s posebnimi potrebami, športna vzgoja in- validov, usmerjenih v kakovostni in vrhun- ski šport invalidov, športna vzgoja mladine s posebnimi potrebami, kakovostni šport invalidov in vrhunski šport invalidov. V dokumentu Komisije evropskih skupno- sti (v nadaljevanju Komisija) z naslovom Bela knjiga v športu (2012) je na treh mestih opredeljena zaščita invalidov in oprede- ljuje, da šport vključuje vse državljane ne glede na spol, raso, starost, invalidnost, vero ali prepričanje, spolno usmerjenost in socialni ali ekonomski položaj. Poudarja, da šport pomembno prispeva h gospodarski in socialni povezanosti ter bolj integrira- nim družbam. Vsi državljani morajo imeti možnosti za šport. Zato je treba oprede- liti specifične potrebe in položaj slabše zastopanih skupin, upoštevati pa je treba poseben vpliv, ki ga ima lahko šport na mlade, invalide in osebe iz socialno šibkej- ših okolij. Komisija spodbuja države članice in športne organizacije k prilagoditvi špor- tnih infrastruktur na tak način, da bodo upoštevale potrebe invalidov. Za namene sprejema invalidov se bo spodbujalo uspo- sabljanje trenerjev, prostovoljcev ter osebja klubov in organizacij. V okviru posvetovanj z zainteresiranimi stranmi si bo Komisija še posebej prizadevala za ohranitev dialoga s predstavniki športnikov invalidov. Judo borba s prilagojenimi pravili inkluzivnega juda z začetnim položajem kleče. Foto: arhiv Judo kluba Sokol iz prakse za prakso 87 Šport za vse, integra- „ cija in inkluzija Slogan »šport za vse« že najmanj dve de- setletji uspešno združuje ljudi. (Doupona Topič in Petrovič, 2007). Eden od temeljnih konceptov enakovrednega vključevanja je koncept perspektive moči (Saleebey, 1997). Flaker (2017) poudarja, da krepitev moči ni psihološka vaja, psihični body building, ampak je posredovanje moči, ki nam jo je podelila družba in porajanje moči s sku- pnostno akcijo. Raziskave na področju enakovrednega vključevanja športnikov z raznolikimi spo- sobnostmi v različne športne panoge so kljub temu maloštevilne (Sambolec, 2012). Potrebno je zagotoviti večji obseg popisa njihovih izkušenj, pozitivnih in negativnih, fizičnih, strukturnih in socialnih, da bi laž- je zagotavljali ustrezne pogoje (Kiuppis, 2016). Inkluzija v športu pomeni šport oseb z različnimi zmožnostmi. Temelji na enakih možnostih za vse športnike. Glavni cilji Na- cionalnega programa športa v Republiki Sloveniji (2014) na področju vključevanja otrok in mladine s posebnimi potrebami in invalidov so: izboljšati povezave med šola- mi, športnimi in drugimi društvi, ki izvajajo programe za otroke in mladino s poseb- nimi potrebami, izboljšati povezave med športnimi društvi in dobrodelnimi društvi, ki izvajajo programe za invalide, vzpostavi- ti šport invalidov na lokalni ravni, povečati število športno dejavnih invalidov, vključe- nih v športne programe na področju špor- tne rekreacije in tekmovalnega športa za 200 %. Obstaja veliko načinov za vključevanje invalidov v šport. Včasih invalidi želijo so- delovati v aktivnostih z drugimi invalidi in včasih se lahko odločijo za sodelovanje pri dejavnostih z neinvalidi. Kako se invalidi udeležujejo aktivnosti, je odvisno od nji- hove lastne motivacije, vrste dejavnosti, njihove sposobnosti in ravni pripravljeno- sti ter kako se dejavnost lahko spremeni in prilagodi (Kerr in Stafford, 2005). Za popolno inkluzijo