ANNALES 13/' 98 izvirno znanstveno deio UDK 582.973(497.4} LONICERA JAPONICA THUNB. - NOVA NATURALIZIRANA VRSTA SLOVENSKE FLORE Nejc jOCAN Oddelek z a biologijo 8F, SMOOO Ljubljana, Večna pot 111, F.-mait: nejc.jogan©uni~lj.si Janja PLAZAR Prade, Si-6000 Koper, Cesta XV/2 IZVLEČEK Japonsko kosteničje (Lonicera japónica Thunb.) je azijska vrsta, ki se je razširila v zahodni Sloveniji in je po vsej verjetnosti k narn prišla iz severovzhodne Italije. V Sloveniji je bila odkrita šele pred nedavnim, očitno pa se tu širi že dlje in se je medtem že dodobra naturalizirala. Ključne besede: Lonicera japónica, flora, razširjenost, Slovenija UVO D Kosteničje je razmeroma velik rod, razširjen po vsej severni polobli. Ima okoli 180 vrst, ki so večinoma li­stopadni grmi in ovijalke. Številne vrste imajo močno di­šeče velike dvobočno somerne cvetove, ki jih opra­šujejo veščci. Pri teh se cvetovi odprejo zvečer, takoj po dozoritvi prašnic, ki vodoravno mole iz venca in rabijo kot prsstajališče. Vrat jih presega in ostane v tem polo­žaju tudi po tem, ko prašnice ovenijo in odpadejo, cve­tovi pa se obarvajo iz bele v rumenkasto (Mabber!ey, 1990). Nekaj takih vrst že od nekdaj sadijo tudi kot okras in jih tako iz njihove domovine razširjajo po vsem svetu. Ena takih je tudi japonsko kosteničje, ki so jo iz vzhodne Azije prenesli v vse zmerne predele, kjer pa se je ponekod naturalizirala in postala prav nadležna (npr. v Severni Ameriki; Gleason, 1968; Randall & Marinelli, 1996). Podobno se je zgodilo tudi v Evropi in tako jo Flora Europaea (Borowicz, 1976) navaja že za večino zahodnoevropskih držav, dodobra pa je naturalizirana tudi npr. v Grčiji (opažanja avtorjev). Po tem sodeč je bilo !e Se vprašanje časa, kdaj bo ta vrsta zašla tudi v Slovenijo in kdaj jo bomo odkrili. LONiCERA jAPONICA THUNB. Japonsko kosteničje je z ovijajočim se steblom in ve­likimi cvetovi na prvi pogled podobno kovačniku (L. caprifolium), ki tudi uspeva na podobnih rastiščih. Zlah­ka pa ju razlikujemo po nezraslih, večinoma zimzelenih listih, štrleče dlakavem steblu in prav tako dlakavih cve­tovih, ki se paroma razvijejo na kratkem peclju v za­listju. Ta vrsta kosteničja ima jajčaste, 2-5 x 3-9 cm velike, tope do koničaste liste s prisekanim do bolj ali manj srčastim dnom. Sprva so dlakavi, kasneje pa ogolijo ali so le še po spodnji strani rahlo dlakavi. V nasprotju z listno ploskvijo je pecelj vseskozi močno odlačen. Dol­nji stebelni listi so neredko krpati. Brakteje so po obliki podobne listom. Cvetovi, ki se razvijejo na ovršnih delih poganjkov, imajo 3-5 cm dolg belorožnat venec z ukriv­ljeno spodnjo ustno in so močnega, vendar prijetnega vonja. Po oploditvi se razvijejo v črne jagode. Pod zem­ljo ima japonsko kosteničje močno in razraslo koreniko, zaradi katere tudi poskusi izkoreninjanja navadno niso uspešni (Randall & Marinelli, 1996). JAPONSK O KOSTENIČJE V SLOVENIJI IN SOSEŠČINI Prvi podatki o podivjanem uspevanju japonskega kosteničja v Srednji Evropi segajo v začetek 20. stoletja, ko