St. 9tJ>. V četrtek II, avgusta. III. tečaj. 1870. Vtorek, ćeti' k iu so-l.oto izlmjn. in velja v Maribora brez pušilja- nj» nn ilom li \ > leto 8 g. — k, „ pol Ma 4 „ — „ ,. četrt „ 9 „ 90 „ Pa p«> III za vse leto 10 g.—k „ pol leta -"i „ — n „ četrt . 3 „ U0 - Oznanila: Za navadno tristopoo vrsto se plačuje : 8 kr. ee se tiska lkrat, 5 ». ji » »i 2krat, ™ >» n >» m Škrat, veče pismenke se plačujejo po prostoru. Za vsak tisek je plačati kolek (Btempelj) za 30 kr. Vreclnistvo iu opravnistvo je na stolnem trgu (Domplatz) hiš. št. 179. Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo. V državni %bor ali ue? It poslanski h krogov nam je došlo sledeče razmišljevanje o tem vprašanji : Zdi se nam , kakor da bi se samo ob sebi razumevalo, da Slovenci svojih poslancev no morejo poslati v državni zbor.* Saj so celo nič niso spremile razmero, zarad kterih so bili državni zbor prvič zapustili. Ko bi se zopet tje vrnili , zaznamovali bi svoj izstop za politično napako, sebi pa bi dali smešno spričevalo politično nezrelosti. Da dokažemo, ka so razmero res niso spremile, moramo nekoliko pogledati nazaj. Zgodovina avstrijskih narodov ni skoraj nič druzega nogo npptestrana borba teh narodov proti napadom na njih politično in narodno pravice od strani dunajskih pristranskih vlad. Res niso imelo vlade poguma ali pa volje ne odločno delati nemško ljudsko politiko, vendar se je v notranjem vlndnem delovanji kaznio toliko nemčevanjn, toliko zatiranja in preustro-janja neneraških narodov! Usiljeni februarizem se v tej zadovi nič ni ločil od monarhičnega absolutizma. Bitka pri Sadovi je bila božja sodba. Skoraj edini svobodomiselni in pravični državni čin, cesarski manifest 20. septembra 1865, ni mogel vstaviti osode. Sadova merodajnih krogov ui spametovala, pač pa je „furor tentonieus" So bolj podkurila. Iz Nemčije, iz domovine Meltorniehn, Ilivnnua, Evnattena, Brucka itd. kakor so že zovejo ti avstrijski veleumi slavnega spomina, poklical se je na pomoč nemšk državnik , ki so je kot avstrijsk minister nastopajo priporočil z morebiti edino spolnjeno obljubo, da bodo Slovane, t. j. veliko večino avstrijskih narodov pritisnil na 6tcno, ako ne bodo hoteli plesati, kakor bo on žvižgal. V državah, kjer se čisla državniška previdnost in pravica, bila bi taka očitna obljuba morala obljubovalca — usiljenoga tujca — narediti nemogočega. V Avstriji pa se je Beustu kadilo kot rešitelju države, slavili in odlikovali so ga. Saj jo imel poleg to obljubo nalogo avstrijsko ime zopet oprati, napraviti Avstrijo zopet sposobno za zveze z drugimi državami in za nadaljevanje stare pogubijivo nemško politike. Da se Bog usmili! Vsem je gotovo še znano, kako je Beust proti cesarjevi besedi 5. septembra založil svobodno pot do sprave z v s o m i narodi in v ta namen sklicani izven-redni zbor odgnal , s kakimi sredstvi je sestavil oni državni zbor, ki se po krivice imenuje „ustavon," s kako samovoljo in silo je postopal proti branečim se narodom, ka! o to r o a Novela. (Svobodno po Aleksandru Paikinu, (Dalje.) Dnveto poglavje. Proti deseti uri hočo nekoliko gostov oditi, D gospodar, ki jo bil od punša žo oveseljen, ne pusti nobenega proč. Gosli se oglase in ples so začne. Kar je bilo plesalcev, rado ali nerado, moralo jo v ovrtenje, ker jo mladega moštva primanjkovalo. Deforges jo plesal izvrstno, Marija ga jo izvolila večkrat, zarad kar se je različnih šal skrivaj med ženstvom šepetalo. Proti polnoči odide gospodar spat in gostje so so gibali prostejo; gospodje so deklicam skrivnosti na ubo pravili, da so rudečo postajale tje do ušes, matere so pri kvar tanj i glasneje vpile in možje so imeli ognjene prepire : ob kratkem prav veselo je bilo. Samo Anton Pafnutič je čmeren sedel, Čelo gu-bančil iu nobeno besedo zinil. Pripoved o razbojnikih mu je bila domišljijo segrela, in vzrok jo imel, zakaj. Njegova rudeča skrinjica doma je bila res prazna kakor je gospodarju trdil, kajti denarno papirje, ki so bili sicer v njej spravljeni, je nosil v usnjatem pasu pri sebi na goleni. Tu so se mu bolj varni zdeli nego dorna. Zdaj pa, ko je pod tujo streho spal, bal so je, da bi kje v kaki stranski izbi spalnice ne dobil, kjer bi se tatovjo prikradli in mu vso pobrali. Iskal je zanesljivega tovariša za prenočevanje in izvolil jo naposled Deforgesa, k r so ga prej zarad njegovega junaštva tako hvalili. Ta mo bo že branil, misli staii skopuh. Ko so toroj od miz vstajali, približa se mu in ga ruski poprosi, naj dovoli, da bo ž njim spal. Francoz ga ni Utnel. Pafnutič torej z'mto vse svoje francoske- spomine in pravi : „Monsije I žo ve, mua še vn kuše — ali me razumete ?tt „Monsier, vous n'avcz qu'a ordouner, (samo za- a dalje so besed ne domisli ter dostavi : jaz nič rad dorinir V temi. Deforges menda ni umel njegovih tožob, ker voščil mu je ielil. o noč. „Prokloti pogan!" mrmra Pafnutič v svojem strahu in so v odejo zavije čez glavo. „ Zakaj luč ugasuje —? Monsije!" — vpije