je potrebno ustvar- janje okolij, kjer vsi akterji (posamezniki, družine, državni sistemi, politika) delujejo v smeri enakovrednega vključevanja. Ru- tar (2010) navaja, da: »inkluzija ne more biti državno vključevanje ljudi s posebnimi potre- bami v družbeno življenje, saj so ljudje s po- sebnimi potrebami v družbeno življenje vselej že vključeni, ker ne živijo v praznem prostoru in nadaljuje, da so ljudje s posebnimi potreba- mi inteligentni in zmožni za razmišljanje, kar predvsem pomeni, da vselej lahko poskrbijo zase in si znotraj katerega koli družbenega polja izborijo svoj prostor in svoj čas. Nada- ljuje, da inkluzija prav zaradi tega ne more biti beseda, povezana z delom in življenjem le nekaterih ljudi. Zaradi inkluzije se družbena polja spreminjajo v velikanske učilnice demo- kracije in boljšega življenja. Inkluzije se je treba učiti, zadeva pa vse ljudi, saj temelji na idejah enakosti, solidarnosti in skupnega življenja. Inkluzija je zgodba o človekovih zmožnostih za razmišljanje in emancipacijo. Inkluzija temelji na ideji, da lahko vsak človek zaupa drugemu človeku in mu prizna zapisane zmo- žnosti« (str. 168). Kljub izjemnim sposobnostim in opisanim kapacitetam ljudi s posebnimi potrebami za zmožnost sobivanja menimo, da je po- trebno inkluzivno družbo na novo zgraditi. Zgodovinski pregled obravnave ljudi z ra- znolikimi sposobnosti nam kaže, da smo jih ločevali, zapirali za štiri stene gradov in odmaknjenih, osamljenih krajev, daleč od pogledov. Šuc, Bukovec in Karpljuk (2017) navajajo, da se mora sodelovanje med različnimi stro- kovnjaki na področju oseb s posebnimi potrebami okrepiti, če želimo, da bomo in- kluzijo lahko v celoti implementirali, kar pa bo zahtevalo pomembne organizacijske, kulturne in tudi osebne preobrazbe. Teoretiki na področju „ inkluzije Pomemben teoretik na področju inkluzije je bil ruski razvojni psiholog Lev Semjonovič Vygotski (1896-1934). Poudarjal je pomen odraslega v razvoju otroka (vpliv okolja). V Judoisti po tekmovanju na Državnem turnirju Specialne olimpijade Slovenije 10. 2. 2018. Foto: arhiv Judo kluba Sokol Grafični prikaz ekskluzije, integracije in inkluzije (Mihorko idr., 2014). 88 nasprotju z danes pogostim zavračanjem pomena učiteljev za spoznavni razvoj otrok je kot eden od utemeljiteljev socialnega konstruktivizma trdil, da je razvoj intelek- tualnih sposobnosti v veliki meri odvisen od vodstva, usmerjanja in razlage učitelji- ce, učitelja. Po njegovem tako višji miselni procesi najprej potekajo kot socialna inte- rakcija, šele nato se internalizirajo kot misel- ni procesi posameznika. Osnovno načelo vključevanja je, da otrokom s posebnimi potrebami nudimo enake možnosti za pol- no sodelovanje v vsakdanjem življenju in v rednih izobraževalnih učilnicah z otroki, ki nimajo posebnih potreb. S praktičnega vi- dika lahko vključevanje izboljša kakovost iz- obraževanja in družabnega življenja otrok s posebnimi potrebami (Kobal Grum, 2012). Danes priznani sodobni zagovorniki teo- rij inkluzije se omenjajo Melvin Ainscow, Roger Slee in Brahm Norwich. Prva dva se zavzemata za inkluzivno edukacijo na šir- šem polju družbene pravičnosti, slednji pa ostaja v iskanju učinkovitih rešitev ob ne- zmožnostih in težavah oseb s posebnimi potrebami (Šušterič, 2016). Inkluzivni judo v luči „ etike borilnih športov Etika borilnih športov temelji na