GOST V GOZDU Franci Zagoričnik Poi navzgor vodi po poti navzdol. Sveder Govoril ti bom o zelenem ognju. Podtaknil ga bom tvoji telesni straži. tvojemu sluhu, dlanem tvojih let. Kako se je zajedlo ne-bo neba v tanke niti zelenega plamena. kako se je zagozdilo med bilkami, kjer prihodnje smrti gozdijo skupaj s preteklimi. In ni ničesar najpomembnejšega. a ne morem opustiti nenehnega pričenjalija. kakor se ne morem ogniti prenehanju. \ se lo. čemur prisluškuješ. je šele neoblikovana slutnja pesmi. Trenutki, ki prav zdaj pritekajo. in vsi drugi pred njimi prav zdaj potekajo. Izgovorjeni so z besedami neslišne rasti. Krčijo se v vedno manjši obseg, hitijo v daljavo z besedami vetra in pogorišča. Z izmikanjem se vračajo k istemu. Vse novi zaorjejo brazde v mesu tvojega utripanja. Potil se boš na izmišljeni pajče\ini. da bi se v pesmi izognil resnični. Takšna je pot, da je vse šele pričakovanje vsega. kakor ga snov izsanja. Ker si slep. odkar si spregledal. Videz ne zadošča vidu. 604 Sleherno slačenje videza edino le napolnjuje čutila. A danes in tukaj sta na tistem robu, kjer se pričenja in neha resnica. In gozd je lahko olupljen do kraja, pregleden in gol. Vsa pota so izkrčena očem. Vendar malo vidijo, ki veliko gledajo. Nikoli jih ne prenasiti raznovrstnost. Glad potuje iz doline v dolino, po vrsti izgineta gozd in nebo. Jutro pade med ovele odpadke, rodi se plesen in uporabnost sveta. Videz je opustil snov in te hrani s svojo približnostjo. Luč pogoltne svetlobo, svetloba oslepi luč. Vpričo vse preglednosti površja ostane zakrito kar naprej zakrito. Nobeno odstiranje lupin ne odstira, nobena luč ne sveti sveta. Resnica se ne izmika. pač pa obsega še kraje izven dosega čutov in volje. Zato toliko popuščaš pripomočkom, čeprav še naprej bolj čutiš kot verjameš. Ne maraš biti stroj. ne maraš biti manj od stroja. Nekaj spodrine tvoje korenine. nekaj jih potegne vase in priklene k istemu. Vsajene so. usojene v usodo. O, čudoviti videz vsega, kako prekriva minevanje in smrt! Nezadoščenim omisli vero, nebo in raj odvečnim, smrtnim nesmrtnost. 605 Vse hudo postavlja v blago luč. Upanje se razpase kakor kuga, njegove vojske teptajo svet. Ničesar ni nad tistim, ki je nad vsem. Um ne potrebuje reda. Svet ne potrebuje sile. Luč ugasne. Svetloba umre. Ne moreš stati na drugih tleh, kakor na svojih trhlih nogah. Ne moreš se opreti na nebo. nebo se opira na prst. Tvoje korenine so v težnosti. Pesem je tvoje znamenje. je krvotok tvojega načina raztezanja. Samo voda se vrača v gostih curkih iz nasičenih dojk Sredozemlja. Svoboda kakor smrt. klice drugih rasti so njeno breme. Odlaga ga na temna dna. prekriva druge dni in čaka na naslednje. Takšna luknja je čas. Dan je samo dno dano na dno dane črne more drugih deževij, drugih črnih morij. Zdesetka te vsakršna morija od izhoda do zahoda, od brloga do marije. Zato ima zob ostrino, prst brsti prikrit pomen. Nedoumljivo početje počno prsti. Vsa lepota je nakazana zver, kajti moraš, torej moreš. 606 Xa dno morja odloži plačilo, odlagaj do pozne zavesti. Ne stopnjevanja, ne bolj bolečine! Molče odvračaj smrt iz svojih rok v telesa drugačnih skrbi. Pograbi zmedo sveta. ubijaj, odreši odkritje amerike, izum iz-uma amerike. In blagoslovi nas. nevredne pogina, gora našega lista, brada naše vseumnosti. Blagoslovi s svojo smrtjo, obvaruj nas kuge spomina in vrni prvotno skupnost bitij in debel. * In mogoče bo pesem, to. predvsem šele upanje. Med mano in tabo breme se roga temu hočem zvest svoji roki temu kar jo vodi po vodi greva po gobe rakom žvižgal. Samo ubijaš se z nikoli pravo mero ubijaš se iz dneva v dan nikoli povsem ubit zmeraj nekaj preostane zmeraj nekaj vstane in terja svojo bit zmeraj nekaj bi zmeraj bi nekaj zmeraj bi nekaj bi nekaj bi sem si je bi jutri prešel v danes in v naslednji jutri bi nekaj trajalo v času bi traja v času a čas je ves čas od hotenja do hotenja več je več-nost 607 a več-nost ne traja vso večnost večnost ne traja dvakrat trikrat ubiti gosti pri omizju tvoje smrti pijejo tvoje meso in jejo tvoje mleko kajti vsaka stran je prava dasi nobena ni potrebna ne neogibna vse so del istega, ki pripada istemu. Smrt je samo epizoda življenja, v katerem je človek samo epizoda smrti. * Tako me roka