glasneje, „že ve, avek vu parle." Deforges nič ne odgovori, začne smrčati. „Smrči, mrka francoska" godrnja Anton Pofnutič, „jaz pa očesa za-tisniti no morem ; prodno bi človek mislil, lehko tatovjo prilezejo, pa to zver ne bom zbudil, ko bi s kanoni streljal — Mosje ! — Hudič te pobori!" Naposled Pafnutič umolkne, trudnost in vinski duh premagata strah. Kmalu je v trdnem spanji. Strašno jo bilo, ko so zbudi. Šo v poluspanji povejte, gospod)" odgovori Deforges, in gre pred Paf- čuti, kako ga nekdo za srajčni ovratnik trese. Naglo nutičem v stransko poslopje. Noč je bila temna, Do- oči odpre: v bledem osvitu jesenske prve jutranje za- forges po poti svetilnico prižge, Pafnutič pa potipljav«, rije vidi Deforgesa pred svojo posteljo stati — Francoz ali je šo dragi pas na telesu, ima v eni roki pištolo, z drugo odpenja skopuhu usnjati V izbi se slečeta, Pafnutič ogleda zapirico na pas. Anton Pafnutič na pol omedli. „Kes ko se, Mosje, durih in oknih, pa maje z glavo, ker mu jo bilo vso premalo trdno narejeno. Deforges leže, ravno tako tudi Pafnutič, potem pa Francoz luč Ugasne. „Pur kva vu fer, pur kva vu fer" vpijo Pafnutič, kes ke se V" stoka s slabim glasom. „ Molči!" odgovori Francoz v najčistejši ruščini. Molči ali živ nisi več! - Jaz sem Dobrovski! —■ (Dalje prih.j 1518 zdaj skoraj nima druge podpore nego ono tnjezemcev, borsnih Židov in podkupljivih, podkupljenih, decembri-stičnik časnikarjev. Kakor nas vlada za dobe miru ni poznala, nas pnitila brez brambe in pomoči, tako tudi mi za slučaj vojske ne bomo postajali sentimentalni in ne bomo dajali dvornemu svetniku Kljunu prilike, da bi za uas v delegaciji denarje dovoljeval v vojne namene. Hrvaška, Dalmacija, vojaška granica, Tirolska itd. so živi izgledi, kako se v Avstriji plačujejo iavenredue žrtve in patrijotična prizadevanja. In kdor hoče biti po sili sentimentalen, naj pomisli, da med svetovalci krone še zdaj sedi mož, pod Čegar vodstvom smo Slovenci zapustili državni zbor, da torej v najviših krogih izstopnikov nimajo za tako nevarne, kakor bi nam jih radi narisali pogublja-joči se decembristi. Dunaj je mrtva glava naše države, kamor se steks vsa korupcija in od koder se zopet potem raz-ceja po vseh deželah. Izmed vseh, ki so tje šli, vrnilo s« jih je le malo s čistimi rokami in čisto vestjo. Mi na Dunaji nimamo oičesa iskati, ničesa upati, dokler ss tam ne sprijaznijo z moralo ; torej je najbolje, da ostanemo doma t Kranjske gimnazije pa narodna ravnopravnost, vladna pristranost pa nemškutarske namere. Li 8tatistique est tuni la ecience raiaonnee de f a i ta. (Dage.) Še bolj očitno se bo pokazala ponemčevalna sila našemu narodu nepravične vlade, če razvrstimo dijake vseh kranjskih gimnazij v sledečem skupnem pregledu. Dijaki *-» t X '3 a 4» t» O co 7. co N Leta ..... očitni privat a. o - 1 Slovenci Nemci 1 Lahi '3 1 S -c .%; * Nemci br« privat. lo 1 1851 504 9 513 471 _ 36 6 91.8 7 27 5.3 1852 600 7 507 444 5 55 3 88.5 10.8 46 7.2 1853 470 , 5 475 428 1 45 1 90.3 9.4 40 8.5 1854: 496 8 504 438 5 59 2 87.9 11.7 51 10.2, 1855 527, 8 535 464 5 G4 2 87.6 11.9 5G 10 6 1856 536 8 544 454 4 83 3 84.2 15.2 75 13.8 1857 609 1 4 613 531 2 78 2 86.9 12.7 74 12.l| 1858 679 1 7 686 563 4 116 3 82.6 16.9 109 i6.o; 1859 786 14 800 659 7 130 4 83.3 16.2 116 14.7, 1860 866 16 882 753 2 123 4 85.6 13.9 105 13.0,' 1861 884 30 914 797 1 111 5 87.3 12.1 91 10.2 1862 966,33 999 906 2 89 4 90.9 8.9 56 5.8 1868 991 24 1015 941 2 70 2 92.9 6.8 46 4.6 1864 091 15 1006 913 3 84 6 91.1 8.3 G9 6.9, 1865 947,10 957 885 7 60 5 |93.2 6.2 50 5.1 1866 906 11 917 843 3 70 1 92.2 7.C 59 6.5 1867 865! 9 874 773 3 97 3 : 88.7 11.1 88 10.1; 1868 813 8 821 725 3 92 88.7 11.2 85 10.4J 1869 781 l 9 790 695 4 91 — ;88.4 11.5 82 10.5: To kazalo nam kaže dijake vseh kranjskih gimnazij razdeljene po njihovi narodnosti. Ozirna Števila sem objavil le za Slovence in Nemce, ker drugih je premalo, da bi zanje kazalo še bolj raztegoval. Jako važno pa se mi zdi, kar zadnja (dva) predela objavljata, prvi: brezozirno število nemških učencev, če privatiste odbijemo od Nemcev, drugi pa kaže njihovo ozirno število ali v odstotkih (%), koliko da je bilo očitnih nemških dijakov izmed vseh očitnih učencev. Predelćeka za nemške dijake s privatisti vred kakor brez njih kažeta, da se je njihovo število le takrat hitro — v nenaravnih skokih naraščalo, kedar jim je ponemčevalna vlada, ministerstvo kakor naše namestništvo pod pazduho segalo. Od 1851 — 1860, v najhujših časih Bahovega absolutizma, so se nemški dijaki množili kot gosence v mladi repi. Oni so do male peščice le sinovi c. k. uradnikov, nekterih pravih Nemcev, po večem pa sinovi naših mlačnežev in c. k. memškutarjev. Zopet smo naleteli popred omenjeni circulus vitiosu* naše samovoljne, nemčevalne vlade. Ne porivajte nam v deželo tujih nemških uradnikov, vaša sistema naj v resnici preneha in več ko dve tretjini sedanjih naših nomškutarskih uradnikov bodo tudi pred