258. številka. Ljubljana, petek 10. novembra. IX. leto, 1876.
SLOVENSKI
Izhaja vsak dan, izvzemii ponedeljke in dneve po praznicih, ter velja po pusti prejeman za avstro-oKerake dežele za celo leto ir> gld., za pol leta H gld., sa četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na donu za celo leto 13 gld., M ćetrt leta 3 pld. 30 kr., za en meBec 1  gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih Šolah in z:i dijake velja znižana cena in sicer:  Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrste ti kr., če se oznanilo enkrat ti»ka, 5 kr., če se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trankirati. — Kokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolinanovej hiši št. 3 „gleduliška stolba". O pravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reći, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Govor slovenskega poslanca dr. Vcšnjaka za Jugoslovane
<v seji državnega zbora 6. nov., po stenogrut. zap.).
„Gospoda! Ako so vsi gospodje predgo-•vorniki na onej (levej) strani visoke zbornice politiko voditelja naših v nanj i h stvari j bolj ali manj ostro obsojevali, zgodilo se je to se stališča in iz nagibov, ki so mnogo oddaljeni od nazorov prave večine avstrijskih narodov, posebno od nazorov avstrijskih slovanskih narodov.
Tudi mi Slovani v Avstriji moremo izreči le svoje popolno nezaupanje o delovanji našega ministra vnanjih zadev glede njegove iztočne politike in jo moramo grajati, ker je v protivji s historičnim poklicem Avstrije, v protivji se skupnimi interesi Avstrije in posebno še v protivji z interesi in željami dveh tretjin avstrijskega prebivalstva.
Ako le površno pregledamo vnanjo politiko, od početka vstaje v Bosni in Hercegovini, bode to zadosta dokazano; in ko bi pri tem morebiti govoril nekoliko ostrejše in gor-Itejše, pomislite, da pri reševanji iztočnega vprašanja gre za osodo več milijonov mojih bližnjih soplemenikov in da — kukor pravi slovanska prislovica — „kri nij voda".
Ko so julija meseca lanskega leta krščan-sko-slovanski prebivalci v Dosni in Hercegovini zopet zagrabili za orožje, da bi otresli neznosni turški jarem in si ustvarili človeka vrednejše življenje, ko so vstaši s klicem: svobodo ali amrt! drli v boj, je, kakor je umevno, tudi Slovanov v Avstriji, posebno Jugoslovanov, polastilo se globoko gibanje. To se je s tem bolj povzdigovalo, ko je vsled strašnih turških krutosti) vsak dan po sto slovanskih rodbin s turškega ozemlja pribeglo na Avstrijsko, da si vsaj goli život reši pred turško surovostjo.
Nuše sočutje se je tudi dejansko kazalo z nabiranjem denarjev in obleke v podporo pribeglili rodbiu, katerim je vsega manjkalo;
— tudi je hitelo s takrajne avstrijske granice več mladih ljudij, vžganih od istega navdušenja, svojim bratom v pomoć proti staremu dednemu sovražniku.
Avstrijska vlada je početkom krščanskim vstašem v Turčiji nasproti — reče se lehko
— dobrohotno neutralna bila in je v tem ustrezala željam no le svojih lastnih mejašev, nego občnim terjatvam izobraženosti in človekoljubnosti. Vstaši so razvili zraven slovanske zastave tudi avstrijsko in so z živio-klici na avstrijskega cesarja šli v boj. V resnici se nudeje, ki so jih vstaši stavili na avstrijsko pomoč, nij so zdele neopravičene glede na potovanje cesarjevo po Dalmaciji, ki se je malo poprej godilo, glede na sprejem vaških starešin iz Hercegovine pri avstrijskem
cesarji in glede na historične spomine avstrijske, katerih najsijajnejše so gotovo zagnanje divjega Osmanstva nazaj čez Savo in Donavo, in končno glede na tako mnogoštevilno slovansko prebivalstvo na Avstro-Ogerskeni.
Takrat je bil pravi trenotek za Avstrijo, da bi se bila energično potegnila za krščanske prebivalce v Turčiji, takrat bi bila celo oborožena intervencija Avstrije našla priznanje pri celej Evropi in bila bi se, kakor je znano, v sporazumljenji z Rusijo lehko izvela. A tako odločnega ravnanja nij poznala politika onega državnika, kateremu je v tem, tudi za Avstrijo tako osodepolnem času izro-ročeno vodstvo vnanjih osod Avstrije. S početka dobrohotna neutraliteta Avstrije izpre-menila se je kmalu v sovražno vedenje proti vstašem, in dočini so turške regularne in neregularne vojaške čete smele nekažnjene prestopati preko avstrijskih mej v Avstrijo, tukaj ropati po avstrijskih vaseh, pleniti in moriti avstrijske podložnike, so se vstaši, ako so stopili na avstrijsko ozemlje, takoj razoroževali, da, nekaj njihovih vodij se je celo zaprlo v notranjem delu Avstrije. Ko se je Avstrija na ta način čedalje bolj javila kot odkritosrčna prijateljica in pokroviteljica Turčije, ko sti se Srbija in Črno gora, ki sti velikodušno hoteli stiskanini bratom z orožjem v roci hiteti na pomoč, tako dolgo z diplomatičnimi umeteljnostmi in celo žuganjem od tega dejanja zadrževali, da je Turčija mogla vse svoje armade v Aziji in Afriki prestaviti v Evropo — je tudi na južnej meji izgubila sočutje krščanskega prebivalstva in si je Slovane v Turćiji, ki bi Avstrijo vedno morali smatrati za naravno podpornico in prijateljico, naredila za sovražnike.