vrednotah, kot so spoštovanje, poštenje, zaupanje, red, disciplina, vzajemnost, skromnost, potrpe- žljivost in od vadečega zahteva umirjenost, osredotočenost in vztrajnost. »Etična nače- la juda so pravila lepega obnašanja, ki teme- ljijo na medsebojnem spoštovanju in sodelo- vanju, s tem pa krepijo medčloveške odnose in človeške vrednote« (Stavrev, 2014, v Čuš, 2004). Načela v judu, kot so »popusti, da bi zmagal«, vzajemna pomoč in uporaba naj- manjše moči za največji učinek niso vtkana le v sam trening, temveč gre za življenjske nauke, ki jih judoist uresničuje na vseh po- dročjih tako v formalnih (študij, delo) kot v neformalnih (družina, prijatelji, ipd.) aktiv- nostih (Murata, 2005). Začetki inkluzije v judu segajo v petdese- ta leta prejšnjega stoletja, ko je v Angliji začela trenirati skupina slepih judoistov. Kasneje se je inkluzivni judo razširil tudi v druge evropske države, in sicer v Francijo, Nizozemsko, Nemčijo in druge. V Sloveniji so leta 1994 v Kopru in Porto- rožu začeli trenirati judoisti z motnjami v duševnem razvoju (Meško, Marošek in Očko, 2007). Leta 2004 je bil v okviru med- narodnega tekmovanja inkluzivnega juda v Sloveniji organiziran seminar na temo in- kluzivnega juda. Nekateri sodniki so takrat opravili licenco za sodnika inkluzivnega juda. V okviru Judo zveze Slovenije že več kot deset let obstaja štiri članska Komisija za inkluzivni judo, ki skrbi za strokovni ra- zvoj panoge. Judo zveza Slovenije je v letu 2017 izvedla prvo državno prvenstvo v in- kluzivnem judu in je enakovredno potrdila sistem točkovanja. To uradno priznanje od- pira vrata v uradne tekmovalne sisteme in financiranje na višjem nivoju kot je Olimpij- ski komite Slovenije – Zveza športnih zvez in Zveza za šport invalidov Slovenije - Pa- raolimpijski komite. Uveljavljanje koncepta »juda za vse«, ki vključuje judo navdušence z raznolikimi sposobnostmi, omogoča vad- bo in tekmovanje vsem judoistom, ki to že- lijo; tako tistim, ki imajo določene bolezni, kot tistim, ki imajo določena psiho-fizična stanja, zaradi katerih je potrebno vadbo ju- da prilagoditi. Skozi pregled zgodovine športa invalidov je opaziti, da sta vrsta in stopnja invalidnosti tisti, ki omogočata ali zapirata pot določe- nim športnim panogam in psiho-fizičnim stanjem posameznika. Paraolimpijski športi denimo večinoma vključujejo telesno ovi- rane športnike. Specialna olimpijada vklju- čuje športnike z motnjo v duševnem razvo- ju, pri čemer loči štiri stopnje (lažja, zmerna, težja in težka) in v svoje programe vključuje vse razen športnike z lažjo motnjo. Dolo- čeni športniki z raznolikimi sposobnostmi tako ne spadajo v nobeno kategorijo. Tu se lahko znajdejo športniki po poškodbi glave, športniki s težavami v duševnem zdravju in drugi z določenimi boleznimi in stanji, kot je na primer paraliza. Borba inkluzivnega juda stoje, s prilagojenimi pravili. Foto: arhiv Judo kluba Sokol iz prakse za prakso 89 V judu je uradni tekmovalni sistem urejen le za slepe judoiste, saj je judo za slepe pa- raolimpijski šport. Oktobra 2017 je v Nem- čiji v okviru paraolimpijskega združenja po- tekalo prvo svetovno prvenstvo za judoiste z intelektualno oviranostjo, ki so sposobni trenirati v običajnih skupinah brez prila- goditev. V slovenskem judu se skozi zgo- dovino potrjuje, da je judo izreden šport, ki lahko omogoča varno in zdravo vadbo prav vsem. Pomembno