svetom Slovenci postali, število nemških učencev vseh kranjskih gimnazij se bo tako skrčilo, da jih ne bo nikjer videti. To nam očitno pričate dotični številni lestvici nemških dijakov od leta 1860 naprej; v teh letih so gor in dol poskakovali, kakor jih je politično — recimo rajše vladno obzorje vabilo. Schmerlingove videzne ustave se nemškutarji precej ne zavedo — pa saj so jej še celo naši prvaki verovali — in njihovo število se zmanjša ozirno od 169 °/0 na 6.8 % vseh dijakov! Ko so se Schmerlingove svobode uapili, se zopet za nekaj časa napno. Belkredi-jevih obljub so se tako prestrašili, da se njihovo število skrči na 60 glav izmed 957 vseh dijakov, t. j. malo malo več kot 6 °/0. Ce privatiste odbijemo, nemški očitni dijaki vseh treh kranjskih gimnazij v dotičnih letih štejejo le po 46 in 50 glav ali 4'/9 °/o i° 0 °/o izmed vseh očitnih učencev. Decemberska ustava, ki se je pri nas zoper svoja načela z novimi a nemčeval-nimi sodnijskimi in upravnimi uradi vpeljala, je nemškim dijakom zopet pomogla; njih razmerno število hitro poskoči od 6 % na 11 %. Na tej višini so se zadnja leta obdržali; male rašteče spremembe (1867, 1868, 1869: 11.1 %, 11.2 %, 11.5 %) le pričajo, kako jim je Giskrova svoboda pri vsakej priliki stregla. Slovencem nasproti najhujši nemškutar ne more spričati, da hi jih bila vlada kterikrat pestovala v nježnih svojih naročjih. Glede na številne razmere slovenskih dijakov jih vlada le jedenkrat ni pomnožila za jedno glavo, in to velja za vsa leta pregledane 20letne dobe. Vsako leto jih je pa zmanjšala za mnogo mnogo glav, tudi časa Belkredijevega ministerstva ne izvzamem. Kljubu vsemu temu pritiskanju pa je bilo brezozirno število slovensk h dijakov leto za letom v resnici ogromno. Slovenci so šteli že 428 glav, ko se je bilo vseh dijakov s privatisti vsed komaj 475. Drugokrat je njihovo število znašalo črez 500, 600, 700, 800 in tri leta celo črez 900 glav: n. pr. 1. 1863 jih je bilo 941 Slovencev izmed 1015 vseh dijakov. Razmerno jih je bilo vedno okoli 90 */0 vseh dijakov; v najhujših letih se je enkrat njihovo razmerno število znižalo na 32.6 °/o nasproti pa je tudi naraslo na 93.2 %. Ta razmera še se za nekaj pomnoži, ko hi njim Še Hrvate prišteli. Kako veljavo imajo proti tej vse zakrivajoči slovenski večini oni po treh gimnazijah raztreseni Nemci — res pravi nantes in gurgite vasto I V 19terih Nemcem tako ugodnih letih njihovo posreduje število znaša komaj 9'/a °/u vson očitnih dijakov. Slovencem so zagotovljale njihovo narodnost v šoli in v uradu tri avstrijske ustave: Kroraerižka, Schmerlingova pa decemberskH nemških in nemškutnr-skili svobodnjakov, zagotovljale so jim pravice njih materinega jezika tudi cesarjeve besede pa razne postave, in te neizgubljive pravice so jim od nekdaj zagotovljene po božjem in naravnem zakonu; pa vse zastonj: nikoli se jim ni spolnovala ta tako očitna pravica. Njih ogromna množina se je mali peščici Nemcev in nem-škutarjev na ljubo tlačila in potujčevala po uradih in šolah. Kdo se priča teh s števili dokazanih razmer ne spominja Goetovih pomenljivih besed: „Man sngt oft, Zahlen regieren die Welt. Das aber ist gewiss, Zahlen zeigen, wie sie regiert vrird." Jako zanimivo je tudi dijake primerjati s prebivalci. Ker naša dežela ni tako raztrgana kakor je n. pr. Štajerska, se naše gimnazije nikakor no morejo tako ločiti, da bi novomeške dijako primerjali le z Dolenjci ali ljubljanske le z Gorenjci pa Notranjci ali zadnjih 7 let one kranjsko niže gimnazije s stanovalci goren-jega Posavja. Ljubljana je prav naravno stališče, naravno in ponarejeno središče narodnih in političnih teženj celo dežele. Zarad teh naravnih in mnogih druž-binskih razmer Doljenci kot Gorenjci pogostoma hite v Ljubljano kljubu njim bližniših gimnazij v Novem-mestu in v Kranji. Zato sledeči pregled no loči dijakov raznih gimnazij, ampak jih v zaznamovanih letih vse skup primerja s prebivalci. leta : Dijaki iz 1 dijak pride na privatisti : prebivalcev: 1841 518 915 1851 513 868 1853 475 995 1857 613 735 1860 882 520 1863 1015 462 1869 790 615 Te razmere med dijaki in stanovalci še niso ravno preslabe, če jih primerjamo z drugimi deželami. Ko bi hotel slediti Kljunovi učenosti, hitro bi pokazal na Švicarsko, Prusko, Angleško in kakor on tukaj zastavil par zastarelih števil. Gotovo bi s temi slepil marsi-kterega častitega bralca. Ta bi občudoval mojo visoko učenost, kakor so državni poslanci 25. oktobra 1867 v 43. seji občudovali Kljuna in mu s „hdrt, hort!" pritrjevali (st. Berichte p. 1147.) Gospod Kljunu se ni bilo treba bati, da bi mu bil kdo na prste gledal in na mah in očitno zavrnil njegovo zastarelo, deloma celo nenatančno robo. Zato tukaj le par avstrijskih dežel. Tako je imela Štajerska 1857. 1. 1,056.000 stan. pa 972 gim. ali 1 na 1076 at. 1860. „ 1,071.000 „ „ 1135 , n 1 „ 940 . 1863. „ 1,080.000 „ „ 1326 „ „ 1 „ 811 r 1868. „ 1,110.000 „ „ 1322 „ , 1 , 847 „ Spodnja Avstrijska 1857. 