Zares, gospoda, taka politika je več nego kratkovidna, ako se mladi in čvrsti narodi, katerim očividno pripada bodočnost balkanskega poluotoka, ako se ti narodi pehajo od sebe in so jim sovraštvo Avstrije kar naravnost vsiljuje, in vse to samo za to, da se država, ki je očividno na kraji pogubljenja, še nekaj časa nad vodo vzdržuje. Nespametno počenjanjo! Tur čija se mora in se bode podrla, in Turki bodo iz Evrope vrženi, ob našej južnej meji pa bodo vzdignile se krščanske omikano države, naj se sedanji voditelj vnanjih zadev upira z rokami in nogami proti tomu; naj nekdanji iztočno-neniški kulturonosec, gospod poslanec dr. Kuranda še tako emfatično slavi zmožnost življenja turško države, naj rnagari zeleno zastavo prorokovo tukaj na Dnnaji razvije, in naj Magjari še tako hodijo na božji pot k novemu turško-magjarskemu svetniku Gul-Babi v Budi. (Pravo! na desnej.)
S čira pa je — vprašal bi gospoda po-
slanca dr. Kurando — Turčija še dokazala, da je življenja zmožna? Ko so divje tur.%e čete pred petimi stoletji v Kvropo prihrule in balkanski poluotok preplavile, bil je ta še kultivirana dežela z urejenimi državami se srečnim, krščanskim prebivalstvom in kraljestvi Bulgarija in Srbija sti se lehko ponašali s primerno višjo omiko.
Turki so takrat, kakor denes tudi še, hodili po deželah in so palili, ropali in klali in so lepi, cvetoči poluotok le prekmalu spremenili v pustinjo.
Od takrat je preteklo pet stoletij, in vprašam vas, gospoda, je-li Turčija storila le en sam korak, da ustvari urejeno stanje, da ustvari kulturo, kakor se je bila razvila v drugih evropskih državah?
Kje ima šole, kje komunikacijske zavode, kje urejeno administracijo, kje sploh kako justico?
Pa čemu bi bile šole v Turčiji? Saj nij vede razen korana. Čemu ceste? Saj so krščanski psi, da uprezajo svoje živinče, in če je treba tudi sebe pred voz oholega trinoga. Čemu administracija in justica? Kristijan je v Turčiji brez pravice, Turek si pa v sili uže naredi pravico z bodalom in pištolo. In vendar pravi dr. Kuranda, da je Turčija pokazala, da je zmožna živeti, ker je Srbijo strla, ker je Srbijo pohodila.
No, gospoda moja, ako velika država s tridesetimi milijoni in sć stoječo vojsko, ki šteje najmanj 200.000 mož proti dvema državicama, ki še dva milijona prebivalcev nemati in k večjemu s 6O0O mož redne vojske razpolagati, in v boj le neizurjeno milico poslati moreti, ako taka velodržava, pravim po š ti rini esečnej krvavej vojski nij druzega dosegla, kakor da je bila od Črne gor o pri vsakej priliki do dobrega tepena in je v Srbiji le dve do tri milje globoko v dežela prodrla in k večjemu lo šest ali osem kvadratnih milj zasesti mogla, ako je torej gospodu dr. Kurandi to znamenje življenjske zmožnosti Turčije, no, potem res ne terja veliko od zmožnosti življenja kake državo. (Pravo! na desnej.)
Morebiti so pa po nazoru kulturonosca gospoda dr. Kurande strašno krutosti, ki so jih Turci delali v vstalih provincijali, tako dober dokaz za to, da je Turčija življenja zmožna ?
Gospoda! Slavni angleški potovalec in misijonar Livingstone pripoveda v svojih spisih, da je enkrat prišel v Africi v pokrajino, kjer mu je zamorsko prebivalstvo, v paničnem strahu, pravilo, da se po onej okolici uže več let klati tiger, kateremu posebno tekuc človeško meso in kateri je v dveh letih napa-
del in raztrgal 125 ljudij, da je bilo prebivalstvo vasij skoraj decirnirano.
Ta tiger, katerega so ljudje nazivali „da-vilca ljudij", si je v svojem okusu še izbiral, in je najrajše otroke pa Ženske napadal.
Prebivalstvo je Livingstoria na kolenih prosilo, naj ga reši te zveri. Livingstone je žel z ekspedicijo takoj na lov ifl posrečilo se mu je, davilca ljudij usmrtiti.
Da je bil pri tej ekspediciji kulturonosec dr. Kuranda, bil bi — stavim kaj — vsklik-nil: Pogledite vendar, kako je ta tiger zmožen življenja, pustite ga, naj živi in še dalje davi! (Veselje na desnej.)
Da, pustite, naj Turek živi, pustite naj še naprej davi, naj vlamlja v mirne kmetske koče, naj može na kole, otroke na bajonet natika, žene in devojke skruni, ter je potem odpelje na trge za služne ali pa v harem.
Gospoda! Pripovedati vam hočem samo eden izgled izmej mnogih turskih zverskih činov.
Batak je prav lepo mestice v nekej stranski dolini Balkana in ima kakih 6000 obrtnih, mirnih, krščankih Bulgarov in noben človek v tem mesticu nij mislil na upor, jedva da so tam slišali, da je po nekaterih krajih Turčije nemirno. Pa so v maji t. 1. turške druhali in mej njimi tudi regularno vojaštvo prodrli v to dolino, obkolili mesto, da pač nihče ne bi mogel uteči, potem po so je zapalili na vseh konceh. Potem pa so planili Truci v mesto in grozovito klanje se je pričelo mej prestrašenim prebivalstvom.