se je začelo subspontano Širjenje v jugovzhodni Švici, v kantonu Tessin (Hegi, 1913-18). Ta kanton je še danes edino večje območje Švice, na katerem je vrsta naturalizirana (Lauber & VVagner, 1996). Prav tako se je že v začetku stoletja pojavila v severni Italiji (Pignatti, ANNALES 13/'98 Nejc JOCAN, jafrj.i PLAZAR: LOMORA lAPONiCA THUNfl. - NOVA NATURALtZlRANA VRSTA SLOVENSKE RORE, 12.5-12« Lonicera japonica P 174 7 Sio. : Primorska , Vipavsk a dolina , Volčj a draga , log o b ribnik u Leg . N . jogan , 16.6.199 6 0048/ 3 SI. 1: Herbarijskiprimerki L. japonica z enega od novo­odkritih nahajališč. Fig. 1: Herbarium specimens of L. japonica collected in one of the recently discovered localities. 1983), kjer je danes v nam najbližji deželi Furlaniji-Julijski krajini prav iako naturalizirana (cf. Melzer & Bregant, 1991). Tako jo Poldini (1991) in Poldini & Vi­dali (1993, 1996) navajata že za 28 osnovnih polj, med drugim tudi vzdolž meje s Slovenijo od Škofij do pred­gorja Julijskih Alp. Najstarejše navedbe za Furlanijo pa izvirajo iz 1955. leta iz okolice Gorice (leg. C. Zirnich, Mezzena, 1986), torej prav s slovenske meje. Za Hrvaško literatura te vrste sicer ne omenja, ven­dar nam je znano njeno podivjano uspevanje v Istri (2 km zahodno od Vabrige pri Taru, nad zalivom Sv. Ma­rina; 0747/2. Leg. B. Trčak, 10.8.1996). V Sloveniji je bilo v zadnjih letih odkritih kar nekaj nahajališč: 0047/1 Slo.: Primorska, Goriška Brda, Dobrovo, ob zidu graščine. Leg. N. jogan, 24.9,1994 (avtorjev her­barij P7341) 0048/1 Slo.: Primorska, Vipavska dolina, Nova Go­rica, Panovec, pogosto v podrasti kostanjevega gozda. Leg. N. jogan, 5.4.1997 (avtorjev herbarij) 0048/3 Slo.: Primorska, Vipavska dolina, Volčja dra­ga, log ob ribniku. Leg. N. jogan, 16.6.1996 (avtorjev herbarij P 1747) Sl./Fig. 1 0147/2 Slo,: Primorska, Vipavska dolina, Miren, Ore­hovije, grmovnato pobočje nad Vrtojbico. Leg. N. jogan, 4. 1997 (avtorjev herbarij) 0147/2 Slo,: Primorska, Vipavska dolina, Bilje, gr­movje pred vilo Bilje 6. Leg. N. jogan, 4. 1997 (avtorjev herbarij) 0447/4 Slo.: Primorska, Istra, Izola, med grmovjem pri Delamarisu. Leg. N. jogan, 6.7.1996 (avtorjev her­barij P 1679, 1682) 0448/2 Slo.: Primorska, Istra, Koper, med grmovjem na jugovzhodnem delu Škocjanskega zatoka. Leg. j. Plazar, 2.6.1996 (LJU) 0448/3 Slo.; Primorska, Istra, Koper, v živi meji med železniško postajo in mestom. Leg. N. jogan, X. 1996 (avtorjev popis) 0448/3 Slo.: Primorska, Istra, Koper, zasuti del Škocjanskega zatoka, ob Kolodvorski cesti, v živi meji. Leg. J. Plazar, 13.3.1998 (avtoričin popis) 0448/4 Slo.: Primorska, Istra, Koper, pri naselju Ber­toki, ob makadamski cesti, v plazeči obliki. Leg. j. Pla­zar, 18.1.1998 (avtoričin herbarij). Po razpršenosti trenutno znanih nahajališč v sloven­skem submediteranu lahko sodimo, da japonsko koste­ničje tudi tu uspeva že dolgo. Če predpostavimo, da se je po vzhodnem delu Furlanije-julijske krajine razširilo v 40 letih iz okolice Gorice (od koder so najstarejše