1. 1,681.000 stan. pa 2185 gim. ali 1 na 771 st 1868. „ 1,800.000 „ , 3960 „ „ 1 „ 454 „ Pomisliti je treba, da je spodnja Avstrija imela na 360 □ m. 15 gimnazij, ali 1 gimnazijo na 24 □ m. (na Kranjskem je 1 gim. na 60% □ m.) Sploh so pa že sami Nemci večkrat priznali, da razun male Slezije (s 3 viši mi gimnazijami ali 1 na 31 a m.) se dijaki niso nikjer tako zelo množili kot na Kranjskem. In kako se bi bilo njih število še razmnožilo, ko bi naša dežela imela vsaj še eno celo gimnazijo več in ko bi vse bile uravnane na narodni podlagi I Bolj natančne iu deloma še bolj zanimive bodo te primere, če se ozirajo samo na moške prebivalce. Slednji ve, da je povsod iz nedognanih vzrokov več dečkov kot deklic rojenih. Tako je bilo od 1841—1864 v našej deželi v posrednji razmeri na 10.000 deklic rojenih 10.453 dečkov. Kljubu tej naravni prikazni je v naši deželi več žensk kot moških; ker iz raznih vzrokov več moških umrje, tako da je 1. 1857 prišlo na 100 moških 110.4 žensk. Leta 1860 je bilo na 100 možkih lo 109 žensk. Na podlagi teh razmer in dotičnih računov se sestavi sledeči pregled: L. 1857 je bilo 215 200 moških, tedaj 1 dijak na 351 mož. „ 1860 „ „ 219.500 „ . 1 B „ 248 m ■ 1863 , , 224.800 „ „ 1 , . 222 „ , 186» . . 234.700 , „ 1 „ „ 297 . (Dalje prih.) Dopisi. Is Zagreba 7. avgusta, [lzv dop.J Angleški zgodovinopisec Bucle pravi, da se prava izobraženost še le tačas začenja, kader človeku ni več mar so lišpati in vsakovrstne lepotilno vrpce in resice na svoje telo obešati. Vsak resnično izobražen človek pride namreč do spoznanja, da lišp in lepotila ne dajejo človeku nobene veče vrednosti, in zato se resnično izobražen človek odeva, kakor vreme zahteva, in da svojo sram zakrije. Le divji narodi barvajo svoje telo, ter si vtikajo orlova peresa za kriljake, ravno tako se tudi ženski spol, ne dospevši nikdar do pravega izobraženja, še do visoke starosti kinči in lišpa. Gizdava oprava je tedaj na javnost razobešen testimonium paupertatis. Na bu-levardih v Parizu ne obudi magjarska narodna noša zavida in začudenja, pa če je še tako bogato s zlatom in srebrom prešita, ampak le pomilovanje, kajti ona je znamenje polubarbarstva. — Včeraj bilo jo slavno — ad voćem „slavno" pridem še niže dole — vpeljanje in posajenje Mihalevića na našo nadbiskupsko stolico. Pri tem vpeljanji so naši velikaši zopet enkrat eklatantuo pokazali, kako daleč so še od tistega stanja, ki ga Bucle kot kriterium pravega izobraženja zaznamvujo. Prigodom kronanja našega kralja leta 1867. jeTimesov special-korespondent poročal, da se mu magjarski velikaši zde kakor pravi našepurjeni orijentalci. Pa res, to se jim mora prizuati, oacifrati in narlickati so znajo kakor malo kdo, drugega itak nič ne urno. Le škoda, da svet denes nima časa in volje njih teatralno ko-stimo občudovati, se ve da s „strahopočitovanjom" občudovati! — Magnat! to je strašna beseda za demokratično devetnajsto stoletje, ravno tako strašna, kakor so magnati kot privilegirana kasta denes strašen anakronizem. Prava sreča je za naš narod, da so ti jegovi velikaši z malimi iznimkami materialno več ali manj propali. Njih veči del je tako zadolžen, da celo srebrne gumbe svoje „atile" ne more svojo last imenovati. Srečen je, kdor še ima tam kje v kakem za bitem kraji Zagorja svojo leseno na poldrugo nadstropje visoko grajščinico, po domačo tako zvani „kokošgrad". Naši velikaši, tudi samega barona Raucha ne izvzimain, so skoz glupaki. Francoščina še zmerom ni latinščine kot njih društvenega jezika izpodrinila, latinščino pa lomijo, da je strah. — Vsakokrat, kader naš kokoš-grajski magnat sliši, da bo kakšna „parada" v Zagrebu, da zapreči, pa oddra v Zagreb. Jegovima kljusetima poznajo se vsa rebra, ko da bi jima na vsakej strani po ena Davidova harpa na lakotnici obešena bila. Konjska oprega je na pol usnjata, na pol pa iz starih vrvenih kosov in špago skup zvozlana in skrpana. Na „šarogljih* (vozu) noben žrebelj več ne drži, vsak je svojo zarjovelo glavo iz luknje vzdignil, pa z dolgim vratom nn okolo gleda, kako se kaj jegovim sosedom godi. V sredi šarogelj sedi naš magnat na senenem sedeži zavit v star kepenek, na kterem so tako debele Žnore kakor konjske štrange. Poleg njega leži sablja, ki jo je bil jegov praded kot Trenkov pandur od Marije Terezije nekdaj v dar prejel. Tako se vozi v Zagreb ter meni, da je brez njega svečanost nemogoča, domišljajo si, da bo s svojo nazočostjo ne malo k pov-zdignjenju svečanosti doprinesel. Odpustimo mu velikodušno to jegovo sancta simplicitas 1 V Zagrebu so klanja velikej gospodi, kakor sta se klanjala že pred njim jegov ded iu praded. Take baze magnatov je na Hrvaškem kakor dinj na polji. Včerašnja svečanost po-sajenja Mibaluviča na nadbiskupsko stolico jo dokaj teh pseudo-velikašev v Zagreb privabila. Kaj ne bi, saj je bila „parada"! Inteligenten in samosvesten Za grebčan se tem našim velikašem posmehuje, ter jih najraje z „jaro gospodo" (Zwiefel-Noblesse) pita. Meni