Može so kmalu pesekali, nad 2000 žensk in otrok pa je bežalo nekaj v cerkev, nekaj pa na pokopališče, ki je okolo cerkve in obzidano, črez te uboge, obupane ljudi, ki so bili brez pomoči, so planile turške pošasti ter so klale tako dolgo, da je zadnja teh ubogih krščanskih stvarij v strašnih mukah izdihnila dušo. Cerkev so zapalili in pod njenimi razvalinami so zakopali ženske in otroke, ki so bili v njej. Od vseh 6000 prebivalcev si jih je samo 48 rešilo življenje. Ko je angleški konzul 14 dnij pozneje obiskal kraj, kjer je poprej stalo to cvetoče mestice, otrpnila mu je — tako pripoveduje sam — kri po žilah, tako groza ga je bilo tega prizora. Več čevljev visoko so ležala trupla žensk in otrok Še nepokopana na pokopališči, na odprtem prostoru pa so bile postavljene cele skladanice krščanskih glav, katerim so Turki vsakojake nagnjusne reči vteknili v usta. Naj se mi ne trdi, kakor sem to čul iz ust gospoda poslanca barona Z s c h o k a, da se take krutosti gode v vsakej domačej vojski. Krutosti, kakoršne doprinaša Turčija še danes uže 500 let sem, take krutosti so, hvala Bogu, v zgodovini ostalega človečja nezaslišane! (Pravo ! pravo! na desnej.)
Kako se pa avstrijska politika vede proti tem turškim krutostim ! Smo-li čuli kedaj iz ust naših državnih voditelj ev kako besedonedopadljivostiali graje proti Turkom, kako krepko besedo v korist ubogih, krščanskih prebivalcev? A kako moremo energičnega delovanja pričakovati od politike, ki se brez odločnega cilja ziblje sem ter tja, čisto po volji onega državnika, ki je ravno na čelu vnanjega urada. Dočira vse velike države v Evropi, Nemčija, Rusija, Francoska, Angleška, Italija teže po jasnih cilji! v svojej notranjej in zunanjej politici, po ciljih, ki se ujemajo z željami in potrebami njihovih narodov, dočira sta dakle tam pri velikih
političnih akcijah vlada in narod složna, in torej tudi hrtrodi o potrebi za vsako žrtev pripravljeni, je Avstrija v svojej politiki enaka 1 a d i j i, ki nema kompasa in katere krmilecje na pol slep.
Kateri cilj pa ima sedaj vnanja avstrijska politika ?
Slišali smo iz ust mihisterskegk pred sednika in uže (iidi prej večkrat od nj. ekscelencije ministra vnanjih zadev, da je cilj vnanje avstrijske politike ohranjenje miru in poleg tega zboljšanje položja krščanskega prebivalstva v Turčiji. Nekaj dnij sem beremo sicer — in reči moram, da strmim zaradi tega — v oficijoznih listih še kot tretji cilj avstrijske politike: celoskupnost Turčije. Ker pa po mojem nazoru ohranjenje celoskupnosti Turčije z uvedenjem resničnih reform in vzdržanje želenega mini tako nekako soglasuje, kakor želja Badencev, ki so hoteli napraviti republiko z nadvojvodom na čelu, in ker se tudi v ministerijalnem objavljenji ne nahaja takega pasusa, imamo bržkone tukaj opraviti z ono oficijozno piščalko, katere čivkanja noben razumen človek ne smatra za ozbiljno. Ostaje dakle kot zadnji cilj avstrijsko politike ohranjenje mini in izboljšanje položja krščanskega prebivalstva v Turčiji. Sredstvo do teh namenov naj bi bila trocesarska zveza. Ta alijansa, ta zveza treh najmogočnejših držav srednje in iztočne Evrope bi zares, ako vse države pošteno mislijo, mir svetovnega dela vseh pretečih vojsk lehko obvarovala in v Turčiji ono tako potrebno redno stanje ustvarila.
Da je zveza mej Nemčijo pa Rusijo odkritosrčna, to bode priznaval vsakdo, kdor je zgodovino zadnjih treh desetletij s paznim očesom spremljal. Nemčiji se nij bilo treba kesati iskrenega držanja zveze z Rusijo, in Rusija zopet je zato, da je v najodločilnej-šem trenotku nemške osode hrbet Prusije varovala nameravanih napadov znanega im-portiranega državnika, dobila od Nemčije svobodno roko v orijentu.
V to zvezo je Avstrija kot tretja stopila. Avstrija storivši ta korak morala bi tudi svoje dejanje in nehanje uravnati po namerah te zveze in se je pošteno in iskreno držati.
Kako ulogo pa igra Avstrija, odkar je stopila v trocesarsko zvezo napram drugima dvema državama? Gospoda! Nij treba, da bi bil človek diplomat po poklicu, nij treba, da bi bil posvečen v kuhane tajnosti diplomacije, treba le, da gleda fakta, pa se bode prepričal, da se mora vedenje Avstrije v tej zvezi imenovati več ko dvomljivo, Saj je prvi poskus avstrijske diplomacije meril na to, da se vseje nezaupanje mej Rusijo in Nemčijo, in ko se je ta poskus, kakor se drugače nij moglo pričukovati, popolno spesnil, doživeli smo ne ravno tolažljivo kovarsko igro v Carigradu, avstrijsko diplomacijo vedno za angleško, težečo, da meče polena pod noge ruskej in nemškej, v vseh velikih vprašanjih složnej diplomaciji se zarotami v serailu, z odstavljanjem sultanov itd. in da Turčiji v njenem upiranji poguma daje.
Zares, voditelj vnanje avstrijske politike je hotel in hoče še biti zavornica v trocesar-skej zvezi in hoče za polumesec kolikor se da dobička narediti. To je morebiti pač magjar ska politika, avstrijska pa nij bila nikoli in ne bo.