na­vedbe o uspevanju), lahko domnevamo, da je širjenje potekalo tudi proti vzhodu, torej v Vipavsko dolino. S tem v zvezi je zelo sumljiv podatek o nadležnem "ple­zajočem plevelu" v parku na Rafutu (Golob-Klančič, 1973), ki naj bi ga poleg srobota in bršljana sestavljalo tudi "kosteličje". Na širšem območju Panovca, ki obsega tudi Rafut, je namreč, japonsko kosteničje danes splošno razširjeno, pogostejše in tudi dosti bolj agresivno od ko­vačnika, ki bi utegnil biti drugi kandidat za "plezajoče kosteličje". Trenutno je torej znana razširjenost japonskega ko­steničja v nižinskih predelih submediterana Slovenije, zelo verjetno pa je, da se je razširilo že tudi navzgor ob Soči, proti vzhodu po Vipavski dolini in v Šavrinsko gričevje. Torej kaže biti na to vrsto pozoren. EKOLOGIJA Kratka označba ekoloških razmer na rastiščih nam kaže, da japonsko kosteničje uspeva večinoma na ruderalnih mestih. V okolici človekovih bivališč se tako vzpenja po ograjah in živih mejah, srečamo ga med grmovjem ali se, kadar ni druge opore, plazi. Na bolj ANNALE S 13/'9 8 Neje jOGAN, Janja PL AZAR: iONICERA JAPONICA THUNS. - NOVA NATU RAL IZ! RANA VRSTA SLOVCNSKF FLORE, ! 25-123 Lonicera japónica <5 46 47 48 43 58 51 53 53 54 S 56 57 58 60 « 62 83 M 65 GS SI. 2: Trenutno znana razširjenost Lonicera japónica v Sloveniji in na Hrvaškem (zemljevid narejen s paketom KARARAS 2.0; Jogan, 1998% Fig. 2: Actually known distribution of ion/cer a japónica in Slovenia and Croatia (map made by KARARAS 2.0 package; jogan, 1998). naravni h rastiščih ga najdemo predvsem na svežih do vlažnih polsenčnih mestih, tako npr. na obvodnem grmovju ali v podrasti gozdov. Tudi v severni Ameriki uspeva ta vrsta na najraz­ličnejših ruderalnih (ograje, žive meje, ob poteh) in zasenčenih mestih (robovi gozdov, gozdne jase), lahko pa tvori tudi redko podrast v gozdovih, ki se v primeru večje presvetijenosti hitro razrase v strnjeno grmovno plast (Randall & Marinelli, 1996). S preraščanjem grmov­ja In močnim zasenčenjem zaduši praktično vse, kar rase pod njo. Poskusi fizičnega iztrebljanja so se izkazali kot izrazito neuspešni (pospešili so razraščanje), tako da jo v Ameriki uničujejo s herbicidi, ki jih uporabljajo v za­četku zime, ko avtohtone vrste mirujejo (ibidj- SKLEPNE UGOTOVITV E IN DISKUSIJA Japonsko kosteničje se je v Sloveniji očitno dodobra naturaliziralo in danes je razširjeno na območju Vipav­ske doline in Goriških Brd ter v obalnem predelu slo­venske Istre. Po številnih najdbah lahko sklepamo, da se ta vrsta pri nas razširja že dlje in verjetno je bila k nam zanesena večkrat, najverjetneje iz že znanih bližnjih nahajališč v Furlaniji in na Tržaškem. Pri tem so gotovo sodelovale ptice, saj so vrste tega rodu endozoohorne (Randall & Marinelli, 1996; Duil & Kutzelnig, 1994). Ko opazujemo vzorec razširjenosti japonskega koste­ničja v Sloveniji, se zavemo pomembnega dejstva, da se je širjenje tega neofita začelo najverjetneje v Vipavski dolini. Če malo pobrskamo med drugimi neofitskimi vr­stami