pa videvšemu to staro feudalno gardo v „pleine uniforme** so na misel prišlo besede, ki jih Turgenjev junaku svojega romana „Dina" Litvinovu premišljajočemu puhlost visokih ruskih nristokratičnih krogov v usta polaga: dim, dim, sam dim, nič drugega nego dim! Kamor človek pogleda, nič kakor dim I — Skoro sem na svečanost pozabil. Ko 6e je sprevod iz kolodvora začel proti mestu pomikati, zazvonili so naenkrat vsi zvonovi, vsi so svoje dolge jezike stegovali Uha so mi Še denes na pol oglušona tega zvonovsk4sga koncerta. Po nekih krajih imajo navado, da približajo-čim se hudim oblakom zvone ; — bog ve, če se ni z Mihalevičem en tak hud oblak nad Zagreb in nad celo našo biskupijo vlegel. Za vozom, v kterem se je Mi-halevič peljal, drčala jo cela tropa Zagrebških „ga-menov". Kričali so nekako neartikulirano, kakoršeu krič se po večih mestih navadno čuje, kader se kaj nenadanega, kaj neobičnoga zgodi. Do pol „Ilice" peljal se je naš honved-biskup v odprtem vozu, ter blagoslove delil na desno in na levo. Pa kaj so zgodi! Naenkrat so začele od vseh strani neke biljege v njegov voz leteti kakor beli metulčki. Na vsakej teh biljeg bilo je napisano „živio Strossmajerlw Ta pozdrav se je našemu honved-pastirju hudo pod nos pokadil. Dal je svoj voz zapreti, pa ni več blagoslovov delil no na desno ue na levo. Pa res, zakaj bi jih še bil 1 — Oj ta nehvaležni avet 1 Cc biljege zdaj niso več v voz lotele, so pa tem obilneje na voz, in okolo voza. Iz oken nekterih hiš se jih je toliko vsulo, da smo mislili, da sneg pada kakor sred grudna. Tudi po uličnih oglih so prejšnjo noč nevidljive roko plakate nalepile bile, v kterih so jo Strosmajer pustil živeti, Mihalevič pa — nečem reči kuj. Cula svečanost skazila se je popolnoma in iz nje prišel je škandal, da ne more veči biti. Pa kaj je Mi- haleviču za to, on vendar kljubu temu denes stoluje in biskupuje v Zagrebu z letnimi dohodki blizo 300.000 goldinarjev. Mihalevič je celo navadnega obraza, Nemec bi dejal „Krdiiptelgesicht", duhovitost se bogme ue bere iz njega. Ves svet je sodil, da je Napoleon pripravljen, zdaj pa se vidi vse, samo to ne. „Vse more še na dobro obrniti se", v teh besedah, s kterimi Francoze tolaži, pove, kako strt je že zdaj. — Ko so 1. 1866 Prusi avstrijsko armado še le po glavni bitvi pri Sadovi tako poni- Vlada je brž ko DO še veči škandal, morebiti še žali, bil je Napoleon, ki je med bojevnika palico vteknil. kaj več pričakovala, kajti na ta dan bili so žandarmi iz cele okolice v Zagreb poklicani, in tudi vojniki mag-jarskega regimenta v kasarni kousignirani. Brez tega pa ni bilo, da je policija nekolike zalotila. Dr. Makanca pa ni mogla ali ni hotela ubraniti, ki je bil od podkupljenega mesarskega hlapca na javnem trgu na surov način od vzad napaden in na tla zvaljen. Zares lepa je bila ta svečanost! Napovedano bakljade ni bilo, ker se ni mogel zadosten broj bakljonoscov skupaj spraviti, samo trije so se bili baje za to oglasili. V noči od nedelje na pon-deljck bili so krvavi pretepi na Jelačičovem trgu in na .krvavem mostu", še denes vidijo so krvave mlake Dva ležita težko ranjena v bolnišnici, mnogo drugih je pa v zapor odgnnnih. Kazbuka je bila tolika, da se je streljanje in krik celo v_ predmesta slišal Magistrat v Križevceh, ki se je branil na vladin poziv, ali bolje rekoč nalog, deputacijo izbrati, ki bi bila imela na kolodvoru memo vozečega se Mihaleviča pozdraviti, je vsled te nepokornosti razpuščen. Nulla dies i. t. d. Is Dunaja, 8. avg. (Dva slovenska kmeta pred cesarjem). [Izv. dop.J Denes 8. t. m. sta bila dva kranjska kmeta iz Jimčjega tukaj na Dunaji — pred c e s a r j em. Oba sta obsojena zarad slovečega tepeža z ljubljanskimi turnarji, kteri so kakor znano krivi Rodetove smrti. Eden izmed njiju, Janez An ž ur jo star pri 50 letih, oče 8 otrok, drugi Andrej Anžur kacih 40, oče 3 otrok. Bila sta v dolgotrajnem preiskovalnem zaporu in zdaj ju čaka še denarna kazen in ječa. Kako strašno ju to zadeva, to se lehko presodi, ako se pre misli, kako gre na kmetih, ako prvega delavca, gospodarja ni in so otroci nedorasli. Starejši ima biti zaprt 2l/a loti, mlajši 10 mesecev. Prišla sta tedaj k cesarju milosti prosit. V Ljubljani je bil revežema naredil dr R. dve strani obsežno prošnjo za gobovih 12 gold. sicer sta bila brez poduka, brez spremstva na tuje prišla, brez znanja jezika. Tukaj bi se ne bila vedela niti mogla obrniti kam , in ničesa bi uc bila opravila ko bi se no bilo pripetilo po sreči, da sta našla tukaj živečega znanega slov, pisatelja Levstika, kteri jima je pomogel, da sta se v nedeljo v dvornih uradih zglasila in dobila za ponedeljek avdijenco. Ker se nista vedela potlej kam geniti ni na levo ni na desno, skrbeli smo potem za priprosta moža, kar se je dalo, da sta Dunaj videla, prenočila in drug dan v dvor prišla. Mlajši jo izročal cesarju prošnjo in govoril slo venski (nemški nobeden besedice ne ume) : „Sviti cesar, ponižno