Ko se je uže ves svet davno prepričal, da   Turčija   naglo   propada,   in da
mora naravno prav kmalu razpasti in zdrobiti
se, nahaja se vedno še avstrijsk državnik, ki hoče vzdržati celoskupnost Turčije in porabiti avstrijsk denar za brezumni namen, da se Osmanstvo še naprej ohrani v Evropi. Vse te diplornatične šuSmarije pač razpad Turčije lehko za nekaj časa odrinejo, a zamotanje se s tem le množi, in sovraštvo trpinčenih lqr-ščanskih prebivalcev v Turčiji napram onim državam bo le še večje, ki to neredno stanje še vedno pospešujejo in hočejo, da dalje traja.
In ravno našo avstrijsko diplomacijo se — in zdi se mi, da ne po krivici — dolži, da se v skrivnem sporazumljenji z Angleško najbolj upira radikalnim spremembam v Turčiji. Za daljno Angleško je končno lehko vse eno, ali imajo krščanski narodi v Turčiji zanjo sočutje ali tnrzenje. Drugače pa je z Avstrijo. Od naše najjužnejše meje, na južni rti Dalmacije, preko celega juga do Rumunije, torej v Hercegovini, Bosni, Srbiji, Bulgariji in v enem delu Tesalije in Albanije živi 8 do 10 milijonov krščanskih Slovanov, katere vse ta politika odvrača od Avstrije in jih nagiba k sovraštvu do njo; in vendar bodo po razpadu osmanskega vladanja baš ti narodi tam naredili nove kulturno države, nastale bodo kr-ščansko-slovanske države. Tu mora pač naj jednostavnejši politik izpoznati, da je Avstrije turkoljubna politika pogubonosna, in da bi bila Avstrija v lastnem pravem dobičku imela ostati na onem stališči, katero je početkom zavzemala, ako hoče, da si s prijateljskim vedenjem proti krščanskim prebivalcem v Turčiji preskrbi zanaprej prijazne sosedne države ob južnej granici.
Ako njeg. ekscelencija gospod ministerski predsednik v svojem odgovoru na interpelacijo, od nas njemu stavljeno, odgovarja, da Avstrija ne tira politike po plemenih, moram si izrek dozvoliti, da na to odgovorim, da država nij idealno bitje, da plemona delajo državo, in da mora ona politika, ki bi bila tako zaslepljena, da ignorira interese lastnih narodov, privesti državo do pogina. (Klici na desnej: prav dobro!)
Ako sicer slavna vlada ravno tako odločno objavlja, da Avstrija ne tira politike po narodih, kako pa je potlej to, da smo mi Slovani A v st ro - Ogor sk e izročeni nekaj nemškej ustavovernej, nekaj pa magjarskej gospod ov anj a - željno s t i, kako je to,-da nas vedno žalijo v naših narodnih pravicah, da nam krajšajo politične, in nas šikanirajo, da ravnajo z nami kot z „in-f'eri ore Racen", ker smo vendar sicer dosta dobri, da nosimo na plečih bremena monarhije, in sicer velika, in morda njih večji del? (Pravo! na desnej.) Dokler bode Avstrija v svojem notranjem trpela taka zla, tako dolgo se vo da nij zmožna za večje akcije na ven. Tem nujnejše torej je za-njo, da se pošteno in odkritosrčno oklene tricesarske zveze, ker je ravno to najsigurnejši porok za ohranjenje mini in ustanovljenje urejenega stanja v Turčiji.
Bosno bi Avstrija se ve da le takrat smela zasesti, ko bi druga dva zaveznika bila s tem zadovoljna. Kar se vtelesenja Bosne, to je aneksije te dežele k Avstriji tiče, bilo bi to za deželo, ki je pod turškim gospodstvom tako zaostala, res koristno, ko bi se mogla priklopiti kulturnej državi in dospeti tako v kratkem k urejenemu stanju. Na dru-gej strani moramo se pa vendar tudi na to
ozirati, da prebivalstvo Rosne nij blago, ki nema gospodarja, da se mora tudi njo poslušati, da-li hoče zjediniti se z Avstrijo, ali hoče kako priklopljenje sploh, ali če hoče ustvariti svojo državo. Tudi se ne da tajiti, da ima do Bosne in Stare Srbije iz narodnih razlogov prvo in najstaršo pravico srbsko kraljestvo, kakor Crnagora do Hercegovine. Srbija in Crnagora sti šli iz usmiljenja do svojih krščanskih plemenskih bratov v boj proti veliko močnejr-emu sovragu, in akoravno se je mala Srbija morala se svojo neizurjeno mi-lično vojsko po več krvavih bojih umekniti turškej vojnej moči, katero je Turčija iz treh delov sveta skupaj zdrevila, si je vendar zaradi svojega požrtvovalnega obnašanja za kri-stijane v Srbiji pridobila hvaležnost ne samo celega Slovanstva, nego i celega krščanstva.   (Pravo! na desnej.)
S teškim srcem mora avstrijski domoljub gledati v bodočnost našega cesarstva. Uže se je ni agj a rs ki vpliv polastil ne samo notranje, nego i zunanje politike. Vsa ta ustavoverna stranka s svojimi momentanimi uplivi in močjo, da, vsa ta v 1 a d a je odvisna od milosti A n d r a s s y e v e. (Pravo ! na desnej, ugovarjanje in veselost na levej.)
In kam pa žene ta magjarizem v vnnnjej politiki? Saj vendar vsak dan čitamo v magjarskih listih poziv k vojski proti Rusiji, in dunajska žurnalistika, namreč takozvana ustavovcrna, katere skoraj neverjetno korupcijo je ranjki profesor "VVuttko v celej njenej ciničnej nagosti tako neprizanašalno odkril, ta žurnalistika se odlikuje v enomer z najpodlejšim psovanjem proti nam Slovanom, in ščuje gotovo na parolo iz Teste javno in sistematično proti Rusiji.