slovenske flore, vidimo, da so tu začele svoj pohod tudi na primer Artemisia verlotiorum, Sporobolus neglec­tus, Muhienbergia vaginiflora, Euphorbia prostrata in Ambrosia artemisiifolia (ta hkrati tudi v Krški kotlini), k nam so tod prišle še npr. Aegilops cylindrica, Acaiypha virginica in Muhienbergia sc.hreberi, ki so se sicer obdr­žale, a (še) ne razširile. Če k Vipavski dolini dodamo slo­vensko Istro, se krog skozi ta vrata prispelih neofitov raz­širi na Senecio inaequidens, Cuscuta campestris, Fallo­pia aubertii itd. Vidimo skratka, da je nižinski predel slo­venskega submediterana zelo pomembna pot vstopa raz­ličnih neofitov in zato bi morali tem območjem in na njih pojavljajočim se adventivkam posvetiti več pozornosti. Tako se ne bi več dogajalo, da bi se tako opazna vrsta, kot je japonsko kosteničje, neopažena širila več deset­letij, ali pa, da bi japonska medvejka (Spiraea japonica L.) uspela v približno enakem času popolnoma nado­mestiti podrast v vlažnih dolinah Panovca, ne da bi kdor­koli postal na to pozoren (a to je že druga zgodba). in 5e za konec. Kot je iz uvoda razvidno, je japonsko kosteničje azijska vrsta, ki ni naturalizirana le v Fvropi, marveč tudi v severni Ameriki. Ko ugotovimo, da se po­dobno vedejo tudi številne druge neofitske vrste naše flo­re (npr. Ailanthus altissima., Broussonetia papyrifera, Buddleja davidii, Spiraea japonica, Fallopia japonica, cf. Randall & Marinelli, 1996), vidimo, da uspeh neofitov ni nujno (aH celo sploh ni) povezan z majhno pestrostjo lo­kalne flore in s tem z razmeroma nižjo konkurenčno spo­sobnostjo avtohtonih vrst. Nekateri avtorji celo domne­vajo, da naj bi med iedenimi dobami zdesetkane flore ohranile ie osvajanju novih območij najbolj prilagojene vrste, ki so potemtakem konkurenčno zelo močne (Cronk & Fuller, 1995). Očitno imajo nekatere vrste preprosto veliko sposobnost kolonizacije, ki se izrazi kjerkoli v us­ ANNALES 13/'98 Neje fOCAN, fa tija PIAZAR: LONICERA IAPONICA T HU NB. - NOVA NATURAUZ! RANA VRSTA SLOVENSKE ELORE, 125-129 treznih klimatskih razmerah in pride do hitre naturali­zacije. Za vrste, ki po naturalizaciji in širjenju povzročijotudi bistvene spremembe ekosistemov, v katerih se raz­raščajo (npr. lokalno izumrtje konkurenčno manj uspeš­nih avtohtonih vrst), uporabljamo pojem "invazivne vr­ ste". In žal je ena pomembnih invaztvnih vrst tudi ja­ ponsko kosteničje. invazivnim vrstam lahko, četudi pojma "plevel" bio­ logi ne uporabljamo radi, upravičeno rečemo tudi "svetovni pleveli". LONICERA JAPONICA THUNB . - NE W NATURALIZE D PLAN T SPECIE S IN SLOVENIAN FLORA NejcJOCAN Oddele k za biologij o BF , SM00 0 Ljubljana , Večn a pot 111 , E-mail : nejc.Jogan©unMj.s i Janja PI AZAR SI-6000 Koper, Prade, Cesta X V/2 SUMMARY Lonicera japónica Thunb. is an Asian species similar to L. caprifolium, from which it can be easily distinguished by mostly evergreen, often iobed leaves and by hairy stem and flowers (Fig. '!