vodi pod roko in res mi ni za malo in ne odveč mogoče je reči da me noge nosijo in da srce dela po svoje in da sem tuj ker sem tu daleč pripelje zaupanje ker izključuje vednost in presega utrtost hočem biti dalja ampak dalj je od dosegljivega šele v zveznem trenutku te doseže njen nasmeh dotlej pa pridite drobtinice drobtinice prazno prgišče videza odeta v najbolj izbran lesket ali razodetega kakor se razodeva razodetje ali ta vseskoznja polizanost raz-uma kjer odhajajo bitja v dvojno tujino četudi je svet tudi v svetu svet domovina te izpljune in proda vsak obrat doda svojo ponovitev zato te dvatisočkrat prekrije pepel zime da pozabiš na svojo kožo in nadeneš tujo zapustiš svoje kosti in obiraš I nje izgubiš svoje pesmi in bitje zamenja živina kani te vodijo pod katero zastavo v katero klavnico živina pustiš se odreti za toplo omizje kako diši tvoje meso 608 r njegov omamni duh napolnjuje nosnice pogoltnejo ga pljuča redijo se duše in vržejo ti tvojo kost ne upaš si misliti da je koščica ne veš ali je ulio ali noht in zakaj sanjaš o mariji in kaj ti prinese naslednji obrat Raziskava je nemogoča Nobeden se ne vrne s svojega cilja Vsakršno jasnino izpolnijo predeli zelenega brezna Zelena kri se pretaka v tvojih mislih Zeleno sonce seže čez svod tvojega očesa Valja se po zelenem odtekanju Odskakuje v davnine pa nazaj Cas komaj dohaja čas in spet mu uide Izmika se na lepem te udari po čelu A ga ne ujameš Tvoje roke so iz hrapave nežnosti A ga ne ujameš Tvoj korak je predolg ali prekratek Tla so presušena ali preblatna Sem in tja te podredi skladnost čustev Nasičenost videza uspava tvojo budnost Vse svelo pretvarjaš v kič Sem in tja te oplazi mraz Zazebe te do smrti Do konca izhojene poti zaman A nič ne pomaga Moraš po svoje stvarčice lepe in drage Po svoje slavoloke zmage Po podobice človeškega stvarstva A nič ne pomaga Govoril ti bom o zelenem izmikanju prsti iz lastne teme v neki drugi pesmi brez besed kjer je vsega preveč v praznih dlaneh Govoril ti bom s svojim molčanjem o živi smrti o povezanosti nepovezljivih stvari o tem česar ni Vl Sodobnost 609 a naj bi bilo da bi bilo česar ni o ničemer kajti je dan kakor da bi bil je dan leto in dan dan in noč ki te lahko zavede je skladnost kajti je nič in ni je od zore do mraka od mraka do noči in dalje kakor da bi bil ne-bo ki te lahko zavede kakor skladnost sito je beseda ampak je luknja dan in noč ki ji ne sledita dan in noč ki je ne sledi nobena možnost zunaj istega ki mu sledi isto a ti nasprotuje ukinja te kakor te pogojuje z enako mero ki te lahko zavede kajti je brezno in ni res da je pot navzgor in pot navzdol in res je v pesmi ki te lahko zavede res je da je smer le ena je skladnost ki jo pogojuje isti kajti je ne-bo kakor da bi bilo je nič ki se pretvarja da je nekaj je nekaj ki se pretvarja da je več ki te lahko zavede pot pa sama drsi navzdol v vse bolj gosto gostino da zmanjkuje prostora in časa zmanjkuje let v strmoglavem letu zmanjkuje skladnosti vse manj je doma trave silijo iz ust ribe poplesujejo okrog skeleta katero deblo je tvoj duh katera zvezda kakor da bi bila zvezda katera gora kakor da bi bila pot katera noč kakor da bi bila dan katero upanje kakor da bi bila marija ker se je postaral bog kakor da bi bil smrten ker mu je pognala brada a sam ni vedel pognale so mu gore in druga bitja obrnjena navzgor a pot je le ena 610 med nebom in zemljo ležnost te posrka vase izsesa tvoje piščali in veter zaigra himno na poti do istega zelena kri se preliva v drugo obliko iste smeri slepe ptice udarjajo v stene prepada tisti ki vidijo padajo brez bolečine kajti že davno je pošla prej poide njeno nasprotje nazadnje poide zavest in preostala toplota to je že skoraj konec drugi mu sledijo od kraja snov prikliče daljne čase podeli jim boljšo mero bolečine in upanja brezno se obrne poslednji blagoslov je zdrava misel koži brezna preti naseljenost obrne kožo odvrne se od vernikov zemljo naseli z mrtveci kajti dolgo sveti svet in vsak čas odneha tvoje oči ugasnejo napolne jih pesek in te ne morem videti prav tako je prekleta resnica nočem te videti prav tako se upira prav tako se prilizuje odidi in razglasi molčanje prav tako se gabi razglasi vzvišena dejstva moj čas te potrjuje 59« 611