Gospoda! Vojska Avstrije proti Rusiji, kakor se v nekaterih poštanskih in, kakor se vidi, tudi v dunajskih k rogi h n amerava, taka voj s k a, ki bi se le za to podvzela, da se vzdrži celoskupnost Turčije — druge diferenčno točke mej Avstrijo in Rusijo si pač ne moremo lehko misliti in jo ne poznamo — vojska A v st rij e pro ti Rusiji za Osmanstvo in proti življenskim interesom krSčansko-sl o-vanskega prebivalstva v Turčiji bila bi sramota za celo še krščansko čuteče prebivalstvo Avstrije , bila bi udarce v obraz šostiiajst milijonom nv< strlJttUlh Slovanov, to bi biloza-četok konca AvBrije. (Pravo! na desnej.)
Za resnične interese skupne Avstrije bodemo tudi mi avstrijski Slovani, kakor dozdaj tudi za naprej veseli z blagom in krvjo pripomogli. Saj vendar upamo, da pride končno čas izpoznanja za one, katerim mora na obstanku Avstrije najbolj ležeče biti; saj se vendar zavedamo, da ne terjamo nič krivičnega, nič, kar bi ugovarjalo interesom Avstrijo in njenih neslovanskih narodov, in da nikakor ne mislimo težiti po prevagi ali go-spodovanji v državi. Mi avstrijski Slovani hočemo le kot bratje z enakimi pravicami v hiši Avstriji živeti, mi lo nočemo, «Ia miiio vedno in vcmIiio le na steno prit iskani.
Avstrija stoji zopet na razpotji svojih osod. Naj bo znana historična sreča Avstrijo tudi ta pot večja, kakor je menda ročnost in previdnost njenih državnikov! (Pravo! pravo! na desnej.)
Jugoslovansko bojišče.
General Černjajev je od vojske iz l)e-ligrada in Ćuprije 8. novembra poslovil se in v PJelgrad prišel, pozdravljen od kneževoga adjutanta in od oddelka kneževe straže. Poročajo, da je bolan in da v Rusijo otide za nekaj časa, mej tem bode H o rvat ovi C prevzel glavno poveljništvo. Nij čuda, če je vrli nož po tolikem trudu in tako velikanskih skrbeh obolel. Pred odhodom je deputaciji ruskih oficirjev govoril in rekel, da je Srbija sama proti turškej presili slovansko stvar branila, a to je le prvi akt velike orijentalne drame.
Zavoljo zaznamovanja meje ali demarkacijsko linije mej vojskami so baje uže prepiri v C'rnej gori in Srbiji. Turki nijso zadovoljni s ponujanimi pogoji.
Iz Zadra se p roča, da so turški neredni vojaci, baši-bozuki pri Arzanu prestopili avstrijsko mejo in hišo Avstrijca Mija Bri-cole zažgali. Vojaki so jih zapodili.
Turki se v Aleksincu pripravljajo na pre-ziiuovanje, dokler traje premirje. Velikanske težave jim dela slab pot in sneg in mraz, ker ne morejo lehko živeža in obleke dovažati. Brez dvombe se bodo v turškem taboru črez zimo mej Azijati hude bolezni izlegle.
Politični razgled.
rV«Mt*"M*ifBj«» ti*'J<i*.
V Ljubljani 9. novembra. Kako sta v itrzutv»tvmt ^hot-tt pravo zadela, prav v črno piko ustrelila obadva slovanska govornika, naš dr. Vošnjak in moravsko-češki dr. Fanderlik, ko sta v imenu Slovanov, v imenu nas IG milijonov Avstrijcev rekla, da mi ne maramo ni vojsko ni sovraštva z Rusijo, kjer naši slovanski bratje žive, — to je zdaj iz vseh dunajskih časnikov vidno, ker vsi so divje jezni na ta dva poslanca. Dobro znamenje! u
V seji 7. nov. je bila debata o orijen-talnein vprašanji končana. Govorila sta generalna govornika, Grouter za desnico in dr. Ilerbst za vladajočo nemško stranko. Prvi je dokazal, da ima Avstrija zgodovinsko pravico do Rosne. (Njegov govor bomo še v obširnem izpisku priobčili.) Drugi je govoril zoper Rusijo in zoper aneksijo. Obračal se jo najbolj zoper Ilohemvarta.
V hrvatskem saboru je Živković priporočal, da bi se Hrvatje učili — magjar-Bkega jezika! Popovič je konstatira! žalostno istino, da se Hrvatska odmika od Slovanstva, Kamenar opominja, kaj bi bili hrvatki predniki rek) i, ko bi bili Živkovića slišali. Zastopnik Sašlc pravi, da krajina naj se tako dolgo no združi s Hrvatsko, dokler je ta v magjarskih rokah. On pravi, da Hrvatje so bili le v miru tepeni ne v borbi zoper Ma-gjare.
pitanje »lraiav«*.
Iz Cariffr&tla nij nič jasnega še. Ignatiev ima vendar so vso diplomate v žaklji. Angleži zopet intrigirajo in na nemogoiej podlogi celoskupnosti Turčije delajo načrte za konferenco in jo drugim velesilam ponujajo. Rnsija tega ne bode sprejemala.
tfWtvt-&« kralj seje v Atene vrnil in je bil navdušeno od naroda sprejet. Agitira so hudo za grško vojsko s Turki.
si je naredila nov papirnat denar in sicer prav veliko papirja Ali še Turki nočejo to jemati za denar. Dubrovniški turški trgovci nijso hoteli plačila v tem denarji prevzeti. V Mostam so nekateri rajši štacune zaprli.