okolje za športnike z motnjo v duševnem razvoju predstavlja tudi Spe- cialna olimpijada, ki ima svoje začetke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je američanka Eunice Kennedy Shriver začela s prvimi tabori. Julija leta 1968 so se tako odvile prve Mednarodne igre Specialne Olimpijade v Chicagu (Illinois, ZDA). Juda tedaj še niso šteli za primerno športno disciplino »za ljudi z motnjami v duševnem razvoju, ker lahko ogrozi njihovo varnost in zdravje« (Vute, 1999, str. 143). Primerno športno okolje in socialna klima s kvalitetnimi medsebojnimi odnosi, je za vsakega športnika pomemben vidik la- stnega športnega razvoja. »Socialna klima je objektivna lastnost skupine, ki se odraža v zavesti vsakega člana skupine, ki vzdušje na njemu lasten način doživlja in prejema« (Maks Tušak, 1997). Običajne športne sredi- ne zato prispevajo k občutku sprejetosti in enakopravnosti vseh športnikov ne glede na psihofizične sposobnosti posamezni- ka. Tako delujemo enakopravno in omo- gočamo športno aktivnost vsem. Slogan »šport za vse« zajema vse tiste posameznike, družine in interesne skupine, ki zadovoljujejo svoje potrebe in interese na različnih kako- vostnih ravneh v šolah, društvih in za šport specializiranih podjetjih. Šport v prihodnosti predstavlja izziv človeštvu, da ohranja do- stojanstvo vsakega človeka kot zagotovilo možnega dostojanstva vseh (Doupona To- pič in Petrović, 2007). Raziskave na podro- „ čju inkluzije v športu Ugotavljamo, da triindvajsetletna zgodovi- na slovenskega inkluzivnega juda prinaša izkušnje in znanja v praksi, primanjkuje pa strokovne literature, zapisov, testiranj in meritev. Na področju meritev in testiranj v inkluzivnem judu v Sloveniji smo našli štiri raziskave: Osem gibalnih testov (Masleša, 2013), Vaje za ravnotežje (Tatalovič, 2014), Specialni judo fitnes test (Šimenko, 2015) ter Merjenje stiska pesti (Pečnikar, Karpljuk in Šimenko, 2016). »Izdelava testov je izjemno pomembna, tako zaradi ugotavljanja gi- balnih značilnosti posameznikov z motnjo v duševnem razvoju, ki se ukvarjajo z borilnimi športi, kakor tudi z vidika testiranja in grupira- nja, ki bi se lahko izvajala tudi v klubih in ne več samo neposredno pred samimi tekmova- nji. Tovrstna organizacija omogoča pomem- ben časovni prihranek za organizatorja ter energijski, pozornostni in motivacijski prihra- nek za vadeče« (Masleša, 2013, str. 117). Izvedena je bila zanimiva raziskava na po- dročju socialne vključenosti invalidov v bo- ksu in kapoeiru s primerjalno etnografsko večplastno metodo osredotočenosti (Me- ziani, 2016), ki zaključuje, da socialno vpra- šanje ni le vprašanje uvajanja novih norm, temveč še več, je ideal vključujoče družbe, ki predlaga novo vrsto procesa socializacije brez socialnih ovir. Vendar pa ima izvajanje načela vključevanja različne posledice. Način ustreznega vključevanja oseb s posebnimi potrebami iščejo tudi specia- lizirane ustanove. Tako je bila opravljena raziskava znotraj večletnega festivala Igraj se z mano, ki ga organizira Center Janeza Levca, vzgojno-izobraževalna ustanova, namenjena vzgoji in izobraževanju ter usposabljanju otrok in mladostnikov s po- sebnimi potrebami, predvsem učencev z motnjami v duševnem razvoju in avtiz- mom. Vprašalniki so bili namenjeni men- torjem in prostovoljcem, ki so sodelovali na festivalu. Na podlagi prikazanih ugotovitev