870
ZAPRTI KROG
Peter  Levec
Kje moje so oči, o bog! Z ljudmi sem, a ne vidim jih. Ujet v svoj jaz in ghih za vse zaznavam le, kako v sencih utripa mi splašena kri.
Zapira se samotni krog. Nikjer izhoda ni iz sebe, nikjer pred sabo nisem skrit: bolest temna nenehno grebe in jemlje sluh, ugaša vid.
Nikomur drag, sam sebi vse, naslanjam se na neki rob, ki obenj večni molk se tre, in svet je le še dim podob.
Sem res za zmeraj slep in nem? Se kdaj dotipal bom k ljudem? In kot v odgovor — dež šušti o hladni zemlji in temi.