V pte*ai.v!<>M zboru je vodja klerikalcev, Bavarec Jorg — kakor v naših nemških časnikih beremo — govoril zoper nemško-rusko zvezo, ker ona bi imela, djal je, le potem kako veljavo, ko bi Nemčija hotela os v o-
jiti in priklopiti si nemške provincije A v s tr i j e ! Govornik daljo izpove, da je Bis-mark rekel mej štirimi očmi, da prvo vojno ima Nemčija z Rusijo. Jiirg pa še ne verjame, da je sttrenje slovanskega plemena z nemškim uže blizu.
Dopisi.
*** Heosrn«l. 7. novembra [Izv. dop.] Od kao je započet sadanji srpsko-turski rat, evropska štampa postala je pravo trkalište najprljavijih strasti, koje su u prvome redu napereno protivu Slovena u opšte. Ali svi ovi nasrtaji netreba da pokolebaju čvrstoću duba slovenskog. Sloveni su do sada pobedji-vali i veće neprijatelje, toli da neće pobediti gomilu prodanih duša, koji u svoj pakosti prosiplju jad protivu svega onog što je izraz duha Slovenskog.
Sadanja borba srpskoga naroda sa divljim i besoniučnim hordama turskim, istakla je srpski narod na sami udarac gde najgušće padaju neprijateljske strele.
Srbi su bili junaci da zaustave i jaro poplave neprijatelja, pa će zato odoleti i sa-danjim napadajima.
Ovih dana bilo je i suviše mnogo govora o đogodjajima, koji su se desili na bojištu. U celome tome govoru vrlo je malo istine.
Telegrami proneli su glas: da je osvojen Kruševac, da je napušten Deligrad, da je otišao Černjajev iz Srbijo i stotinu još drugih bes-misleca. Od svega toga nije ništa istina. Tu ■im već javio, da je na Djuniska utvrdjenja napala turska sila od 00.000 ljudi. 29. proš. mes. naša vojska, odličnom radnjom naše artiljerije pot.isla je neprijatelja, a sutra dan neprijatelj ponovi svoj napad i llorvatović morao jo da se u severnom pravcu ka Kniševcu povuče za 2fi00 metara.
Naša vojska nije u ovom boju pobedjena. To najbolje svedoči ta okolnost što Turci nijsu mogli da zauzmu Kruševac, i ako su snažnim napadom pokušavali to 1. ovega meseca, kad im nije ispalo za rukom da udju u Kruševac posle toliko potrpljenih žrtava 8. ovoga mes. napadnu sa Prćilovice na Aleksinac. 80.000 nizama, naoružanih najboljom sistemom, ostraguša-sistem Snvder i Henri - Martini — najsavršenijom artiljeriom, a predvodjeni najboljim Engleskim i Francoskim oficira, sva ova sila napala je na 8.000 srpskih vojnika. Naša je vojska sve činila što joj dužnost bješe, ona se hrabro borila, kad već nije mogla da odole sili neprijateljskoj u najvećem redu povukla se pod zaštitu utvrdjenja deligradski. Tada je ostao Aleksinac brez zaštite u koji jo ušao neprijatelj. Ovi krvavi bojevi, koji su se desili kod Djunisa i Alek-sinca u tečaju ovoga meseca, služiće uvek na čast srbskome oružju i na slavu srbskome imenu. Ako nam to i nepriznaje danas pakosna Čivutarija, to nam neče a i ne muže odreći istorija.
Deligradska vojska podeljena je sada u dva dela: jedan deo otišao je vojci timočkoj a drugi ostao je kod Deligrada.
Citavcima vašega lista biće poznato da je Porta pod pritiskom Rusije pristala na pre-mirije za dva meseca. Ovo vredi kako za Srbiju i Crnu goru tako isto i za sve ustanike u Bosni, Hercegovini i Staroj Srbiji.
Sto se tiče vlade Njegove Svetlosti knjaza Milana, ja vam mogu reći: da ona i nepomišlja na mir, sve dotle dok neizvojuje slobodu svojoj braći, zarad koje je ovaj narod i ušao u
rat. Svi oni, koji trube o miru, nepoznaju ni malo raspoloženost na merouavnom mestu ovdi u Beogradu.
Katna spremanja čine se danas u mnogo većim srazmcrania nego u samome početku ovoga rata. To sve pokazuje, da smo mi i danas, posle četiri meseca ratovanja tek u početku onoga velikog rata, koji će resiti potonju sudbu jugoslovenskih naroda.
Što se same spreme za produženje rata tiče, ja ću vam samo nešto kao dokaz da po-menem. Ovih dana poslato iz ovdašnjeg grada 40.000 oka željeza u Kragujevac, da se u tamošnjim livnicama liju granate. Majdan u Krupuju daje mesečno 20 — 25.000 oka olova. Zimnje haljine šalju se neprestano na Deligrad.
5110 komada zim nj ili ulj ina što je za našu vojsku kupio i poklonio general Černjajev, stigli su pre nekoliko dana u Beograd i poslati su vojsci na Deligrad.
Kad je već reč o generalu Černjajevu, moram da primetim: svi glasovi da izmedju naše vlade i Černjajeva postoji kakvo nespo-razumljenje, nemaju nikakva osnova. Tako isto i glas da je minister vojni Niko li ć, davao ostavku. Za generala Protića mogu vas uveriti da on nije načelnik štaba moravsko-timočke vojske, već general Dimitrij Doktorov.
Dobrovoljci iz Rusije dolaze svaki dan. Ovih dana došao je knjaz Kut uz o v. Njemu je poverena komanda nad jednim delom kozaka. Tako isto i knjaz Obolenski, i on je komandant konjice.
Najnoviji glasovi iz Bosanske krajine konstatuju da ustanici pod pukovnikom De-spotovicem stoje vrlo dobro. Glavni stan ustaničke vojske nalazi se kod Skoplja (jugozapadni deo Bosne.)