lahko sklepamo, da ideja o vključitvi v ob- stoječi sistem izobraževanja lahko uresniči tudi posebna izobraževalna ustanova, kar prispeva svoj delež k ustvarjanju bolj vklju- čujoče skupnosti (Jeznik, Mažgon in Skubic Ermenc, 2017). Zaključek „ Soočamo se s skopim izborom športov, v katere se lahko vključijo športniki z razno- likimi sposobnostmi. Za ustrezno stopnjo vključenosti vseh športnikov je potrebno sodelovanje mnogih akterjev, kot so: po- litika, nacionalni resorji, lokalne skupnosti, družine in posamezniki. Z dokumentira- njem neenakosti ne želimo prispevati h kontroliranju in upravljanju športnikov z raznolikimi sposobnostmi, temveč naspro- tno, prepričani smo, da se je mogoče boriti proti revščini in socialni izključenosti ter da se je mogoče izogniti nevzdržnim ne- enakostim, če za to obstaja politična volja (Abrahamson, 1997). Podatkov o dejan- skem številu vključenih športnikov z razno- likimi sposobnostmi ni. Po podatkih SURS (2014) nimamo niti podatkov o številu oseb z oviranostjo v Sloveniji. Je pa to število ocenjeno na od 160.000 do 170.000 oseb (delovnih invalidov, otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, vojaških in vojnih in- validov ter zmerno, težje in težko duševno in najtežje telesno prizadetih oseb). Enega od pomembnih družbenih pod- sistemov predstavljajo invalidi, saj pred- stavljajo skoraj 15 % svetovne populacije. Tako kot vsi ostali se morajo tudi oni vse bolj boriti za svoje pravice in zmeraj znova iskati optimalne rešitve za enakopraven ra- zvoj. Pri tem jim je vsekakor v veliko oporo leta 2006 sprejeta Konvencija o pravicah invalidov, ki v svojem 30. členu ureja tudi pravico do sodelovanja v kulturnem življe- nju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu« (Mihorko idr., 2014). Raziskave na področju inkluzije v športu so maloštevilne, zato lahko predvidevamo, da enake možnosti v športu niso zagoto- vljene, še posebej ne za manjšine, med katere sodijo tudi športniki s posebnimi potrebami. V praksi je kljub evropskim ter nacionalnim načrtom in zakonski ureditvi enakopravnost mnogokrat onemogočena. Vrata športnih in dobrodelnih organizacij so glede na priporočila in smernice NPŠ in priporočil Evropske unije sicer odprta, a re- alnih športnih programov je malo. Slednje dokazuje dejstvo, da je na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije (v nadaljevanju MIZŠ) na podro- čju športa invalidov trenutno veljaven le en program usposabljanj strokovnih delavcev v športu od uveljavitve novega Zakona o športu (ZŠpo-1, Uradni list RS št. 29/17). Nosilec programa je Zveza za šport invali- dov Slovenije - Paraolimpijski komite in je veljaven za obdobje od 21. 2. 2017 do 23. 6. 2019. Koželj (2014) meni, da nimamo načrtne vzgoje mladih športnikov invalidov, kot imajo to v drugih državah, nimamo mre- že centrov za šport invalidov in nimamo ustrezno usposobljenih trenerjev, niti pro- gramov za usposabljanje trenerjev športni- kov s posebnimi potrebami. V inkluzivnih športih v Sloveniji bi bilo zato potrebno za nadaljnji razvoj stroke organizirati usposa- bljanja za vaditelje, trenerje, inštruktorje, prostovoljce in druge, ki delujejo na po- dročju inkluzivnega športa, akumulirati bo- gate prakse inkluzivnih športov v Sloveniji, pridobiti podatke o tem, koliko športnikov imamo trenutno v Sloveniji v inkluzivnih 90 programih, kje