prosimo, da bi ta naš prošnja uslišana bila, usmilite so na ših nedolžnih otrok in naših žen!" Ce sar je prošnjo vzel in odgovoril prijazno, tudi slovenski „J e ž o d o b r o." Kakor sta bila prej v velicem strahu pred tako visocega gospoda stopiti, tem bolj potem nista mogl prečuditi se, kako so cesar in vsi veliki gospodje pri njem „pohlevni" in prijazni. „Da, ko bi bili v Litij in v Ljubljani taki. Tam pa vsak birič roži nad nami rekla sta nam. Odšla sta z dobrim upanjem in mi jima želimo srečen vspeh. Is Dunaja, 9. avg. [Izv. dop.J nZduj so bomo pa pruski učili, in poti bomo morali: i oh bin eiu Prcusso kennt ihr meine furben", rekel mi je denes starejši prijatelj Slovenec, ko sva se nabrala časopisov, ki strašnih pruskib zmagah, o potretji francosko armade poročajo. Strašnih zmagah, pravim, ker vprašati se moramo, kaj bo še z Evropo, ako pojdo to tako daljo? Kje je tista oblast, ki bodo neznanski pruski sruči nogo ustavila, ako jo obrne proti Avstriji in smo mod prvimi žrtvami izgubljeni za vselej mi Slovenci? Gotovega se ni moglo glede zmago ugibati tudi pred vojsko. Vsak je vedel, da si stojite dve najslavnejši armadi nasproti. Kje pa je bil prorok, ki bil mo- Kdo bi zdaj ta nalog prevzel ? Avstrija ne šteje, če Rusija in Angležka tega ne storite. Nemogoče ni, da se stvari še obrnejo. Morda bodo Fraucozje vsi, brez razločka strank, začasno pozabili Napoleonu, da jim je svobodo pogazil, morda jih bo srditost, da je njih zgodovinski sovražnik na njih zemlji, vzdignila enodušno proti tujcu. Potem bode konečni izid drugačen kakor jo zdaj začetek. e tega ne bode, sedel je zadnji Napoleon na prestolu. Za njega ne bode nobeden svobodnjak na svetu žaloval, tudi mi ne; a pruski greben, germanska nenasitljivost in ošabnost: pred temi nas bog varuj! Te pošasti Žo vidimo, in zato se zamolklo nezaupno obračamo od te osode, ki na Renu igra krvavo igro, francosko tiranstvo podiraje germansko zida! Avstrijska vojaška stranka, ki je s sabljo rožljala, denes vsa plaha iu boječa vteknila nesloveče orodje nožnico. „Webr. Ztg." zdihno denes: prepozno je, neutralni bodimo. Kolikor večje je veselje v časnikarskem dunajskem Izraelu a la „N. fr. Pr.M zazoljo nemške zmage, tem bolj so — to videti nas enega veseli — med dunajskim nemškim prebivalstvom kaže zdrav razum tega, kar kot pravi nastopek za Avstrijo iz pruskih zmag izvira. Ako torej po Berolinu in druzih nemških mestih, kakor tudi po časopisih, na zmagalni boben bijejo in okna osvetljujejo, tega na Dunaji ni pričakovati. Politični razgled. Včerajšnja „\V. Ztg." oglaša cesarjevo pismo na ministra Strcinavra, da je konkordat odpravljen z nalogom pripraviti postavne predloge za državni zbor, nadalje sporočilo Stretnaverjevo v tej zadevi na cesarja in pa Beustovo pismo na kurijo, v kterem naš državni kanclar naznanja formalno prenehanje pogodbe 5. nov. 1855 (konkordata.) Vspehi nemškega orožja so precej ohladile tisto vlade, ki bi se bile rade vtikale v vojsko. Laška odjenjuje s svojim oboroževanjem, Danska je hitro v novic zagotovila, da hoče ostati neutralna, in avstrijska vlada energično protestira proti podtikanju, da bi bila kdaj kaj druzega hotela kakor neoboroženo neutralnost kar jo hitro v „W. Abdp." povedala in ustavila vso svoje utrjovanjske črteže. Angleška sama je do zadnjih dni oboroževala, ker je mislila na vojsko s Francozi, ako bi bila slednja žalila belgijsko neutra-liteto. Po sedanjem položaji se tega menda ni bati in brž ko ue bo tudi Angleška nehala segati po orožji. — P.arižki uradni list so obrača v posebnem članku do tujih vlad za pomoč in pravi med drugimi : „Ako bi se nomško cesarstvo zopet ponovilo s Hohen-zollernom na čelu, bil bi to najbolj osodepolen udarec ne lo za habsburško dinastijo, ampak celo za obstanek avstrijsko-ogersko monarhije. Germansko cesarstvo bi vsakako hotelo imeti obrežja za vsako ceno ; hotelo bi jih imeti na soveru in na jugu, tirjalo bi Benedko in Trst, kakor Kiel in Amsterdam. Mi se zaupno sklicujemo na modrost vlad in narodov, naj ubranijo Evropo pruskega despotizma, naj nam pomagajo z alijausami ali s simpatijami, da rešimo evropsko ravnovažje." Že ti stavki sami kažejo, kako slabo mora biti v Parizu z dobrim upanjem in samosvostjo. Dogodjaji na bojišči so napravili v Parizu neizmerno zmešnjavo. Pariz hote utrditi, da bi so mogel braniti proti sovražniku, ko bi silil v glavno francosko mesto, med vojake hotč potakniti, kar more puško nositi in ves narod gnati v boj proti zmagajočemu Prusu. Eno tako nesrečna misel kakor druga. Kar je trdujav okolo Pariza, so zidane proti pariški revoluciji, torej gel misliti, da Benedek na Francoskom brato dobiv[obrneno proti mestu, ktero bi moralo v kratkih dneh lakote umreti, ko bi ga sovražnik oblegel Kaj pomenja nevajena črna vojska proti regularni zmagonosni in navdušeni armadi, to denes že ve vsak prostak. Kako more biti z ljudskim mišljenjem, kažejo nove vladne naredbe, vsled kterih se je