}, L. japónica has been an invasive plant in N America and W Europe. Despite the fact that its colonization of Slovenia most probably began some decades ago, L. japónica has been discovered in Slovenia only recently. Its actually known distribution (Fig. 2) is linked to the planar part of the Submediterranean Slovenia, where it has became naturalized in several damp and shady or ruderal localities. In the future we can expect further spreading of this species along the rivets towards the continental Slovenia and also to Croatian Istria (where this species has been recorded only once, i.e. in the vicinity of Novigrad). We can conclude that with the case of l. japónica the importance of the "western route" for the spreading of neophytes to Slovenia has been confirmed again, so in the future we must take care of potential neophytes appearing in this area. We can see that several Asian neophytic species including L. japónica are not invasive only in Europe (where due to ice-ages floristic diversity is relatively low) but also in other temperate parts of the world where they have been brought to by man. So, despite the fact that the term "weed" is not a biological one, we can treat such species as "global weeds". Key words: Lonicera japónica, flora, distribution, Slovenia LITERATURA Borowicz, K., 1976: Lonicera. In: Tutin, T, G. & al. (eds.), 1976: Flora Europaea4. CUP, Cambridge, 46-48 pp. Cronk, Q. C . B. & J. L. Fuller, 1995: Plant Invaders. Chapman & Hall, London, 242 pp. Düll, R & H. Kutzelnig, 1994: ßotanisch-oekoiogisches Exkursions- taschenbuch. Quele & Meyer Verlag, Heidelberg, 348 pp. Gleason, H. A., 1968: The New Britton & Brown illustrated Flora of the Northeastern United States and Adjacent Canada. Hafner Publishing Company, New York, 596 pp. Golob-Klančič, J., 1973: Eksotični park na Rafutu pri Novi Gorici. Varstvo narave 7: 37-50. Hegi, G., 1913-18: Illustrierte Flora von Mitteleuropa 6/1 .Paul Pa rey, Hamburg, 544 pp. Jogan, N., 1998: KARARAS 2.0 {paket klišejev za Kar­tiranje Razširjenosti Rastlin v Sloveniji). Lauber, K. & G. Wagner, 1996: Flora Helvetica, Verlag Paul Haupt, Bern, 1616 pp. Mabberley, D. 1990: The Plant-Book. Cambridge University Press, Cambridge, 707 pp. Melzer, H. & Bregant, 1991: Beiträge zur Flora von Friaul-julisch Venetien und angrenzender Gebiete von Venetien und Slowenien. Gortania, 13:103-122. Mezzena, R., 1986: L'erbario di Carlo Zirnich (Ziri). Atti Mus, Civ. Stor. Nat. Trieste, 38 (1): 1-519. Pignatti, S., 1982: Flora d'ltalia, "Edagricole", Bologna, 732 pp. Poldini, L., 1991: Atlante corologico delle piante vas­ colari nel Friuli-Venezia Giutia, Udine, 900 pp. Poldini, L. & M. Vidaii, 1993: Addenda ed errata/corrige all "Atlante corologico detle piante vascoiari nel Friuli­ Venezia Gfulia" (1991), 1. Gortania, 15:109-134. Poldini, L. & M. Vidaii, 1996: Addenda ed errata/corrige all "Atlante corologico detle piante vascoiari nel Friuli­ Venezia GiuÜa" (1991), 3. Gortania, 18:161-182. Randall, J. M. & j. Marinelli (eds.), 1996: invasive plants. Brooklin Botanic Garden 112 pp.