trenirajo, kako trenirajo, kdo so njihovi trenerji, kakšna so njihova psiho- fizična stanja in bolezni, transparentno po- vezati uradne tekmovalne sisteme, redno izvajati testiranja in meritve športnikov ter poenostaviti in poenotiti vključevanje športnikov s posebnimi potrebami v špor- tne klube in društva. Prispevek zaključujemo s širšim pogledom na družbo in njeno ureditev, kjer vidimo možnosti za inkluzijo v največji možni me- ri. Kritiki revitalizacije socializma (Kovačič v Honneth, 2016) opozarjajo, da je pri uvelja- vljanju inkluzije potrebno upoštevati dana- šnje stanje družbe, ki je vajena udobnosti kapitalizma. V iskanju vrednot inkluzije, kot so pravičnost, enakost in solidarnost, se nekateri nagibajo k novi konceptualizaciji socializma, ki ne bi postavljala mejnikov le na področju ekonomije in gospodarstva, ampak tudi družbe in politike. Literatura „ 1. Abrahamson, P. (1997). Combating poverty and social exclusion in Europe. V W. Beck, L. van der Maesen, A. Walker (ur).,The Social Quality of Europe (str. 127-155). Hague: Kluwer Law International. 2. Bela knjiga: Bela knjiga o športu (2007). Bruselj: Komisija evropskih skupnosti. 3. Brandon, D. (1990). Pet principov normalizaci- je. Ljubljana: VŠSD. 4. Čačinovič Vogrinčič, G. (2008). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno de- lo. 5. Čuš, V. (2004). Judo: Popusti, da zmagaš. Slo- venska Bistrica: Judo zveza Slovenije. 6. Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007), Šport in družba: Sociološki vidiki. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. 7. Diverse Abilities (2018). Pridobljeno s https:// diverseabilities.org.uk/. 8. Fajdiga, G. in Živković, L. (ur). (2013). Danes, tukaj, na tem mestu razglašamo manifest ne- odvisnega življenja. Ljubljana: YHD, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa. 9. Flaker, V. (2017). Deinstitucionalizacija kot stroj. V G. Meško in D. Zorc Maver (ur.), Za člo- veka gre (str. 145-168). Ljubljana: Pedagoška fakulteta: Fakulteta za varnostne vede. 10. Honneth, A. (2016). Spremna beseda: Gora- zd Kovačič: Honnethova liberalna prenova socializma. V Z. Kobe (ur.), Ideja socializma: poskus aktualizacije (str. 129-149). Ljubljana: Krtina. 11. Jeznik, K., Mažgon, J. in Skubic Ermenc, K. (2017). The contribution of a special educa- tional Institution to a more inclusive socie- ty. Zbornik Instituta za pedagoška istraživa- nja, 49(1), 117-138. Pridobljeno s https://doi. o r g / 1 0 . 2 2 9 8 / Z I P I 17 0 1117J . 12. Kerr. A. and Stafford. I. (2005). How to coach disabled people in Sport. The national Coa- ching Foundation. 13. KidsMatter (2017). Pridobljeno s childhood/ about-social-development/about-mental- health-and-wellbeing-children-additional- needs. 14. Kiuppis, F. (2016). Inclusion in Sport: Disability and Participation. Pridobljeno s https://doi.or g/10.1080/17430437.2016.1225882. 15. Kobal Grum, D. (2012). Concept of inclusion on the section of Vygotskian socio-cultural theory and neuropsychology. Šolsko polje, 23 (1–2), 111-272. 16. Koželj, A. (2014). Organiziranost vrhunskega športa invalidov v Republiki Sloveniji (Magistr- sko delo). Ekonomska fakulteta, Ljubljana. 17. Meziani, M. (2016). Social participation of pe- ople with disabilities in boxing and capoe- ira: a comparative ethnographic multi-sited focus, Sport in Society. Pridobljeno s https:// doi: 10.1080/17430437.2016.1225889. 