Sva rezerva iz sviju okruga Srbije već je krenuta. Beogradska rezerva već je otišla na Deligrad. Ovo je ponajviše artiljerija, a ostali delovi vojske krenuće se svi do 27. ov. mes.
U mogućnost mirnoga poravnenja izmedju Srbije i Turske ovde niko ne veruje.
Hoće li Rusija ući u akciju to je pitanje, ali Srbija mora — naprej.
cepili mej kandidate dveh strank, kateri so bili po vseh mestnih oglih proglašeni. Zmagali so dr. Pajer (40 glasov), Nikolaj Benardelli (4(i), grof Leon. Strassoldo (45), vsi dosedanji poslanci proti kandidatom „Izončeve" stranke: dr. Vercegnassi (43 glasov), vpokojeni sodn. svetovalec pl. Claricini (43) in dr. Vicentini (38). Vse kaže, da ostane v prihodnjem dež. zboru skoro vse pri starem in tudi v deželnem odboru teško, da bi se kaj premenilo.
— (Slovensko gledališče) je denes v petek. Predstavlja se igra „Cigan". Igra je s petjem v o podobah. Godbo jej je zložil društveni kapelnik, gosp. Stockl, in čujemo da je prav dobro izpahi, nastopil bode tudi zbor, ter je kupletov v izobilji. Nadejamo se torej, da bo hiša polna. Prihodnja predstava bo v nedeljo 19. t. m.
— (Za blazne) ali bolnike na umu, ki so bolšega stanu, je v norišnici na Studencu pri Vevčah ped Ljubljano napravljena posebna soba z lepim pohišjem. To se naznanja onim, kateri žele, kacega tacega bolnika v norišnici bolje oskrbljenega imeti. Pogoji zarad sprejema in plačila se izvedo pri opravuištvu deželnih dobrodelnih naprav v Ljubljani.
— (Mlad goljuf.) Te dni je v Ljubljani pri nekem branjevcu mlad dečak, kakih 14 let star, izdal dvajsetico, ki jo je sam vlil. Nek ključar je potem dečka, ki je baje v realki, policiji ovadil, in ta je našla pri njem modele iz gipsa in veliko svinca. Pomagalo je mlademu ponarejevalcu več — otrok.
Razne vesti.
* („Pereat" magjarskim študentom.) Rektorju peštauske univerze je bil 27. okt. sledeči dopis iz Rerliua izročen: BVsa študentovska društva v Berlinu izrekajo denes v soboto na podlagi jeduoglasnega sklepa softam v Pesti za njih perfidno obnašanje in njih barbarične tendence burni: pereat!1 To naj bode hrvatskoj starčevičevskej mladini v — izgled.
Domače stvari.
— (Prof. Šuklje — prestavljen.) Deželni odbor je, posluževajoč se svoje ustavne pravice, predlagal dva uda izmej učiteljstva za deželni šolski svet, mej tema profesorja Šuklj eja, moža izvrstnega po svojem znanji in značaji. V šolski svet nij bil imenovan, menda aavoljo tega ne, ker so lažnjivi ljubljanski dopisniki brž na njega pali z raznimi lažmi (ljubljanski „Tagblatt" je bil prisiljen predsodnijo tiste laži preklicati). Včeraj pak je dobil dekret, da je na ljubljanskoj gimnaziji odstavljen in da more na dunajske m Novem mestu službo prevzeti. Opome-nimo še, da je g. šuklje uže pol leta na nogi tako bolan, da nij transportabel. Več o tej aferi se bode še govorilo.
— (Iz Gorice) se nam 8. nov. piše: Denes je volilo ital. veliko posestvo. „Izončeva" stranka je vse žile napela zoper dr. Pajerja, o katerem je v denašnjej številki „L' Isonzo", ki je prav zarad volitve uže ob 9. uri zjutraj izšla, vse mrgolelo, namreč najstrastnejših na padov ; opravičenih ali ne, to nas malo briga Izmej 157 volilcev seje udeležilo volitve osobno in s pooblastili samo kakih 80. Glasovi so se
1»4>».UI10.
Vsem prijateljem ia znancem, od katerih se mi pri odhodu iz ljube Ljubhane v Dalmacijo nij bilo mogoče osobno posloviti, za slovo po tem potu kličem srčni: valete et favete! V Zadru 7. nov. 1876.
Nikolaj Zic.
Tujci.
8. novembra: £.v«»ptt    Fratoli iz Loke. — Erlambio, Sto-fanopilo iz Trata.
fri Slonu: Zoni iz Ogerskega. — Fattur iz Reke. — Alviau iz Italije. — Železnikar iz Tržiča. — Siein iz Trsta. — Moritz iz Trebiža. — Rozman iz Kakitne. _ ,
fri ttlallčl: licž iz Dunaja. — Zecnner iz Brežic. — Glilcksthal iz Dunaja. — Lenase iz Dolenjskega. — Pez iz Kranja. — lloraček iz Cer-noiulja. — Scbuiidt iz Dunaja.
Pri Zamorci: Meuziuger iz Dolenjskega. — (Jo!u iz Gradca.
Dunajska borza 9. novembra.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih 63 gld. — kr.