posadno stanje okicalo za departemente, ki obsegajo prvo, tretjo, četrto, sedmo in osmo vojno divizijo. — V vodstvu francoske vojske^se je marsikaj spremenilo. Mac-Mahon, ki je bil pri VVorthu tako tepen, je toliko kakor odstranjen in se je vodstvo operacij izročilo maršalu I3azaine-u, Mac-Mahon je postal navaden korski zapoveljnik. Cesar, ki si je hotel od začetka glavno zapoveljništvo sam pridržati, v očigled slabemu stanju razmer noče prevzeti ogromne odgovornosti na svoje ime. — Bitka pri VVorthu je morala biti strahovita. Berolinski tele grami pravijo, da so Nemci zgubili 3—4000 mrtvih in ranjenih, Francozi pak okolo 5000 mrtvih in ranjenih, 6000 pa se jih je dalo vjeti. Iz telegramov ni spoznati, kje ima zdaj Baza ine svoj glavni kvartir, bržkone nekje na desnem obrežji Mozele. Frossard se neki v dobrem redu nazaj pomiče proti Mozeli in se večina armado zbira pred Metzora. Po parižkih telegramih bi Francozi na desnem obrežji Mozele hoti Prusom ponuditi vojsko, kar bi bilo na priliko tako in šo mnogo slabeje, kakor jo bilo leta 186G naše stanje pred Labo. Mozela je še širša in globokeja kakor Laba pri kraljevem Gradcu, ima strma obrežja in malo mostov, ki pa malo pomagajo, kader je cela armada v begu. Ali so bodo Mac-Mahon v Vogezih šo enkrat nasproti postavil nemškemu 3. armadinemu oddelku, je šo dvomljivo. Ako Ba-zaine računi na pomoč desnega krila, moral so bode Mac-Mahon, kteremu pa je prestolui princ pruski pridno na petah, žuriti, da pride še o pravem času k glavni bitki. Francozi se proti Prusom povsod borujejo v neprimerni manjšini. Tako jo imel Mac-Mahon pri W ii r t h u 50.000 mož, prestolni princ pa z jušno-nem-škimi oddelki vred vsega vkup 200.000. mož. Novejši telegrami z bojišča poročajo: Iz Monakovega 8. avg. i Tukaj je navdušenje neizmerno, kralja povsod pozdravljajo s „hocli" klici na Nemčijo. Iz bojišča se je semkaj poročilo: Prestolni princ vedno napreduje, nikjer ne nahaja upora, on se nadeja, da bode vsem trdnjavam kljubu v 4 dneh onkraj Mozele. Kralj je prišel s svojim glavnem kvar-tirjem v Kaiserlauteru in od tod v Zvveibrucken. Po natančnih preiskavah imamo mrtvih, ranjenih in zgubljenih 3.228. Ar sadni oddelek Steinmetzov jo vendar jako oslabel in ni mogel sovražnika dalje preganjati. V vseh krajih kamor smo prišli, bilo je polno francoskih ranjencev, zlasti pešcev, suvavov in topničarjev. Ravnokar se je mnogo dekoracij poslalo v glavni kvartir. Blizo Rastata so šle naše čete po mosteh s čolnov čez Reno. Pet devizij je že od tod prišlo na francoska tla. Te devizije so ostale v dotiki z glavnim kvartirjem. IzBazelna 8. avg. Ravno došli telegrami naznanjajo, da se strelja na vsej liniji francoskih prednjih straž. Na treh krajih (Waschheim, Salzheim in Lithenn) se čuje streljanje s kanoni. Canrobert se je baje združil z Mac-Mahonom. Trdi se, da je že vsa francoska armada zvezana. Nove čete gredo neprenehoma proti Strassburgu. Iz Pariza se 8. t. m. naznanja, da je vlada izdala oklic, v kterem pravi.med drugimi: Postavimo so na lastne noge in naj so pruski usiljevalci razbijejo nad človeškim jezom , kakor 1792 in naj bodo naše nezgode kakor pri Sebastopolu šola za naše zmage." Iz Pariza 9. avgusta. Senatu naznanja vlada: Mi smo bili tepeni, a ne premagani. Veči del armade še ni bil v vojski. Od vas tirjamo, da se ljudstvo v masi vzdigne. Mi zahtevamo od Vas splošno organizacijo nacijonalne garde, na dalje da se en del mobilne garde utakne med aktivno armado, in naj se pred postavnim terminom izžrebajo novaki za leto 1871. Prusi so zanašajo na notranji razpor. To upanjo jim bode šlo po vodi. Ko ki se kalil mir, bomo se posluževali sile, ki nam jo daje posadno stanje. V svojo pomoč bi poklicali druge moči, nego nacijonalno gardo. Iz Londona, 9. avgusta. V včerajšnji seji niže zbornice jo Gladstone izrekel, da je Angležka vojskujočim se strankam naznanila, da hoče zavezati se z nasprotnikom in delati vkupno ž njim, ako bi ena izmed vojskujočih se strank žalila neutralnost Belgije. Ta pogodba naj ostane pravoveljavnu še eno leto po dokončani vojski. Razne stvari. (Zahvala „ S 1 o v. Matici".) Slavni odbor „Matice slovensko" v Lljubljani je v svojem zasedanji 1. avg. t. 1. na mojo prošnjo blagovolil velikodušni dar 120 matičnih knjig vrednosti nad 70 goldinarjev za mariborsko gimnazijce meni poslati. Potrjujoč s tem pismom prejem vseh do sedaj od Matice izdanih knjig razve onih pod Štev. 11. 13. 14. 