18. Masleša, S. (2013). Učinek osemtedenskega eksperimentalnega programa vadbe na tele- sne značilnosti, gibalne sposobnosti ter znanje izbranih elementov borilnih športov pri osebah z motnjo v duševnem razvoju (Doktorska di- sertacija). Fakulteta za Šport, Ljubljana. 19. Meško, G., Marošek, B. in Očko, F. (ur). (2007). 55 let organizirane vadbe juda v Sloveniji. Slo- venska Bistrica: Judo zveza Slovenije. 20. Mihorko, B., Štrumbelj, B., Čander, J. in Ci- merman Sitar, M. (2014). Smernice za šport in rekreacijo invalidov. Maribor: Društvo vojnih invalidov. 21. Murata, N. (2005), Mind over muscle: Writings from the founder of judo Jigoro Kano, Tokyo: Kodansha International Ltd. 22. Nacionalni program športa v Republiki Slo- veniji 2014-2023 (2014). Pridobljeno s https:// www.ljubljana.si/assets/Uploads/nacional- ni-program-sporta-RS-2014-2023.pdf. 23. Pečnikar. V., Karpljuk, D. in Šimenko. J. (2016). Measuring hand grip strength of G-judo- kas. V M. Doupona Topič (ur.), Youth Sport: Abstract book of the 8th Conference for youth in Ljubljana, 9-10 December 2016 (str. 40). Ljubljana: University of Ljubljana, Faculty of Sport. Pridobljeno s https://www. fsp.uni-lj.si/en/research/events/introducti- on/2016041214592983. 24. Rutar, D., Drobne. J., Patafta. T., Levec. A., Je- raša. M., Korene. I. in Praznik, I. (2010). Inkluzi- ja in inkluzivnost: Model nudenja pomoči uči- teljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke. D. Rutar (ur.), Center RS za poklicno izobraževanje. 25. Saleebey, D. (1997), The Strenght Perspective in social Work Practice. New York: Longman. 26. Sambolec, L. (2012). Vključevanje otrok s po- sebnimi potrebami v dodatne športne dejav- nosti (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana. 27. Stavrev, V., Videmšek. M. in Karpljuk, D. (2014). Prvi koraki v judo vrtcu. Šport: Revija za teo- retična in praktična vprašanja športa, 62 (1-2), 10 9 -114 . 28. SURS (2014), pridobljeno s http://www.stat. si/StatWeb/News/Index/4916 dne 30. 1. 2018. 29. Šimenko, J. (2015). Specialni judo fitnes test. Šport: Revija Za Teoretična in Praktična Vpraša- nja Športa, 63 (1-2), 42-46. 30. Šuc, L., Bukovec, B. in Karpljuk, D. (2017). The role of inter-professional collaboration in de- veloping inclusive education. International journal of inclusive education, 21 (9), 938-955. 31. Šušterič, N. (2016). Koncepti inkluzivne eduka- cije v teoriji in praksi (Diplomsko delo). Peda- goška fakulteta, Ljubljana. 32. Tatalovič, A. (2014). Ravnotežje pri izbrani sku- pini judoistov z motnjami v duševnem razvoju (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Lju- bljana. 33. Tušak, M. [Maks]. (1997). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fa- kultete. 34. Veljavni programi usposabljanj strokovnih delavcev v športu od uveljavitve novega Za- kona o športu (ZŠpo-1, Uradni list št. 29/17) dne 24. 6. 2017 dalje. Pridobljeno s http:// www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/ pageuploads/podrocje/sport/pdf/2462017_ velj_progr.pdf. 35. Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Lju- bljana: Debora. 36. Zaviršek, D. (2000). Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: /*cf. Viktorija Pečnikar Oblak, univ.dipl.soc.del. Študentka doktorskega študija FŠ Judo klub Sokol Ljubljana viktorija.pecnikar.oblak@gmail.comi