Enotni drž. dolg v srebru 68   ^   10 (
1860 drž. posojilo 111   _ 50
Akcije narodne banke 840   , —
Krodime akcije 147       30 c
London 122   , 95
Napol. 9    ,   83 «/i »
C. fe. cekini 5 88
Srebro 106 50
Učenec
s potrebnimi šolskimi spričevali so sprejme takoj za špecerijsko kupčijo v Ljubljani. Hrano in stanovanje ima prosto. — Kje, pove iz prijaznosti oprav ništvo „Slov. Naroda". (352—2)
nem bolni« moč in zdravje bren leka in   Itrez stroškov po izvrstni
ReTalesciere in Barry
90 let tie je lij bol«»i, U ki jo ie bil« ozdravila ta prijetna zdravilna hrana, pri odraščenih i otrocih brez medicin in stroškov; zdravi vse bolezni v želodcu, na živcih, dalje prane, i na jetrah; ilese-i naduho, bolečine v ledvicah, jetiko, kašelj, neprebavljen)«, zaprtje, prehlajenje, nespanje, slabosti, zlato šilo, vodenico, mrzlico, vrtoglavje, eilenje krvi v glavo, iiiinenje v ušesih, slabosti in blevanie pri nosečih, otožnoBt, diabet, trganje, shujšan je, bledičico in pre* iiajenje;posebno se priporoča za dojenee in je bolje, aego do j niči no mleko. — Izkaz iz mej 80.000 spriče-iil zdravilnih, brez vsake medicine, mej njimi apri-invala proteaorjft Dr. "VVurzerja, g. F. V. Beneka, pravega profesorja medicine na vseučilišči v Maribora, '.'Irnvilnega avetnika Dr. Angelateina, Dr. Shorelanda,. M:. Campbella, prof. Dr. Dede, Dr. Ure, grofinje Caatle-ttuart, Markize de Brehan a mnogo druzih imenitnih osob, se razpošiljava na posebno zahtevanje zastonj.
Kratki izkaz li 80.000 iprićevalov.
Na Dunaj i, 13. sprila 1872. Freilo je uže sedem mesecev, odkar sem bil v brezupnem stanji. Trpel sem valed pranih i a čut-nicnih bolečinah, in sicer tako, da sam od dne do dne Udno ginil, in to zaprečilo je dolgo čaaa moje studije. Cul sem od Vaie cudapolne Revalesciere pritel sem jo rabiti in zagotovim Vas, da ae čutim po mesečnem užitku Vaie tečne in okusne Revalesciere popo nem zdrav, tako. da brez najina-, joga tresenja morem zopet pisati. Zaradi tega priporočam vsem bolnim to primerno prav cen6 in okusno brano, kot Lajboljši priponi, ček, tor ostanem Val-udani
Gabri el Tesohner, slušatelj javnih višjih trgovskih sol. Pismo visoko plemenite markize de Brčhan.
Ne apel, 17. aprila 1862. Gospodi   Vsled neke bolezni na jetrah bilo je moje stanje hujfianja in bolečin vsake vrste sedem let sem strašno.  Nijsem   mogla niti čitati niti pisati, trcBlo so ae vse čutnice na celem životu, slabo pre-bavljenje, vedno nespanje, ter sem trpela vedno na razdraženji  Čutuic, katero me je sem ter tja preganjalo in me ne jedni trenotek na miru pustilo, in pri tem bila sem melanholična najvišjo stopinje. Mnogi zdravniki poskusili bo vse, brez da bi moje bolečine zlajsali.   V polnej obupnosti poskusila sem Vašo Revalesciere in sedaj, ko jo uživam tri mesece, zahvaljujem   so   bogu.   Revalesciere   zasluži največje hvalo, pridobila mi je zopet zdravje in me stavila v stanje, da morem mojo društveno pozicijo zopet uživati.  Dovolite gospod, zagotov»jenja moje prisrčne hvaležnosti in popolnega spoštovanja.
Markize de Brčhan. Št. 65.715. Gospodični de Montlouis na nepre-bavljenji, neapanji in hujšanji.
Št. 75.877. Flor. Kollerja, c. kr. vojaSk. oskrbnika, Veliki Varaždin, na pljučnem kailji in bolehanji dušnika, omotici in tiščanji v prsih.
Reva lese i ero je 4 krat tečne jia, nego meso, ter •a pri odrasčenih in otrocih prihrani 50krat već na coni, ko pri zdravilih.
V plehastih paaio&h po pol fant* 1 gold. 50 kr., I -.nt 2 gold. 50 V*, 2 runta 4 gold. .»0 kr.. d ran« tov 10 gold., 12 iuntov 20 gola., 24 funtov 36 gold.
Udvsleaeierc-Riiouiten v pniioah in Rovalosciere-Chocolatee v prahu 12 tas 1 gld. 50 kr., 24 ta* i gL u u., 4a tas 4 gi. 50 kr., v praha s& 120 tati 10 gL i'rodaje: Da iUrr/ dt CJomp. na Daaaji, W»ll-J»«hKu»M« ftt. 8. kakor v vseh uuatih pri dobrih leauujih ia špecerijskih trgovcih\ tadi razpošilja du-aftjsks hiša ua voe kraje poitoib •ijku.Mioah ali povzetjih. V KijoJBljsutl Ed. •'. iLr, J. Svob oda, tekar pri w zlatem orlu", v Reki pri lekarjn J. P roda mu, v Celovcu pri lekarju Bi rn oaoher ju, v Spljetu pri lekarju A Ij i no viču, v Trstu pri lekarju Jakobu Serravallo, pri drogeristu P. iiocca in J. Ilir senu, v Kadru pri Androviču. (48)
DorŠko olje
iz sale hilcavih jeter,
iz Borgena na Norvegskem;
rumeno 1 steklenica 60 kr.; nepremočljivo brez okuBa in duha 1 steklenica 80 kr.; sč železnim jodirom 1 ateklenica 1 gold. Da  se ponarejevanju  izogne vtisneno bodo moje inae na vsakej steklenici.
(53-28)    Gabriel Piccoli,
lekar, na dunajske) cesti v LJubljani,
Izdatelj in urednik Josip J ur t i č.
Lastnina in tisk »Narodne tiskarne".
\