15., in to vsako vrste knjig po 10 iztisov, izrazujem slavnej „Matici" svojo in ob cnom dijakov mariborske gimnazije srčno zahvalo. Na konci šo pristavljam, da dijaki imenovane gimnazije te knjige tudi med vukancami dobivajo in sicer pri gimnazijskem hišniku v Mariboru, a proti temu, da prejeme knjig (z njih imeni) in s svojimi podpisi potrdijo. V Mariboru G. avgusta 1870. Janko Pajk, c. k. profesor. * (Z Novomeške gimnazije.) Te dni nam jo v roko prišel program novomeške gimnazije Na čelu prinaša 40 strani dolg sestavek: O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi", kterega je spisal suplent g. P. Stanislav Skrabec. V presojanje obširnega spisa se tii no moremo spuščati. Iz šolskih vesti g. ravnatelja P. Ladislava Hrovata naj posnemamo sledeče. Učilo je 12 učiteljev iz frančiškan skega reda. Polovica med njimi jih je rednih profesorjev, druga polovica so suplenti. Gimnazijo je obi-skavalo 140 učencev. Med temi je ogromna večina — 137 — Slovoncev, (j Nemcev, 2 Hrvati in en Lah. Seveda učni jezik je nemški in slovenščina ima svoji uborni dvo uri na teden I Osmi razred je štel 15 poslušalcev. Izpit zreloBti jih je delalo 14. Dva sta ga napravila z odliko, dva jo morata ponoviti v dveh mesecih, drugi so za zrele spoznani. Zanimivo jo to, da se na zavodu, kterega vodijo oo. frančiškani nobeden abiturijentov do zdaj ni oglasil za duhovski stan. Kakor je v programu zaznamovan prihodnji poklic novomeških abiturijentov, obrne se jih 5 k pravoslovju, 3 k filozofiji, 1 k medicini in 1 k marini. Pisava imen je jako korektna, kakor sploh ni drugače pričakovati od rodoljubnega vodja znanega P. Ladislava. * (Vladna znamenja). Iz Celja izvedamo, da je vlada vrgla g. okrajnega komisarja Muršeca v disciplinarno preiskavanje, češ da je med volitvami agi-tiral za Slovence. Mi 6mo natanko pazili na celjsko volitve, ali o Muršecovih agitacijah nismo našli nikjer niti sledu niti teru. Pač pa jo g. Schonwetter sam za nemškutarjo agitiral na vse žive duške. Zdaj se Schon-wetter norčuje in pravi Muršecu: Nu, jetzt sollen ihnen iliro biendisehen Freunde helfen. * (češki listi) so začeli tako izostajati, da le redkokdaj še kterega dobimo v roke. Ali je kriva kon-fiskujoča policija ali pošta, tega do zdaj no vemo. * (Imenovanje.) Minister notranjih zadev jo imeuoval okrajnega glavarja II. reda .los. pl. Strob-bacha (na Ptujem) za okrajnega glavarja I. reda in losedanjega okrajnega komisarja v Oelji, Kr. Traut-vetterja za okrajnega glavarja 11. reda na Štirskem. Trautvetter je znan sovražnik narodnega gibanja, kar pa vlndo ne bodo motilo, da ga porine nekam med Slovenco, v živ dokaz, kako po očetovsko za nas skrbi in kako živo smo dolžni biti jej hvaležni in na migljaj storiti, kar si ona od nas Slovencev želi. * (Dvojna nesreča.) Predpreteklo nedeljo je v Ljubljani padel otrok iz tretjega nadstropju in je seveda takoj mrtev obležal. Deklo, ki jo bilo po svoji nemarnosti nesreče krivo, je zginilo iz Ljubljane in pred nekterimi dnevi so jo mrtvo našli v Savi. — * („T a g b 1 a t t o v e" nade). Zadnja dva članka, ktera emo bili napisali na Tagblattova neprestana in nesramna izpozivanja, sta v Tagblattovem vredništvu tako prijela , da si no vedo pomagati niti na levo niti na desno in da jo ves njih odgovor stereotipna fraza tega lista : mit unglaublicher Unverschiimtheit fabricirten Liigen des „Slov. Narod" — dasiravno nam „Tagbl." do zdaj še nobene laži od naše strani ni dokazal, niti dokazati skušal. V toj zadregi so se Tagblattovi gospodje poprijeli bilke, ki se jim od daleč kaže. „Mbg. Ztg." — tako si obetajo ti možje — bode sprejela boj proti nam in oprala ljubljanske nemškutarske zamorce. Lepo priznanje lastno nezmožnosti , h kteri našim nasprotnikom prav iz srca častitamo! Oznanila. Velečasti duhovščini in p. n. občinstvu na Stirskem spoštljivo naznanjam, da aem prevzel službo potovalnega zastopnika in organizatorja vzajemno-zavarovaliie praške banke in potujem zdaj na Štirskem. Oglase sprejem-Ijem in zahtevana pojasnila poslužno podajam, ter se priporočam p. n. občinstvu v ta namen. Ob enem si dajem čast naznaniti, da so prevzeli zastop banke „S l a vije" na Kranjskem : p. n; grg. J. Piano, ('. kr. poštar v Seno-žočah; Simon Puncah, učitelj v Novivasi na Blokah ; Štefan Pirnat, učitelj v Sodražici; Juri Birtič, posetnik in trgovoc z vinom v Zagorji pri Savi; in na Štirskem: p. n. gg. ,|. Jrgl, učitelj v Trbovljah ; Ferdo Ros, v Hrastniku in Janez Žnideršič, Starivasi pri Videmu. V Brežicah, 8. avgusta 1870. Živela Slovenij ! „Slavija" ! Josip Gd>oe\|, zastopnik in organizator „Slavije." živinozdravnik posestnik Živela 1 a. Jaz podpisani sem svoja poslopja zavaroval pri zavarovalni praški banki „SLAVIJA ' Komaj sem bil pri njej zavarovan dva meseca, sem pogorel in omenjena banka je škodo hitro preiskala, ter mi je zarovalnino pošteno in natanko izplačala, za kar so jej tukaj javno in hvaležno zahvaljujem. Mislim, da le svojo dolžnost spolnim , ako ta narodni zavod vsem onim gorko priporočam , k ter imajo kaj zavarovati. V Kranj i, dne 6. velikega srpana 1870. Matevž Papler. posestnik v Desnici, i {'nstifim prebivaleeiii ^ mariborskim in drugih mest, posebno pa kupčeval- » i cem in obrtnikom s tem uljudno pod garancijo^ 1 in diskrecijo priporočamo, da jim bomo oskr- Fi * (IG) hovali njih dotično v \m> domače in tuje ca h n i k t'. !\ al "A Ir.datelj in vrednik Anton Toiawli letniki: Dr. Jote Vodnjak In dru*! Tiskar Kduard Jamtlć.